Ammonite (2020)

Kate Winslet & Saoirse Ronan in Ammonite (2020), Foto: Neon

Slovenski naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: biografija, drama, romantični

Dolžina: 120',  Imdb 

Režija: Francis Lee

Scenarij: Francis Lee

Igrajo: Kate Winslet, Saoirse Ronan, Gemma Jones, James McArdle, Fiona Shaw 

Drugi celovečerec britanskega režiserja in scenarista Francisa Leeja je po izjemnem prvencu God's Own Country (2017) eden tistih filmov, ki sem ga pričakal s posebnim zanimanjem. Uspeh prvenca je Leeju omogočil dostop do igralskih imen s t.i. A-liste in Anglež je z angažmajem Kate Winslet in Saoirse Ronan ponujeno priložnost nedvomno dobro unovčil. Tudi v drugo se je Lee odločil za zgodbo, ki v jedru nosi motiv istospolne ljubezni, to pot postavljene v dokaj svobodno interpretacijo biografske zgodbe angleške paleontologinje Mary Anning.

Pripoved postavljena v prvo polovico 19. stoletja večjim delom teče v obmorskem mestecu Lyme, kjer Mary (Winslet) skupaj z mamo vodi manjšo prodajalno s fosili. Njena dolgoletna rutina je zgodnjejutranje iskanje amonitov, ki jih po delovanju razburkanega morja razkrije oseka. Njeno rutino nekoliko zmoti prihod paleontologa iz Londona, ki želi preživeti nekaj dni v njeni družbi in jo opazovati pri delu. Radovednež je za zadržano, redkobesedno samotarko njenega kova precejšnja nadloga, toda plačilo je preveč mikavno, da bi ga kar odslovila. Londonskega obiskovalca spremlja mlada soproga Charlotte (Ronan), slabotna ženska, ki se očitno ne počuti najbolje v svoji koži. Nato mož prejeme povabilo k sodelovanju v nekajtedenski znanstveni ekspediciji, ženo pa pustiti v družbi gospe Anning, v upanju, da bosta ženska družba in morski zrak blagodejno vplivala na njeno počutje. 

Francis Lee tudi s svojim drugim filmom izkazuje izjemen talent v konstrukciji likov in situacij, na katerih gradi dodelane karakterne študije protagonistov, ki zaradi različnih razlogov ne morejo zadihati s polni pljuči in živeti življenje, kakršnega bi želeli. Fokus filma je lik in delo Mary Anning v še eni izjemno navdihnjeni igralski kreaciji Kate Winslet. Raziskovanje prispevka k znanosti na eni in njene najgloblje intime na drugi strani strani, je za gledalca svojevrstna razgledna točka, s katere se ponuja jasen pogled na izkušnjo in družbeni položaj junakinje – znanstvenice, ženske in ljubimke, ki jo istospolna usmeritev potiska v še bolj marginaliziran položaj. Odlični igralski nastopi, verna rekonstrukcija zgodovinskega obdobja, prefinjen občutek za sosledje dogodkov in iskrice, ki zanetijo ljubezenski ogenj, so dokazi, da odličen prvenec ni bil nobeno naključje in da je Lee v tem trenutku eno izmed bolj zanimivih imen britanskega in evropskega filma.

Ocena

Il traditore (2019)

aka The Traitor

Pierfrancesco Favino in Il traditore (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Izdajalec

Drugi naslovi: The Traitor

Država: Italija, Francija

Jezik: italijanščina, portugalščina

Leto: 2019

Dolžina: 153',  Imdb

Žanri: biografija, krimi, drama

Režija: Marco Bellocchio

Scenarij: Marco Bellocchio, Valia Santella, Ludovica Rampoldi

Igrajo: Pierfrancesco Favino, Luigi Lo Cascio, Fausto Russo Alesi, Maria Fernanda Cândido, Fabrizio Ferracane

Izdajalec (Il Traditore) je zgodba o prvem mafijskem "žvižgaču" Tommasu Buscetti (igra ga odlični Pierfrancesco Favino), vidnemu članu Cosa Nostre, ki je prekršil znamenito omerto (mafijski zakon molka). Po njegovih pričevanjih je za zapahi (posredno ali neposredno) končalo skoraj 400 ljudi, saj je Buscetta bil v mafijski hierarhiji tako visoko pozicioniran, da so z njegovo pomočjo za rešetke spravil tudi dotlej nedotakljive šefe mafijskih družin. 

V zgodbo vstopimo nekje na začetku 80-ih let. Na nekem praznovanju se zberejo vsi pomembnejši člani sicilijanske mafije, med njimi tudi Buscetti, ki skupaj določijo nova pravila igre in principe, po kateri bojo družine med seboj razdelile distribucijo drog. Skupinska fotografija je priložnost za seznanitev z vsemi pomembnejšimi igralci v tej zgodbi in, kot se kasneje izkaže, uvod v novo krvavo vojno za ozemlje in kontrolo nad prodajo mamil. Buscetti je, zdi se, začutil prihajajočo nevihto, saj je vse tesnejše sodelavce že na omenjeni zabavi seznanil s svojo selitvijo v Brazilijo (domovino njegove aktualne, tretje žene). Zdi se, da ga huda zasvojenost njegovega zdaj že odraslega sina iz prvega zakona sili v razmislek o prevladujoči dejavnosti organizacije, kateri pripada. Nedolgo po odhodu v Brazilijo se začne krvavi boj za prevlado na ulicah italijanskih mest, med žrtvami so številni člani Buscettijeve družine. Kmalu postane jasno, da se Tommaso tudi z umikom na drugo celino ne more izključiti iz dogajanj v domovini – na njegova vrata potrka brazilska policija, njegova lažna identiteta je (vprašajmo se, po čigavi zaslugi), razkrinkana. Sledi izročitev Italiji in njegovo prvo srečanje s sodnikom Giovannijem Falconejem, ki bo pripeljalo do enega najodmevnejših sodnih procesov v italijanski zgodovini.

