Nomadland (2020), Chloé Zhao

 

Shiva Baby (2020)

Rachel Sennott in Shiva Baby (2020)

Slovenski naslov: -

Država: ZDA, Kanada

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: komedija

Dolžina: 77' ,  Imdb 

Režija: Emma Seligman

Scenarij: Emma Seligman

Igrajo: Rachel Sennott, Molly Gordon, Polly Draper, Fred Melamed, Danny Deferrari

Shiva Baby, debitantski celovečerec kanadske režiserke in scenaristke Emme Seligman, je nadgradnja njenega 8-minutnega kratkega filma z identičnim naslovom. V uvodnem prizoru mlada glavna junakinja Danielle poskrbi za potešitev potreb njenega ljubimca, ob slovesu pa je jasno, da je trideset in nekaj letni ljubimec v resnici "sugar daddy," ki z donacijami financira obdobje negotovosti, v katerem mladenka poskuša pogruntati, kaj storiti s svojim življenjem. Tisto kar sledi lahko okarakteriziram kot enolokacijsko komedijo, saj se Danielle skupaj s starši odpravi na shivo, judovsko pogrebno slovesnost. Mladenka v resnici niti ne ve kdo je pokojnica, veselo srka vino in s svojim obnašanjem živcira mater, ki poskuša med zbrano družino in znanci najti nekoga, ki hčerki morda lahko pomaga do kakšne obetavne službe. 

Pomemben vpliv na razvoj zgodbe v nadaljevanju ima protagonistkin problematičen odnos z eno izmed prisotnih deklet, njeno daljno sorodnico Mayo, s katero očitno imata nekaj nerazčiščenih računov. In ko v hišo skupaj z otrokom in privlačno soprogo vstopi ljubimec iz uvodnega prizora, imamo komični zaplet, iz katerega Seligman, za moj okus, ne uspe iztisniti prav veliko. Režiserka veliko prostora nameni prikazu skorajda veselega vzdušja med zbranimi, ki jih bolj kot žalost in obujanje spominov  na pokojnico zanima dobra hrana, s katero je družina obložila veliko kuhinjsko mizo. V vztrajanju na detajlih te požrtije zgodba ne najde kakšnega posebnega zagona, podobni občutki so me prevzemali ob sprehajanju kamere med zbranimi skupinicami in nič kaj zanimivi selekciji čenč, rodbinskih zbadanj in zoprnega hvalisanja z dosežki otrok, ki so stalnica takšnih in podobnih zbiranj. Zgodbo pokonci držijo le iracionalna dejanja muhaste junakinje v zanimivi, iskrivi interpretaciji mlade Rachel Sennott in dinamika znotraj neobičajnega trikotnika, v katerem režiserka vse karte stavi na dekonstrukcijo seksualne identitete njene glavne junakinje.

Ocena

Uppercase Print (2020)

Serban Lazarovici in Uppercase Print (2020), Foto: Berlin Film Festival

Slo naslov: - 

Originalni naslovi: Tipografic Majuscul

Država: Romunija

Jezik: romunščina

Leto: 2020

Dolžina: 128',  Imdb

Žanri: dokumentarni, drama

Režija: Radu Jude

Scenarij: Radu Jude, Gianina Carbunariu 

Igrajo: Serban Lazarovici, Bogdan Zamfir, Ioana Iacob, Serban Pavlu

Romunski mojster Radu Jude v romunski in evropski kinematografiji uživa takšen ugled, da lahko posname praktično karkoli. Ta privilegiran, na odličnih filmih zgrajen status (Vsi v naši družini, Bravo!, Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari), mu omogoča eksperimentiranje z nekonvencionalnimi narativnimi prejemi in pretresanje tem iz romunske preteklosti, ki bi jih sicer večina raje pustila pod pepelom pozabe. O življenje pod Čaušeskujem in budnim očesom njegove vsemogočne Securitate so govorili številni romunski filmi, vendar nobena izmed teh zgodb ni bila servirana v formi mešanice gledališke predstave in dokumentarnega filma. Jude je po odličnih "Barbarih", ki so hibrid gledališke predstave in igranega filma, storil korak naprej in gledališko predstavo križal z dokumentarnimi posnetki, ki jih je skupaj z montažerjem Catalinom Cristutiujem izluščil iz arhivov romunske nacionalne televizije. Izhodišče za film je torej nekakšna nadgradnja gledališke predstave, ki se, tako kot film, ukvarja z resničnimi dogodki, zabeleženimi v spisih romunske tajne policije. 

Primer "Ograja" je postopek, ki ga je v letu 1981 zoper neznanega storilca odprla romunska policija, ko so se v mestu pojavili grafiti s protidržavnimi parolami. Ob tem je pomembno razumeti, da v enem najbolj trdih komunističnih režimov že napisa "HOČEMO SVOBODO" ali "DOVOLJ JE ČAKANJA V DOLGIH VRSTAH" imata izrazito protidržavno konotacijo. Mogočna mašinerija je zagnana in policija je po nekaj tednih v rokah že imela storilca – 16-letnega fanta, ki je protidržavne ideje dobil ob poslušanju prepovedanega radia Svobodna Evropa. Potek preiskave, izjave glavnega osumljenca, njegovih staršev, sošolcev in agentov zadolženih za preiskavo, so podane naravnost "v kamero," brez vsakršne čustvene interpretacije. Suhoparno, v formi ravnodušnega branja zapisnikov nastalih med samo preiskavo, kar na nek način poudarja hladno učinkovitost, s katero je tajna policija uničevala življenja tistih, ki so se drznili razmišljati s svojo glavo. Izjave protagonistov so prepletene z dokumentarnimi izseki iz reportaž, poročil in reklam, ki te izjave učinkovito umeščajo v specifičen zgodovinsko-politični trenutek.  Zgodba je zato nekoliko repetitivna in mestoma manj zanimiva, a vendarle učinkovita v prikazu sistematičnosti, s katero je romunska oblast nadzirala svoje državljane in že v kali zatirala že najmanjša znamenja upora in stremljenja k bolj demokratični družbi.   

Ocena

Ammonite (2020)

Kate Winslet & Saoirse Ronan in Ammonite (2020), Foto: Neon

Slovenski naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: biografija, drama, romantični

Dolžina: 120',  Imdb 

Režija: Francis Lee

Scenarij: Francis Lee

Igrajo: Kate Winslet, Saoirse Ronan, Gemma Jones, James McArdle, Fiona Shaw 

Drugi celovečerec britanskega režiserja in scenarista Francisa Leeja je po izjemnem prvencu God's Own Country (2017) eden tistih filmov, ki sem ga pričakal s posebnim zanimanjem. Uspeh prvenca je Leeju omogočil dostop do igralskih imen s t.i. A-liste in Anglež je z angažmajem Kate Winslet in Saoirse Ronan ponujeno priložnost nedvomno dobro unovčil. Tudi v drugo se je Lee odločil za zgodbo, ki v jedru nosi motiv istospolne ljubezni, to pot postavljene v dokaj svobodno interpretacijo biografske zgodbe angleške paleontologinje Mary Anning.

Pripoved postavljena v prvo polovico 19. stoletja večjim delom teče v obmorskem mestecu Lyme, kjer Mary (Winslet) skupaj z mamo vodi manjšo prodajalno s fosili. Njena dolgoletna rutina je zgodnjejutranje iskanje amonitov, ki jih po delovanju razburkanega morja razkrije oseka. Njeno rutino nekoliko zmoti prihod paleontologa iz Londona, ki želi preživeti nekaj dni v njeni družbi in jo opazovati pri delu. Radovednež je za zadržano, redkobesedno samotarko njenega kova precejšnja nadloga, toda plačilo je preveč mikavno, da bi ga kar odslovila. Londonskega obiskovalca spremlja mlada soproga Charlotte (Ronan), slabotna ženska, ki se očitno ne počuti najbolje v svoji koži. Nato mož prejeme povabilo k sodelovanju v nekajtedenski znanstveni ekspediciji, ženo pa pustiti v družbi gospe Anning, v upanju, da bosta ženska družba in morski zrak blagodejno vplivala na njeno počutje. 

