sreda, 28. oktober 2020

Lynn + Lucy (2019)

Roxanne Scrimshaw & Nichola Burley in Lynn + Lucy, Foto: BBC Films


Slovenski naslov: -
Država: VB
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama
Dolžina: 90',  Imdb 
Režija: Fyzal Boulifa
Scenarij: Fyzal Boulifa
Igrajo: Roxanne Scrimshaw, Nichola Burley, Christopher Patrick Nolan, Jack Shalloo, Jennifer Lee Moon

Mladi britanski režiser Fyzal Boulifa je v zadnjem desetletju posnel več odmevnih kratkih filmov, priložnost za ogled njegovega debitantskega celovečerca Lynn + Lucy pa je najprej ponujena obiskovalcem lanskega festivala v San Sebastianu. Gre za pozornosti vreden prvenec, ki v okvirjih subtilne melodrame nudi poglobljeno karakterno študijo prvoimenovane junakinje. 

Lynn je od otroštva neločljivo povezana z Lucy, ki ji ni nikoli obrnila hrbta. Sama namreč ni nikoli bila pretirano popularna med sovrstniki, vendar je kot zaprta in nesamozavestna najstnica ob sebi vedno imela Lucy, ki je bila vse tisto, kar ona ni – uporniška, igriva, privlačna, v dejanjih pogosto nepremišljena – Lucy je poosebljala divjo, nikoli izraženo plat sramežljive Lynn. Vemo, da se mladostniška prijateljstva med odraščanjem pogosto znajdejo na preizkušnji, toda njuno prijateljstvo je preživelo tudi to zahtevno obdobje. Morda je malce presenetljivo, da je Lynn bila tista, ki je pri 16-ih zanosila in se poročila z očetom njenega otroka. Zdaj, ko sta obe na pragu 30-ih in ko je tudi Lucy povila svojega prvega potomca se zdi, da nič več ne more zamajati njunega odnosa. A nato udari tragedija, po kateri se zgodi prav to – Lynn soočena z lastnimi dvomi in zunanjimi vplivi začne prevpraševati svoj odnos z Lucy.      

Lynn + Lucy nadaljuje tradicijo odličnih otoških kuhinjskih (kitchen sink) dram, ki se v slikanju vsakdanjika malih, nepomembnih ljudi, poskušajo čim bolj približati resničnemu življenju. Ena izmed idej naslovnega je izpostaviti kontrast med resničnim življenjem in agresivno, glamurozno, masovno konzumirano pop kulturo, ki potrošnika usmerja proti nedosegljivim, največkrat zgrešenim standardom. Mediji danes imajo zelo velik vpliv na življenjski slog posameznika in zdi se, da nas Fyzal Boulifa s subtilnimi namigi (Lynn med hišnimi opravili večkrat pokaže zatopljeno v resničnostne šove in lifestyle oddaje) želi opozoriti, od kod prihaja  sprememba v njenem odnosu do Lucy. Človekovo vedenje je pač kompleksna reč in pričujoča zgodba lepo slika to večplastnost. Z relativno preprostimi prejemi in observacijami o Lucyjini nepripravljenosti za materinsko vlogo je posejana klica nezaupanja, ki Lynn vedno bolj oddaljuje od Lucy. 

Lynn naenkrat potrebuje novo identiteto in nov odmerek samozavesti, ki ga na njeno žalost poišče na povsem neprimernem naslovu. Pri ljudeh, ki je nikoli niso razumeli, ki so jo vedno imeli za manjvredno in jo zdaj pustijo blizu le zato, ker se je nehote znašla v središču zgodbe, ki buri duhove lokalne skupnosti. V danem položaju se Lynn prvič odloči, ne ubogati srce – vodena z lažnim občutkom čredne pripadnosti meni, da je končno naredila korak v pravo smer in se z novonajdeno samozavestjo postavila na pravo stran. Njena preobrazba se zgodi v najslabšem možnem trenutku za Lucy, ki jo zlom prijateljstva z Lynn potisne čez rob. 

Ena izmed pomembnejših kvalitet filma je prepričljivost, s katero igralski kader portretira pomembnejše like – prizemljeno, z občutka za človeške iracionalnosti in nepopolnosti. Režiser pokaže izpiljen čut za opazovanje topografije obraza in telesne mimike protagonistov, ki odlično kanalizirajo njihovo notranje počutje. V tem segmentu prednjači odlična debitantka Roxanne Scrimshaw, ki ji v prvem pojavljanju pred kamero uspe izjemen dosežek – njena Lynn prepriča v vseh aspektih in potrdi režiserjevo prepričanje, da iz takšni vlogi največ lahko naredi pravilno selekcionirana neprofesionalna igralka. Lynn + Lucy je t.i. „slice of life,“ ki z nami ostane še dolgo po ogledu in debitantski dosežek, s katerim Fyzal Boulifa napoveduje, da od njega v prihodnosti lahko pričakujemo velike stvari. 

Ocena




sobota, 24. oktober 2020

Akjilkyungchal (2019)

aka Jo Pil-ho: The Dawning Rage 
Lee Sun-kyun in Akjilkyungchal (2019), Foto: Netflix


Slo naslov: -
Angleški naslov: Jo Pil-ho: The Dawning Rage 
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2019
Dolžina: 127',  Imdb
Žanri: akcija, krimi, drama
Režija: Lee Jeong-beom
Scenarij: Lee Jeong-beom
Igrajo: Lee Sun-kyun, Jeon So-nee, Park Hae-joon, Song Young-Chang, Park Byung-eun, Jung Ga-ram


Ogledi akcijskih trilerjev in kriminalk iz Južne Koreje so v zadnjih letih postali dokaj dolgočasne izkušnje, saj je korejski mainstream sledeč zgled velikega ameriškega brata zaplul v vode, v katerih filmska produkcija slepo upošteva komercialne vidike bodočih uspešnic. Takšna usmeritev je prinesla kopico filmov narejenih po enakem kopitu, v katerih lokalni zvezdniki paradirajo v vlogah posnetih po generičnih zgodbah, ki jih nekje, na neki scenaristični tržnici, prodajajo na kilo. Odločilna dejavnika, ki sta mojo pozornost usmerila proti akcijskemu trilerju Jo Pil-ho: The Dawning Rage sta režiser in scenarist Lee Jeong-beom, človek ki je podpisal The Man from Nowhere (Ajeossi, 2010), enega izmed najboljših južnokorejskih akcijskih krimičev  tekočega milenija in igralec Lee Sun-kyun (A Hard Day), ki so mu tovrstne vloge pisane na kožo.  

Zgodba, v kateri ni težko prepoznati južnokorejske afere, ki so odmevale tudi na mednarodnem nivoju, v središče postavlja pokvarjenega policista Jo Pil-hoja, ki mu notranji nadzor že nekaj časa diha za ovratnik. Toda izmuzljivi antijunak, ki je vedno korak pred svojimi zasledovalci, že načrtuje nov »podvig« – s  svojim mladim pomagačem želi oropati policijsko skladišče, v katerem hranijo vredne stvari in dokazni material iz številnih še aktivnih preiskav. Toda v skladišču kmalu po vstopu Pil-hojevega specialista za vlome  pride do eksplozije, v kateri ta izgubi življenje. Sledi preiskava, v kateri Pil-ho postane glavni osumljenec, ki naenkrat mora dokazovati, da ni imel nič z eksplozijo in smrtjo njegovega nesrečnega pomagača. Za eksplozijo se očitno skriva nekaj več, saj so v njej uničeni dokazi povezani s pomembnim primerom, ki ga tožilstvo vodi proti predsedniku ene izmed najmočnejših korejskih korporacij. 

To je le del številnih zapletov, ki jih v dobre dve uri trajajočo in le v nekaterih segmentih zanimivo zgodbo vključi Lee Jeong-beom. Posnetek, ki ga je pokojnik tik pred smrtjo poslal na nekaj naslovov žene zgodbo, v teku katere bo pokvarjeni policaj bežal pred notranjo kontrolo, plačanci omenjene korporacije, ter nekje na tej poti  v družbi emo najstnice ponovno našel moralni kompas in dobroto v sebi.  Toda težava naslovne stvaritve je v tem, da si je avtor na krožnik naložil preveč idej in podzgodb, da bi vse skupaj kvalitetno naslovil v eni sami zgodbi. Družinska drama, policijska korupcija, stranpoti surovega kapitalizma in zastrašujoč vpliv posameznikov v finančnih centrih moči…  Tokrat se vsota posameznih delov ne zloži v dovolj kompaktno celoto, čeprav film v posameznih elementih ponudi razmeroma veliko. Zelo dober nastop glavnega igralca, prepričljiv glavni zlobnež (oziroma njegov prvi mož), dobra kemija med Pil-hojem in najstnico, dobre akcijske sekvence, visoka produkcijska vrednost. Pod črto, vseeno premalo, da bi film okarakteriziral za karkoli več, kot še eno preigravanje pošteno zlizanih idej in prejemov