Il traditore (2019), Foto: Imdb

Italijanski veteran Marco Bellocchio nam ta, za sosednjo državo pomemben sodni proces, predstavi skozi karakterno študijo "žvižgača," ki je kot prvi vidnejši član sicilijanske mafije prekršil zakon molka, v kolektivno zavest Sicilijancev vtkano dolžnost, ki je vedno bila nad zakoni matične države. Izdajalec nam v osnovi ne prinaša za podobne filme klasičnega vpogleda v ustroj in delovanje Cosa Nostre. Bellocchio se je osredotočil na Buscettijevo goreče vztrajanje, da je hrbet mafiji obrnil predvsem zato, ker je ta z umori otrok, žensk in nedolžnih članov mafijskih družin, sicer nevpletenih v mafijske posle, izgubila vso integriteto. V kontekstu omenjenega sodnega procesa je pogosto omenjen tudi nekdanji ministrski predsednik Andreotti, ki mu sodelovanja z mafijo nikoli niso dokazali. Menim, da je Bellocchio z vzporednicami med preiskovalnim sodnikom Falconejem in Buscettijem, ter vključitvijo visoke politike, želel vzpostaviti komentar na temo splošnega propada osnovnih vrednot, proti kateri sta se, vsak na svoj način, borila ta navidezna naravna sovražnika. Drugi del filma, v katerem spremljamo masovno sojenje z Buscettijem v glavni vlogi, nudi zanimivo sliko pravosodnega sistema, ki povsem ne obvladuje nastalega položaja – v tem smislu film zanesljivo dokumentira obravnavano zgodovinsko obdobje in pokaže kako je prišlo do formiranja kritične mase, ki je preprečila ekspanzijo vpliva in moči Cosa Nostre. Poročila o različnih z mafijo povezanih zločinih in škandalih v vseh teh letih niso nikoli zares potihnila, kar zgolj opozarja na to, da je omenjeni proces bil le pomembno poglavje v boju z organiziranim kriminalom, ki je v sosednji državi postal nekakšna medgeneracijska konstanta. 

Ocena

The Irishman (2019)

Robert De Niro & Joe Pesci in The Irishman (2019), Foto: Netflix

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: biografija, krimi, drama

Dolžina: 209',  Imdb

Režija: Martin Scorsese

Scenarij: Steven Zaillian, Charles Brandt (knjiga)

Igrajo: Robert De Niro, Al Pacino, Joe Pesci, Harvey Keitel, Ray Romano, Bobby Cannavale, Stephanie Kurtzuba, Anna Paquin

Irec je najboljši dokaz, da Martin Scoresese je pri 77-ih še vedno ni pripravljen na upokojitev. Glede na številne nove projekte s katerimi povezujejo legendarnega režiserja je očitno, da Marty sploh ne razmišlja o upokojitvi. Dejstvo, da je Irec z epskih 209 minut najdaljši igrani film v njegovem opusu (našteli so kar 106 snemalnih dni) nedvomno potrjuje, da enemu najpomembnejših avtorjev ameriškega filma ne manjka ustvarjalne energije. Osnova za "Irca" je bila knjižna uspešnica I Heard You Paint Houses ameriškega pisatelja Charlesa Brandta.

Naslov knjige je obenem stavek, ki ga Jimmy Hoffa (Al Pacino) izreče v prvem telefonskem pogovoru s Frankom „Ircem“ Sheeranom (Robert De Niro) in tako naznani začetek kompleksnega razmerja med najbolj razvpitim sindikalistom v ameriški zgodovini in „hitmanom.“ ki je vrsto let delal za mafijsko družino Bufalino.

Scorsese zgodbo odpre v svojem značilnem slogu – z dolgim nepretrganim posnetkom, ki nas skozi hodnike in druge prostore doma za starejše pripelje do sobe, v kateri na vozičku sedi zdaj že ostareli Sheeran. Ta prevzame vlogo pripovedovalca in nas popelje v čas, ko je za družino Bufalino in družinske prijatelje izvajal različne delikatne naloge, ter bil posredno in neposredno vpleten v nekatere najpomembnejše dogodke nedavne ameriške zgodovine.

Prav ta zgodovinski moment ponudi kontekst, v katerega je prepričljivo vpeta zanimiva mreža likov in relacij, ki so sooblikovale takratno ameriško družbeno realnost. Središčna vloga v teh relacijah je dodeljena Franku Sheeranu, ki se v nekem trenutku znajde med dvema ognjema – v nehvaležni vlogi posrednika med človekoma, ki sta igrala pomembni vlogi v njegovem življenju. Prvi je Russell Bufalino (Joe Pesci), ki ga je vpeljal v svet organiziranega kriminala in bil njegov neformalni delodajalec, drugi je Jimmy Hoffa, ki je, kot razkrije film, nekaj časa izvrstno sodeloval z družino Bufalino in njihovimi zavezniki. Toda šum v komunikaciji je postajal vse močnejši in dolgoletni zavezniki so končali na nasprotnih bregovih. Sheeran je v tem merjenju moči nekako obtičal na nikogaršnjem ozemlju, soočen z navidezno možnostjo izbire. Navidezno zato, ker je ne glede na ponižno skromnost, s katero se je prikupil mnogim bil dovolj inteligenten, da ve kje je njegovo mesto, kaj mora storiti in kakšne so lahko posledice neizpolnjenih pričakovanj.

Robert De Niro & Al Pacino in The Irishman (2019), Foto: Netflix

Iz moje perspektive je Scorsese posnel film, ki je povsem dostojen bližnji sorodnik njegovih kultnih gangsterskih klasik. Z Ircem je ponovno ustvaril zgodbo o antijunakih in neustavljivi privlačnosti, s katero takšni liki zbujajo interes množic. Ključ do uspeha se je poleg vseh relevantnih dejavnikov (dobre zgodbe z zanimivimi razkritji in zapleti) vedno skrival v pristnosti likov in prepričljivosti vezi, ki jih držijo skupaj. Ravno ta komponenta je najmočnejši adut Irca, ki skozi prizmo posameznih značajev odlično argumentira dejanja in jasno opredeljuje njihov pomen.

Scorsese v likih ves čas išče človeško dimenzijo – mafijski šef tako ni zgolj brezčutni prasec, nezmožen odpuščanja, in morilec ni brezdušna pošast, ki ne pozna žalosti in sočutja. To je temelj povezanosti z liki, iz katere izvira naše razumevanje njihovih značajev. V mojstrsko režiranem vrhuncu to razumevanje celo preraste v sočustvovanje z glavnim akterjem. Na tej točki je naša percepcija dogajanja že tako izkrivljena, da Scorsese mora poseči vmes in nas opomniti, kdo je kdo v tej zgodbi. Na oddaljevanje od moralnega centra nas v izjemno močnem prizoru opomni hčerka glavnega protagonista (tisti, ki ste film že videli, veste o čem govorim). Frank je v njenem molku vedno čutil tiho obsodbo, ki doseže vrhunec v trenutku, ko v večna lovišča odide Jimmy Hoffa. Edini zares moteči detajl filma vidim v t.i. digitalnem pomlajevanju, saj liki v nekaterih prizorih delujejo preveč izumetničeno. Časovni razpon je enostavno prevelik in nemara bi bilo boljše, ako bi za mlajša obdobja uporabili druge, mlajše igralce.

Ocena

Diego Maradona (2019)

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Diego Maradona

Država: VB

Jezik: angleščina, španščina, italijanščina

Leto: 2019

Dolžina: 130',  Imdb

Žanri: dokumentarni, biografija, športni

Režija: Asif Kapadia

Scenarij: Asif Kapadia

Igrajo: Diego Maradona, Claudia Villafañe, Jorge Burruchaga, Dalma Maradona, Diego Maradona Sr.

Ko v spletni iskalnik vpišete "mali zeleni," ena izmed najvišje rangiranih možnosti za dokončanje iskalnega niza je Maradona. Zaljubljence v najpomembnejšo postransko stvar na svetu danes navdušujejo drugi heroji v kopačkah, toda Diego Armando Maradona bo vedno "mali zeleni." Drugi so lahko vesoljci, prišleki z drugih planetov, toda "mali zeleni" je lahko le eden. 

S svojim najnovejšim dokumentarcem Asif Kapadija po dveh odličnih filmih – Amy (2015) o glasbenici Amy Winehouse in Senna (2010) o dirkaču formule 1 Ayrtonu Senni – nadaljuje s pretresanjem fenomena zvezdništva in temnih plati slave. Moment, ki Kapadijine dokumentarce dela posebne in morda najbolj ločuje od ostalih tovrstnih projektov je preciznost, ali bolje rečeno občutek, s katerim Britanec uspeva iz morja posnetega, največkrat arhivskega materiala, koščke zgodbe sestaviti tako, da v njih lahko prepoznamo ljudi iz krvi in mesa. Ali drugače, Kapadia obvlada prijeme, s katerimi enodimenzionalna podoba posameznika dobi globino, širino in potrebno kompleksnost.

Za razliko Senne in Amy se je Kapadia to pot lotil portretiranja še vedno živega človeka. Morda je ravno zato nekatere zmotilo, da režiser zgodbo o Maradoni konča z njegovim odhodom iz Napolija in Italije, toda ravno Maradonin posebni odnos z južnjaško prestolnico in Italijo nasploh tvori eno izmed pomembnejših, če ne najpomembnejšo čustveno nit filma. Zgodba se sicer začne v faveli Villa Fiorito v Buenos Airesu, med reveži, ki brez elektrike, vodovoda in kanalizacije sanjarijo o boljšem življenju. Maradona je prve nogometne korake naredil prav tam, na zaprašenih ulicah, s katerih se je že pri rosnih 15-ih letih izstrelil med nogometne profesionalce in podpisal prvo pogodbo. Pogodbo, s katero je dobil plačo in čisto pravo, funkcionalno stanovanje, v katerega se je potem preselila njegova celotna, velika družina. Maradona je tako že pri 15-ih začel skrbeti za družino, ki jo nikoli ni pustil na cedilu. Pet let kasneje je 21-letni Maradona prišel v Evropo, oblekel dres španskega velikana Barcelone in tako napovedal velike stvari. Toda že takrat so v javnosti krožile zgodbe o razuzdanem nočnem življenju Argentinca in njegovi ljubezni do kokaina. Mediji so hitro ustvarili sliko slabega fanta in neprofesionalca, ki nikoli ne bo izkoristil svojega nespornega talenta. Nato je prišla še huda poškodba na eni izmed klubskih tekem in njegova kariera v katalonski prestolnici je bila zapečatena. 

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Kolosej

Maradone pri za nogometaša še vedno rosnih 23-ih ni želel nihče. Katalonci so se ga želeli na vsak način znebiti, toda nihče ga ni želel kupiti. In nato se je javil Napoli, ki se je v tem obdobju boril za obstanek v italijanski prvi ligi. Mali klub, ki dotlej ni osvojil nič zares pomembnega. Klub, ki so ga javno povezovali s camorro in klub, za katerim je stala cela armada temperamentih južnjaških navijačev. "Najrevnejši klub na svetu je kupil najdražjega nogometaša na svetu!" so pisali. V očeh mnogih je scenarij za katastrofo bil spisan. Ožigosani Maradona je ob prihodu v Neapelj sprožil pravo evforijo, četudi je izjavi ob prihodu poudaril, da je k Napoliju prišel preprosto zato, ker ga nihče drug ni želel. In nihče takrat niti v sanjah ni mogel predvideti, da je priča nastanku čudovite ljubezenske zgodbe med klubom in igralcem, med človekom in mestom, ki bo tako kot prava velika ljubezen sproducirala velike stvari. Zgodbe, ki je nekega navijača Napolija v trenutku navdiha pripravila da tega, da je na steno pokopališča izobesil transparent z napisom: "Ne sanja se vam, kaj ste zamudili!" Zgodbe, ki se je tako kot številne ljubezenske zgodbe končala z grdim razhodom, ki vseeno ne zasenči vsega lepega, kar se je zgodilo vmes. 

