Slovenski naslov:
Hugo
Država:
ZDA
Leto:
2011
Žanri:
Avantura, Drama, Družinski
Dolžina:
126' ,
Imdb
Režija:
Martin Scorsese
Scenarij:
John Logan, Brian Selznick (knjiga)
Igrajo:
Asa Butterfield, Chloë Grace Moretz, Ben Kingsley, Helen McCrory, Sacha Baron Cohen, Ray Winstone, Emily Mortimer, Christopher Lee
Moram priznati, da od Martina Scorseseja nisem pričakoval 3-D filma. Tridimenzionalni filmi so v zadnjih letih postali trend, ki mu sledijo mnogi, a Martyja nekako nisem pričakoval v tej družbi. Najprej zato, ker doslej ni snemal filme, ki bi po žanrski opredelitvi sodili med izdelke, ki so zanimivi za tridimenzionalno tehniko in drugič zato, ker sem izključil njegovo navdušenost nad različnimi oblikami filmskega ustvarjanja in potemtakem, tudi 3-D ne more biti izjema. Pri 71-ih je Marty naredil dve stvari prvič v življenju in jih združil v enem filmu - posnel je film v 3-D, ki je obenem tudi družinski film, kar je zanj mogoče še bolj netipično, če upoštevamo, da je 3-D, pravzaprav novotarija, ob njegovi več kot pet desetletij dolgi karieri. Scorsese je velikan svetovne kinematografije, ki ga ni potrebno posebej predstavljati, a vseeno moram zapisati, da so njegovi filmi igrali pomembno vlogo pri nastanku moje odvisnosti od celuloidnih trakov s sličicami. Nenazadnje, tudi moja spletna identiteta nakazuje korenine moje navdušenosti nad sedmo umetnostjo. A pustimo to ob strani, tema tega zapisa je Hugo, ki je najprej zaživel kot zgodovinski ilustrirani roman
The Invention of Hugo Cabret, ameriškega pisatelja in ilustratorja otroških knjig Briana Selznicka. Kmalu po izidu knjige je pravice odkupila produkcijska hiša GK Films, ki je med drugim stala tudi za
Tolpami New Yorka (Gangs of New York, 2002) in
Dvojno igro (The Departed, 2006), torej filmoma v Scorsesejevi režiji. Adaptacijo knjižne predloge je prevzel John Logan
(Gladiator, The Last Samurai, The Aviator, Sweeney Todd: The Demon Barber of Fleet Street, Rango), glasbeno podporo pa trikratni oskarjevec Howard Shore in če tej sanjski ekipi dodamo še direktorja fotografije Roberta Richardsona, prav tako trikratnega oskarjevca, ki je s Scorsesejem že večkrat sodeloval, dobimo pravo sanjsko ekipo, ki enostavno ni mogla ustvariti slabega filma.
Piše se leto 1931. 12-letni deček Hugo živi s svojim ovdovelim očetom, pariškim urarskim mojstrom. Oče fanta poučuje o fini mehaniki in ga pogosto pelje v kino, kjer najraje gledata filme Georgesa Mélièsa. Ko oče nenadoma umre v požaru, skrb za Hugota prevzame njegov pijanski stric, možakar zadolžen za vzdrževanje ur na pariški železniški postaji Gare Montparnasse. Med stenami postaje Hugo najde zanimiv nov dom, četudi se mu ob neprijaznem stricu ne obeta nič dobrega. Toda ta kmalu izgine, nakar Hugo prevzame skrb za ure. Z manjšimi tatvinami na tamkajšnjih stojnicah in trgovinah, deček nabira dovolj dobrot za svoj lačni želodec, a največji izziv zanj predstavlja tehnična trgovina, ki jo vodi Georges, resnoben možakar, ki že nekaj časa sumi, da mu Hugo izmika mehanično drobnarijo. Za Hugotovo nečednostjo se skriva tehten razlog. Namreč, pokojni oče je Hugu zapustil automatona, nekakšnega mehanskega človeka, zanimivo konstruiranega robota pravzaprav, ki ga fant na vsak način želi popraviti. Prepričan je, da mu bo robot, potem, ko bo enkrat popravljen, izpisal sporočilo pokojnega oče. Fant pri svojem početju mora biti zelo previden, kajti postajni policijski nadzornik je zelo uspešen pri lovljenju mladih tatov. Če ga dobi v roke, je njegova usoda zapečatena. Poslal ga bo v sirotišnico, automaton bo za vedno izgubljen. Nato sreča fantu dokončno obrne hrbet, ko ga Georges ujame pri tatvini. Prisili ga, da izprazni žepe in mu odvzame manjšo knjižico, ki je v resnici nekakšno navodilo za sestavo automatona. In to je, poleg odhoda v sirotišnico, najhujša stvar, ki bi se mu lahko zgodila. Če knjižice ne dobi nazaj, lahko pozabi na robotka. Zato Georgesa spremlja do njegovega doma, v upanju, da mu bo uspelo povrniti knjižico. Tam spozna Isabelle, siroto, ki je v resnici Georgesovo kumče. Ta je z ženo prevzel skrb za deklico, po smrti njenih staršev. Isabelle mu obljubi pomoč in postane njegova zaveznica in pomemben vir informacij, pri njegovem poskusu povračila odvzete knjižice.
Takoj po ogledu, še pred pisanjem tega prispevka sem bil nadušen nad samo zgodovinsko vrednostjo filma, po manjši raziskavi še toliko bolj, saj gre za film, ki nepoučenem gledalcu razkriva marsikakšno zanimivo podrobnost. Sploh, če vas zanima filmska zgodovina in zgodovina nasploh. Podobne avanture, zapakirane v formo družinskega filma, se navadno ponašajo s precej banalno zgodbo in so zavoljo tega dejstva, v večini primerov zanimivi le prednajstniški populaciji. Starejši v njem ne najdemo veliko zanimivega in če zataji še komična komponenta zgodbe, potem je nezadovoljstvo zagotovljeno. Verjel sem, da je Hugo drugačen, saj nenazadnje gre za Scorsesejev film, narejen z impresivno ekipo, pred in za kamero, a vseeno takšne dodelanosti in zgodovinske natančnosti, zapakirane v družinski film nisem pričakoval. Veliki mojster o velikem mojstru, bi lahko rekli, saj nam Scorsese ponudi neverjeten vpogled v življenje Georgesa Mélièsa, enega najpomembnejših filmskih pionirjev. Med drugim tudi motive kultnega
Potovanja na Luno (Le Voyage dans la lune, 1902), ki ga režiser spretno in všečno izrablja na več nivojih. Okoli klasične osnove, sirote, ki išče nadomestno družino in se na vsak način poskuša ogniti odhodu v sirotišnico, je spletena zgodba o velikem umetniku in vizionarju, podkrepljena z zelo zanimivimi detajli, ki se dotikajo pomembnih zgodovinskih oseb in dogodkov. Ob bratov Lumière, do znamenitega
iztirjenja vlaka na postaji Gare Montparnasse, davnega leta 1985. In prav tu ustvarjalci najbolj blestijo, v vključevanju teh zanimivih resničnih detajlov v pripoved in izjemno navdihnjeno rabo le-teh. Vse našteto bi veljalo bore malo, če nebi bilo podkrepljeno z ustrezno kakovostnimi igralskimi kreacijami. Ben Kingsley je dokazana vrednost, ki tudi tukaj ne odstopa od svojih standardov, Sacha Baron Cohen je kar všečen v vlogi postajnega nadzornika, toda nosilne karakterje na svojih plečih nosita otroka. Nekoliko izkušenejša Chloë Grace Moretz je odlična, a nič slabši ni niti Asa Butterfield v naslovni vlogi, ki smo ga že lahko videli v vojni drami, Deček v črtasti pižami
(The Boy in the Striped Pyjamas, Mark Herman, 2008).
CGI je naravnost fantastičen, kar ne čudi, glede na število porabljenih ur za računalniško generiranje Pariza iz 30-ih let dvajsetega stoletja. Nekje sem prebral, da je za finalno verzijo slabo minuto dolgega uvoda, ko se kamera spušča iznad Pariza in nas pelje skozi notranjost železniške postaje, do velike ure, v kateri najdemo skritega Huga, vloženo 365 dni dela. Film od popolnosti loči le nekoliko izvirnejši osnovni motiv, ki je sicer univerzalen, s srcem na pravem mestu, a vseeno preveč običajen, da bi polnovredno pariral ostalim aspektom filma. Kdo ve, kako bi se počutil, če bi film videl v 3-D in doživel znamenito iztirjenje vlaka, omenjeno nekaj vrstic višje. Mogoče bi takrat na koncu tega zapisa stalo pet rdečih zvezdic. A tudi v dveh dimenzijah gre za izjemen film, ki si je že zagotovil mesto na moji lestvici najboljših iz preteklega leta.
(+4)
Ocena:
