 |
| Andrea Riseborough in Possessor (2020), Foto: Neon |
Po zelo obetavnem prvencu Antiviral, o katerem je pred sedmimi leti na blogu nastal ta zapis, smo na naslednji celovečerec Brandona Cronenberga čakali celih osem let. Po debitantski stvaritvi, temačni satiri o s slavo in slavnimi obsedeni družbi, v kateri si ljudje vbrizgavajo odmerke z boleznimi njihovih idolov, se 40-letni Kanadčan vrača s še enim zanimivim konceptom. Ideja, na kateri je zgrajen Possessor moda ni tako edinstvena, saj so možgane in telesa drugih ugrabljali in v različne namene izrabljali v številnih zgodbah, toda variacija te ideje in sama eksekucija sta vsekakor nekaj posebnega.
Zgodbo postavljeno v nejasno opredeljeno prihodnost doživljamo skozi oči Tasje Vos (še ena odlična vloga Andree Riseborough), zelo posebne morilke, ki dela za skrivnostno organizacijo specializirano za eliminacijo tarč v visoki družbi. Naročniki so običajno ljudje iz ožjega kroga bodoče žrtve, motivi pa so pričakovano človeški – več vsega: denarja, moči, slave... Tasja je ena izmed najbolj izkušenih morilk organizacije, ki za eliminacijo tarč uporablja posebno metodologijo – v prvi fazi je najprej ugrabljena oseba iz ožjega kroga bodoče tarče, ali nekdo, ki bo do tarče v prihodnosti imel nemoten dostop. Ugrabljencem nato v možgane vgradijo posebno napravico, ki posebej usposobljenim morilcem kakršna je Tasja omogočijo prevzem nadzora nad umom in telesom gostitelja. Zadeva je potem dokaj preprosta, nadzor nad gostiteljem se izvaja v kontrolni sobi, iz katere Tasja in sodelavci s pomočjo posebne, tehnološki sofisticirane čelade nadzirajo gostitelja. Policija po tako orkestriranih umorih tava v temi, saj storilcev in njihovih iracionalnih dejanj ni mogoče povezati s kakšnim posebnim motivom, logiko in, kar je najpomembnejše, naročnikom.
Toda fokus zgodbe ni na preiskavah teh umorov, saj se zgodbe osredotoča na mikrokozmos glavne antijunakinje in počasno brisanje meja med njenim zasebnim in poklicnim življenjem. Najbližji ne vedo nič o njenem poklicu – sin Ira živi z očetom, od katerega se Tasja še vedno ni uradno ločila, njun odnos pa je v neki vmesi fazi, ko se vse skupaj lahko obrne v eno ali drugo smer. V dokončno ločitev, ali ponovno združitev. Prizor, v katerem Tasja išče, ali bolje rečeno vadi besede, ki jih bo izrekla ob ponovnem snidenju s sinom ima specifično težo, saj po tej sceni v zraku nekako obvisi spoznanje o vprašljivi skupni prihodnosti.
Cronenberg mlajši je ustvaril zanimiv, vizualno izpiljen izdelek, ki šele po ogledu in bolj poglobljeni analizi razkrije skrbno strukturirano zgodbo o iskanju identitete in samosprejemanju. Pogled nazaj nudi bolj jasno sliko, iz katere lahko sklepamo, da iskanje pravih besed v omenjenem prizoru v resnici ni nič drugega, kakor poskus imitacije pristnih čustev. Ko malo bolje razmislim, celotna epizoda, oziroma dan, ki ga protagonistka preživi z družino, nekako napove, da Tasja ni več pripravljena igrati vlogi žene in matere. Osvobajanje iz okovov normalnosti se kaže tudi v njenem profesionalnem življenju – namesto načrtovane „čiste“ eksekucije s pištolo Tasja raje izbere nož, s katerim brutalno razmesari svojo tarčo. In na tej točki se že lahko vprašamo, ali se Tasja morda bolje počuti v svojih avtarjih? Ali jo dejansko žene vzburjenje, ki jo prevzame med eksekucijo? Morilski nagoni morda najbolje pojasnijo njeno zavzetost in odločnost v nameri, da za vsako ceno sodeluje pri naslednji veliki nalogi. Sploh če vemo, da nato od samega začetka ima težave z nadzorom gostitelja (igra ga odlični Christopher Abbott), ki jih skriva pred sodelavci. Njen dokončni prehod na temno stran je dokončen, ko se njen naučeni odnos do osebnih stvari v škatli, s pomočjo katerih se Tasja vsakič vrača v lastno kožo, v svojo realnost, spremeni. Na koncu je jasno, da je transformacija končana in Tasja je to, kar je globoko v sebi vedno bila – hladnokrvna morilka.
Ocena