Zavoljo tistih, ki z nogometno zgodovino niso na "ti," se ne bom spuščal v podrobnosti. Izkušnja je nemara še nekoliko bolj zanimiva, ko zgodbe ne poznaš in se ji le prepustiš. V rokah izvrstnega pripovedovalca, kakršen je Kapadia, je potopitev v vsebino garantirana, saj Britanec iz pretežno arhivskih posnetkov sestavi kolaž na katerem ni težko prepoznati ključne motive zgodbe. Motiv razrednega boja, ki ga je Maradona, kot potomec favele, nedvomno utelešal od prvega dne in ga z javnimi nastopi, Chejevo tetovažo na ramenu in drugimi dejanji vedno podčrtaval. Režiser to nit filma lepo nadgradi z odnosom bogatega italijanskega severa do revnega juga in nenazadnje s tekmo četrtfinalno svetovnega prvenstva v Mehiki med njegovo Argentino in Anglijo. Ena izmed pomembnejših komponent je vsekakor raziskovanje temnih plati zvezdništva, ki jo doživljamo skozi Argentinčevo odvisnost od prepovedanih substanc, brodolome v zasebnem življenju in napetosti življenja v soju žarometov. Zanemarljiv detajl ni niti Maradonina mnogokrat potencirana vez s camorro, iz katere ni težko razbrati naravo tega odnosa in kdo je v tem odnosu pravzaprav imel vlogo žrtve. Diego Maradona je doku, ki poleg kompleksnega portreta enega največjih nogometnih čarovnikov odlično zaobjame silovitost čustev, ki jih iz gledalcev in tistih na zelenici, izvablja nogometna igra. 

Ocena

Rocketman (2019)

Taron Egerton in Rocketman (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Rocketman 

Država: VB, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: biografija, drama, glasbeni

Dolžina: 121',  Imdb 

Režija: Dexter Fletcher

Scenarij: Lee Hall

Igrajo: Taron Egerton, Jamie Bell, Richard Madden, Gemma Jones, Bryce Dallas Howard

Največja glasbena biografija na filmskih platnih letos je nedvomno Rocketman, zgodba o vzponih in padcih angleške glasbene ikone Eltona Johna. Film je svojo pot začel odmevno, s premiero v Cannesu (predvajali so ga izven tekmovalne konkurence), od koder je pospremljen z nekajminutnimi stoječimi ovacijami. Projekt Rocketman sicer ima že dolgo brado, saj se je Elton John skupaj s svojim življenjskim sopotnikom Davidom Furnishom skoraj dve desetletji prizadeval na filmska platna spraviti svojo zgodbo. Po dveh propadlih poskusih (2001, 2012) se je predprodukcijsko kolesje končno zavrtelo leta 2017. Režiserski stolček je zaupan Dexterju Fletcherju (Wild Bill, Sunshine on Leith), ki je lani po odhodu Bryana Singerja uspešno dokončal Bohemian Rhapsody, najbolj gledano glasbeno biografijo vseh časov.

Vstopna točka v zgodbo o legendarnem portretirancu (oscenaril jo je Lee Hall, najbolj znan po scenariju za uspešnico Billy Elliot), je Eltonov vpad na srečanje skupine za podporo odvisnikom. Tja pobegne naravnost z odra, v ekstravagantnem kostumu s krili, ter s člani skupine in nami, v izjemno dolgih flashbackih, podeli svojo življenjsko zgodbo. Ta se žačne v otroštvu, ko se je Elton prvič usedel za klavir in takoj pokazal izjemen čut za glasbo. Čut, ki ga je vodil skozi celotno kariero in potencial, v katerega razen fantove babice sprva ni verjel nihče. Tako se je začela njegova glasbena pot, ki ga je iz londonske Kraljeve glasbene akademije peljala v lokalne pube, kjer je s svojo skupino sprva ogreval občinstvo bolj uveljavljenim glasbenim skupinam. Njegov talent seveda ni ostal neopažen in nadebudnega Eltona je pod svoje okrilje vzela lokalna založniška hiša.

Fletcher in Hall sta v sodelovanju z Johnom konstruirala razmeroma enostavno in pričakovano zgodbo, s fokusom na glasbeno-koncertnih vrhuncih in dobrodošlim vpogledom v zakulisje nastanka posameznih uspešnic. Pomemben del te zanimive kompozicije so detajli iz zasebnega življenja, ki osvetljujejo okoliščine nastanka najlepših skladb in njegova problematična razmerja z najbližjimi. Izkaže se, da med galerijo likov, ko so najbolj zaznamovali njegovo življenje le nekaj takšnih, z izrazito pozitivnim predznakom. Med odraščanjem mu je največ ljubezni podarila babica, v odraslem življenju pa se je v svetlo izjemo in eno najpomembnejših figur profiliral Bernie Taupin (Jamie Bell), dolgoletni prijatelj in tekstopisec, ki je ubesedil večino njegovih največjih uspešnic. Med najbolj boleča poglavja Eltonovega življenja gotovo sodi njegov odnos s povsem distanciranim, hladnim očetom, ki je družino zapustil že v njegovem otroštvu in nekoliko boljše, a vseeno dokaj plehko razmerje z egoistično materjo. 

Odvisnost od drog in alkohola je očitno stalnica v življenju slehernega glasbenika in tudi Elton John ni bil izjema. Na njegove težave z odvisnostjo od različnih substanc odpade dober del filma, skozi njegovo zgrešeno razmerje s preračunljivim menedžerjem (Richard Madden) pa je vzpostavljen univerzalna motiva brezčutne, izkoriščevalske narave glasbene industrije in stranpoteh zvezdništva. Filmu v plus mu lahko štejemo tudi to, da se homoseksualnosti in ljubezenskih prizorov ne loteva „v rokavicah, „ kot je to počel že omenjeni Bohemian Rhapsody. 

Na čelu prepričljive igralske zasedbe je Taron Egerton, ki se ne izkaže samo z dobro igro, temveč tudi z odličnimi vokalnimi sposobnostmi, saj je večino pesmi odpel kar sam. Vse skupaj je lepo zaokroženo z zanimivo strukturo, saj dolgi flashbacki zgodbi dajo fluidnost, ter omogočijo boljše razumevanje posameznih faz umetnikovega življenja in ustvarjanja. Fletcher se izkaže z zanesljivo režijo zabavnih prehodov iz resničnosti v glasbeno-plesne fantazijske sekvence, v katerih skladbe in počutja protagonistov najdejo dragoceno, bolj osebno ozadje, oziroma kontekst. Rocketman pod črto ni film, ki se ga bomo spominjali po ikoničnih prizorih, ali izvenserijskih likih, ampak predvsem film, ki nas s solidnostjo na vseh nivojih kumulativno pridobi na svojo stran.

Ocena

Blaze (2018)

Alia Shawkat and Ben Dickey in Blaze (2018), © Sundance Institute pro

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2018

Žanri: biografija, drama, glasbeni

Dolžina: 129' ,  Imdb 

Režija: Ethan Hawke

Scenarij: Ethan Hawke, Sybil Rosen

Igrajo: Benjamin Dickey, Alia Shawkat, Josh Hamilton, Charlie Sexton, Sam Rockwell, Wyatt Russell, Steve Zahn, Kris Kristofferson, Richard Linklater

Ethan Hawke je nedvomno ena igralskih ikon ameriškega filma, ki je v dolgi in plodni karieri odigral kar nekaj nepozabnih vlog. Nazadnje je blestel v Schraderjevi mojstrovini First Reformed (2017), pred tem v Linklaterjevi trilogiji Pred Zoro, Sončnim zahodom in Polnočjo (Before Sunrise, Sunset & Midnight, 1995-2013) in Fantovskih letih (Boyhood, 2014), vmes je igral še v odličnem Dnevu za Trening (Training Day, 2001, Antoine Fuqua). Nekje na začetku tekočega tisočletja je Hawke režiral tudi prvi celovečerec in do danes dokončal štiri filme (en dokumentarni in tri igrana). Rdeča nit zadnjih treh je glasba. V The Hottest State je v ospredju romanca mladega igralca iz Teksasa, ki v New Yorku spozna lepo in nadarjeno glasbenico, dokumentarec Seymour: An Introduction, je portret ameriškega pianista in skladatelja Seymourja Bernsteina.

Hawkova fascinacija z glasbo in glasbeniki se nadaljuje tudi v naslovnem Blaze, biografski glasbeni drami o življenju in glasbi zapuščini kultnega country glasbenika Blazea Foleyja. Eden izmed pomembnejših virov je bil roman Living in the Woods in a Tree: Remembering Blaze, ki ga podpisuje Hawkowa ko-scenaristka Sybil Rosen. Prav romantično razmerje Rosenove (odlična Alia Shawkat) s Foleyjem je ena ključnih komponent filma, ki nekronološko skače po različnih obdobjih glasbenikovega življenja in iz perspektive ljudi, ki so ga tako ali drugače poznali, sestavlja nekonvencionalen portret nekonvencionalnega umetnika. Skozi romantično razmerje je vzpostavljena mehkejša, romantična plat glavnega protagonista, ki je v Sybil našel navdih in ljubezen, ter potrebno spodbudo, da svojo glasbo predstavi svetu. Eno izmed izhodišč, iz katerega se Hawke (v vlogi radijskega voditelja, čigar obraz nikoli ne vidimo), vstopa v svet portretiranca, je pogovor s Townesom Van Zandtom in Zeejem, Blazeovim prijateljema in glasbenikoma, ki sta z njim soustvarjala njegovo glasbeno zapuščino. 

Zgodba se vedno znova vrača k zadnjemu koncertu v nekem neuglednem teksaškem baru, v katerem je Blaze v zanj značilnem slogu prepeval, momljal, pripovedoval zgodbice, se stepel z nevljudnim obiskovalcem, nadaljeval s koncertom... Nastop so z magnetofonom posneli na zadnji dan njegovega življenja, ko je Blaze s strelno rano v prsih izkrvavel pred prijateljevo hišo. V eri ko velike zvezde iz vseh segmentov javnega življenja dobivajo filmske biografije je osvežujoče videti film, ki predstavlja zgodbo obskurnega glasbenika, znanega le ozkem krogu oboževalcev, glasbenikov, s katerimi je sodeloval in nekaterim zvezdam countryja, ki so v njegovi glasbi našli navdih. Življenje mu je z neverjetno avtentičnostjo vdahnil debitant Ben Dickey, sicer tudi sam glasbenik, ki je igral v različnih bendih in izdal en samostojni album. Blaze je film, ki nam ponudi edinstven pogled v življenje in ustvarjalni proces umetnika, ki ni nikoli želel biti zvezda. Človeka, ki je glasbo ustvarjal za svojo dušo in po svojih standardih. Muzikanta, ki je v nekem trenutku prišel v kolesje glasbene industrije (zabaven prispevek tria Linklater-Rockwell-Zahn), ji(m) pokazal sredinca in ekspresno poiskal najbližji izhod.

Ocena

Leto (2018)

aka Summer

Teo Yoo, Filipp Avdeev in Aleksandr Gorchilin in Leto (2018)
Photo by Vladislav Opelyants - © HYPE Film Productions

Slo naslov: Poletje

Drugi naslovi: Summer

Država: Rusija

Jezik: ruščina

Leto: 2018

Dolžina: 126' ,  Imdb

Žanri: biografija, glasbeni, romantični 

Režija: Kirill Serebrennikov 

Scenarij: Kirill Serebrennikov, Mikhail Idov, Lili Idova, Ivan Kapitonov, Natalija Naumenko 

Igrajo: Roma Zver, Irina Staršenbaum, Teo Yoo, Filipp Avdejev, Evgenij Serzin, Aleksandr Gorcilin, Vasilij Mihajlov, Aleksandr Kuznecov, Nikita Efremov

Poletje je osmi celovečerec ruskega režiserja Kirilla Serebrennikova. Film je premiero predvajan v glavni tekmovalni sekciji festivala v Cannesu, od koder se je vrnil z nagrado za najboljšo glasbo. Nadvse primerna nagrada za film o glasbi, ki nas pelje v Leningrad na začetku 80-ih let, v čas ko se je v današnjem Sankt Peterburgu rojeval ruski novi val. V lokalnem mladinskem kulturnem centru mlade glasbene skupine pod budnim očesom partijskih nadzornikov zabavajo lokalno mladino. Njihovi repertoarji naprej gredo skozi cenzuristično sito, odstopanja od odobrenega programa niso dovoljena. Vsi obiskovalci so dolžni sedeti v označenih sedežih, pretirano izkazovanje navdušenja z dvigovanjem iz sedeža, ali bog ne daj poplesavanjem, ni dovoljeno. Prav tako ni dovoljeno izpostavljanje transparentov in podobnih znakov podpore glasbenikom na odru. Serebrennikov nam izkušnjo poslušanja glasbe pod takšno restrikcijo približa z zabavno sekvenco, v kateri se osredotoči zgolj na opazovanje občinstva med ritmičnim premikanjem glav, rok in nog.

Mike, kitarist in kreativni vodja najbolj popularnega benda v mestu nekega dne spozna Viktorja, ko se ta skupaj s prijateljem priklati na plažo, na kateri se zabava Mikova ekipa. Zraven so seveda kitare in Viktor dobi priložnost demonstrirati svoj izjemni talent. Na plaži je tistega dne bila tudi Mikova punca (kasneje soproga) Nataša, ki je takoj pokazala zanimanje za Viktorja. Tako je vzpostavljen neobičajen ljubezensko-prijateljski trikotnik, v katerem je dva moška povezovala ljubezen do glazbe in ženske, ki je stala med njima.

Ravno spomini Natalie 'Nataše' Naumenko so bili pomemben insajderski vir, na katerega so se pri pisanju scenarija oprli Serebrennikov in sodelavci. Nastal je film, ki odlično ujame duh časa in bližajočo se perestrojko, s kateri se bo začelo gospodarsko-politično preoblikovanje Sovjetske Zveze. Na gramofonih ruske mladine se vrtijo vinilke Lou Reeda, Davida Bowieja, Talking Headsov... Počasi se ustvarja kritična masa, baza poslušalcev in glasbenikov, iz katere bo vzniknil ruski novi val. Ena izmed nosilnih skupin ruskega novega vala je bil band Kino, njegova gonilna sila pa je bil Viktor Robertovich Tsoi, avtor malodane vseh skladb (glasbe in besedil), ki jih je skupina posnela v njegovi kratki, a izjemno plodni karieri. Njegovo kariero je namreč pri rosnih 28-ih končala fatalna prometna nesreča.

Uporniški rokerji so za mnoge bili moteči dejavnik – njihovo identificiranje z zahodnjaško kulturo in glasbo so doživljali kot izdajo in simpatiziranje s sovražnikom. Odnos okolja do uporniške mladine nam Serebrennikov približa tudi skozi glasbeno-fantazijske „to se ni zares zgodilo“ sekvence, kakršna je fantastična interpretacija legendarnega komada Psycho Killer. Zavoljo tovrstnega identificiranja protagonistov z njihovimi zahodnjaškimi heroji, oziroma glasbo, ki jo poznamo na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah, zgodba dobi neko univerzalno privlačnost. Serebrennikov je lepo pomešal uvoženo in domače, ter tako povečal domet filma, saj se je dobro zavedal limitov, ki bi jih prineslo omejevanje na rusko rock sceno. Poletje je nostalgični črno-beli feelgood poklon mladosti in nekim preteklim, bolj enostavnim časom, ko si skozi življenje lahko plul na oblakih ustvarjenih iz glasbe, ljubezni in prijateljstev.

Ocena

Green Book (2018)

Viggo Mortensen and Mahershala Ali in Green Book (2018) - © 2018 Universal Pictures

Slovenski naslov: Zelena knjiga

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: biografija, komedija, drama

Dolžina: 130' ,  Imdb 

Režija: Peter Farrelly

Scenarij: Nick Vallelonga, Brian Hayes Currie, Peter Farrelly

Igrajo: Viggo Mortensen, Mahershala Ali, Linda Cardellini, Sebastian Maniscalco, Dimiter D. Marinov, P.J. Byrne

V zgodnji fazi filma Tony Lip (Viggo Mortensen) iz kuhinjskega korita pobere dva kozarca in jih odvrže v koš za smeti. Kozarca sta z uporabo nepopravljivo kontaminirala črnca, ki sta pred tem montirala njegovo novo kuhinjo. Tony je rasist, tako kot vsi njegovi italoameriški sorodniki in prijatelji, ki za črnce imajo celo svojo besedo – »jajčevci.« Zaposlen je kot redar v enem izmed slavnih newyorških nočnih klubov, a ko klub za nekaj mesecev zaprejo zaradi prenove, Tony mora na hitro najti novo službo. 

Tako na njegovo adreso priroma ponudba Dr. Donalda Shirleyja, vrhunskega temnopoltega pianista, ki potrebuje šoferja za njegovo bližajočo se turnejo po zveznih državah na ameriškem jugu. Piše se leto 1962 in uglajenem, visoko izobraženem glasbeniku bi prav prišel nekdo, ki se dobro znajde v kočljivih situacijah, ki jih gotovo ne bo manjkalo tam doli na jugu, kjer segregacija še vedno greni eksistenco temnopoltih Američanov.

To je izhodišče za film ceste, v katerem bosta dva osrednja protagonista premostila razlike in postala dobra prijatelja. Kajti tudi če odmislimo barvo kože, Tony in Donald ne bi mogla biti bolj različna. Donald je vase zaprt, distanciran in slabo presoja značaje, Tony je odprt in spontan človek, ki na kilometer daleč lahko zavoha težave. Tony ljubi ženske, Donald preferira moške. 

Vse te razlike so za izkušenega filmarja kakršen je Peter Farrelly dobro izhodišče za komično dramo z biografskimi elementi. Ustvarjalci so se dobro zavedali, da v rokah imajo oskarjevski material: zgodba govori o zbliževanju črnega in belega junaka v času, ko je največji del ameriške populacije vztrajal na svojih, z barvo kože pogojevanih bregovih, za še večjo udarnost je v premiso dodan še kanček vedno aktualne gejevske tematike.

Viggo Mortensen and Mahershala Ali in Green Book (2018) - © 2018 Universal Pictures

Ključni vlogi sta pripadli ta hip najbolj vročem temnopoltem igralcu Mahershali Aliju in vedno zanesljivem Viggu Mortensenu. Farrelly in sodelavci so od samega začetka vlekli dobro premišljene poteze in na koncu tudi dosegli želeni rezultat:  trije oskarji v pomembnih kategorijah (najboljši film, scenarij in stranski igralec) zgolj potrjujejo, da so ustvarjalci vedli kako zadovoljiti okuse članov Akademije in obenem ugajati širokim množicam.

Temu primerna ja tudi preprosta sporočilnost Zelene knjige, ki nas želi prepričati, da je malodane vsak človek v osnovi dober. Da njegova diskriminatorna prepričanja v največji meri temeljijo na vplivu okolja in strahu pred neznanim. Vse, kar takšen človek potrebuje je malo interakcije z drugo stranjo in priložnost, da uvidi svojo zmoto. Zelena knjiga s to preprosto in naivno logiko, čeprav tlakovano z dobrimi nameni, zelo pavšalno naslavlja problematiko rasizma in iz tega vidika rezultatu teh prizadevanj težko pripišem kakšno večjo težo. A po drugi strani je Farrelyju uspelo posneti sila gledljiv in zabaven film, ki uspešno, z organskimi prehodi od resnega k humornemu, meša dramo in komedijo. Mortensen in Ali z dobro kemijo in igro ustvarjata prepričljivo dinamiko prijateljskega odnosa v nastanku, pričakovano brezhibna je tudi rekonstrukcija obravnavanega časovnega obdobja. To so prednosti, ki krivuljo mojega zadovoljstva dvigujejo v pozitivno smer in v končnici naredijo film. Dovolj za povsem soliden vtis, obenem pa odločno premalo, da bi v njem videl mojstrovino. 

Ocena

Beautiful Boy (2018)

Maura Tierney, Steve Carell, Timothée Chalamet, Oakley Bull, and Christian Convery in Beautiful Boy (2018),
© Courtesy of Amazon Studios

Slo naslov: Lepi fant

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 120',  Imdb

Žanri: drama, biografija

Režija: Felix van Groeningen

Scenarij: Felix van Groeningen, Luke Davies

Igrajo: Steve Carell, Timothée Chalamet, Maura Tierney, Amy Ryan

[SLO]

David je skrben in predan oče, ki se v nekem trenutku zave, da je njegov nekdaj tako perspektivni sin Nic, s katerim sta bila nekoč močno povezana, zabredel v drogo. Pripravljen je žrtvovati vse, da bi sina rešil iz krempljev odvisnosti. Medtem ko se David spopada z Nicovimi lažmi, prelomljenimi obljubami in bližnjimi srečanji s smrtjo, nas film spomni, kdo je bil Nic nekoč – prisrčen, pozoren, čudovito ustvarjalen fant, ki je imel vse možnosti, da razvije svojo nadarjenost in odraste v izjemno osebo.

Trpka, a ljubezni in upanja polna drama o ljubeči družini in njenem dolgoletnem boju s sinovo odvisnostjo, posneta po dveh knjigah: spominih očeta in spominih sina. -Kinodvor

[ENG]

Based on the memoir "Beautiful Boy" by David Sheff and "Tweak" by his son, Nic Sheff, Beautiful Boy chronicles the heartbreaking and inspiring experience of survival and recovery in a family coping with addiction over many years.

Ocena

Can You Ever Forgive Me? (2018)

Richard E. Grant and Melissa McCarthy in Can You Ever Forgive Me? (2018), Photo: Mary Cybulski, © 2018 Twentieth Century Fox

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 106',  Imdb

Žanri: biografija, komedija

Režija: Marielle Heller

Scenarij: Nicole Holofcener, Jeff Whitty

Igrajo: Melissa McCarthy, Richard E. Grant, Dolly Wells, Jane Curtin, Ben Falcone, Anna Deavere Smith, Stephen Spinella

Izvrstni prvenec Kako sem izgubila nedolžnost (The Diary of a Teenage Girl, 2015) je Marielle Heller pozicioniral visoko na seznam ameriških mladih, perspektivnih avtoric in mnogi s(m)o z zanimanjem čakali njen naslednji korak. Tri leta kasneje smo dobili Can You Ever Forgive Me?, biografsko zgodbo ameriške pisateljice Leonore Carol 'Lee' Israel, ki se je v literarnem vesolju uveljavila s pisanjem biografij slavnih oseb. Ko jo spoznamo, je njena slava že povsem zbledela: njene knjige v knjigarnah ponujajo s 75% popustom, njen bančni račun je prazen, njen stanodajalec je nejevoljen zaradi neplačanih najemnin. Lee je brez ficka, saj ne more plačati niti zdravil za njeno mačko, edino živo bitje, ki ji še nekaj pomeni v življenju. Pisateljska blokada, težek karakter in alkohol so jo spravili v sila nezavidljiv položaj. Avtorica, ki je nekoč celo imela knjigo na seznamu literarnih uspešnic uglednega New York Timesa, se je znašla na samem dnu.

In potem se je zgodilo. Lee je zbirala gradivo za roman o njeni najljubši pisateljici Fanny Brice in po naključju odkrila v knjigo skrito pisateljičino pismo. Zanj ji je v eni izmed newyorških knjigarn uspelo iztržiti lep kupček denarja in to je bil začetek kariere ponarejevalke pisem slavnih avtorjev, za katere so premožni zbiratelji plačevali mastne denarce. Hellerjeva je po scenariju scenarističnega tandema Nicole Holofcener-Jeff Whitty (izhodišče so bili memoari resnične Lee Israel), posnela karakterno študijo junakinje, ki ni nikoli najbolje razumela z okolico. Ženske, ki se je brez zadržkov spuščala v debate in brez dlake na jeziku kritizirala vse in vsakogar. Za sabo je običajno puščala porušene mostove in vedno bolj drsela v izolacijo. Film se v največji meri fokusira na njene ponarejevalske podvige in razmerje z njenim homoseksualnim prijateljem Jackom Hockom, ki na neki točki postane partner v njeni majhni, nekaj časa zelo donosni prevarantski shemi. Can You Ever Forgive Me? je film, ki na praktično vseh nivojih doseže soliden rezultat, a obenem v nobenem segmentu ne ponudi nič, kar bi ga dvignilo na nivo resnične filmske mojstrovine. Razen nadpovprečne dobre igre Melisse McCarthy in Richarda E. Granta je malo stvari, ki bi jih bilo vredno posebej izpostaviti. Glede na število nominacij za najrazličnejše nagrade je očitno, da je Marielle Heller naredila korak naprej v svoji karieri. Toda prepričan sem, da navkljub lovorikam in toplemu sprejemu kritikov, pogled z ustrezne časovne distance (ko se poleže ves prah okoli nagrad), ne bo tako rožnat. 

Ocena

Won't You Be My Neighbor? (2018)

David Newell and Fred Rogers in Won't You Be My Neighbor? (2018), © 2018 - Focus Features

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 94' ,  Imdb

Žanri: dokumentarni, biografija

Režija: Morgan Neville

Igrajo: Fred Rogers, Joanne Rogers, John Rogers, Junlei Li

[ENG]

Charmingly soft-spoken and yet powerfully incisive expressing his profound ideals, Fred Rogers was a unique presence on television for generations. Through interviews of his family and colleagues, the life of this would-be pastor is explored as a man who found a more important calling to provide an oasis for children in a video sea of violent bombardment. That proved to be his landmark series, Mister Rogers' Neighborhood (1968), a show that could gently delve into important subjects no other children's show would have dared for that time. In doing so, Rogers experienced a career where his sweet-tempered idealism charmed and influenced the world whether it be scores of children on TV or recalcitrant authorities in government. However, that beloved personality also hid Rogers' deep self-doubts about himself and occasional misjudgments even as he proved a rock of understanding in times of tragedy for a world that did not always comprehend a man of such noble character. -Written by Kenneth Chisholm

Ocena

Vice (2018)

Christian Bale and Amy Adams in Vice (2018), Photo: Imdb

Slovenski naslov: Mož iz ozadja

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: biografija, drama, komedija

Dolžina: 132' ,  Imdb 

Režija: Adam McKay

Scenarij: Adam McKay

Igrajo: Christian Bale, Amy Adams, Steve Carell, Sam Rockwell, Alison Pill, Jesse Plemons, Lily Rabe, Tyler Perry, LisaGay Hamilton, Adam Bartley, Justin Kirk 

V enem zgodnejših prizorov v filmu, mladi električar Dick Cheney skupaj s sodelavci opazuje kolega, ki si je po padcu z višine grdo zlomil nogi. Nihče ne ukrepa. Večina jih pravzaprav s ciničnim nasmehom na ksihtih opazuje prizor. »Glej ga, luzerja, kako se je sfukal!« so besede, ki niso izrečene, a nekako obvisijo v zraku. Nekdo izmed vodilnih naposled naroči, naj pokličejo rešilca, ki bo nesrečnika odpeljal v bolnico, delavcem pa je ukazano, naj se vrnejo nazaj na delo. Zdi se, da je Dick nekaj trenutkov premišljeval, da bi bilo človeško ostati ob ponesrečencu vsaj do prihoda reševalnega vozila. A ko nadzornik še enkrat ponovi ukaz, tudi on sprejme pravila igre: nesrečniku pošlje zaničevalen nasmešek in se odpravi nazaj na delo. 

Režiser in scenarist Adam McKay (Voditelj vrača udarec, Velika poteza) nam s prizorom pokaže, da mladi Cheney ni bil človek brez sočutja, ampak nekdo, ki je sprva še bil dovzeten za trpljenje drugih, v določenem smislu pa prizor lahko beremo tudi kot eden od načinov, kako družba (Amerika) oblikuje značaj posameznika. McKay večkrat skače po časovni premici, kombinira dogodke iz obdobja v katerem je Cheney v svojih rokah držal vajeti Amerike z dogodki iz mladosti, ko ta še ni kazal potez, ki krasijo voditelja. Prej nasprotno – mladi Cheney bi najbrž postal niče, pijanček s službo pri elektro podjetju, ki bi ga morda celo doletela usoda siromaka iz začetka zgodbe. 

Na njegovo srečo je ob njem stala žena Lynne, ki je z ultimatom dosegla spremembo in odločilno usmerila Dickovo zgodbo. Lahko bi celo rekli, da gospa Cheney v začetni fazi moževe kariere bila »mož iz ozadja,« ki je z nasveti ključno usmerila njegovo kariero. Ambiciozna gospa Cheney je bila izjemno inteligentna oseba, ki se je dobro zavedala položaja ženske v tedanji družbi. Osebne ambicije je podredila moževemu uspehu, v katerem je znala najti zadoščanje in Dick je znal ceniti njen prispevek – ravno v odnosu z družino, ženo in potomkama (ena hčerka je bila lezbijka) McKay vzpostavi človeško plat portretiranca. 

Christian Bale and Sam Rockwell in Vice (2018), Photo: Imdb

Učenec je sčasoma prerastel učitelja in postal eden najvplivnejših mož v ameriški politiki. Cheney se  je že od prvih pomembnejših korakov pod okriljem Donalda Rumsfelda počutil kot riba v vodi. Bil je zanesljiv in lojalen sodelavec, ki je v maniri šahovskega velemojstra v nastanku vpijal politično znanje. Postopoma je pridobival moč in vpliv in v nekem trenutku postal človek, ki kristalno jasno vidi premike na politični šahovnici in odlično predvideva poteze nasprotnikov. Okoli sebe je zbral sodelavce sposobne odstraniti ali ustrezno prikrojiti zakonske ovire, ki so zavirale uresničitev njegovih ciljev in to so aspekti Cheneyjeve osebnosti, ki jih film učinkovito približa gledalcu. 

McKay je zgodbo postavil v okvire politične satire, kar morda ni najprimernejša strategija za portretiranje človeka, čigar politične poteze v celemu svetu in sami Ameriki v očeh velike večine imajo negativen predznak. Zgodba mestoma sicer ponudi nekaj učinkovitega humorja, ki nekako ni v sozvočju s posledicami odločitev, ki jih McKay s hitrimi rezi vriva v zgodbo in na ta način politične odločitve direktno poveže s prizori mučenja zapornikov in ameriških bomb, ki padajo na otroke v »shithole« deželah (če uporabim terminologijo sedanjega predsednika, ki bo v prihodnosti gotovo dobil svojo filmsko biografijo).

Igralski nastopi celotne zasedbe so na visokem nivoju. V soju žarometov te dni povsem upravičeno uživa odlični Christian Bale, kateremu ekstremne telesne transformacije niso tuje (glej Izginjaje/The Machinist, Brad Anderson, 2004), saj mu je uspelo do najmanjše potankosti ujeti vse fizične aspekte portretiranca. Na tem mestu bilo nepravično zamolčati prispevek mojstra maske in trikratnega oskarjevca Grega Cannoma, ki je v Balovi transformaciji odigral izjemno pomembno vlogo. Cheneyjeva biografija nedvomno ponuja veliko občudovanja vrednih kvalitet, toda na koncu vseeno nisem imel občutek, da portretiranca po dobrih dveh urah veliko bolje poznam. Predvsem zato, ker McKay po moji oceni ne uspe dovolj prepričljivo identificirati Cheneyjevih motivov. Ugotoviti, kaj je to, kar ga žene naprej? Je to materialna korist, občutek moči in pomembnosti, ali kaj tretjega? Odgovori na ta vprašana verjetno niso preprosti, a zagotovo obstajajo.

Ocena