Ocena



sreda, 21. oktober 2020

Sala samobójców. Hejter (2020)

 aka The Hater
Maciej Musialowski & Vanessa Aleksander in The Hater (2020)

Slo naslov: -
Drugi naslovi: The Hater
Država: Poljska
Jezik: poljščina
Leto: 2020
Dolžina: 135'Imdb
Žanri: drama, triler
Režija: Jan Komasa
Scenarij: Mateusz Pacewicz
Igrajo: Maciej Musialowski, Vanessa Aleksander, Danuta Stenka, Jacek Koman, Agata Kulesza, Maciej Stuhr 

39-letni poljski režiser Jan Komasa je po velikem uspehu njegovega prejšnjega filma, odličnega Corpus Cristi,  potreboval le leto dni za dokončanje naslednjega projekta. The Hater (originalni naslov, Sala samobójców. Hejter, razkriva povezave z režiserjevim prvencem) je posnel pod okriljem največjega ponudnika pretočnih vsebin (Netflix), to partnerstvo pa je močno povečalo domet filma, ki bi sicer težko dosegel tako širok krog  potencialnih gledalcev. 

Zgodbo je postavil v sedanjost, v kontekst aktualne družbeno politične klime, v katero lahko brez težav postavimo malodane vse evropske države. Okoliščine v državi zaznamovani s komunistično preteklostjo in evropsko sedanjostjo bomo zlahka razumeli gledalci na sončni strani Alp, kajti vzorci evropskega političnega zasuka v desno imajo kar nekaj skupnih imenovalcev z večino evropskih držav. Tomeka, glavnega protagonista spoznamo na dan, ko ga zaradi plagiatorstva izključijo s pravne fakultete. Toda propadli študent v istem hipu, ko ga seznanijo z odločitvijo o izključitvi, že ima nov načrt za prihodnost. 

Zaveda se, kaj za prišleka, kakršen je on, pomeni naklonjenost vplivne meščanske družine Krasucki, ki je nekoč letovala v njegovi vasi, pri njegovi družini. Iz teh časov datira tudi njegova zagretost za Gabi Krasucki, razvajeno in malce problematično punco, ki ne kaže nobenega zanimanja za fanta, ki ga je spoznala v rosnih najstniških letih. Vljudnostno povabilo na večerjo na domu Krasuckijevih razblini njegove upe, a obenem na plano pritegne njegovo temno stran. Fant se nedolgo zatem zaposli v PR agenciji vprašljivih etičnih načel, kjer voden z željo po uveljavitvi in maševanju dokončno razvije svoj manipulativni, brezčutni in nemalokrat uničujoči vpliv na ljudi v njegovi bližini. 

Komasa tako kot v prvencu, ali že omenjenem Corpus Cristi, v središče zgodbe postavi mladega človeka, v iskanju svojega mesta pod soncem. Zato tudi v naslovnem primeru lahko govorimo o svojevrstni karakterni študiji, za katero je to pot izbran antijunak z očitnimi sociopatskimi nagnjenji in povsem nedelujočim moralnim kompasom. In tudi to pot je nastal film, v katerem se je v centralni vlogi odlično odrezal še en mladi igralec (Maciej Musialowski), kar nekako potrjuje Komaso kot avtorja, ki odlično sodeluje z mladimi igralci. 

Na drugem, nič manj pomembnem nivoju Hejter slika zapleteno podobo sodobne družbe, v kateri z vzponom radikalnih političnih opcij vedno bolj drsimo v s sovraštvom in nestrpnostjo obarvano prihodnost. Zato je bolj kot ne očitno, da moralni propad glavnega protagonista ni zgolj posledica njegovih osebnih prepričanj – njegova pot v popolno dehumanizacijo je tlakovana z aktualnim družbenopolitičnim vzdušjem in spoznanji o dvoličnosti kvaziliberalne politične elite. Naraščajoča moč socialnih omrežij, ki počasi postajajo nevarna orodja za manipulacijo mas, širjenje neresnic in različnih političnih agend, je še en pomemben element filma, ki sili v razmislek o vplivu, ki ga na ustvarjanje javnega mnenja imajo te sodobne oblike komunikacije. Hejter je še en soliden dosežek talentiranega režiserja, ki mu navkljub generalno dobri izvedbi v nekaj segmentih manjka kanček prepričljivosti in bolj jasnih utemeljitev. Posamezna sosledja dogodkov iz mojega zornega kota delujejo kot pretirano posplošene in poenostavljene rešitve, a Komasa je kljub temu s svojim novim filmom naredil še en korak v pravi smeri in spisal povsem spodobno povabilo k ogledu njegovih bodočih projektov.

Ocena



ponedeljek, 19. oktober 2020

Light from Light (2019)

Marin Ireland & Jim Gaffigan in Light from Light, Foto: Official site


Slovenski naslov: -
Država: ZDA 
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: drama 
Dolžina: 82'Imdb 
Režija: Paul Harrill
Scenarij: Paul Harrill
Igrajo: Marin Ireland, Jim Gaffigan, Josh Wiggins, Atheena Frizzell


Shelino dnevno rutino krojijo dolgočasno delo v pisarni agencije za najem vozil, hišna opravila in interakcija z najstniškim sinom, ki bo kmalu moral ubrati samostojno pot in se odločiti, kaj želi početi po končani srednji šoli. Shelia, ki je z bivšim partnerjem vrsto  let raziskovala paranormalno, je po nizu slabih razmerij raje izbrala samoto. Po radijski oddaji, v kateri s poslušalci podeli svoje videnje preteklih srečanj z nadnaravnim, Shelio zaprosijo, da razišče dogajanje v hiši vdovca, ki je pred slabim letom izgubil ženo. Richard je žalosten in depresiven moški, ki je opazil nekaj nepojasnjenih malenkosti, zaradi katerih se je odločil poiskati njeno pomoč. Sumi, da je v hiši še vedno duh pokojne žene, ki želi z njim vzpostaviti komunikacijo.

Iz opisa bi lahko sklepali, da nam drugi celovečerec ameriškega režiserja Paula Harrilla ponuja še eno zgodbo o duhovih, toda naslovna stvaritev je v resnici povsem drugačna izkušnja, ki nima veliko skupnega z zgodbami, ki stavijo na srh in grozo povezano z nemirnimi duhovi pokojnikov. Light from Light je v esenci tiha drama, ki v nobenem trenutku ne poseže po kakršnem izmed preprostih trikov z nakano ustvarjanja nelagodja. Na vse to lahko kar pozabite, saj avtorja bolj zanimajo običajni trenutki, v katerih liki v dejanjih in interakciji kažejo ranljivosti in negotovosti, se iščejo in poskušajo ugotoviti, kaj storiti s svojimi življenji. Harrill je ustvaril film, ki svoje najpomembnejše oporne točke ne gradi na dialogih ali stvareh, ki se zgodijo. 

Kvaliteta njegovega filma je stkana iz počutja likov in vzdušja, ki ga občutimo v njegovih senzualnih, dobro premišljenih prizorih. Vsekakor ni naključje, da na eni strani imamo dva mlada protagonista na prvi življenjski prelomnici (sina glavne junakinje in njegovo punco), na drugi pa Shelio in še posebej Richarda, ki ne moreta biti zadovoljna s scenarijem, ki ga je za njiju spisalo življenje. Za funkcioniranje tako zastavljene zgodbe potrebuješ premišljen casting – Harrill se je odločil za Jima Gaffigana (ki smo ga vajeni gledati v bolj komičnih vlogah) in zadel v polno, kajti prav on je za moj okus najmočnejši igralski adut filma. Odlično mu parira Marin Ireland, svoj prispevek pa sta dodala še mlada Josh Wiggins in Atheena Frizzell. Light from light z navdušujočo preprostostjo loteva vprašanj, ki v seštevku definirajo naš obstoj na tem svetu, a se obenem ne pusti ujeti v zanko iskanja velikih filozofskih, odgovorov. Zato ga doživljam predvsem kot izsek iz življenja, ob katerem prehojena pot pomeni več od samega prispetja na nejasno določeno destinacijo, ki jo akterji te zgodbe še vedno iščejo.

Ocena



četrtek, 15. oktober 2020

Residue (2020)

Obinna Nwachukwu in Residue (2020), Foto: ARRAY Releasing


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: drama
Dolžina: 90'Imdb 
Režija: Merawi Gerima
Scenarij: Merawi Gerima
Igrajo: Obinna Nwachukwu, Dennis Lindsey, Taline Stewart, Jamal Graham, Derron Scott


Vrnitev domov je motiv, okoli katerega so svoje zgodbe gradili številni filmarji. Opazovanje sprememb s časovne distance, ob odsotnosti izkušnje minevanja časa iz perspektive, ki je nekoč bila osebna, domača, s seboj pogosto prinaša spopadanje z občutki odtujenosti. 

S podobni občutki se spopada tudi temnopolti Jay (Obinna Nwachukwu), ki se po daljši odsotnosti iz Kalifornije vrne v domači Washington. Hiša v ulici Q, v kateri je odraščal, je še vedno v družinski lasti. V zgornjih nadstropjih zdaj domuje belopolti najemnik, Jay pa se bo za nekaj časa naselil v nezasedeno polkletno garsonjero. Že ob prihodu ga na novo resničnost opozori mimoidoči prebivalec soseske: „Muzika iz tvojega avta je preglasna, pa tudi avto si napačno parkiral! Ne sili me, da kličem policijo!“ Izrečena grožnja je realna, ignoriranje le-te pa prinaša nepotrebne zaplete. 

Dokumentarni posnetki nemirov in spopadov protestnikov s policijo že v uvodnih minutah vzpostavijo časovni okvir – trenutek je aktualen, za posnetke množičnih protestov proti policijskemu nasilju nad Afroameričani so rezervirane minute v informativnih oddajah po celem svetu. 

V ta trenutek, v to resničnost, svojega glavnega junaka, diplomanta filmske šole v L.A.-ju, oboroženega zgolj s fotoaparatom in nakano posneti film o svoji bivši soseski, pošlje debitant Merawi Gerima. Najbrž ni odveč omeniti, da je režiserjev oče slavni Haile Gerima (Sankofa, Teza), vodilni član filmskega gibanja L.A. Rebellion (t.i. losangeleške šole za temnopolte filmarje). Merawi je odraščal v Washingotonu, filmsko izobrazbo pa je pridobil na losangeleški filmski šoli USC, zato ni težko diagnosticirati avtobiografskih temeljev, na katerih je mladi filmar zgradil impresivni prvenec. 

Problem gentrifikacije je prikazan skozi oči črne soseske, ki pod pritiski belega kapitala neustavljivo spreminja „barvno“ strukturo. Temnopolti lastniki se, soočeni z različnim pritiski in ekonomsko logiko, vedno pogosteje odločajo za selitev iz urbanih četrti, ki jih s svojo ekonomsko superiornostjo prevzemajo razni investitorji in beli srednji sloj. V tem smislu gentrifikacija ni nič drugega kakor še ena, žal povsem legalna oblika rasizma. Protiargument je sicer vedno lahko dejstvo, da je v kolesje teh tokov ujet tudi manjši delež revnih belopoltih prebivalcev, toda gentrifikacijo na svoji koži najbolj občutijo prav Afroameričani.

Znotraj te večje slike spremljamo prizadevanja glavnega junaka, ki poskuša izslediti prijatelja iz mladosti. Toda tudi tistih nekaj znancev, ki se še niso odselili ali končali v zaporu, nezaupljivo zavrača pogovor na to temo. Presenečen nad distanco ljudi ob katerih je odraščal in neizrečeno obsodbo v njihovih pogledih se Jay počuti kot nesrečnež, ki je po krivem obdolžen za izdajo. S temi prejemi pripoved pristno podčrtava občutek odtujenosti, ki vedno bolj prevzema glavnega junaka.

Gerima z gibi kamere, montažnimi prejemi, zvočnim dizajnom in fotografijo ustvari prepričljiv celoto, ki gledalcu učinkovito posreduje vzdušje in občutke junaka, ki počasi spoznava, da doma, kakršnega je nekoč poznal, ni več. V njegovem doživljanju nove resničnosti je nekaj skoraj surrealnega, saj mestoma imamo občutek, da se junak prebija skozi svet stkan iz resničnosti in neprijetnih sanj. Prav zato je Residue, ob odlični igri glavnega protagonista, zame bil posebna izkušnja, ki svoje ključne ideje odlično približa skozi percepcijo človeka, ki se nepovratno poslavlja od spominov, krajev in ljudi, ki so sooblikovali njegov značaj.

Ocena



Podobni filmi: The Last Black Man in San Francisco

sreda, 07. oktober 2020

The Vast of Night (2019)

Sierra McCormick & Jake Horowitz in The Vast of Night (2019), Foto: Slamdance Film Festival


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2019
Žanri: drama, misterij, ZF
Dolžina: 91',  Imdb 
Režija:  Andrew Patterson
Scenarij:  Andrew Patterson, Craig W. Sanger
Igrajo: Sierra McCormick, Jake Horowitz, Gail Cronauer, Bruce Davis


Petdesete, hladna vojna, vesoljska tekma, izmišljeno mestece Cayuga v New Mexicu in dva mlada osrednja protagonista – to so glavne sestavine impresivnega režijsko-scenarističnega prvenca Andrewa Pattersona. Fay je pravkar dobila svoj prvi prenosni magnetofon, s katerim se bo približala magičnemu svetu novinarstva in zanimivim zgodbam, ki jih je dotlej poslušala le na radiu. Punca v večernih urah honorarno dela na lokalni telefonski centrali, najbolje pa se počuti v družbi Everetta, gobčnega voditelja lokalne radijske postaje, ki kot bolj izkušen novinar spontano prevzame vlogo mentorja ob njenih prvih novinarskih korakih. V noči, ko se v mestu igra najpomembnejša košarkarska tekma sezone in ko se v lokalni športni dvorani zbere malodane celo mesto, Fay na telefonski liniji ujame nenavaden signal. Skrivnostno šumenje pošlje Everettu, ki pride na zanimivo idejo – posnete zvoke bo pustil v eter in poslušalce nočnega programa vprašal, ali so kdaj slišali kaj podobnega. Nedolgo po emitiranju signala v studio pokliče bivši pripadnik ameriške vojske in začne pripovedovati svojo zanimivo s skrivnostnim signalom povezano zgodbo.

The Vast of Night s končno resolucijo ne ponudi nobenega presenečenja. Glede na vseskozi prisotna očitna namigovanja o možnem razpletu bi rekel, da avtorjev prvotni cilj niti ni bil ponuditi nekakšen veliki misterij in dih jemajoče sklepno dejanje. Menim, da je osnovni namen bil ustvariti zgodbo, ob kateri je prehojena pot v družbi protagonistov predvsem v funkciji ustvarjanja prepričljive izkušnje, ki gledalca popelje v eno zanimivo zgodovinsko obdobje in učinkovito poustvarja bivanjsko izkušnjo ljudi v času hladne vojne. V čas, ki je povprečnega Američana ob pogledu v temno nebo prevzemal strah pred Rusi in skrivnostmi, ki jih morda skriva širno vesolje. 

Nekateri pokloni so očitni (Zona somraka), drugi bolj subtilni (Everett dela na radijski postaji WOTW, kar bi lahko bila okrajšava za potegavščino, ki jo je leta 1938 izpeljal veliki Orson Welles). Ravno v tem elementu do izraza pride odličen prispevek vojnega veterana, ki nas zgolj s svojim hipnotičnim glasom efektno pelje v svet vladnih zarot povezanih z domnevnimi obiski iz vesolja. Patterson v to izjemno učinkovito fuzijo radijske igre in filma subtilno umesti kanček družbene kritike (pri projektu so sodelovali črnci in Mehičani), obenem pa poskrbi za adekvatno razpihovanje naših pričakovanj. V centralnih rolah blestita Sierra McCormick in Jake Horowitz, izrazito všečen tandem, ob katerem se ni težko poistovetiti z njuno mladostniško energijo in radovednostjo. Z dejanji in zabavnim dialogom dvojec ustvari razigran in zanimiv pogled na svet, poln velikih pričakovanj in strahov. Set dobrih sestavin vkomponiranih v to lepo izkušnjo zaokroži obravnavanem obdobju ustrezno prilagojena zrnata fotografija, uspešen retro „look“ in nekaj dolgih prizorov, v katerih lahko občudujemo obrtno spretnost M.I. Littin-Menza, čilskega direktorja fotografije in sodelavcev, ki so za nekatere dolge prizore menda uporabili kamero pritrjeno na za to priložnost prirejeni go-kart. Vožnja je bila zelo zabavna in videli bomo, ali kaj nam v prihodnosti lahko ponudi Patterson, ki si je s prvencem spisal odlično priporočilo.   

Ocena



ponedeljek, 05. oktober 2020

Kopfplatzen (2019)

aka Head Burst
Max Riemelt & Oskar Netzel in Kopfplatzen (2019), Foto: Internationale Hofer Filmtage


Slo naslov: -
Drugi naslovi: Head Burst
Država: Nemčija
Jezik: nemščina
Leto: 2019
Dolžina: 99'Imdb
Žanri: drama
Režija: Savas Ceviz
Scenarij: Savas Ceviz
Igrajo: Max Riemelt, Oskar Netzel, Isabell Gerschke, Ercan Durmaz


Pedofilija je ena izmed najtežjih in najbolj nezaželenih tem, ki od avtorjev in igralcev gotovo zahteva veliko poguma. Večina filmarjev se odloča za perspektivo žrtve ali tistih, ki v imenu žrtve iščejo pravico in kazen za storilce nepredstavljivih zločinov zoper najranljivejše med nami. Le redki se odločajo za perspektivo pedofila, iz katere narava teh dejanj deluje še bolj srhljivo (dober primer je Michael, celovečerni prvenec avstrijskega režiserja Markusa Schleinzerja). Še bolj redki so tisti, ki tej motnji poskušajo nadeti človeški obraz (na misel mi pride še en prvenec The Woodsman, ameriške režiserke Nicole Kassell). 

Zdi se, da so tovrstni izzivi rezervirani za prvence, kajti tudi naslovni Kopflatzen je igrani prvenec nemškega režiserja Savasa Ceviza. V središču zgodbe je težaven obstoj trideset in nekaj letnega Markusa (odličen nastop Maxa Riemelta), samskega arhitekta, ki sleherno sekundo svojega težavnega življenja posveča boju s svojo motnjo. Morda na tej točki ni odveč povedati, da do samega konca filma nikoli ne pride do tistega najhujšega. Da Markus nikoli ne stori nepredstavljivo, čeprav ga njegovi nagoni nekaj krat pripeljejo zelo blizu. 

Režiser nam protagonistov boj s samim seboj pokaže brez olepšav, z ustrezne distance, brez drobnih pozitivnih dejanj, s katerimi filmarji običajno iščejo simpatijo za svoje akterje. Ta distanca med drugim omogoči objektivno presojo problema in bolj trezno soočanje z neprijetno resnico, da seksualne usmeritve posameznika ni mogoče kontrolirati ali preoblikovati. Ali kot to razlaga psihiater, s pomočjo katerega Markus poskuša zatreti svoje nagone, ki mu pojasni, da se seksualna usmeritev posameznika formira v puberteti in je dokončna. Sprejetje te resnice je zelo pomembno, tako kot je pomembno razumeti, da odrasel človek, ne glede na okoliščine, nosi odgovornost za svoja dejanja. V tem smislu je Kopfplatzen film, ki ne obsoja, ampak poskuša razumeti in pokazati življenje človeka, ki se bori s spoznanjem, da zanj ni upanja. Da v sebi nosi prekletstvo, za katerega ni zdravila. Film pogumno raziskuje eno izmed nezaželenih kompleksnosti našega obstoja in nam pokaže kako zelo srečni smo povprečeneži, ki nas je narava v življenje ni poslala z napačnimi nagoni.

Ocena