Francis Lee tudi s svojim drugim filmom izkazuje izjemen talent v konstrukciji likov in situacij, na katerih gradi dodelane karakterne študije protagonistov, ki zaradi različnih razlogov ne morejo zadihati s polni pljuči in živeti življenje, kakršnega bi želeli. Fokus filma je lik in delo Mary Anning v še eni izjemno navdihnjeni igralski kreaciji Kate Winslet. Raziskovanje prispevka k znanosti na eni in njene najgloblje intime na drugi strani strani, je za gledalca svojevrstna razgledna točka, s katere se ponuja jasen pogled na izkušnjo in družbeni položaj junakinje – znanstvenice, ženske in ljubimke, ki jo istospolna usmeritev potiska v še bolj marginaliziran položaj. Odlični igralski nastopi, verna rekonstrukcija zgodovinskega obdobja, prefinjen občutek za sosledje dogodkov in iskrice, ki zanetijo ljubezenski ogenj, so dokazi, da odličen prvenec ni bil nobeno naključje in da je Lee v tem trenutku eno izmed bolj zanimivih imen britanskega in evropskega filma.

Ocena

Falling (2020)

Lance Henriksen & Viggo Mortensen in Falling (2020), Foto: Sundance/Brendan Adam-Zwelling

Slo naslov: Padati 

Država: Kanada, VB, Danska

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Dolžina: 112',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Viggo Mortensen

Scenarij: Viggo Mortensen

Igrajo: Lance Henriksen, Viggo Mortensen, Terry Chen, Sverrir Gudnason, Hannah Gross, Laura Linney, David Cronenberg

"Ko sem bil še majhen otrok, sem ustrelil raco. Začetniška sreča pač, toda to je bil morda edini trenutek v mojem življenju, v katerem je oče, ki me je tistega dne vzel s seboj na lov, name bil ponosen." Tako o dogodku iz otroštva razmišlja John Peterson (Viggo Mortensen), ko s seboj, domov v Kalifornijo, pelje ostarelega, dementnega očeta Willisa (Lance Henriksen). Oče sinu že na krovu letala povzroči nemalo težav in očitno je, da je mentalno stanja Petersona starejšega takšno, da starec ne more več sam skrbeti zase. John ga je dolgo prepričeval, da z njim pride v Kalifornijo. Ideja je, da zanj, nekje v bližini, najdejo nov dom. John bo tako lažje skrbel za zagrenjenega, ves čas preklinjajočega, do vsega in vsakogar nestrpnega očeta, a obenem ga bo držal na dovolj varni distanci, saj se zelo dobro zaveda, da bi se življenje ob očetu zanj in njegovega uvidevnega partnerja Erica hitro spremenilo v pekel. Willis namreč "na lagerju" v vsakem trenutku ima goro žaljivk in strupenih puščic, usmerjenih proti njem in njegovem istospolnem partnerju. Izjema je le njuna mlada hčerka Monika, kateri žlehtobni starček vendar izkazuje nekaj naklonjenosti in topline. To je situacija, iz katere se zgodba v sedanjosti prepleta s preteklostjo, z dogodki, ki so zaznamovali Johnovo odraščanje. 

Padati je celovečerni prvenec vsestranskegaVigga Mortensena, ki je poleg režije podpisal scenarij, glasbo in odigral eno izmed glavnih vlog. Mortensena širša javnost najbolj pozna po vlogah v megauspešni franšizi Gospodar prstanov, za bolj sistematičnega filmoljuba pa so ogledni primeri njegovega igralskega talenta filmi posneti pod režisersko taktirko Davida Cronenberga (ki se mu je tu oddolži z manjšo vlogo), Davida Oelhoffena, Johna Hillcoata, Lisandra Alonsa... In kako se je Viggo odrezal v novi vlogi? Dokaj dobro, če mene vprašate. Sploh če upoštevamo, da je Padati dokaj oseben projekt (film vsebuje nekaj avtobiografskih elementov), ob katerih režiserji mnogokrat znajo izgubiti fokus in zatavati na teritorij samo njim razumljivih motivov in simbolike. Jedro zgodbe je zgrajeno okoli problematičnega odnosa očeta in sina in konflikta, ki v največji meri temelji na očetovem nesprejemanju sinove homoseksualnosti. Zgoba struktuirana kot preplet ključnih dogodkov iz preteklosti in dogajanja v sedanjosti učinkovito izrisuje vse razsežnosti družinske disfunkcije, četudi Mortensen mestoma ustvari nekaj nepotrebnih prizorov in situacij, katerih edini cilj je potencirati očetov neprijeten značaj. Njegovo stoično prenašanje očetovih žaljivk je mestoma celo nekoliko nadležno, toda cilj je po moji oceni dosežen, saj Mortensenu uspe v sosledje dogodkov vključiti nekaj drobnih dejanj in znamenj, v katerih se nazira očetova toplejša, bolj človeška plat. V tem smislu film govori o brezpogojnem (ne)sprejemanju najbližjih, na nekem drugem nivoju pa zgodba nudi izhodišče za razmislek o tem, kako čas in okoliščine oblikujejo posameznikov značaj. Ne glede na težo, ki jo za film kot celoto ima odnos med sinom in očetom, Mortensenov film je v prvi vrsti karakterna študija starčka, ki nas vsem svojim hibam navkljub pripravi do tega, da zanj najdemo razumevanje in kanček sočutja. Tudi zaradi izjemnega nastopa Lanca Henriksena, v njegovi verjetno najboljši vlogi doslej, ki je ne glede na še en Mortensenov odličen nastop, prvo igralsko ime naslovne zgodbe.

Ocena

Possessor (2020)

Andrea Riseborough in Possessor (2020), Foto: Neon

Slovenski naslov: -

Država: Kanada, VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: grozljivka, ZF, triler

Dolžina: 103',  Imdb 

Režija: Brandon Cronenberg

Scenarij: Brandon Cronenberg

Igrajo: Andrea Riseborough, Christopher Abbott, Rossif Sutherland, Tuppence Middleton, Sean Bean, Jennifer Jason Leigh

Po zelo obetavnem prvencu Antiviral, o katerem je pred sedmimi leti na blogu nastal ta zapis, smo na naslednji celovečerec Brandona Cronenberga čakali celih osem let. Po debitantski stvaritvi, temačni satiri o s slavo in slavnimi obsedeni družbi, v kateri si ljudje vbrizgavajo odmerke z boleznimi njihovih idolov, se 40-letni Kanadčan vrača s še enim zanimivim konceptom. Ideja, na kateri je zgrajen Possessor moda ni tako edinstvena, saj so možgane in telesa drugih ugrabljali in v različne namene izrabljali v številnih zgodbah, toda variacija te ideje in sama eksekucija sta vsekakor nekaj posebnega. 

Zgodbo postavljeno v nejasno opredeljeno prihodnost doživljamo skozi oči Tasje Vos (še ena odlična vloga Andree Riseborough), zelo posebne morilke, ki dela za skrivnostno organizacijo specializirano za eliminacijo tarč v visoki družbi. Naročniki so običajno ljudje iz ožjega kroga bodoče žrtve, motivi pa so pričakovano človeški – več vsega: denarja, moči, slave...  Tasja je ena izmed najbolj izkušenih morilk organizacije, ki za eliminacijo tarč uporablja posebno metodologijo – v prvi fazi je najprej ugrabljena oseba iz ožjega kroga bodoče tarče, ali nekdo, ki bo do tarče v prihodnosti imel nemoten dostop. Ugrabljencem nato v možgane vgradijo posebno napravico, ki posebej usposobljenim morilcem kakršna je Tasja omogočijo prevzem nadzora nad umom in telesom gostitelja. Zadeva je potem dokaj preprosta, nadzor nad gostiteljem se izvaja v kontrolni sobi, iz katere Tasja in sodelavci s pomočjo posebne, tehnološki sofisticirane čelade nadzirajo gostitelja. Policija po tako orkestriranih umorih tava v temi, saj storilcev in njihovih iracionalnih dejanj ni mogoče povezati s kakšnim posebnim motivom, logiko in, kar je najpomembnejše, naročnikom. 

Toda fokus zgodbe ni na preiskavah teh umorov, saj se zgodbe osredotoča na mikrokozmos glavne antijunakinje  in počasno brisanje meja med njenim zasebnim in poklicnim življenjem. Najbližji ne vedo nič o njenem poklicu – sin Ira živi z očetom, od katerega se Tasja še vedno ni uradno ločila, njun odnos pa je v neki vmesi fazi, ko se vse skupaj lahko obrne v eno ali drugo smer. V dokončno ločitev, ali ponovno združitev. Prizor, v katerem Tasja išče, ali bolje rečeno vadi besede, ki jih bo izrekla ob ponovnem snidenju s sinom ima specifično težo, saj po tej sceni v zraku nekako obvisi spoznanje o vprašljivi skupni prihodnosti. 

Cronenberg mlajši je ustvaril zanimiv, vizualno izpiljen izdelek,  ki šele po ogledu in bolj poglobljeni analizi razkrije skrbno strukturirano zgodbo o iskanju identitete in samosprejemanju. Pogled nazaj nudi bolj jasno sliko, iz katere lahko sklepamo, da iskanje pravih besed v omenjenem prizoru v resnici ni nič drugega, kakor poskus imitacije pristnih čustev. Ko malo bolje razmislim, celotna epizoda, oziroma dan, ki ga protagonistka preživi z družino, nekako napove, da Tasja ni več pripravljena  igrati vlogi žene in matere. Osvobajanje iz okovov normalnosti se kaže tudi v njenem profesionalnem življenju – namesto načrtovane „čiste“ eksekucije s pištolo Tasja raje izbere nož, s katerim brutalno razmesari svojo tarčo. In na tej točki se že lahko vprašamo, ali se Tasja morda bolje počuti v svojih avtarjih? Ali jo dejansko žene vzburjenje, ki jo prevzame med eksekucijo? Morilski nagoni morda najbolje pojasnijo njeno zavzetost in odločnost v nameri, da za vsako ceno sodeluje pri naslednji veliki nalogi. Sploh če vemo, da nato od samega začetka ima težave z nadzorom gostitelja (igra ga odlični Christopher Abbott), ki jih skriva pred sodelavci. Njen dokončni prehod na temno stran je dokončen, ko se njen naučeni odnos do osebnih stvari v škatli, s pomočjo katerih se Tasja vsakič vrača v lastno kožo, v svojo realnost, spremeni. Na koncu je jasno, da je transformacija končana in Tasja je to, kar je globoko v sebi vedno bila – hladnokrvna morilka.

Ocena

David Byrne's American Utopia (2020)

The Undoing (2020)

Nicole Kidman & Hugh Grant in The Undoing (2020), Foto: HBO

Slovenski naslov: Zlom

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: krimi, drama, misterij

Dolžina: 337' (6 epizod),  Imdb 

Režija: Susanne Bier

Scenarij: David E. Kelley

Igrajo: Nicole Kidman, Hugh Grant, Noah Jupe, Edgar Ramírez, Donald Sutherland, Matilda De Angelis

Danes, bolj kot kdajkoli, živimo pred televizijo. Epidemija je tudi tiste, ki načeloma ne namenjajo veliko časa tovrstnem razvedrilu, pritegnila pred male zaslone. Najboljši dokaz je skokovit rast streaming servisov in rekordno število naročniških pogodb. Različne serije predstavljajo levji delež   ponudbe slehernega streaming servisa, izbira ustreznega naslova pa je pogosto sila zahtevna naloga. Ob preverjanju vrednosti ponudbe na specializiranih spletnih portalih hitro prideš do spoznanja o enormnem številu naslovov z  nadpovprečno visokimi ocenami, s kakršnimi se v svetu filma pravilom lahko pohvalijo le resnične vrednosti. Zadeve se je zato potrebno lotiti veliko previdneje, izbirati v skladu z lastnimi prepričanji in interesi, ter poiskati zaupanja vredna priporočila novinarjev, ki so v preteklosti s predlogi največkrat zadeli vaš okus in posledično izpolnili vaša pričakovanja. Večina ocenjevalcev je enotna v oceni, da v ogromni masi serij v produkciji spletnega velikana Netflix le izjemoma najdemo serije vredne pozornosti in omembe. HBO, kot eden najstarejših igralcev na tržišču, je še vedno najbolj zanesljiva izbira, saj ji vedno znova uspeva ustvariti šove, kakršen je denimo izjemno Nasledstvo (Succession, 2018– ), ki po moji oceni sodi v sam vrh televizijke ponudbe.

Eden vidnejših novih naslovov v HBO-jevi ponudbi je mini serija Zlom (The Undoing, 2020), ki nas k ogledu vabi z respektabilno igralsko zasedbo, intrigantnim zapletom in standardno visoko produkcijsko vrednostjo. Šestdelna serija spremlja življenja premožne družine – uspešne psihiatrinje Grace Fraser (Nicole Kidman) in njenega moža Jonathana Frasera (Hugh Grant), sicer uspešnega zdravnika, specializiranega za zdravljenje rakastih obolenj pri otrocih, ter njunega sina Henryja, učenca ene izmed elitnih newyorških šol. Uvodna epizoda postreže z osnovnim zapletom, smrtjo mlade in privlačne mamice in soproge (Matilda De Angelis), ki je brutalno umorjena v njenem slikarskem ateljeju. Izkaže se, da je prvi osumljenec njen skrivni ljubimec, za katerim se po njeni smrti izgubi vsaka sled. Verjetno ste uganili, da vloga ljubimca pripada dr. Fraseru, ki ga naenkrat išče pol newyorške policije, saj so varnostne kamere zabeležile njegov prihod in odhod v atelje ravno v času, ko se je zgodil umor. 

To je osnova za klasični kdo-je-storilec? misterij, ki nas do končnega cilja in razkritja resnice pelje skozi klasično zgodbo o skrivnostih premožnih družin. Medije, kakopak, vedno zanima umazano perilo vplivnežev, saj je Grace hčerka milijarderja (Donald Sutherland) in del družbene elite, ki živi v razkošnih vilah in svoje otroke pošilja v ekskluzivne zasebne šole, zato so vsi pogoji za medijski cirkus izpolnjeni. Avtor serije David E. Kelley  (Big Little Lies, The Practice, Ally McBeal) v središče postavi Grace – njeno soočanje z moževo nezvestobo, vlogo v preiskavi in sojenju, za katero sta rezervirani zadnji epizodi serije. Kelly je v naslovni seriji združil dva elementa, ki so mu doslej prinesla največ uspeha – v kriminalno zgodbo vpletene predstavnike družbenih elit in sodno dramo. Končni rezultat na žalost ima okus (pre)večkrat pogrete jedi, ki zelo predvidljivo manipulira s pričakovanji gledalca in nas večkrat popelje v narativne slepe ulice, z enim samem namenom – ustvariti diverzijo in zmedo, ter nas napeljati na razmišljanje, da za vsem skupaj stoji nekakšna velika, nepredstavljiva skrivnost. V te nedorečene diverzije so vpleteni liki, ki nato brez pravega pojasnila o funkciji in vlogi končajo na stranskem tiru. E. Kelly se namesto investicije v kvalitetno, tehtno pretresanje številnih možnosti, ki so navadno prisotne v takšnih primerih, zadovolji z ponavljajočimi se posnetki dolgih sprehodov Nikole Kidman v krasnih dizajnerskih plaščih, med katerimi si ta priznana psihiatrinja bistri glavo in ureja misli. Čudno je beseda, s katero lahko najbolj milo opišem scenarij, po katerem lahko ugledna psihiatrinja njenega kova spregleda vse opozorilne  signale povezane z moževo preteklostjo, nezvestobo in še čem. Razen, če je E. Kelly s tem želel namigniti, da so diplome potomcev premožnih družin kupljene z denarjem in kot takšne brez prave vrednosti. Nejasna in povsem nedodelana je vloga Donalda Sutherlanda, ki dobi nekaj prostora in izreče nekaj groženj, vendar njegov lik nikoli ne preseže grobe, enodimenzionalne skice mogočnega bogataša. Naravnost smešna pa je vloga namenja morilskemu orodju, ki je tu zgolj nedomiselno izkoriščena priložnost za tehtnejši prispevek enega izmed pomembnejših akterjev zgodbe. Zlom je zgodba polna namigov brez prave teže in preobratov, ki nas ne pripeljejo nikamor, ki v končnici izzveni kot slaba šesturna epizoda kakšne izmed mnogih odvetniško-detektivskih serij, po kateri bi najraje takoj pozabil čas, ki sem ga v ta namen preživel pred televizorjem.

Ocena

Mangrove (2020)

Small Axe: Mangrove (2020), Foto:BBC

Slovenski naslov: Majhna sekira: Mangrove 

Drugi naslovi: Small Axe: Manegrove

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: drama, zgodovinski

Dolžina: 127' ,  Imdb 

Režija: Steve McQueen

Scenarij: Alastair Siddons, Steve McQueen

Igrajo: Letitia Wright, Shaun Parkes, Malachi Kirby, Rochenda Sandall, Alex Jennings, Jack Lowden, Gershwyn Eustache Jnr, Gary Beadle, Llewella Gideon, Nathaniel Martello-White

Majhna sekira je projekt, o katerem se  je govorilo še preden se je Steve McQueen vpisal v zgodovino kot prvi temnopolti režiser z oskarjem za najboljši film (12 let suženj, 2013). V zahodnem Londonu rojeni režiser in scenarist, sicer potomec priseljencev s Karibskih otokov (mama je rojena na Trinidadu, oče na Grenadi), je idejo za mini-serijo začel razvijati leta 2010 in nekaj osnutkov je bilo dokončanih že leta 2012. Projekt nato za nekaj časa postavljen na stranski tir, toda McQueen se mu je ponovno vrnil v letu 2015, ko je uvidel, da iz zbranega materiala lahko posname več samostojnih filmov. Zamisel je dokončno uresničena letos – McQueen je pod okriljem BBC-ja in Amazona dokončal pet samostojnih filmov, ki se osredotočajo na zgodovino karibske skupnosti v Londonu med 60-imi in 80-imi leti prejšnjega stoletja. Štiri izmed petih filmov temeljijo na resničnih dogodkih, ena zgodba pa je zgrajena okoli izmišljenih likov in dogodkov.

Prvi v nizu petih filmov z naslovom Mangrove nas pelje v leto 1968, ko je Frank Crichlow (Shaun Parkes) odprl Mangrove, prvo karibsko restavracijo v londonski četrti Nothing Hill. V četrti so svoj dom našle številne družine s Karibov in Crichlowa restavracija je takoj postala priljubljeno zbirališče lokalnega prebivalstva. Tod kmalu po odprtju se začnejo vrstiti racije, zaradi kateri vedno bolj narašča napetost med temnopoltim prebivalstvom in lokalno policijo. Rasistični poročnik Pulley (Sam Spruell) je dirigent rasistično motiviranih vpadov v restavracijo, katerih cilj je provokacija in dokončno zaprtje lokala. Zgodba se poleg Crichlowa osredotoča na več temnopoltih likov: aktivistko Altheo Jones-LeCointe, voditeljico britanske različice Črnih panterjev, pisatelja in aktivista Darcusa Howa, njegovo aktivistično partnerko Barbaro Beese in druge, ki so po nizu vpadov v restavracijo Mangrove in drugih incidentih organizirali protestni shod. Sprva miren shod se je sprevrgel v spopad s policijo, prišlo je do aretacij in sojenja Mangrovski deveterici, ki predstavlja pomemben mejnik v protirasističnem boju britanske črnske skupnosti. 

Oprostilna sodba za deveterico je prvi primer, s katerim je sodna oblast potrdila, ali bolje rečeno priznala obstoj načrtovanega, rasno motiviranega šikaniranja državljanov s strani londonske policije. Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati osebno noto, ki jo za McQueena in mnoge Britance karibskih korenin ima projekt Majhna Sekira. Prvi in obenem najdaljši izmed petih filmov je odprl 58. izdajo Newyorškega filmskega festivala, nakar je sledila novembrska televizijska premiera. Mangrove je zgodovinska drama z visoko produkcijsko vrednostjo in pričakovano verno rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja – interieri, prizori na prostem, rekviziti, kostumografija, govorjenje in druge do potankosti premišljene podrobnosti nas učinkovito vrnejo na konec 60-ih, v čas ko je institucionalni rasizem bil nekaj povsem običajnega. McQueen je zavestno postavil skupino pred posameznika in se osredotočil na Mangrovsko deveterico z jasnim ciljem približati trenutek in okoliščine, v katerih je prišlo do formiranja kritične mase, ki je sprožila spremembo. Iz te razdrobljenosti na več likov (površni fokus je na lastniku restavracije Mangrove) film sicer izgubi nekaj ostrine, ki bi bila dosežena z osredotočanjem ne enega ali manj likov, vendar je s tem gledalcu približana močna kolektivna izkušnja doživljanja institucionalne diskriminacije. Filmu bi do neke mere lahko očitali preveč striktno delitev na dobre in slabe, rasiste in nerasiste, vendar je obenem potrebno razumeti, da enodimenzionalnost antagonistov odseva splošno klimo britanske družbe s konca 60-ih let prejšnjega stoletja. Zgodba v polnem sijaju zasije v drugem delu, ko spremljamo sodni proces, v katerem najdemo nekaj za sodne drame značilnih vzorcev, skozi katere McQueen ne ustvari samo čustveni vrhunec filma – sodni proces je odlično izkoriščena priložnost za zaokrožitev  motiva institucionalnega rasizma in krasna manifestacija igralskega potenciala prepričljive zasedbe,  med katero posebno mesto pripada odlični Letitii Wright.

Ocena

Lovecut (2020)

Sara Toth in Lovecut (2020), Foto: Diagonale

Slo naslov: -

Država: Avstrija, Švica

Jezik: nemščina

Leto: 2020

Dolžina: 94',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Iliana Estañol, Johanna Lietha

Scenarij: Iliana Estañol, Johanna Lietha

Igrajo: Sara Toth, Kerem Abdelhamed, Max Kuess, Luca von Schrader, Melissa Irowa, Valentin Gruber, Doris Schretzmayer, Marcel Mohab

Motivi odraščanju mladih ljudi, zmedenih in negotovih duš v iskanju ljubezni in identitete, so v rokah spretnega pripovedovalca vedno hvaležno gradivo. Z mladimi ljudmi na prehodu iz otroštva v odraslost se ukvarja tudi avstrijska drama Lovecut, prvenec mednarodnega tandema Iliana Estanol - Johanna Lietha. V fokusu je šest najstnikov, oziroma trije pari na tranziciji v odraslost, ki v enem najbolj čustvenih in nepremišljenih obdobij življenja eksperimentirajo z ljubeznijo, alkoholom, drogami in še čem. Lovecut sicer ne prinaša veliko novega, a je obenem dobrodošla posodobitev motivov, ki starejšim gledalcem ponuja dokaj veren prikaz sveta, v katerem odraščajo prihajajoče generacije. 

Sodobna tehnologija pričakovano igra eno ključnih vlog in je na nek način osnovno sredstvo, brez katerega mladina ne bi znala konzumirati življenja. Anna in Jakob sta par, ki raziskovanje seksualnosti dokumentira z mobilnimi telefoni. Zadeva je sprva nedolžna, v domeni njune zasebnosti, toda njuno razmerje se znajde na spolzkih tleh, ko par sklene svoje posteljne podvige ponuditi eni izmed spletnih platform z vsebino za odrasle. 

16-letna Luka in leto starejši Ben sta se našla s pomočjo aplikacije za zmenke. Njeno življenje je zaznamovano z družinsko disfunkcijo in s tem povezano čustveno nedostopnostjo, njegovo realnost pa je izoblikoval zgodnji stik s kriminalom in slabe navade, ki bodo zanj zelo kmalu, po prestopu praga polnoletnosti, postal veliko resnejši problem. 

Tretji par sta Alex in Momo, ki že nekaj čas komunicirata zgolj skozi spletno video klepetalnico. Njun odnos se je sčasoma razvil do te mere, da je edina pot, ki jo lahko ubereta, srečanje v živo. Sprva se zdi, da je Alex tisti, ki v razmerje ne vstopa povsem iskreno, toda za njegovim taktiziranjem se skriva resna težava, ki lahko v hipu prežene zanj pošteno ogreto Momo. 

Lovecut bi glede na obravnavano temo zlahka zašel v nepomembno, površno eksploatacijo mladine v občutljivem obdobju, vendar avtorici na srečo ves čas ostajata na objektivni, neobsojevalni distanci. Film se previdno izogne zdrsu v eksplicitnost, a obenem dovolj prepričljivo pokaže najstniško seksualnost, kot eno ključnih komponent odraščanja. Zgodba nas nekajkrat sicer popelje na tanek led obsodbe in nerazumevanje, a nato vedno najde tehtne razloge, s katerimi racionalno utemelji neracionalna dejanja protagonistov. Lovecut je film o današnji mladini, za današnjo mladino, ki na enem nivoju le-tej pomaga prepoznati pasti sodobnega odraščanja. Na nekem drugem nivoju pa lahko govorimo o filmu za odrasle, ki vzpostavlja most med mladino in odraslimi tako, da slednjim omogoča vpogled v intimo mladih, skozi katero je lažje razumeti konstantno spremljajoče se modele odraščanja. Pomaga razumeti, da je odraščanje, tako kot vse ostalo, evolvira, se konstantno spreminja in ubira nove poti, ki se pogosto kosajo z nazori starejših generacij. Ta zapis bom sklenil s pohvalo selekcije in prispevka mladih igralcev, ki s svojimi naturalističnimi nastopi zgodbi vlijejo potrebno pristnost in prepričljivost. 

Ocena

Gagarine (2020)

Alséni Bathily in Gagarine (2020)

Slovenski naslov: Gagarin

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2020

Žanri: drama

Dolžina: 95' ,  Imdb 

Režija: Fanny Liatard, Jérémy Trouilh

Scenarij: Benjamin Charbit, Fanny Liatard, Jérémy Trouilh

Igrajo: Alséni Bathily, Lyna Khoudri, Finnegan Oldfield, Denis Lavant

Gagarin je eden izmed petih celovečercev tekmovalne sekcije Perspektive, ki nam ga v letošnji, z epidemijo močno okrnjeni konkurenci, ponuja 31. Liffe. Film, ki ga podpisuje francoski kreativni duo  Fanny Liatard in Jérémy Trouilh odprejo arhivski posnetki iz 60-ih let, narejeni med obiskom Jurija Gagarina, prvega človeka v vesolju, po katerem so poimenovali takrat odprti stanovanjski kompleks v pariškem predmestju. Betonski kolos je šestdeset let kasneje pred rušitvijo, ki jo mnogi prebivalci dotrajanega, slabo vzdrževanega kompleksa na vsak način želijo preprečiti. Eden izmed njih je 16-letni Jurij, ki ga podobno kot njegovega slavnega soimenjaka od malih nog privlačijo zvezde in človekova pot v vesolje. O tem pričajo plakati, skice in risbe na stenah njegove sobe, njegova navdušenost nad znanstveno-tehničnimi dosežki človeštva pa je v njem spodbudila kreativnost, ki jo skupaj z najboljšim prijateljem Houssamom v zadnjem obdobju usmerja v vzdrževalna dela na celotnem stanovanjskem kompleksu. Dokončna odločitev o rušitvi je namreč odvisna od poročila komisije, ki bo kmalu ocenjevalo stanje stavbe in na podlagi tega sprejelo odločitev o (ne)rušitvi. Na pomoč jima kmalu priskoči še iznajdljiva Diane, mlada Romkinja, ki s svojo nomadsko družino živi v divjem prikoličarskem naselju v neposredni bližini. 

Za odraščajočega junaka je blokovsko naselje edini dom, ki ga pozna. Prijazen fant njegovega kova bi drugje, potem ko ga zapusti neodgovorna mati, najbrž bil prepuščen samemu sebi. Toda v Cité Gagarine, med pisano skupino avtsajderjev z vseh vetrov so stakne tesne vezi, zavoljo katerih fant vendarle ni sam. Skupnost namreč prevzame vlogo nadomestne matere, zato ni težko razumeti fantovih prizadevanj za preprečitev rušenja stavbe. Načrtovano rušenje bi odrezalo popkovino, ki ga povezuje s skupnostjo in ga potisnilo na pot (pre)hitrega odraščanja. S tem zapletom se poleg motiva ločitve mladega človeka od doma naslavlja širše pojmovanje doma kot takšnega in razmislek o naravi medsebojnih relacij na takšnih krajih. Zdi se, da so vezi na socialnem robu veliko pristnejše, bolj človeške, kot v bogatejših delih mest, kjer ljudje svoja življenja živijo za visokimi ograjami, v ozkih (družinskih in interesnih) krogih. Znotraj te večje slike, ki raziskuje odnos ljudi do mest in krajev s katerimi so neločljivo povezana desetletja spominov, je umeščena zgodba o težavnem odraščanju, prijateljstvu in prvi ljubezni. Film privlačnost dolguje simpatičnosti ključnih akterjev in zanimivem zasuku v domeno sanjske, rahlo surrealistične percepcije sveta skozi oči fanta soočenega z grdo resnico. Njegov pobeg v domišljijski svet je odlično izkoriščen za impresivne scenografske rešitve, skozi katere so domiselno uresničene Jurijeve fantazije. S preobrazbo delov zapuščenega stanovanjskega kompleksa v vesoljsko plovilo je ustvarjen mikrokozmos, v katerem junak kot samotni astronavt na vesoljski misiji najde varno zavetje, smisel in nadomestek izgubljenega doma.     

Ocena

The Dark End of the Street (2020)

The Dark End of the Street (2019), Foto: Gravitas Ventures

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: drama

Dolžina: 69',  Imdb 

Režija: Kevin Tran

Scenarij: Kevin Tran

Igrajo: Brooke Bloom, Lindsay Burdge, Anthony Chisholm, Jim Parrack, Jennifer Kim, Daniel K. Isaac, Scott Friend

Ameriška predmestja so od nekdaj ploden teritorij za sumničavost, strah in paranojo. Temni kotički mestnih ulic vedno skrivajo misterij ali dva, prikrite grožnje pa le potrpežljivo čepijo v nekem temnem kotičku in čakajo na pravo priložnost. Ti občutki so gonilna sila zanimivega celovečernega prvenca ameriškega režiserja Kevina Trana (temelj zgodbe je avtorjev tri leta starejši kratki film), ki v slabih 70-ih minutah lepo zapakira več zanimivih epizod iz življenj svojih protagonistov. 

Osrednji misterij je bolj v funkciji stimulacije domišljije lokalnega prebivalstva, kakor nas gledalcev, ki od samega začetka poznamo identiteto morilca, ki z umorom hišnega ljubljenčka ene izmed protagonistk sproži val nelagodja in ugibanj med prebivalci mirnega naselja. Iz vrst policije v javnost kmalu pricurlja informacija o tem, da je na delu najbrž serijski morilec, saj so v bližnji okolici zabeležili več podobnih primerov. Kakorkoli, to je zadosten razlog, da pokukamo v življenja lokalnega prebivalstva in skozi kratke in mestoma prepletajoče se vinjete dobimo presek življenja v ameriškem predmestju. 

Protagonista ene izmed teh epizod sta mlada zakonca, ki se v pričakovanju prvega otroka vselita v hišo v predmestju. On na pragu prihajajočega očetovstva in s tem povezane odgovornosti želi izkoristiti eno izmed vedno bolj redkih priložnosti za žur. Zato sprejme povabilo svojega novega prijatelja in se udeleži zabave na njegovem domu. Nekako v istem času osamljena in ožaloščena lastnica umorjene mačke poišče uteho v družbi ostarelega vdovca, ki živi v hiši čez cesto, med tem ko vse skupaj z veliko radovednosti in kančkom univerzalno prepoznavne (dobro)sosedske vsiljivosti z distance opazuje še ena mlada družina. In med tem ko večina starejših protagonistov išče kanček razburjenja v svojih dolgočasnih življenjih, ravnodušna mladina ne kaže nobenega zanimanja za potekajočo dramo. Namesto tega raje igrajo igrice, skejtajo in neobvezno poležavajo na kavčih – to so pač privilegiji, ki si jih lahko privoščijo tisti, ki jim še ni potrebno odrasti. Toda prav eden izmed njih bo razrešil misterij in končal tedne nevarnega življenja, v katerih so lokalni prebivalci trepetali za usode svojih ljubljenčkov. 

Kevin Tran je z zelo omejenim budžetom dosegel veliko – poleg solidne končne produkcijske vrednosti mu je uspelo kreirati všečno, rahlo temačno vzdušje in ponuditi prepričljive, mestoma zabavne izseke iz življenj zdolgočasenih, osamljenih in negotovih protagonistov. Vse vinjete sicer nimajo enakega učinka, saj nekatere učinkujejo bolje od drugih, vendar vse skupaj tvorijo dokaj koherentno celoto. Tran je talentiran avtor, ki je sodeč po naslovnem na dobri poti, in videli bomo, ali mu v prihodnosti bo uspelo kakovostno nadgraditi tukaj izkazani potencial.

Ocena

Sheytan vojud nadarad (2020)

aka There Is No Evil

Sheytan vojud nadarad / There Is No Evil (2020), Foto: Liffe

Slo naslov: Zlo ne obstaja

Drugi naslovi: There Is No Evil

Država: Iran, Nemčija, Češka

Jezik: perzijščina 

Leto: 2020

Dolžina: 151',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Mohammad Rasoulof

Scenarij: Mohammad Rasoulof

Igrajo: Ehsan Mirhosseini, Kaveh Ahangar, Mahtab Servati, Mohammad Valizadegan, , Shaghayegh Shourian, Alireza Zareparast, Salar Khamseh, Darya Moghbeli, Mohammad Seddighimehr, Jila Shahi, Baran Rasoulof

Mohammad Rasoulof je eden vidnejših iranskih filmarjev, ki v svojih filmih kritično pretresa pomembna družbeno-politična vprašanja. Kritična drža mu je v domovini prinesla nemalo težav, saj je Rasoulof eden izmed več pomembnih iranskih avtorjev, proti kateremu so iranske oblasti vodile ali še vodijo sodne procese. Številni mediji so v zadnjih letih pogosto poročali o politično motiviranih procesih zoper iranske filmarje in verjamem, da je povprečen poznavalec dogajanja na  mednarodni filmski sceni seznanjen s težavami iranskih avtorjev. Najnovejše informacije pravijo, da je Rasoulof  marca letos zaradi treh filmov  (ki so po mnenju sodišča protidržavna propaganda) obsojen na enoletno zaporno kazen in dveletno prepoved snemanja filmov.  

Med najodmevnejša dela danes 47-letnega režiserja sodijo: Zbogom (Bé omid é didar, 2011), zgodbo o odvetnici, ki poskuša pridobiti vizum za izstop iz države, po kateri je prišel Rokopisi ne gorijo (Dast-neveshtehaa nemisoosand, 2013), film navdihnjen z resničnimi dogodki, ki v fokus postavi dva agenta državne tajne službe s posebni nalogami – med zadolžitvami so nadzor, teroriziranje in celo likvidacije disidentov in drugih uporniških intelektualcev. V naslednjem filmu, A Man of Integrity (Lerd, 2017), o katerem sem pred časom poročal tukaj, je v ospredju boj malega človeka in njegove družine s sistemsko korupcijo. Zlo ne obstaja je njegov najnovejši celovečerec, za katerega je v Berlinu prejel najvišje odličje - berlinskega zlatega medveda.    

Ob ogledu naslovnega se je še enkrat izkazalo, da se je v ogled najbolje spustiti z minimalnimi informacijami o vsebini ali temi filma. Zlo ne obstaja namreč sestavljajo štiri neodvisne zgodbe, katerih rdeča nit je smrtna kazen, obravnavana iz različnih perspektiv, iz zornega kota protagonistov, ki so poznali nesrečneže obsojene na smrtno kazen, ali so na različne načine, kot del državnega aparata, vpleteni v eksekucijo kakšnega izmed teh obsojencev. 

Prva zgodba v ospredje postavlja družinskega človeka, predanega očeta, može in sina, ki z veliko ljubezni in topline skrbi za svoje najbližje. Morda je prav zato zadnje dejanje prve epizode tako pretresljivo, a obenem izjemno premišljeno, saj vsak drobni, skrbno izbrani detajl, na svoje mesto postavi subtilne namige, ki smo jih bili deležni na poti k sklepnemu dejanju. 

V drugi zgodbi je v ospredju vojak, ki se ne more sprijazniti z ukazom, s katerim ga izberejo, da na zadnji sprehod popeljal obsojenca na smrt. Na drugo zgodbo se neposredno navezuje zgodba še enega vojaka, ki zavoljo izpolnitve enakega ukaza dobi tri dni dopusta, ki jih bo preživel v družbi svoje ljubezni. Film sklene četrta zgodba,  v kateri smo priča prihodu v tujini živeče mlade ženske na obisk sorodnikom v Iranu. Obisk razkrije dolgo let varovano družinsko skrivnost in dalekosežne posledice upora proti sistemu.

Prevpraševanje slepega sledenja črki zakona, upoštevanje odredb in odločb totalitarnega režima in vsakršno delovanje usmerjeno v brezpogojno spoštovanje smernic, ki jih pred posameznika postavi sistem, so ena izmed temeljnih točk, na katerih Rasoulof gradi zgodbo in skozi katero vse razmišljajoče sodržavljane poziva k razmisleku. Ta vprašanja so univerzalna do te mere, da jih brez težav, v morda nekoliko blažjih oblikah, lahko apliciramo na prav vsako okolje. Zlo ne obstaja je film, ki odlično ustvarja okoliščine za konflikt med nepisanimi, človeškimi vrednotami in v vedenjske vzorce državljanov vkodirano obvezo spoštovanja zakonov in pravil. Film, ki nas sili v razmislek o tem, kdaj je potrebno zanemariti tisto, kar se od nas pričakuje in pustiti prirojenim nagonom, da nam pokažejo pot. V času, ko zametki totalitarnih režimov postajajo evropski trend, je vloga filmov kakršen je naslovni, toliko pomembnejša.      

Ocena

On the Rocks (2020)

Bill Murray & Rashida Jones, On the Rocks (20209; Foto: A24

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: avantura, drama, komedija

Dolžina: 96',  Imdb 

Režija: Sofia Coppola

Scenarij: Sofia Coppola

Igrajo: Bill Murray, Rashida Jones, Marlon Wayans, Jessica Henwick

Laura (Rashida Jones) in Dean (Marlon Wayans) se poročita. Kakih petnajst let kasneje se je marsikaj spremenilo – on je uspešen poslovnež, ona pa poskuša uskladiti svojo pisateljsko kariero s številnimi obveznostmi povezanimi z vzgojo njunih hčera. On je tako kot večina uspešnih poslovnežev največkrat odsoten in morda bi ozračje bilo boljše, če bi med njima vsaj občasno vzplamtel stari ogenj. Če bi Dean Lauro vsaj občasno spomnil, zakaj sta se poročila in ji vendarle posvetil nekaj več pozornosti. Stvari iz Laurine perspektive vsekakor niso rožnate – poslovnih potovanj in poznih poslovnih druženj s tesnimi sodelavci je vedno več, poleg njenega moškega pa je zelo pogosto privlačna Fiona, ki po vseh predispozicijah predstavlja grožnjo. Opozorilnih znakov je vedno več, zato Laura pomoč in nasvet poišče pri očetu Felixu (Bill Murray). Izbira je logična – Felix je namreč nepopravljivi ženskar in veliki šarmer, ki je pred mnogimi leti zapustil Laurino mamo. Zaskrbljena Laura bi v resnici težko našla nekoga, ki bolje pozna trike, s katerimi poročeni moški lahko skrije nezvestobo. Felix navdušeno sprejme izziv reševanja misterija okoli zetove (ne)zvestobe tudi zato, ker je to lepa priložnost, da se Lauri vsaj delno oddolži za grehe iz preteklosti. 

Vzporednice, ki jih lahko povlečemo z najnovejšim Sofije Coppola in 17 let starejšim Izgubljeno s prevodom so zelo očitne. Z nami je ponovno Bill Murray, tokrat bolj vesel in manj melanholičen, Scarlett pa je zamenjala Rashida, še ena zapostavljena in osamljena  ženska, ki v odsotnosti prezaposlenega moža sklene zavezništvo z vedno zanesljivim Billom Murrayjem. Le da sta tokrat osamljena ženska in razigrani starček rodbinsko povezana – ona je njegova hčerka, zato na subtilno obojestransko privlačnost, ki je krasila malodane vsak skupni prizor v Izgubljeno s prevodom, tu ne moremo računati. Namesto tega nam Coppola želi prodati zgodbo o odnosu med očetom in hčerko, ki do njega navkljub vzornemu odnosu še vedno goji zamero, ki je z leti vendarle nekoliko zbledela. Kemija med Billom in Rashidom je vzorna, Coppola pa je že dokazana filmarka, zmožna zastaviti in režirati prizore skozi katere gledalci sproščeno, organsko spoznavamo njene like, ki postopoma mobilizirajo naše čute in nam prirastejo k srcu. 

Toda ne glede na povsem soliden končni vtis sem mnenja, da Coppoli tokrat vendarle primanjkuje nekaj substance in če hočete želje, da se bolj odločno potopi v globine duš njenih protagonistov. Želim si, da bi film bolj raziskal Laurino počutje na pragu-40-ih, njeno (ne)zadovoljstvo s tem, kam jo pripeljalo življenje in vlogo, v kateri se protagonistka očitno ne počuti najbolje. Na drugi strani imamo očeta, o katerem bi prav tako želel vedeti več – odkriti kanček negotovosti in obžalovanja, ki ga s seboj nosi playboyjevski življenjski stil. To so vprašanja, ki jih On the Rocks ošvrkne le bežno, med tem ko nas počasi pelje proti razrešitvi uganke, ki v resnici ni pomembna, saj zgodba odnosu med junakinjo in njenim (ne)zvestim možem enostavno nima prave teže. Režiserka je tokrat očitno ubrala nekoliko lahkotnejši pristop, se bolj odločno usmerila v komedijo in posnela soliden, gledljiv film, ki vendarle ni na nivoju njenih najboljših stvaritev.  

Ocena

Kajillionaire (2020)

Evan Rachel Wood, Richard Jenkins & Debra Winger in Kajillionaire (2020), Foto: Focus Features

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2020

Žanri: drama, komedija, krimi

Dolžina: 104' ,  Imdb 

Režija: Miranda July

Scenarij: Miranda July

Igrajo: Evan Rachel Wood, Richard Jenkins, Gina Rodriguez, Debra Winger 

Filme Mirande July so po izjemnem prvencu Jaz in ti in vsi, ki jih poznava (Me and You and Everyone We Know, 2005) vedno pričakam s posebnim optimizmom in veseljem. Kajillionaire je (na žalost) šele tretji celovečerec multitalentirana umetnice, ki se poleg filma ukvarja s pisanjem, glasbo, multimedijskimi projekti za gledališče...  Šest let po odmevnem prvencu je posnela svojo drugo dolgometražo Future in šele letos, celih devet let kasneje smo dočakali Kajillionaire, ki je obenem prvi film, v katerem sama ni odigrala eno izmed glavnih vlog. 

V središču zgodbe je tričlanska družina Dyne: oče Robert (Richard Jenkins), mama Theresa (Debra Winger) in njuna 26-letna hčerka (Evan Rachel Wood). Za njenim neobičajnim imenom Old Dolio se skriva zanimiva zgodba, kar je nekako pričakovano, glede na življenjski slog družine Dyne. Dynovi se namreč od nekdaj preživljajo z drobnimi prevarami in goljufijami, toda v zadnjih letih je prebijanje iz meseca v mesec postalo sila zahtevna naloga. Do te mere, da je sicer zelo razumevajoči najemodajalec po treh neplačanih najemninah izgubil potrpljenje, zato družina za ohranitev strehe nad glavo nujno potrebuje 1500 dolarjev. Tu do izraza pride hčerkina kreativnost – Old Dolio skuje načrt, s katerim bodo od letalske družbe iztržili odškodnino, ki jih bo rešila iz zagate. Toda v ta načrt se po privolitvi njenih staršev vključi mlada in privlačna Melanie (Gina Rodriguez), ki postane sprožilec sprememb v ustaljeni družinski dinamiki. Old Dolio je sprva doživlja kot grožnjo, vendar jo prav prisotnost avtsajderke počasi sili v treznejšo presojo njenega odnosa s starši.  

Disfunkcionalne družine so neizčrpen vir zanimivih zgodb in Miranda July je filmarka, ki se na tem teritoriju počuti kot riba v vodi. Čustveno jedro naslovne zgodbe je sezidano na temeljih (ne)odnosa staršev do njune edine potomke Old Dolio, ki med odraščanjem, pa tudi kot odrasla ženska, ni bila deležna topline, s kakršno starši otrokom običajno izkazujejo ljubezen in naklonjenost. July se starševstva in družinskih vezi loteva na specifičen način, ki od gledalca zahteva nekaj tolerance do čudaškega, kanček pustolovskega duha in nagnjenosti k sočustvovanju z nesrečnimi liki. Old Dolio je takšen lik – od samega rojstva tretirana kot projekt, orodje v rokah njenih staršev, je zrasla v žensko omejenega čustvenega razpona. Evan Rachel Wood všečno interpretira lesenost junakinje (v nekem trenutku sem zlobno pomislil, da je navdih našla v zgodnjih vlogah Keanuja Reevesa), iz katere po kontaktu z dostopnejšo, človeško avtsajderko na površje privrejo desetletja potlačenih čustev. July nas skozi ta proces pelje z zanjo značilnim mešanjem komedije in drame, skozi situacije in dialoge, v katerih se zgodba prefinjeno suče med nerodno komičnostjo in resnostjo, včasih v enem samem prizoru, eni sami dialoški vrstici. Pomembno je poudariti, da je July na voljo imela krasne igralce, s katerimi je gotovo lažje uresničila svoje zamisli. Tudi zato ji je še enkrat uspelo ustvariti zgodbo z neobičajnim, rahlo surrealističnim vzdušjem, polno bizarnih, ekscentričnih trenutkov, neke vrste miniaturno pravljico, ki bi se navkljub vsem posebnostim lahko odvrtela tudi v resničnem življenju. Štorijo, ki pod tančico zabavne čudaškosti govori o ljubezni in človekovi neustavljivi potrebi po povezovanju z drugimi ljudmi.

Ocena

Sala samobójców. Hejter (2020)

 aka The Hater

Maciej Musialowski & Vanessa Aleksander in The Hater (2020)

Slo naslov: -

Drugi naslovi: The Hater

Država: Poljska

Jezik: poljščina

Leto: 2020

Dolžina: 135',  Imdb

Žanri: drama, triler

Režija: Jan Komasa

Scenarij: Mateusz Pacewicz

Igrajo: Maciej Musialowski, Vanessa Aleksander, Danuta Stenka, Jacek Koman, Agata Kulesza, Maciej Stuhr 

39-letni poljski režiser Jan Komasa je po velikem uspehu njegovega prejšnjega filma, odličnega Corpus Cristi,  potreboval le leto dni za dokončanje naslednjega projekta. The Hater (originalni naslov, Sala samobójców. Hejter, razkriva povezave z režiserjevim prvencem) je posnel pod okriljem največjega ponudnika pretočnih vsebin (Netflix), to partnerstvo pa je močno povečalo domet filma, ki bi sicer težko dosegel tako širok krog  potencialnih gledalcev. 

Zgodbo je postavil v sedanjost, v kontekst aktualne družbeno politične klime, v katero lahko brez težav postavimo malodane vse evropske države. Okoliščine v državi zaznamovani s komunistično preteklostjo in evropsko sedanjostjo bomo zlahka razumeli gledalci na sončni strani Alp, kajti vzorci evropskega političnega zasuka v desno imajo kar nekaj skupnih imenovalcev z večino evropskih držav. Tomeka, glavnega protagonista spoznamo na dan, ko ga zaradi plagiatorstva izključijo s pravne fakultete. Toda propadli študent v istem hipu, ko ga seznanijo z odločitvijo o izključitvi, že ima nov načrt za prihodnost. 

Zaveda se, kaj za prišleka, kakršen je on, pomeni naklonjenost vplivne meščanske družine Krasucki, ki je nekoč letovala v njegovi vasi, pri njegovi družini. Iz teh časov datira tudi njegova zagretost za Gabi Krasucki, razvajeno in malce problematično punco, ki ne kaže nobenega zanimanja za fanta, ki ga je spoznala v rosnih najstniških letih. Vljudnostno povabilo na večerjo na domu Krasuckijevih razblini njegove upe, a obenem na plano pritegne njegovo temno stran. Fant se nedolgo zatem zaposli v PR agenciji vprašljivih etičnih načel, kjer voden z željo po uveljavitvi in maševanju dokončno razvije svoj manipulativni, brezčutni in nemalokrat uničujoči vpliv na ljudi v njegovi bližini. 

Komasa tako kot v prvencu, ali že omenjenem Corpus Cristi, v središče zgodbe postavi mladega človeka, v iskanju svojega mesta pod soncem. Zato tudi v naslovnem primeru lahko govorimo o svojevrstni karakterni študiji, za katero je to pot izbran antijunak z očitnimi sociopatskimi nagnjenji in povsem nedelujočim moralnim kompasom. In tudi to pot je nastal film, v katerem se je v centralni vlogi odlično odrezal še en mladi igralec (Maciej Musialowski), kar nekako potrjuje Komaso kot avtorja, ki odlično sodeluje z mladimi igralci. 

Na drugem, nič manj pomembnem nivoju Hejter slika zapleteno podobo sodobne družbe, v kateri z vzponom radikalnih političnih opcij vedno bolj drsimo v s sovraštvom in nestrpnostjo obarvano prihodnost. Zato je bolj kot ne očitno, da moralni propad glavnega protagonista ni zgolj posledica njegovih osebnih prepričanj – njegova pot v popolno dehumanizacijo je tlakovana z aktualnim družbenopolitičnim vzdušjem in spoznanji o dvoličnosti kvaziliberalne politične elite. Naraščajoča moč socialnih omrežij, ki počasi postajajo nevarna orodja za manipulacijo mas, širjenje neresnic in različnih političnih agend, je še en pomemben element filma, ki sili v razmislek o vplivu, ki ga na ustvarjanje javnega mnenja imajo te sodobne oblike komunikacije. Hejter je še en soliden dosežek talentiranega režiserja, ki mu navkljub generalno dobri izvedbi v nekaj segmentih manjka kanček prepričljivosti in bolj jasnih utemeljitev. Posamezna sosledja dogodkov iz mojega zornega kota delujejo kot pretirano posplošene in poenostavljene rešitve, a Komasa je kljub temu s svojim novim filmom naredil še en korak v pravi smeri in spisal povsem spodobno povabilo k ogledu njegovih bodočih projektov.

Ocena

Light from Light (2019)

Marin Ireland & Jim Gaffigan in Light from Light, Foto: Official site

Slovenski naslov: -

Država: ZDA 

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: drama 

Dolžina: 82',  Imdb 

Režija: Paul Harrill

Scenarij: Paul Harrill

Igrajo: Marin Ireland, Jim Gaffigan, Josh Wiggins, Atheena Frizzell

Shelino dnevno rutino krojijo dolgočasno delo v pisarni agencije za najem vozil, hišna opravila in interakcija z najstniškim sinom, ki bo kmalu moral ubrati samostojno pot in se odločiti, kaj želi početi po končani srednji šoli. Shelia, ki je z bivšim partnerjem vrsto  let raziskovala paranormalno, je po nizu slabih razmerij raje izbrala samoto. Po radijski oddaji, v kateri s poslušalci podeli svoje videnje preteklih srečanj z nadnaravnim, Shelio zaprosijo, da razišče dogajanje v hiši vdovca, ki je pred slabim letom izgubil ženo. Richard je žalosten in depresiven moški, ki je opazil nekaj nepojasnjenih malenkosti, zaradi katerih se je odločil poiskati njeno pomoč. Sumi, da je v hiši še vedno duh pokojne žene, ki želi z njim vzpostaviti komunikacijo.

Iz opisa bi lahko sklepali, da nam drugi celovečerec ameriškega režiserja Paula Harrilla ponuja še eno zgodbo o duhovih, toda naslovna stvaritev je v resnici povsem drugačna izkušnja, ki nima veliko skupnega z zgodbami, ki stavijo na srh in grozo povezano z nemirnimi duhovi pokojnikov. Light from Light je v esenci tiha drama, ki v nobenem trenutku ne poseže po kakršnem izmed preprostih trikov z nakano ustvarjanja nelagodja. Na vse to lahko kar pozabite, saj avtorja bolj zanimajo običajni trenutki, v katerih liki v dejanjih in interakciji kažejo ranljivosti in negotovosti, se iščejo in poskušajo ugotoviti, kaj storiti s svojimi življenji. Harrill je ustvaril film, ki svoje najpomembnejše oporne točke ne gradi na dialogih ali stvareh, ki se zgodijo. 

Kvaliteta njegovega filma je stkana iz počutja likov in vzdušja, ki ga občutimo v njegovih senzualnih, dobro premišljenih prizorih. Vsekakor ni naključje, da na eni strani imamo dva mlada protagonista na prvi življenjski prelomnici (sina glavne junakinje in njegovo punco), na drugi pa Shelio in še posebej Richarda, ki ne moreta biti zadovoljna s scenarijem, ki ga je za njiju spisalo življenje. Za funkcioniranje tako zastavljene zgodbe potrebuješ premišljen casting – Harrill se je odločil za Jima Gaffigana (ki smo ga vajeni gledati v bolj komičnih vlogah) in zadel v polno, kajti prav on je za moj okus najmočnejši igralski adut filma. Odlično mu parira Marin Ireland, svoj prispevek pa sta dodala še mlada Josh Wiggins in Atheena Frizzell. Light from light z navdušujočo preprostostjo loteva vprašanj, ki v seštevku definirajo naš obstoj na tem svetu, a se obenem ne pusti ujeti v zanko iskanja velikih filozofskih, odgovorov. Zato ga doživljam predvsem kot izsek iz življenja, ob katerem prehojena pot pomeni več od samega prispetja na nejasno določeno destinacijo, ki jo akterji te zgodbe še vedno iščejo.

Ocena