The Dictator

Slovenski naslov: Diktator
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija
Dolžina: 83', Imdb
Režija: Larry Charles
Scenarij: Sacha Baron Cohen, Alec Berg, David Mandel, Jeff Schaffer
Igrajo: Sacha Baron Cohen, Anna Faris, John C. Reilly, Megan Fox, Ben Kingsley, B.J. Novak, Kevin Corrigan

Upoštevajoč številne negativne odzive in slabe občutke, ki so prevladovali  po ogledu predzadnje Cohenove pogruntavščine Brüno, je Diktator v mojih načrtih imel malo možnosti za uspeh. Ko so film popljuvali tudi tisti, s katerimi se v večini primerov strinjam, sem svoja pričakovanja spustil na najnižji možni nivo. Če bi sam odločal o tem, bi Diktator verjetno še nekaj časa ostal v čakalnici, prednost bi dobili drugi naslovi, toda moji najbližji so poskrbeli, da sem film vseeno uvrstil na prednostno listo. Nekaj je gotovo - film bi se prej ali slej znašel na mojem meniju, saj sem izvrstnemu britanskemu komiku, po genialni preobrazbi v Borata Sagdiyeva, odobril izjemno velik kredit, ki se ga ne da zlahka zapraviti.

Za to priložnost se je Sacha Baron Cohen preobrazil v vrhovnega vodjo namišljene severnoafriške deželice. Njegovo ime je admiral-general  Aladeen (vsaka podobnost z resničnimi diktatorji je vsekakor namerna) in njegovo vladanje kraljevini Wadiya je zelo lep zgled za vse wannabe diktatorje. Vrhovni vodja je na oblast prišel povsem nepričakovano. Na prestol se je usedel pri rosnih 7-ih letih, potem ko je njegov ljubi oče umrl v nesreči pri lovu, ko je njegovo telo slučajno zadelo skoraj sto krogel in nekaj deset puščic. Že od samega začetka je admiral-general vladal s trdo, a pravično roko. Dal je usmrtiti le tiste, ki so bili drugače misleči, medtem ko so vsi ostali, ki niso imeli priložnosti izmenjati mnenja z največjim sinom, ki ga je Wadiya kdaj imela, lahko mirno živeli v prijetni revščini. Kot vsak dober  diktator, tudi admiral-general veliko da na svoj imidž v javnosti. Poleg izjemnih znanstvenih dosežkov (nekaj več kot 100 doktoratov), je Aladeen tudi najuspešnejši športnik svoje domovine, lastnik številnih svetovnih rekordov v atletiki in izjemen plavalec. In zdaj, ko je njegova ljuba dežela na korak od še enega zgodovinskega dosežka, izdelave lastne nuklearne bombe, se je v zgodbo vmešala mednarodna skupnost, ki rožlja z orožjem in preti z gospodarskimi sankcijami. Prav zato se vrhovni vodja odpravi v New York, kjer bo na sedežu Združenih narodov nagovoril svetovne voditelje in jim predstavil humanitarno naravo njegovega nuklearnega programa.     

»Vsi ste vi zame Arabci,« pravi John C. Reilly in nadaljuje: »Črnci, Židje in tisti modri drevoljubni pedri iz Avatarja.« Že pred to izjavo sem se večkrat nasmehnil Cohenovi brezkompromisni nekorektnosti, a prav v tej izjavi se mogoče še najbolj zrcali njegova nediskriminatorna obravnava vseh Zemljanov in kakšnega vesoljca, za povrh. Cohen se loti vseh po dolgem in počez in čeprav na prvi pogled deluje, da si je britanski komik za glavno tarčo izbral arabske samodržce, Sacha tudi ob tej priliki ne pozabi na svojo najljubšo tarčo – Ameriko. Po Boratu in Brünu je Cohen posnel film, ki ne funkcionira v mockumentary okvirjih, ampak v klasični linearni naraciji. Razlogi za odstopanje od forme lažnega dokumentarca so najbrž povsem praktični. Najti ustrezne sogovornike za fiktivnega kazahstanskega novinarja, ali avstrijskega homoseksualnega modnega guruja, ni pretirano težko, srečanje fiktivnega državnika z resničnimi (prepoznavnimi) politiki, pa je praktično neizvedljivo. A tudi v tej klasični obliki – torej, filmu z zgodbo – ki vključuje tudi pravi romantični zaplet, Cohen zapakira dovolj pikantnih dovtipov in domiselnih konstatacij. Kakovost humorja niha od poceni trikov za instantno šokiranje gledalca, klišejskega poigravanja z različnimi predsodki slehernika, do nekoliko globljih in bistroumnejših domislic,  ki nam v humornem pakiranju dostavijo marsikakšno politično resnico. Raba ene same ponavljajoče se besede za dosego komičnega efekta ni nič novega, a imam občutek, da so se avtorji v tem primeru odrezali nadpovprečno dobro. Zabava tudi soundtrack zapolnjen z zanimivimi priredbami, sploh v trenutkih ko diktator prvič odkriva svojo mehko, človeško stran. Posrečen se mi zdi tudi sklepni del, v katerem se Cohen pokloni Chaplinu in obenem zahodnim demokracijam zelo duhovito zrecitira še eno lekcijo, o dejanskem pomenu besede demokracija. Kakorkoli, v seštevku vseh postavk je Diktator povsem solidna komedija. Vsaj po mojih merilih, čeprav se zavedam, da gre za material, ki močno polarizira občinstvo. Diktator je v slovarju wadiyjskega knjižnega jezika dal preimenovati lepo število besed v »Aladeen,« vključujoč besedi pozitivno in negativno. Zato je Diktator film, ki mu za zaključek podeljujem »Aladeen« oceno.

Ocena: