četrtek, 16. januar 2020

Bad Boys for Life (2020)

Will Smith and Martin Lawrence in Bad Boys for Life (2020), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Podli fantje za vedno
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: akcija, komedija, krimi
Dolžina: 123' ,  Imdb 
Režija: Adil El Arbi, Bilall Fallah
Scenarij: Joe Carnahan, Chris Bremner, George Gallo
Igrajo: Will Smith, Martin Lawrence, Vanessa Hudgens, Alexander Ludwig, Charles Melton, Paola Nunez, Kate Del Castillo, Nicky Jam, Joe Pantoliano


Četrt stoletja po prvem filmu iz franšize Slabi fantje in sedemnajst let po drugem filmu, detektiva Mike Lowrey in Marcus Burnett ponovno jezdita skupaj. Uresničitev projekta Slabi fantje 3 ima zelo dolgo brado, saj so pomembni igralci te zgodbe v zadnjem desetletju večkrat namignili, da lahko pričakujemo nove pustolovščine dveh detektivov miamijske policije.   

Will Smith več ni del hollywoodske igralske smetane, pozabljenega Martina Lawrenca pa je iz naftalina potegnil Harmony Korine, ki mu je v lanskoletnem Kralju plaže (The Beach Bum) namenil manjšo vlogo. Lahko bi rekli, da je tretji del franšize projekt, ki sta ga za revitalizacijo njunih karier potrebovala oba glavna igralca. In obujanje franšize bo, sodeč po toplem sprejemu občinstva na razprodani premierni projekciji v ljubljanskem Koloseju, zadetek v polno.

Detektivski duo se je vedno znal prikupiti publiki na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah, manj zadovoljni pa so praviloma bili kritiki, ki v prvih dveh filmih niso videli presežka. Vsekakor je priporočljivo, da v kino ne vstopimo s (pre)velikimi pričakovanji in potem utegne vse skupaj biti nekoliko bolj zabavno. Ob tem in podobnih akcijskih spektaklih s poudarjeno komično komponento vodotesnost zgodbe in zapletov, ki poganjajo dogajanje, vendarle ni najpomembnejši dejavnik. 

Malce zarustanemu detektivskemu tandemu tokrat nasproti stoji skrivnostni morilec, ki ga nad Mika, in še nekatere uslužbence policije, pošlje mehiški narko kartel. Mehika je znana po kartelih in telenovelah, zato naj vas ne preseneti, če vas občasno prevzame občutek, da gledate zaplete, ki so nujna sestavina vsake dobre žajfnice. 

Akcijske komedije običajno funkcionirajo bolje, če nasproti dobrih fantov stojijo zločinci, ki premorejo nekaj smisla za humor. Scenaristični tim (pri projektu je sodelovalo vsaj pet imen) na žalost ni bil takšnega mnenja in je negativce raje  vkalupil v dolgočasne, zlizane modele. Stvari sta v prvih dveh filmih reševala Mike in Marcus in ko malo bolje razmislimo, pridemo do zaključka, da uspeh franšize ni nikoli bil odvisen od kvalitete scenarija in spektakularnosti akcijskih prizorov. Občinstvo je glavna junaka vzljubilo predvsem zaradi odlične kemije med njima in komičnega momenta, ki je krasil njuno interakcijo. Težava tretjega filma je v tem, da Marcus v prvi tretjini igra upokojenca, ki zavrača idejo o vrnitvi na delo. In ko Marcusa ni ob Miku, lahko pozabite na čarovnijo. Toda ko Marcus v drugi tretjini po pričakovanjih prekliče svojo odločitev o upokojitvi in se v Mikovi družbi poda v lov na slabe fante, film naenkrat postane veliko bolj zabaven in gledljiv. 

Ocena



torek, 14. januar 2020

1917 (2019)

George MacKay in 1917 (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: 1917
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, vojni
Dolžina: 119' Imdb 
Režija: Sam Mendes
Scenarij: Sam Mendes, Krysty Wilson-Cairns
Igrajo: Dean-Charles Chapman, George MacKay, Daniel Mays, Colin Firth, Andrew Scott


Sedma umetnost je prvo svetovno vojno vedno nekoliko zapostavljala, vsaj iz stališča števila posnetih filmov, saj so se filmarji raje odločali za zgodbe postavljene v čas druge svetovne vojne. Večja časovna distanca in številni objektivni razlogi (manj izvirnih gradiv iz časopisnih, knjižnih in dokumentarnih virov) so nedvomno nekoliko skrčili interes ustvarjalcev za vojne zgodbe iz tega obdobja. Zato ne preseneča, da je večina najboljših filmov o prvi svetovni vojni posneta v prvi polovici dvajsetega stoletja, četudi smo tudi v drugi polovici prejšnjega stoletja dobili nekatere klasike kot so: Kubrickove Steze slave, Leanovega Lawrenca Arabskega, Weirov Gallipoli...

Glede na zmagoslavje na zlatih globusih (nagradi za najboljši film in režijo) in številne oskarjevske nominacije si je takšen status že zagotovil tudi osmi celovečerec Sama Mendesa. Angleški oskarjevec (Lepota po ameriško) se je o prvi svetovni vojni veliko pogovarjal s svojim dedkom in rezultat teh pogovorov je scenarij, ki ga je spisal skupaj s ko-scenaristko Krysty Wilson-Cairns. Na tem mestu mogoče ni odveč poudariti, da plod njunih naporov sam po sebi ni nobeden scenaristični presežek, ampak dokaj preprosta, linearna pripoved. Dva mlada britanska vojaka Blake (Dean-Charles Chapman) in Schofield (George MacKay) se nepričakovano znajdeta pred izjemno nevarno, morda celo nemogočo nalogo. Komunikacija z enim izmed bataljonov britanske vojske je pretrgana in 1600 mož pod poveljstvom ambicioznega polkovnika bo kot kaže padlo v past, ki so jo s strateškim umikom nastavili Nemci. Njuna naloga je prebiti se skozi nevarno nikogaršnje ozemlje in poveljniku enote dostaviti ukaz o preklicu planiranega napada. Dodaten motiv za enega izmed mladeničev je dejstvo, da je med borci ogroženega bataljona tudi njegov starejši brat.
Dean-Charles Chapman in 1917 (2019), Foto: Imdb
Mendes nas po hitri seznanitvi z obema junakoma skupaj z njima vrže v obrambne jarke britanske vojske. Z njima se hitro premikamo po dolgi obrambni liniji vedno globlje proti prvi bojni črti in spotoma absorbiramo fragmente realnosti vojakov, ki čakajo na naslednji sovražnikov napad ali juriš, ko bodo njihove možnosti za preživetje znova drastično upadle. Toda 1917 je film, ki nima časa za njihove zgodbe. Osnovna ideja je bila posneti film v enem samem kadru, ki s konstantnim premikanjem akterjev gledalcu posreduje občutek kontinuiranega dogajanja. Mendes je odlično izkoristil prednosti digitalne ere, obenem pa je na voljo imel vrhunskega mojstra kamere, oskarjevca Rogerja Deakinsa in montažne spretnostmi še enega oskarjevca Leeja Smitha. Skupaj so sestavili vizualno impresivno zgodbo, povedano v ritmu, ki gledalcu ne pušča veliko časa za predah ali premlevanje videnega. 

Skoraj dve uri filma mineta v konstantnem boju junakov s tiktakajočo uro in številnimi ovirami, ki jima stojijo na poti. Zato v naslovnem vidim sila kratkočasno izkušnjo, po kateri mi ni bilo tako enostavno identificirati razloge, zaradi katerih po izhodu iz kino dvorane nisem čutil prevzetosti, ki bi jo glede na kvaliteto vseh sestavnih delov moral čutiti. Za tako dobro režiran film, s tako dovršenimi prizorišči, celostno vizualno podobo in nadvse primerno glasbeno spremljavo Thomasa Newmana, bi občutki morali biti boljši. In občutki so, da ne bo pomote, zelo dobri, a vseeno sem nekako prišel do sklepa, da je prav tehnična superiornost v realizaciji koncepta nepretrganega posnetka najbrž tista utež okoli vratu, ki zgodbi preprečuje, da zadiha s polnimi pljuči. Za vzpostavitev intimnejšega odnosa med gledalcem in liki navkljub izdatni minutaži enostavno zmanjka časa, podobni občutki se porajajo tudi ob pomanjkanju nekega širšega konteksta, v kateri je umeščena naslovna zgodba. Protivojna sporočilnost je glede na kupe razpadajočih trupel dovolj močna, a vseeno ostaja občutek, da je takšno vrsto zgodbe izbrana pripovedna tehnika vseeno ni bila najboljša izbira. Film kljub temu že s samo izbiro dveh osrednjih protagonistov podčrta eno izmed temeljnih resnic vsake vojne: na prvih bojnih črtah so najpogosteje ugašala življenja mladih fantov, med tem ko so starejši njihov pogum največkrat občudovali z razmeroma varne distance.

Ocena


sreda, 08. januar 2020

Ready or Not (2019)

Samara Weaving in Ready or Not (2019), © 2019 - Fox Searchlight

Slovenski naslov: -
Država: Kanada, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: komedija, grozljivka, misterij
Dolžina: 95'Imdb 
Režija: Matt Bettinelli-Olpin, Tyler Gillett
Scenarij: Guy Busick, R. Christopher Murphy 
Igrajo: Samara Weaving, Adam Brody, Mark O'Brien, Henry Czerny, Andie MacDowell, Melanie Scrofano


Ready or Not je ena uspešnejših ameriških produkcij lanskega leta, ki je na globalnem nivoju v mošnjiček investitorjev prinesla desetkratnik vloženih sredstev. Komično grozljivko s primesmi trilerja odprejo priprave na poročno slovesnost. Nevesta Grace (Samara Weaving) je odraščala pri številnih rejniških družinah in v tej luči poroka z Alexom ima posebno težo. Poroka je za njo življenjska prelomnica, po kateri bo končno imela čisto pravo družino. Dejstvo, da Alex prihaja iz zelo premožne družine, ki je svoj imperij zgradila z izdelavo in prodajo inovativnih družabnih iger, je le dodatni bonus. Toda izkaže se, da za uspešnostjo in milijoni zelencev stojijo mračne sile, s katerimi je družina sklenila poseben sporazum.

Sporazum, v katerem posebno vlogo igrajo novinci, ki ob vstopu v družino morajo isti skozi sprejemni ritual, ki zna biti sila neprijeten. Tradicija namreč veleva, da se družina na prvo poročno noč zbere ob večerji, na kateri mora novi član iz nekakšne starodavne naprave izvleče karto, ki nato definira njegovo/njeno usodo. Grace se niti približno sanja, kaj ji pripravlja njena nova družina v primeru, da izvleče napačno karto. In ko se to dejansko zgodi, igra mačke z mišjo se lahko začne. Dinamično in mestoma zabavno sosledje krvavih dogodkov je sproženo in sprva se zdi, da bo plašna miška lahek plen. A ko začetni šok popusti se izkaže, da številni lovci imajo opravka s trdoživo miško, ki se ne bo tako zlahka vdala v usodo.

Večina gledalcev bo brez težav našla motivacijo za stiskanje pesti za glavno junakinjo, ki jo upodablja simpatična avstralska igralka Samara Weaving. Avtorski tandem Matt Bettinelli-Olpin in Tyler Gillett njuno junakinjo na srečo ni ukrojil po za grozljivke klasičnem kopitu neumne blondinke, ki brezglavo teka okoli, iz ene neumnosti v drugo. Veliko lažje je navijati za junakinjo, ki se dobro zaveda v kakšni godlji je in z racionalnimi postopki poskuša rešiti svojo kožo. Izkušnja je zabavna tudi zato, ker zlobneži premorejo nekaj zanimive karakterizacije, iz katere avtorja črpata dobršen odmerek humorja. Za marsikakšno nerodnost poskrbi ženinova mlajša sestra, ljubiteljica kokaina in drugih opojnih substanc, pred katero ni varen nihče od prisotnih. Zet, ki med lovom na stranišču raje gleda prenos tekme, krvoželjna snaha, ki spominja na starleto iz filmov za odrasle, občutljivi, starejši brat, ki se mu vse skupaj upira... Gosto posejani komični utrinki dvigujejo razvedrilno vrednost filma in če se ga lotite brez velikih pričakovanj, iskanja globlje karakterizacije in sporočilnosti, na koncu ne boste razočarani.

Ocena


ponedeljek, 06. januar 2020

Der goldene Handschuh (2019)

aka The Golden Glove
Jonas Dassler in Der goldene Handschuh (2019), © Gordon Timpen, Foto: Imdb

Slo naslov: Zlata rokavica
Drugi naslovi: The Golden Glove
Država: Nemčija, Francija
Jezik: nemščina
Leto: 2019 
Dolžina: 115'Imdb
Žanri: krimi, drama, grozljivka
Režija: Fatih Akin
Scenarij: Fatih Akin, Heinz Strunk (knjiga)
Igrajo: Jonas Dassler, Philipp Baltus, Margarete Tiesel, Martina Eitner-Acheampong, Marc Hosemann, Greta Sophie Schmidt, Victoria Trauttmansdorff


Fatih Akin se je na začetku tekočega milenija s filmi kot sta Z glavo ob zid (Gegen die Wand, 2004) in Z druge strani (Auf der anderen Seite, 2007) profiliral v enega pomembnejših avtorjev nemškega filma. Kvaliteta njegovih stvaritev je v dobrih dveh desetletjih ustvarjanja nihala, vendar Akin po moji oceni ni nikoli posnel zares slabega filma. 

Njegov najnovejši film Zlata rokavica je po kritiškem konsenzu sodeč ena najslabših stvaritev v njegovem opusu. Živimo v času, ko javno mnenje o posameznih filmih pogosto oblikuje nekaj prvih, praviloma vplivnih kritik(ov), ki potem usmerjajo ostale, manj pomembne kritike. In če ti denimo rečejo, da je sranje tipa „Prevarantke na Wall Streetu“ pomemben in kvaliteten film, potem je malo takih, ki končajo na nasprotnem bregu. Konsenz torej pravi, da je Zlata rokavica čisto sranje. 

Ob tako dovršenem filmu, enemu najboljših v režiserjevem opusu, se odločno, z vso mojo nepomembnostjo vred, postavljam na nasprotni breg v prepričanju, da pišem o enem izmed vrhuncev lanskega leta. Zgodba o serijskem morilcu Fritzu Honki (Akin je v film pretočil istoimenski roman Heinza Strunka), ki je v 70-ih letih umoril in razkosal najmanj štiri ženske, je ena tistih zgodb, ki jo ne pozabiš zlahka. Zgodba, ob kateri lahko skorajda zavohaš smrad, umazanijo in občutiš neko novo, nepredstavljivo dimenzijo grdote. Zavedam se, da tudi tisti z močnim želodcem bodo nekajkrat prisiljeni pogledati vstran in vse to so dejavniki, ki so gotovo oblikovali negativen ton večine prispevkov o Zlati Rokavici. Toda ko enkrat sprejmemo Akinovo estetiko grdega, je veliko lažje spoštovati in občudovati dovršeno scenografijo, igralske nastope in rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja. Prizori v baru Zlata rokavica, po katerem so poimenovali film (in knjigo), so prave male mojstrovinice – Akin v prizoriščih in likih vrhunsko ujame duh časa in okoliščine, v katerih je blaznež in alkoholik Honkinega kalibra brez večjih težav v smrtno past zvabil svoje žrtve. Alkoholičarke in prostitutke – „nesnago“ z družbenega dna, ki jo nihče ni zares pogrešal.

Ocena