A Star Is Born (2018)

Bradley Cooper and Lady Gaga in A Star Is Born (2018)

Slovenski naslov: Zvezda je rojena

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: drama, glasba, romantični

Dolžina: 136' ,  Imdb 

Režija: Bradley Cooper

Scenarij: Bradley Cooper, Eric Roth in drugi

Igrajo: Lady Gaga, Bradley Cooper, Sam Elliott, Andrew Dice Clay, Dave Chappelle, Anthony Ramos, Rafi Gavron

Zvezda je rojena. Četrtič, če štejemo zgolj tiste bolj odmevne interpretacije in reinterpretacije zgodbe, ki so jo prvič posneli leta 1937. Za ponovno rojstvo je najzaslužnejši Bradley Cooper, ki je za začetek svoje režiserske zgodbe izbral rimejk, ki je že v osnovi jamčil odmevnost in priložnost za sanjski začetek novega poglavja v njegovi karieri. Film je postal hit, še preden ga je videl kdorkoli, o njem je že pred prihodom v kino dvorane prelito nemalo črnila. Slavni igralec je že z dogovorom sklenjenim z eno izmed največjih glasbenih zvezdnic našega časa postal zmagovalec in po velikem uspehu prvenca (v mošnjičku se je nabralo že več kot 400 milijonov $) bo zbiranje sredstev za nove projekte še bolj enostavno. Ne glede na dejstvo, da mu je uspelo posneti povsem soliden prvenec bi osebno raje videl, če bi me Cooper vsaj malce presenetil. Ponudil nekaj drugačnega, kakšno bolj osebno in posebno zgodbo, ki se je v vseh teh letih njegovega udejstvovanja pred kamero pilila nekje v ozadju in čakala na pravo priložnost. Nekaj takega je nazadnje storil Jonah Hill, ki je z Mid90s skozi zadnja vrata stopil na režiserski oder in svojo ekipo krasnih mladih igralcev posnel srčno zgodbo o odraščanju, s katero je pokazal in dokazal, da nanj gre resno računati tudi v tej novi vlogi.

Lady Gaga in A Star Is Born (2018)

Zgodba o country zvezdniku (Jack Maine), ki po naključju odkrije in nato pod svoje okrilje vzame talentirano glasbenico (Ally), je z nekaterimi posodobitvami zgrajena na hrbtenici predhodnikov. Dobra energija in kemija med Cooperjem in Gago v prvi uri ponudi dober rezultat, ki glasbeni in čustveni vrhunec doseže v trenutku, ko bodoča zakonca na odru skupaj zapojeta »Shallow.« Toda Cooper se v nadaljevanju zadovolji s kronologijo njenih vzponov in njegovih padcev, ki v nobenem trenutku ne dosežejo intenzitete omenjenega vrhunca in všečnosti »spoznavnega« dela njune zgodbe. V ospredje se tako prerinejo klasični motivi dram o estradnih zvezdah, ki so prisiljene žrtvovati zasebnost, težave utapljajo v različnih opojnih substancah, nakar te postanejo glavni generator nesoglasij in odločilen dejavnik krhanja medsebojnih razmerij. Odnos med Jackom in starejšim bratom Bobbyjem (vedno zanesljivi Sam Elliott), ki je dolga leta skrbel za kariero mlajšega, uspešnejšega brata, je nedvomno element zgodbe, v katerem se je skrival večji potencial. A to je le ena izmed odprtih front, na kateri film od začetka do konca ohranja »status quo,« brez konkretnega poseganja v bistveno. Film je še bolj površen v portretiranju likov na Allyjini strani zgodbe, saj nekaj karakternih črtic premore le njen oče, vsi ostali pa so le grobe skice, brez ene same tehtne dialoške vrstice. Cooperju skozi portret ambicioznega menedžerja, ki krmari Allyjino kariero, uspe dokaj dobro artikulirati kritiko sodobnih trendov v glasbeni industriji, ki s komercialno naravnanostjo puščajo vedno manj prostora talentiranim glasbenikom in pogosto celo zavirajo njihovo ustvarjalnost. Kritika je povsem na mestu, a je zavoljo dejstva, da v glavni vlogi gledamo glasbenico, ki je reprezentativni produkt takšne miselnosti, vseeno nekoliko presenetljiva. Glasbenico, ki zna peti in tudi igrati – številni hvalospevi na njen račun se mi sicer zdijo nekoliko pretirani – in videli bomo, kako bo Gaga v prihodnje krmarila svojo igralsko kariero. Bradley Cooper igralec je tu ustvaril eno svojih prepričljivejših vlog in pokazal nemalo režiserskega talenta. Zato upam, da bo za prihodnje režijske podvige izbral kakšen bolj izviren projekt, ki lahko dokončno potrdi izkazani potencial.

Ocena

Pearblossom Hwy (2012)

Slo naslov: -

Država: ZDA, Grčija

Jezik: Angleščina, Japonščina

Leto: 2012

Dolžina: 78',  Imdb

Žanri: Drama

Slo recenzija: -

Režija: Mike Ott

Scenarij: Mike Ott, Atsuko Okatsuka

Igrajo: Atsuko Okatsuka, Cory Zacharia, John Brotherton, Stephen Tobolowsky

[ENG]

"What else am I? What else can I say. I'm a trouble maker. I've always wanted to be a rebel," says Cory, one of the three protagonists of Pearblossom Hwy, directly into the camera. The other protagonists are Anna, an illegal immigrant from Japan who is selling her body to make money to get back home, and Jeff, Cory's homophobic brother, a former soldier who now lives day-to-day. In the style of New Wave filmmakers, the director draws on sensitive moments from actors' lives (meeting your father for the first time, a grandmother sick on another continent), so we are never sure if we are watching reconstructed reality or the director's vision. Ott warns us that his film is about the abandoned youth in the small towns of America and the fallacy of the American Dream, and most importantly, the truth that lies somewhere in that porous threshold between fact and fiction. -Written by Artur Zaborski @Imdb

Ocena

Harry Dean Stanton: Partly Fiction (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Dokumentarni
Dolžina: 77',  Imdb
Režija: Sophie Huber
Igrajo: Harry Dean Stanton, David Lynch, Sam Shepard, Wim Wenders, Kris Kristofferson, Deborah Harry

Harry Dean Stanton. Ime, ki mnogim ne bo pomenilo veliko, čeprav beseda teče o človeku, ki ga dobro poznamo. V svoji petdesetletni karieri  je igral v okoli 250-ih filmih, zato bo večina, ki imena ne more povezati z obrazom, v njegovem portretu prepoznala familiaren obraz. Priznavam, da tudi sam o tem krasnem igralcu in izjemno zanimivim človeku nisem vedel veliko, kar za doživljanje tega dokumentarca ni nujno slabo. Rekel bi, da sem se filma lotil z ravno pravšnjo dozo predznanja; vedel sem dovolj, da me Stantonova zgodba pritegne in premalo, da bi me dolgočasila z detajli, ki jih že poznam. Verjamem, da se bo večina tistih, ki se odloči za ogled,  v zgodbo vstopila iz podobnih izhodišč. Čar gledanja kratkih izsekov iz filmov, v katerih je Stanton igral pretežno manjše stranske vloge,  je pri meni zbudil mešanico spoštovanja in nostalgije in prav lepo se je bilo spomniti vseh teh filmov iz Stantonove perspektive. A kar brez skrbi, dokumentarec  Švicarke Sophie Huber ni kolaž sestavljen od  odlomkov iz Stantonovih filmov. Teh kratkih odlomkov v resnici ni veliko, vendar so strateško razporejeni tako, da gledalcu nudijo zanimiv presek igralčeve kariere. 

Ne manjka niti za dokumentarec značilnih govorečih glav, ki posamezno, ali v Stantonovi družbi, spregovorijo o svojem odnosu z igralcem. Režiserka tudi v tem segmentu ne pretirava s številom sogovornikov, saj pred kamero stopijo le igralčevi najbližji prijatelji, ki so obenem njegovi najtesnejši  sodelavci. Teh ni veliko, kar je razumljivo glede na Stantonov sloves molčečega samotarja, ki je vedno skrbno varoval svojo zasebnost. Pred kamero stopijo David Lynch, Wim Wenders, Sam Shepard, Kris Kristofferson, Deoborah Harry in še par neznanih sodelavcev in prijateljev. V dokumentarcu med ostalim izvemo, zakaj je Stanton zavrnil vlogo, ki jo je v Modrem žametu odigral Dennis Hopper, beseda teče o prijateljstvu  z bivšim sostanovalcem Jackom Nicholsonom in tudi o tem, kako mu je Tom Cruise ukradel žensko, ki jo je ljubil. Čeprav Stanton o nekaterih stvareh ni želi govoriti in čeprav  so njegovi odgovori na zastavljena vprašanja najpogosteje skopi, pred sabo imamo njegov obraz,  ki pripoveduje tisoče zgodb. Ali kot se izrazi Sam Shepard: Harry’s strength is that he knows his face IS the story! Tisto kar še nisem povedal, oziroma sem namenoma prihranil za konec so pesmi, ki jih igralec v spremstvu kitare in orglic zapoje pred kamero. Pesmi lepo povežejo zgodbo o človeku, ki ga prijatelj Kristofferson v pesmi označi z besedami: partly truth and partly fiction (delno resnično in delno fiktivno osebo - od tod naslov). Glasba je od nekdaj bila Stantonova velika strast in verjemite mi na besedo — človek zna peti. Pesmi na filmu včasih zvenijo neverjetno dobro (ne glede na to kakšno glasbo preferirate) in folk pesmi, ki jih zapoje igralec so bonus, ki iz filma naredijo nepozabno izkušnjo. Režiserkina prvotna ideja je bila posneti Stantonovo petje, a nekje v procesu nastanka je projekt evolviral, prerasel glasbene okvirje in postal dokumentarec. To je tudi vse, kar sem pripravljen razkriti. Oglejte si film in verjamem, da vas bo prevzel. Film, ali Harry Dean Stanton, vseeno je.

Ocena:

Gnade [Mercy] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Nemčija, Norveška
Leto: 2012 
Žanri: Drama  
Dolžina: 132' , Imdb 
Režija: Matthias Glasner
Scenarij: Kim Fupz Aakeson
Igrajo: Birgit Minichmayr, Juergen Vogel, Henry Stange, Ane Dahl Torp, Iren Reppen

Avtor bloga Odvisni od neodvisnih filmov?  je že dolgo nazaj v enemu svojih prispevkov v zelo pozitivni luči izpostavil nemško dramo Gnade (Milost). Predlog sem takrat zabeležil in nekaj dni nazaj mu končno tudi ponudil priložnost. Nekaj je gotovo; ob morju filmov veliko slabše kakovosti, ki sem jih videl vmes, bi si celovečerec Matthiasa Glasnerja zagotovo zaslužil večjo prioriteto. Na srečo, tisti boljši filmi nimajo roka trajanja in to je tista olajševalna okoliščina in razlog, da imam v arhivu  vedno zelo dolgo vrsto filmov, ki čakajo na ogled. Gnade je moje prvo druženje z nemškim scenaristom, producentom in režiserjem Matthiasom Glasnerjem, ki se skozi celotno kariero sprehaja med kino filmi in televizijskimi projekti. Najodmevnejše delo v njegovi filmografiji  je krimi drama Der freie Wille (The Free Will, 2006), potencialno zanimiva naslova sta še This Is Love (2009) in Fandango (2000). 

Glavna akterja zgodbe sta nemška zakonca Niels in Maria, ki se skupaj z osnovnošolskim sinom Marcusom iz Nemčije preselita na skrajni severozahod Norveške, v snegom in ledom okovano mestece Hammerfest. Na Noveško bi se teoretično lahko preselil samo Niels, a z ženo sta hitro prišla do zaključka, da bo najbolje, če vsi skupaj dvignejo sidro in odidejo. Maria je tam že našla delo v lokalni bolnišnici, zato je pričakovati, da bo največ težav s prilagoditvijo imel Marcus. Nekaj preglavic vsem skupaj bo najbrž povzročala dvomesečna polarna noč, a po nekaj tednih tudi to več ne bo problem. Po prihodu na Norveško počasi spoznavamo, da je odnos med zakoncema precej hladen in to je verjetno bil eden izmed razlogov, da sta se odločila za selitev in tako veliko spremembo. Mogoče sta upala, da nov začetek in novo bivalno okolje lahko znova razpiha stari ogenj, ki ju je nekoč povezoval. A po nekaj mesecih je jasno, da se ni nič spremenilo. Stvari so se le še poslabšale, saj se Niels kmalu po prihodu spusti v seksualno razmerje s svojo norveško pomočnico. Tudi Marcus se iz dneva v dan vedno bolj zapira vase; malo zaradi razmer doma, malo zaradi težavnega prilagajanja na novo šolo in sošolce. A nato Maria na poti domov postane udeleženka v nesreči, ki bo stvari še bolj postavila na glavo. 

Mraz, sneg in veter. Redkobesedni protagonisti in noč, za katero imamo občutek, da se ne bo nikoli končala. Vse to so postavke v kombinaciji s počasnim ritmom filma od gledalca v začetnih pol ure zahtevajo nekaj potrpljenja. Gnade je tipični slowburner, pri katerem gledalec potrebuje nekaj časa, da vzpostavi stik z liki, a po približno tridesetih minutah je ta ovira absorbirana, mi pa smo povsem osredotočeni na Glasnerjev svet mrzlih dni in hladnih družinskih odnosov. Na točki, ko se zdi, da bo film, tako kot dinamika odnosov med zakoncema obtičala na mrtvi točki, se zgodi nesreča, ki prevzame funkcijo katalizatorja in zgodbi ponudi potreben narativni zagon. Ritem filma se sicer bistveno ne spremeni, saj Glasner dogajanje razvija logično in metodično, vendar v tem drugem delu dobimo bistveno več materiala za procesiranje. Občutki krivde in odrešitev so tisti ključni motivi, deležni kompleksnega in večnivojskega pristopa. Na enem nivoju so to moralni dvomi neposredno povezani z nesrečo, na drugem je to soočanje s posledicami nezvestobe in obujanje starih čustev, ki so se v procesu dolgoletnega sobivanja nekje izgubila. Posebej se mi dopade, kako Glasner ves čas hodi po robu klišeja in gledalca navdaja z občutkom, da ve, kaj ga čaka v nadaljevanju. Ravno ko pomislimo, da ni druge poti, zgodba ubere drugo, nepričakovano pot. Za vizualno prijetno izkušnjo sta v sodelovanju z norveško zasneženo pokrajino poskrbela režiser in njegov snemalec Jakub Bejnarowicz, za dobre igralske kreacije pa Jürgen Vogel (Die Welle, 2008) in njegova filmska žena Birgit Minichmayr (Alle Anderen, 2009). Gnade je film, ki mu morda manjka nekaj konkretnosti in dodelanosti (vloga sina, ženino odnos do nezvestobe, konec), da bi bil vrhunski, vendar vam ga lahko mirne duše priporočim v ogled.  (+3) 

Ocena:

7 cajas [7 Boxes] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: 7 Boxes
Država: Paragvaj
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Triler
Dolžina: 100', Imdb
Režija: Juan Carlos Maneglia, Tana Schembori
Scenarij: Tito Chamorro, Juan Carlos Maneglia
Igrajo: Celso Franco, Victor Sosa, Lali Gonzalez, Nico Garcia, Paletita, Manuel Portillo, Mario Tonanez

Kolikokrat imam priložnost videti paragvajski film? Skoraj nikoli. Sodeč po zapisu na Wikipediji je v Paragvaju od 50-let prejšnjega stoletja posneto samo 23 celovečercev (11 filmov je bilo posneto v zadnjih 12-ih letih). Najnovejši naslov na vrhu tega seznama je 7 cajas, ali po domače 7 škatel, ki je pred slabima dvema letoma doživel mednarodno premiero na uglednem festivalu v Torontu. Načeloma me vedno zanimajo filmi, ki prihajajo iz (filmsko) eksotičnih dežel in skoraj nikoli ne zamudim priložnosti, da na seznam dodam kakšno novo državo. V tovrstni ponudbi prevladujejo drame, zato je 7 škatel, ki se opredeljuje kot akcijski triler, deloval toliko bolj mično. Tudi  zato, ker na svojem kontu ima nekaj festivalskih nagrad (San Sebastian, Palm Springs).      

7 škatel nam v 100-ih minutah ponuja dinamičen akcijski triler, ki mu je režiserski tandem Juan Carlos Maneglia-Tana Schembori primešal malo komedije in kanček najstniške romance. Večje del zgodbe je posnet v velikanskem kompleksu mestne tržnice, ki je ena izmed znamenitosti paragvajske prestolnice Asuncion. Glavni junak je 17-letni Victor (Celso Franco), ki se preživlja z delom na tržnici. S samokolnico prirejeno za prevoz večjih kosov blaga kupcem ponuja prevoz kupljenih dobrin do njihovih domov. Na tržnici se poleg legalnih trgovinskih transakcij izvaja tudi marsikakšna manj legalna dejavnost. Ko v eno izmed številnih mesarij pride policija z nalogom za preiskavo, lastnik na pomoč pokliče Victora, ki mora s svojo karjolo iz skladišča odpeljati vročo robo, še preden tja prispe policija. Njegov napor bo nagrajen s 100 dolarji, ki je ravno pravšnja vsota, ki jo samokolničar potrebuje za nakup novega mobitela (takega, ki lahko snema video). Ko mladenič odpelje sedem zabojev, brez da bi vedel kaj prevaža, se  za njim zapodi rivalski samokolničar, ki je prepričan, da se v zabojih skriva večja vsota denarja. Zato zbere pravo samokolničarsko tolpo, ki bo poskušala ujeti Victorja, ki v družbi svoje najstniške prijateljice Liz poskuša pošiljko dostaviti na dogovorjeno lokacijo. To je le delček zmešnjave, v katero je potrebno dodati še lokalno policijo, ugrabljeno žensko in nerodne ugrabitelje, mafijce, žensko, ki v vsej tej zmešnjavi rojeva, romantične aspiracije mladega Azijca… Skratka, govorimo o zgodbi z veliko podzgodb, ki se med seboj prepletajo, vse skupaj pa so tako ali drugače povezane. Povezanost je zanimiva narativna tehnika, toda v tem primeru je zgodbic in povezanosti enostavno preveč, da bi film lahko funkcioniral kot kompaktna celota. Na koncu bodo v spominu ostale le zanimive snemalne lokacije in par simpatičnih likov, vse ostalo pa bo ekspresno izpuhtelo v oblake. (+2) 

Ocena:

Dai juk hei kek [Vulgaria] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Vulgaria
Država: Hong Kong
Leto: 2012
Žanri: Komedija
Dolžina: 93' ,  Imdb
Režija: Ho-Cheung Pang
Scenarij: Chiu-Wing Lam, Ho-Cheung Pang
Igrajo:  Chapman To, Kristal Tin, Ronald Cheng, Fiona Sit, Simon Lui, Lam Suet 

Med mlajšo generacijo hongkonških režiserjev  je Ho-Cheung Pang ime, ki si ga brez dvoma velja zapomniti.  40-letnega filmarja sem spoznal preko kritiško hvaljene romantične komedije Puhni mi ljubezen (Chi ming yu chun giu, 2010), spoznanje o njegovi vsestranskosti pa je prišlo po ogledu grozljivke Dream Home (Wai dor lei ah yut ho, 2010), o kateri sem na blogu že pisal. Malo je filmarjev, ki s svojimi deli prinašajo toliko svežine in po ogledu Vulgarie sem še toliko bolj ogret za naslednji projekt Ho-Cheung Panga. Mogoče ni odveč omeniti dvoje: po njegovem romanu Fulltime Killer (Chuen jik sat sau) je sloviti hongkonški tandem Johnnie To - Ka-Fai Wai pred trinajstimi leti posnel akcijsko kriminalko z enakim naslovom in podatek, da je njegov film Isabella (Yi sa bui ali, 2006) nagrajen s srebrnim berlinskim medvedom za glasbo.

Včasih že sam naslov lahko pritegne, oziroma odvrne gledalca (odvisno od tega, kaj preferirate) in Vulgaria je eden izmed primerov, pri katerem takšno logiko ne gre zanemariti. Zato bi želel poudariti, da bo pričujoče gradivo razočaralo tiste, ki za takšnim naslovom pričakujejo žgečkljivo vsebino, prav tako je neupravičeno zaskrbljen gledalec, ki ga takšne vsebine odvračajo, saj v filmu ni nobene golote ali eksplicitnih prizorov. No, film ni povsem nedolžen, saj v uri in pol vseeno absorbiramo nekaj verbalne vulgarnosti ki upraviči poimenovanje, a brez skrbi, zadeva v tem segmentu ni nič bolj agresivna od povprečne ameriške komedije. Le nekoliko drugačna in prav zavoljo te različnosti toliko bolj zanimiva. Zgodba odpre gostovanje dolgoletnega filmskega producenta Wai Cheung Toja (Chapman To) na neki filmski šoli. Eden izmed profesorjev je za svoje študente organiziral Q&A druženje z izkušenim producentom, ki bo bodočim filmarjem iz prve roke razložil na kakšen način funkcionirajo stvari v svetu filma. In med tem ko študentje poslušajo zapletene, skozi neobičajne primerjave in ideje izražene odgovore na svoja vprašanja, mi gledalci imamo privilegij absorbirati te odgovore na najboljši možni način — v obliki filma v filmu, v katerega producent vplete še zanimive detajle iz zasebnega življenja.

Vulgaria je nizkocenovni produkt, posnet v zgolj dvanajstih snemalnih dneh. Med snemanem se je veliko improviziralo, saj so nekateri prizori bili napisani kar na snemalnem prizorišču in takoj zatem tudi posneti. Kaj takega lahko izpelje le zelo nadarjena, dobro uigrana in homogena ekipa, ki odlično pozna zakulisje filmske industrije in se je obenem pripravljena zafrkavati na lasten račun. Eden izmed glavnih adutov filma je zelo pametno spisan samoreferenčni scenarij, ki odlično zabavo zapakira v zanimive strukturne rešitve. Film v filmu ni nič novega, zato nam Ho-Cheung Pang pokaže, kako je mogoče vso zadevo dvigniti na višji nivo in posneti film, ki znotraj izhodiščnega filma vsebuje kar dva filma. Torej, v filmu, ki se odvija znotraj drugega filma, dobimo še en film. Vem, sliši se komplicirano in čeprav se vsi ti filmi tako ali drugače med seboj prepletajo, zadeva med ogledom funkcionira zelo dobro. V vsem tem navideznem, fino povezanem in enostavno sledljivem kaosu, nam Pang in ekipa na duhovit način povedo nekaj malega o  prikritem oglaševanju v filmih in mukotrpni izdelavi finančne konstrukcije, ki je v tem primeru odvisna od umetniških aspiracij mafijskega šefa. Zraven bomo izvedli nekaj malega o eksotičnih kulinaričnih specialitetah za katere še niste slišali in spoznali, kaj mora storiti moški, če želi imeti najboljši seks v svojem življenju. Poleg tega vam bo razloženo, kaj skupnega ima producentski posel s sramnimi dlakami, pa tudi izvedeli nekaj več o magičnem dodatku, ki lahko bistveno izboljša felacijo. In če sem že pri teh neprimernih detajlih, bi moški del publike želel opozoriti, da v nekaterih prizorih boste imeli oči le za spektakularno oprsje prelestne Dade Chan (spet poudarjam, da je to film brez golote). Vse to oplemenitijo duhoviti dialogi in čeprav je nekaj ostrine zagotovo bilo izgubljeno s prevodom sem prepričan, da je bistvo v večini prizorov vendarle ostalo neokrnjeno. (-4)

Ocena:

Sparrows Dance (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2013
Žanri: Drama, Komedija, Romantični
Dolžina: 81' ,  Imdb
Režija: Noah Buschel
Scenarij: Noah Buschel
Igrajo: Marin Ireland, Paul Sparks

Sparrows Dance je neodvisni filmček, pri katerem sem se brez veliko predznanja podal v neznano, saj je Paul Sparks edino ime na seznamu sodelujočih, ki sem ga poznal. G. Sparks igra enega izmed stranskih likov v Imperiju pregrehe (Boardwalk Empire, 2010-) in to je več ali manj vse. Z njegovo soigralko Marin Ireland se še nisem srečal, s 36-letnim režiserjem/scenaristom Noahom Buschelom, za katerega je pričujoči kos celuloida četrti avtorski projekt, prav tako ne. Kombinacija prijazne minutaže in nekaj zaupanja vrednih pozitivnih kritik, je ponudila dovolj razlogov za optimizem in na koncu sem bil vesel, ker sem filmu ponudil priložnost. 

Naša glavna junakinja (Marin Ireland) je ženska v poznih dvajsetih, ki že več kot leto dni ni zapustila svojega stanovanja. Agorafobija je strokovni izraz, ki opredeljuje njeno glavno težavo — strah pred odprtimi prostori. Plavolaska dan začne tako kot vsi mi — na stranišču. V uvodnih minutah jo pogosto gledamo na školjki in tako spoznavamo njeno jutranjo rutino. Dan se nadaljuje z zajtrkom, ki mu sledi malo surfanja po internetu. Potem je na vrsti vsakodnevna fizična aktivnost — potenje na sobnem kolesu, s katerim ohranja dobro formo. Po tuširanju je čas za malo branja in tako naprej. Vse do večernih ur, ko punca ob naročeni hrani gleda stare filme. Čeprav ima štedilnik na katerim lahko skuha kosilo, njegova osnovna in edina funkcija je prižiganje cigaret na plinskem gorilniku. Na prvi pogled bi rekel, da junakinja nima seksualnega življenja, toda samozadovoljevanje ob pridušenih zvokih ljubljenja iz sosednjega stanovanja me je kmalu prepričlo v nasprotno. Občutek je, da punca živi razmeroma normalno življenje, vendar brez fizičnega kontakta z drugimi ljudmi. A nato v kopalnici poči cev in izzove poplavo. Problem, ki se ga ne da urediti po telefonu. Srečanje z strokovnjakom za vodovodno napeljavo je neizogibno. Naslednje jutro se na njenih vratih pojavi vodovodar Wes. In kdo je Wes? Wes igra saksofon. Wes je prijazen. In kar je najbolj pomembno, Wes se ne ustraši takoj, ko spozna, da v življenju te malce čudne ženske zastarela vodovodna napeljava ni edina stvar, ki jo je potrebno popraviti. 

Romantična drama z dodatkom komedije je verjetno ena izmed najbolj obrabljenih žanrskih niš in vedno manj je naslovov, ki se jim uspe dvigniti iznad sivega povprečja. Sploh v tistem delu aktualne ponudbe, v katerem so zbrani nizkobudžetni filmi, kjer je vedno težje najti biserček tipa In Search of a Midnight Kiss (Alex Holdridge, 2007). Sparrows Dance sicer ne doseže tega nivoja,  a se mu zato kar konkretno približa — v konkurenci nizkoproračunskih filmov (proračun je znašal cca 175.000,00 $), je Buschelov film po moji oceni eden izmed boljših v zadnjih nekaj letih. Poskušal bom pojasniti,  s čem si je naslovni priboril mojo naklonjenost. Najprej bi želel izpostaviti, da se film spretno izogne večini klišejev, značilnih za romantične filme. Pri večini le-teh po začetni sreči pride do nesporazumov, par za kratek čas gre na razen, da bi se na koncu znova združil v velikem srečnem finalu.  Buschel se do feelgood konca prebije drugače — tako, da pred glavno junakinjo postavi psihično bariero, ki jo ta mora premagati. Ali drugače, izkoristi osebno dramo glavne junakinje, za dosego prepričljive sporočilnosti. Potem je tu zelo dobra igra Marin Ireland in presenetljivo dopadljivega Paula Sparksa; kemija med njima je več kot dobra in po moji oceni je to ena izmed ključnih sestavin, zaradi katere zgodba sploh funkcionira tako dobro.  Liki so neobičajni, a obenem verjetni, saj ob njih človek nima občutka, da takšni ljudje lahko obstajajo samo na filmu. Sparrrow Dance bi se zlahka dalo prenesti na gledališke deske — večina filma se namreč odvije v stanovanju glavne junakinje (v film je celo vključen prizor, ki podkrepi to trditev). To omenjam med drugim tudi zato, ker želim pohvaliti delo s kamero v tem mikro okolju. Režiser in snemalec  Ryan Samul (Stake Land, We Are What We Are) poznata načine, s katerimi lahko na zanimiv način prikažeš življenje v majhnem stanovanju. Realistično, naravno in zanimivo. Vse skupaj je zaokroženo z dobro spisanimi dialogi, ki se lepo skladajo z značaji tistih, ki jih govorijo. Sparrow Dance ima svoje pomanjkljivosti (predvsem v sferi praktičnih vprašanj, ki se nanašajo na način življenja  glavne junakinje), vendar te na koncu niso imele bistvenega vpliva na mojo oceno. (-4)

Ocena:

26 Years (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: 26 Nyeon
Država: Južna Koreja
Leto: 2013
Žanri: Akcija, Drama, Triler
Dolžina: 135' ,  Imdb
Režija: Jo Keun-Hyun
Scenarij: Lee Hae-Young, Jo Keun-Hyun, Kang Pool (strip)
Igrajo: Jin Goo, Han Hye-Jin, Bae Soo-Bin, Lee Kyoung-Young, Im Seul-Ong, Jang Gwang

26 let je eden izmed najvidnejših južnokorejskih naslovov predpreteklega leta, ki je po prvem vikendu predvajanja za sabo pustil vso domačo in mednarodno konkurenco. A na vrhu se ni obdržal prav dolgo, saj je relativno hitro postalo jasno, da film vendarle ni tako kakovosten, da bi dlje časa kraljeval na vrhu lestvic gledanosti. Množice je v kino pritegnila zelo zanimiva, s korejsko zgodovino povezana tematika, saj film govori o fiktivnem atentatu na eno izmed najbolj kontroverznih javnih osebnosti v moderni zgodovini Južne Koreje. Osebo, ki je danes še vedno živa, kar je brez dvoma prineslo dodatne kontroverze. Ta oseba je bivši (peti) južnokorejski predsednik Chun Doo-Hwan (1980-1988), ki je leta 1980 vodil vojaško operacijo v mestu Gwangju, v kateri je po uradnih virih bilo ubitih nekaj manj kot 200 ljudi, po neuradnih, nevladnih virih, je žrtev bilo veliko več (govori se o okoli 2000 mrtvih). Za svojo vlogo v masakru v Gwangjuju je bivši predsednik bil leta 1996 obsojen na smrt, a do usmrtitve ni nikoli prišlo, saj je Chuna pomilostil sedmi južnokorejski predsednik Kim Young-sam.  V ta zgodovinski kontekst so ustvarjalci umestili filmsko zgodbo, ki nam znova prinaša v korejski kinematografiji izjemno priljubljen motiv maščevanja. Tarča maščevanja je nekaj vrstic višje omenjeni predsednik, ki ga želi ubiti pisana skupinica ljudi, ki je v masakru izgubila najbližje. V skupini imamo profesionalno športnico, ki je članica državnega strelskega tima, policista pri seulski policiji, gangsterja, ki ga v njegovi branši  čakajo velike stvari, mladega šefa varnostne službe pri ugledni korporaciji in lastnika taiste korporacije, ki je idejni oče celotne akcije.     

26 let je režiral debitant Jo Keun-Hyun (obenem ko-scenarist filma), ki je v filmsko zgodbo pretočil popularni web-strip enakega naslova. Posvetilo stripovskim koreninam je skoraj osemminutni  animirani del, s katerim ustvarjalci vzpostavijo glavne like in gledalca seznanijo z masakrom v Gwangjuju. Po tem animiranem delu se vrnemo v klasično filmsko naracijo, ki nam v kratkih črticah, s kronološkimi časovnimi preskoki, predstavi pomembnejše detajle iz življenja glavnih junakov. Vse do leta 2006, natanko 26 let po dogodkih v Gwangjuju, ko se zgodba začne odvijati v časovno zgoščenem sosledju. Vse kar smo videli v tem vzpostavitvenem uvodu gledalcu pojasnjuje zakaj so izbranci, ki jih k sodelovanju povabi ugledni biznismen, sploh pristali na sodelovanje. Za maščevanje ni nikoli prepozno, sploh če so motivi tako osebni, kot v primeru izbrane peterice. A ne glede na ves vloženi trud (uvodna animacija, detajli iz preteklosti) me temelj, na katerem počiva nadaljevanje zgodbe ni prepričal. Nič boljši ni niti osrednji del film, v katerem spremljamo priprave na izvedbo atentata. Razen podatka, da je kraj, na katerem se skupina pripravlja kopija hiše v kateri živi tarča, o sami proceduri in dejanskem planu  napada ne slišimo/vidimo veliko. Smešno je, da  zbrana all-star ekipa ključno vlogo namenja zmeden policistu, čigar edina naloga je pritisk na gumb, ki uravnava prometno signalizacijo. Takšnih in podobni trivialnosti je v filmu kar nekaj, vse skupaj pa  iz minute v minuto postaja bolj nesmiselno in komično. Dejansko nimam nič proti angažmaju lepe punce z veliko, smrtonosno puško, vendar je režiser na koncu do absurda potenciral njeno vlogo in najbrž sem se prav zato ob ključnem prizoru, ki bi moral biti vrhunec filma, le kislo smejal. Običajno po ogledu podobno slabih filmov ne zgubljam čas na pisanje, a tokrat sem naredil izjemo, ker že nekaj časa nisem ponudil nič novega iz Južne Koreje. To nameravam popraviti v marcu, saj imam za ogled pripravljenih več korejskih/azijskih filmov in upam, da je med njimi nekaj takih, ki so vredni pisanja.  (+2)

Ocena:

The Attack (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Libanon, Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Ziad Doueiri
Scenarij: Ziad Doueiri, Yasmina Khadra (knjiga)
Igrajo: Ali Suliman, Reymond Amsalem, Evgenia Dodena, Dvir Benedek, Karim Saleh

Videl sem veliko filmov, ki so tako ali drugače povezani z izraelsko-palestinskim konfliktom. Filmov, ki se tematsko navezujejo na drugo svetovno vojno je brez dvoma bilo veliko več, a med ostalimi filmi o konfliktih in vojnah izraelsko-palestinski nesporazumi držijo prepričljivo drugo mesto. Mnogokrat poslušamo poročila o različnih konfliktih, ob katerih nismo povsem prepričani, kaj se pravzaprav dogaja, kdo se proti komu bojuje in zakaj. Filmi so brez dvoma odigrali pomembno vlogo pri osvetljevanju problematike palestinskega vprašanja in tako na nek način demonstrirali informativno moč filma v vsakdanjem življenju. Naslovno stvaritev podpisuje V Libanonu rojeni režiser Ziad Doueiri, ki je svoje filmske veščine najprej izpopolnjeval v vlogi prvega asistenta pri projektih Quentina Tarantina (Stekli psi, Šund, Štiri sobe, Od mraka do zore, Jackie Brown), svojo samostojno pot pa je začel z zelo uspešnim prvencem West Beyrouth (À l'abri les enfants, 1998), ki je pobral nekaj uglednih festivalskih nagrad.

Glavni akter filma je ugledni zdravnik Amin Jaafari (Ali Suliman), ki je kljub temu, da je Arabec, eden izmed najuglednejših zdravnikov na največji bolnišnici v Tel Avivu. Amina bo kmalu doletela velika čast — postal bo prvi Arabec, ki bo prejel najvišje priznanje, ki ga že vrsto let podeljuje združenje izraelskih zdravnikov. Amin je srečno poročen s palestinsko katoličanko Siham (Reymond Amsalem), s katero na žalost ne moreta imeti otrok. Po svečani prireditvi, na kateri Aminu podelijo priznanje, pride nov delovni dan, ki ga cenjeni kirurg preživi na urgentnem oddelku telavivske bolnišnice. Dan, ki je zaradi novega terorističnega napada, v katerem je umrlo 17 ljudi (med žrtvami je največ otrok, še več  pa je bilo ranjenih), zanj še posebej stresen in naporen. Ko se Amin v poznih večernih urah vrne domov ugotovi, da se Siham še ni vrnila domov (pred dvema dnevoma je odšla obiskati družino na palestinskem ozemlju). Ko jo ne uspe priklicati, postane rahlo zaskrbljen, a vseeno ne toliko, da po dolgem in napornem dnevu ne bi mogel zaspati. Nekaj ur čez polnoč ga pokličejo nazaj v bolnišnico, kar za zdravnika njegovega kalibra ni nič neobičajnega. A tokrat so okoliščine drugačne — ob prihodu spozna, da je vpoklican, ker mora identificirati ženino truplo. Šok je še večji, ko mu policijski inšpektor pove, da je po vsej verjetnosti prav Siham bila samomorilska napadalka.

Napad je navdihnila knjiga enakega naslova, ki jo je leta 2006 pod psevdonimom Yasmina Khadra  izdal alžirski pisatelj Mohammed Moulessehoul. V Franciji živeči pisatelj, nekoč oficir v alžirski vojski, se je v izogib cenzuri odločil za pisanje pod psevdonim, ki si ga je, mimogrede, sposodil pri soprogi. Doueirijev film je pred ogledom zbujal dobre občutke. Bil je toplo sprejet in nagrajevan na uglednih festivalih (San Sebastian), kritiki so o njem pisali z izbrani besedami, v glavni vlogi  pa se pojavlja Ali Suliman, eden izmed glavnih protagonistov odlične, tematsko sorodne drame Raj na zemlji (Paradise Now, Hany Abu-Assad, 2005). Dvokomponentno jedro Napada je zgrajeno iz dveh prevladujočih sestavin: prva je vnovično pretresanje narave izraelsko-palestinskega konflikta, z drugo pa Ziad Doueiri prevprašuje odnos med zakoncema in poskuša ugotoviti, kako globoka je bila čustvena vez, ki ju je povezovala. Glavni akter po odkritju ženinega dvojnega življenja s preiskavo njene vloge v napadu ne išče zgolj dokaz o njeni vpletenosti, ampak poskuša dognati, ali je njuna vez dejansko bila takšna, kakršno si jo je sam predstavljal. Podoben teritorij iz ženske perspektive preiskuje tudi nemško-norveški Two Lives (Zwei Leben, 2012), o katerem sem pisal nekaj dni nazaj. Mislim, da Doueiri v segmentu, ki prevprašuje izraelsko-palestinsko vprašanje doseže dokaj dobre rezultate, saj mu uspe preko uglednega zdravnika, ki se je dobro asimiliral v izraelsko družbo, v eni zgodbi lepo združiti perspektivi sprtih strani. Bolj problematičen in bistveno manj izpiljen se mi zdi del, ki obravnava odnos med zdravnikom in njegovo soprogo.  Doueiri nas želi prepričati, da je njun odnos (bil) iskren, ljubeč in odkrit, zraven pa želi dokazati, da mož o ženinih načrtih ni vedel nič. Občutek je, da se te dve trditvi težko obdržita ena ob drugi in to je tisti del zgodbe, ki mi deluje najmanj prepričljivo. Knjige nisem bral, zato ne vem, koliko je za te slabosti kriva literarna predloga in ali se je kakšna izmed bistvenih sestavin izgubila pri prevodu v filmski jezik. Kakovost same produkcije je na visokem nivoju, Ali Suliman pa je ob zanesljivi podpori soigralcev v pomembnejših stranskih vlogah znova odličen. Napad v seštevku ne razočara in je vreden ogleda, toda prepričan sem, da bi z minimalnimi popravki dosegel boljše rezultate. 

Ocena:

Zwei Leben [Two Lives] (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Two Lives
Država: Nemčija, Norveška
Leto: 2012
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 97',  Imdb
Režija: Georg Maas, Judith Kaufmann
Scenarij: Georg Maas, Christoph Tölle, Judith Kaufmann
Igrajo: Juliane Köhler, Liv Ullmann, Ken Duken, Sven Nordin, Rainer Bock, Julia Bache-Wiig

Zwei Leben se je znašel na mojem radarju že pri objavi seznama tujejezičnih filmov, ki se potegujejo za oskarjevsko nominacijo, premik  po prednosti listi navzgor pa je prinesla uvrstitev na januarski skrajšani seznam devetih filmov, ki je tista zadnja ovira pred razglasitvijo nominacij. Film se na koncu ni znašel med nominiranci, a že dejstvo, da je prišel tako daleč, je na nek način potrditev kvalitete. Film ki je posnet pod producentskim okriljem dveh držav (nemško-norveška koprodukcija), sopodpisujeta Georg Maas in Judith Kaufmann, zgodba pa je umeščena v čas tik po padcu Berlinskega zidu. Za našo glavno junakinjo Katrine (Juliane Koehler) je padec zidu priložnost za obisk sirotišnice v Vzhodni Nemčiji, v kateri je odrasla. Katrine je namreč eden izmed posebnih otrok, t.i. otrok vojne (gre za otroke, ki so se rodili na Norveškem v času druge svetovne vojne, posebni pa so zato, ker so njihovi očetje bili nemški vojaki). Nacistična oblast je takšne otroke v zgodnjem otroštvu ločila od njihovih mater in jih poslala odraščati v nemške sirotišnice. Nato se je zgodila delitev Nemčije na zahodni in vzhodni del in Katrine je obtičala v takratnem DDR-u. Skoraj dvajset let kasneje ji je uspelo prebegniti na zahod in se prebiti na Norveško, kjer se je končno ponovno združila z materjo (Liv Ullmann). V času, ko jo spoznamo, je Katrine srečno poročena ženska, novopečena babica, težki trenutki iz mladosti pa so le oddaljen spomin. A ko na njena vrata potrka idealistični odvetnik, ki od Katrine in njene matere zahteva, naj kot priči nastopita v sodnem procesu, ki ga v imenu družin norveško-nemških otrok vodi proti matični državi, našo junakinjo začnejo dohitevati sence preteklosti, ki na plano privlečejo dolgo varovano skrivnost.

V zgodovinsko prelomnih obdobjih kot so velike vojne življenje poteka v izrednih razmerah, ženske in otroci pa so praviloma najbolj ogroženi skupini. Šele časovna distanca in zasičenost s klasičnimi vojnimi motivi ustvarita primerno klimo za (filmsko) obravnavo teme, kot je zgodba o usodi norveško-nemških otrok. Zapletene zgodovinske okoliščine so poskrbele za še bolj zapletene človeške usode in zgodba Katrine Evensen Myrdal je brez dvoma ena takšnih. Dve življenji ni film, pri katerem ustvarjalci veliko skrivnost hranijo do samega konca in jo potem koristijo za tisti zaključni preobrat. Že sam naslov očitno namiguje na dualnost glavne osebe, ki je že od uvodnih minut dokaj nedvomno prikazana. Gledalec tako že od samega začetka ve, da glavna junakinja ni oseba, za katero se izdaja. Na njenem primeru je ustvarjalcem uspelo problematiko povezano s potomci nemških osvajalcev lepo preplesti z vprašanji iskanja identitete. Za združitev teh problemov je v tem primeru kriva vzhodnonemška obveščevalna služba Stasi, ki je v tej specifični situaciji začutila dobro priložnost za infiltracijo agentov v sosednje dežele (Norveška, Finska). Eden zanimivejših aspektov filma je prikaz funkcioniranja špijonske mreže, ki je po padcu zidu in porazu komunistične ideologije ostala brez vodstva, brez ciljev, zadolžitev, skratka brez razlogov za obstoj. Položaj teh ljudi je naenkrat postal sila zanimiv — situacija je zaradi možnega razkritja prinašala določene nevarnosti, a je obenem prinašala osvoboditev in olajšanje, saj so nekateri po desetletjih vohunjenja končno lahko nehali igrati dvojne vloge. Ustvarjalci so ustvarili solidno mešanico družinske drame in špijonskega trilerja, ki za moj okus bolje funkcionira v zgodovinsko-špijonskem segmentu in nekoliko slabše kot družinska drama. V prvi tretjini filma sem imel nekaj težav s sledenjem pripovedi, toda stvari se v nadaljevanju usedejo na svoje mesto in zgodba več ne deluje tako kaotično, kot se je to sprva zdelo. Izkušena Juliane Köhler  je odlična glavna protagonistka, med stranskimi liki pa se v spomin najbolj vtisne še vedno vitalna Liv Ullmann. Filmu ne pripisujem nadpovprečne kvalitete, toda zgodba je vseeno dovolj zanimiva in informativna, da lahko popestri kakšen deževen popoldan. (+3)

Ocena:

V tumane [In the Fog] (2012)

Slovenski naslov: V megli
Drugi naslovi: In the Fog
Država: Belorusija, Nemčija, Nizozemska
Leto: 2012
Žanri: Drama, Zgodovinski, Vojni
Dolžina: 127' ,  Imdb
Režija: Sergei Loznitsa
Scenarij: Sergei Loznitsa, Vasili Bykov (knjiga)
Igrajo:  Vladimir Svirskiy, Vladislav Abashin, Sergei Kolesov, Vlad Ivanov

Včasih je potrebno le nekaj minut da dojamemo, da smo v dobrih rokah. V rokah mojstra filmske obrti, ki bo potešil našo filmsko lakoto in nas enostavno posrkal v svoj imaginarij, v katerega se potem, v naslednjih dneh z mislimi večkrat vrnemo. V megli odpre dolg kader-sekvenca, s katero režiser postavi temelj pripovedi, na katerem je zgrajeno vse kar sledi. Ta mojstrsko posnet uvod me je tako navdušil, da sem se k njem po ogledu vrnil še enkrat in v drugo, osvobojen potrebe po spremljanju dialoga v offu, še bolj užival v vrhunsko izpeljani sekvenci.  Sergei Loznitsa nam z odlično kamero, bogastvom detajlov in izjemno dovršeno in premišljeno mizanscensko postavitvijo omogoči enkraten vpogled v čas in prostor. S kamero za hrbtom treh obsojencev, ki počasi korakajo proti vislicam vstopimo v zgodbo inštalirano v čas druge svetovne vojne. Piše se leto 1942 in prebivalstvo na območju današnje Belorusije preživlja težke čase pod okupatorskim škornjem nacistične Nemčije. Usmrtitev treh moških je javni dogodek, s katerim se želi ljudstvo opomniti, kako končajo tisti, ki pomagajo partizanom in se drznejo postaviti po robu nacistični oblasti in njihovim kvislinškim podizvajalcem. Uvodno dejanje je sklenjeno z obešanjem, ki se zgodi izven vidnega kota kamere. Zgodba se nadaljuje s prihodom dveh partizanov pred osamljeno hišo. Prišla sta po Sushenyo, ki se malce kasneje brez ugovarjanja poslovi od žene in otroka, ter se v spremstvu prišlekov odpravi v noč. Prikrito grožnjo smo čutili že prej, ko se je Sushenya v hiši pogovarjal z oboroženim moškim, ki ga pozna še iz predvojnih časov. Zdaj, ko v njegovem spremstvu z lopato v roki hodi proti bližnjem gozdu, Sushenya ve, da se njegov čas izteka. Za moškega, ki se bo kmalu poslovil od življenja je presenetljivo miren in občutek je, da se je nesrečnik povsem vdal v usodo.   

Sergei Loznitsa je prvi daljši film, dokumentarec The Settlement (Poselenie), posnel pred dvanajstimi leti. Pred cansko predstavitvijo igranega prvenca My Joy (Schastye moe, 2010), se je v njegovi filmografiji nabralo več nagrajevanih krajših in daljših dokumentarnih del, večina, vključujoč mojo malenkost, pa je njegovo ime podčrtala šele po premieri omenjenega igranega prvenca. Zdaj, ko sem arhiviral tudi njegovo drugo igrano dolgometražo ugotavljam, da 49-letni režiser počasi postaja eden mojih najljubših vzhodnoevropskih režiserjev, čigar ustvarjalno pot bom tudi v prihodnje spremljal s polno pozornostjo. Loznitsejev scenarij je adaptacija istoimenskega romana priznanega beloruskega pisatelja Vasilija Bykova, ki je v svojih delih najraje obravnaval čas druge svetovne vojne. Režiser je leta 2001 prebral knjigo in takoj za tem tudi spisal scenarij, ki je v filmsko zgodbo pretočen 11 let kasneje. V megli po nekih splošnih normativih lahko označimo za vojno dramo, saj sta osnovni zaplet in nadaljnji razvoj dogodkov neposredna posledica vojnega stanja. Toda Sergei Loznitsa je nekonvencionalen filmar, zato je tudi njegova ideja vojne drame daleč stran od ustaljenih obrazcev vojnega filma. Klasične motive vojne drame tu zamenja meditativna obravnava položaja posameznika, ki je proti lastni volji potegnjen v sosledje dogodkov, na katere ne more vplivati. Režiser si vzame čas, da nam s tremi dolgimi flashbacki predstavi okoliščine, v katerih so se sredi gozda znašla dva partizana in glavni  junak, ki bo ustreljen zaradi izdaje. V normalnih okoliščinah bi od človeka v takšnem položaju pričakovali le eno: demonstracijo želje po preživetju. Toda Sushenya nima takšnih ambicij. Zakaj? Zato ker ve, da je oprostilna sodba včasih lahko največja kazen. Pomilostitev, ki boli še toliko bolj, če te oprostijo krivde za zločin, ki ga sploh nisi storil. Vem, sliši se nesmiselno. A situacija je na račun vojnega stanja in sprevrženega smisla za humor nemškega oficirja vendarle logična. Sliši se komplicirano. Pa ni. Če ste film že videli, potem že veste, da je kompleksno boljša kvalifikacija. V megli ni za vsakogar, saj film od gledalca zahteva nekaj potrpljenja — zgodba podana v dolgih kadrih (v 127 minutah naštejemo zgolj 72 rezov) in v počasnem tempu, brez kakršnekoli glasbene spremljave. A verjemite, splačalo se bo. Odlična kamera  Olega Mutuja (4 mesece, 3 tedni in 2 dneva), ki je z režiserjem sodeloval že pri njegovem prvencu, razvaja vizualna čutila (krasni nočni prizori). Za ohranjanje koncentracije skrbijo zanimiva nelinearna struktura, ki nas počasi pelje proti popolni resnici, skrbna rekonstrukcija zgodovinskega obdobja in zanesljivi igralski nastopi. Redki so režiserji, ki znajo na tako delikaten način secirati stanje človeškega duha v posebnih, specifičnih okoliščinah in Sergei Loznitsa je brez dvoma pravi človek za to nalogo.    

Ocena:

The Act of Killing (2012)

Slovenski naslov: Teater ubijanja
Država: Danska, VB, Norveška
Leto: 2012
Žanri: Dokumentarni, Krimi, Zgodovinski
Dolžina: 159' (Director's cut)  ,  Imdb
Režija: Joshua Oppenheimer, Christine Cynn, Anonimni
Scenarij: Joshua Oppenheimer
Igrajo: Anwar Congo, Jusuf Kalla, Herman Koto, Haji Marzuki, Safit Pardede, Ibrahim Sinik, Haji Anif, Syamsul Arifin, Sakhyan Asmara

Izdatna dolžina Teatera ubijanja je bil glavni razlog, zaradi katerega sem z ogledom tega močno hvaljenega dokumentarca odlašal vse do prazničnih dni, ko sem končno imel dovolj časa za daljše filme. O filmu se je ob in po LIFFu v domačem medijskem prostoru veliko pisalo in tu dejansko ni kaj dosti za dodati, vendar nisem želel, da bi ta zares poseben dokumentarec ostal brez omembe na Filmskem kotičku. In ker se je o filmu toliko govorilo bom povzetek vsebine zreduciral na tiste najnujnejše informacije. Leta 1965 se je v Indoneziji (pod pokroviteljstvom ZDA) zgodil vojaški udar, po katerem je vojska pod poveljstvom generala Suharta prevzela oblast. Suharto je celih 32 let z diktaturo vladal Indoneziji, najbolj temačno obdobje njegove vladavine pa je obdobje med letoma 65' in 66', ko je v čistkah bilo ubitih več kot milijon domnevnih komunistov (po nekaterih podatkih je ta številka bistveno višja). Indonezija danes uradno več ni pod diktaturo, toda oblast še vedno držijo  ljudje, ki so neposredno povezani z enim največjih masovnih zločinov v zgodovini človeštva.

Joshua Oppenheimer je ameriški režiser z evropsko (dansko) adreso, ki je na začetku novega tisočletja odšel v Indonezijo, da bi posnel material za dokumentarec The Globalization Tapes, ki secira položaj indonezijskega delavca in prevprašuje rabo represivnega režima (militarizma) v funkciji globalnega kapitalizma. Med snemanjem je slišal številne zgodbe o množičnih pobojih v letih 65' in 66', ki so bile tako šokantno grozljive, da jih enostavno ni mogel ignorirati. Oppenheimer se je kasneje povezal z Wernerjem Herzogom, ki je po ogledu dotlej posnetega surovega materiala sklenil prevzeti vlogo izvršnega producenta. Mislim, da je Teater ubijanja tako zanimiv in šokanten predvsem zato, ker sta Oppenheimer, njegova stalna sodelavka Christine Cynn in njun anonimni indonezijski ko-režiser, uporabili zelo inovativen pristop. Ustvarjalci se niso zadovoljili zgolj s tem, da pred kamero postavijo tiste, ki so osebno sodelovali v množičnih pobojih, ampak jim je celo uspelo te ljudi prepričati, naj pred kamero osebno rekonstruirajo svoja zločinska dejanja. Ustvarjalci so na neki točki očitno začutili željo po pozornosti in pomembnosti, ki so jo intervjuvanci izkazovali ob vsaki priložnosti in to okoliščino so potem spretno obrnili sebi v prid. To so dosegli z zelo spretno rabo ideje filma v filmu, oziroma filma o nastajanju filma, ki je njihovim igralcem dala občutek pomembnosti in jih tako pripravila do tega, da skozi iluzijo igranja prizorov povedo, oziroma priznajo veliko več, kot bi bili pripravljeni v normalnih okoliščinah.

Na ta način so ustvarjeni unikatni predpogoji za bizarne surrealistične rekonstrukcije zločinov, ki v nekaterih odsekih delujejo neverjetno resnično. Ne samo za nas pred malimi zasloni, ampak tudi za tiste, ki so stali pred kamero. Krvniki so se brez težav vrnili v staro ubijalsko formo, ki je v posameznih prizorih delovala tako pristno, da smo v očeh naturščikov, ki so igrali žrtve, lahko zasledili grozo in strah, ki se jo ne da ponarediti. Ta formula je potem domiselno nadgrajena z idejo, da se Anwar Congo (glavni igralec/zločinec) med snemanjem enega izmed prizorov filma v filmu preizkusi v vlogi žrtve. Anwar filmarjem kasneje ob ogledu posnetega materiala prizna, da je med snemanjem prizora v katerem igra žrtev občutil tesnobo in strah. Potem izreče konstatacijo, da so se ljudje, ki jih je mučil, najbrž počutili podobno. Režiser mu v nekaj stavkih, kot majhnem otroku razloži, da so se njegove žrtve zagotovo počutile veliko huje: Ti si se zavedal, da je vse kar se ti dogaja le fikcija, oni pa so se zavedali, da bodo umrli. Komponenta filma, ki jo nikakor ne gre zanemariti, je analiza stanja indonezijske družbe, ki še vedno ne dojema vse razsežnosti tragedije, ki se je začela pred  skoraj pol stoletja. Pravim začela iz preprostega razloga, ker tragedija še traja. Paravojaška organizacija Pancasilska mladina je še vedno igra pomembno vlogo v državi, položaje v vseh vejah in nivojih oblasti (tudi tistih najvišjih) pa zasedajo ljudje s krvavimi rokami. To stanje je v nekem intervjuju še najbolje opisal Oppenheimer, ki je izjavil, da se je ob prihodu v Indonezijo počutil, kot bi prišel v Nemčijo pol stoletja po holokavstu, oblast pa bi še vedno imeli nacisti.  (+4) 

Ocena:

Najboljših 25 - 2012

Konec leta je čas za različne preglede, nagrade in lestvice iztekajočega se filmskega leta. Mojo listo najboljših 25 sestavljam že četrtič in tudi tokrat sem eno leto zadaj. Le tisti pomembni in vplivni novinarji so videli vse večje filme tekočega leta, mi, navadni smrtniki, pa bomo naše sezname najboljših lahko kompletirali tam nekje do poletja, ali celo nekaj mesecev kasneje, ko bomo videli vse tiste filme, ki še niso dostopni. Kakorkoli, na koncu sem se odločil za teh 25 filmov. 

Amour - Ljubezen

Barbara

Beasts of the Southern Wild - Zveri južne divjine

Csak a szél [Just the Wind] - Samo veter

De rouille et d'os [Rust and Bone] - Rja in kost

Django Unchained - Django brez okovov

Dupa dealuri [Beyond the Hills] - Daleč za griči

Du zhan [Drug War]

Holy Motors

Jagten [The Hunt] – Lov

Kapringen [A Hijacking] – Ugrabitev

Killing Them Softly - Ubij jih nežno

L'enfant d'en haut [Sister] - Otrok iz zgornjega nadstropja

Ljudožder vegetarijanac [Cannibal Vegetarian] - Ljudožerec vegetarijanec

Lore

Mea Maxima Culpa: Silence in the House of God - Mea maxima culpa: molk v božji hiši

Moonrise Kingdom - Kraljestvo vzhajajoče lune

Paradies: Liebe [Paradise: Love] - Paradiž:Ljubezen

Reality - Resničnost

Rebelle [War Witch] 
Seven Psychopaths - Sedem psihopatov in shih tzu

Spring Breakers - Spomladanske žurerke
The Act of Killing - Teater ubijanja

The Angels' Share -  Angelski delež

The Broken Circle Breakdown - Alabama Monroe

The Imposter



Edit 3.1.2014

Objavo sem sestavil pred ogledom dokumentarca Teater ubijanja, ki si brez dvoma zasluži mesto med najboljših 25. Zato zdaj k temu seznamu dodajam še Teater ubijanja, ki bo 26. naslov na tej listi. Enostavno se ne morem odločiti, kaj brisati ven, zato bom tokrat naredil izjemo.    

The Patience Stone (2012)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Afganistan, Francija, Nemčija
Leto: 2012
Žanri: Drama, Vojni
Dolžina: 102' ,  Imdb
Režija: Atiq Rahimi
Scenarij: Jean-Claude Carriere, Atiq Rahimi (knjiga)
Igrajo: Golshifteh Farahani, Hamid Djavadan, Hassina Burgan, Massi Mrowat, Mohamed Al Maghraoui

Naslov filma izvira iz perzijske mitologije, oziroma legende o kamnu, ki se mu lahko izpoveš in zaupaš svojo bolečino, nesrečo, dvome in najbolj globoke skrivnosti. Kamen potrpljenja ves čas absorbira nesrečo izpovedovalca, potrpežljivo posluša in se polni z njegovo/njeno bolečino, vse dokler nekega dne ni povsem poln. Takrat kamen poči, se razleti na koščke in v tem trenutku je duša izpovedovalca ozdravljena, pripravljena kreniti naprej. Atiq Rahimi v vlogo izpovedovalke postavi žensko (Golshifteh Farahani), ki v neimenovani državi in neimenovani vojni skrbi za svojega veliko starejšega paraliziranega moža, ki je bil hudo ranjen v boju s sovražnikom. Krogla ga je zadela v vrat in od takrat nepremično leži v nekakšni komi, popolnoma odvisen od ženine pomoči in nege. Ženska ga z rednimi infuzijami ohranja pri življenju, toda situacija je iz dneva v dan težja. Poleg moža mora skrbeti za njuna nemočna otroka, bojna črta pa je vedno bližje in ko krogle in bombe začnejo leteti po naselju, se večina prebivalcev odloči za beg. Ostanejo le tisti, ki iz različnih razlogov niso mogli oditi. Ženska je ogorčena, ker ji moževa družina ni pomagala moža in otroka spraviti na varno. Ko vojaki v bližnji hiši usmrtijo nedolžno družino se ženska odloči, da bo vsaj otroka poskušala spravila na varno. Zatočišče najde pri teti, ki živi izven bojnega območja. Ženska noči preživlja ob otrocih in se zgodaj zjutraj vrača v hišo, da bi skrbela za moža. Zdaj, ko brezzavesten leži pred njo, ženska prvič v življenju lahko odkrito pogovori. Njegovo negibno telo postane nadomestek za kamen potrpežljivosti, ki mu obubožana ženska zaupa vse, kar ji leži na duši.

Atiq Rahimi je v Kabulu rojeni afganistansko-francoski režiser in pisatelj, ki je filmsko srenjo zaintrigiral z igranim prvencem Earth and Ashes (Khakestar-o-khak, 2004), enim izmed zmagovalcev canske sekcije Poseben pogled. Rahimi je prvenec posnel po lastni knjižni predlogi in po istem principu je osem let kasneje nastal tudi The Patience Stone. Film je posnet po istoimenskem romanu (scenarij je priredil legendarni francoski scenarist Jean-Claude Carriere), ki je leta 2008 prejel najuglednejšo francosko književno nagrado (Goncourtova nagrada). V glavno vlogo je inštalirana v Franciji živeča iranska igralka Golshifteh Farahani (About Elly, Chicken With Plums), ki je brez dvoma povsem upravičila izkazano zaupanje. Če za filme v katerih vsi pomembnejši aspekti zgodbe počivajo na plečih enega samega osrednjega protagonista uporabim angleško skovanko one-man-show, potem je povsem na mestu, če The Patience Stone označim za one-woman-show. Zgodba zgrajena okoli brezimnih likov filmu daje neko univerzalno sporočilno vrednost, komentar družbenih odnosov izražen skozi magnetično igralsko kreacijo Farahanijeve pa ponuja vzorce, ki jih (z manjšimi odstopanji) lahko prepoznamo v družbeni hierarhiji večine arabskih držav. Položaj ženske v arabskem svetu je rdeča nit vtkana v življenjsko zgodbo ženske, ki se šele po moževi tragični nesreči začne osvobajati spon, ki so njeno bitje zreducirale na človeka nedostojno življenje, ki za cilj ima le dvoje: reprodukcijo in brezpogojno izvrševanje moževih ukazov. Med ogledom se kljub razmeroma počasnem ritmu ne boste dolgočasili, saj nam režiser v sodelovanju z izkušenim Thierryjem Arbogastom (Nikita, Leon, Peti element) ponudi vizualno dovršen izdelek, ki ves čas razvaja naše vizualne čute. Manjša pomanjkljivosti vidim v razmeroma predvidljivem razpletu zgodbe v nekaterih ključnih detajlih, ki postanejo prezgodaj očitni in prav zato ne dosežejo želene čustvene intenzitete. Te pomanjkljivosti vseeno niso preveč moteče in verjamem, da vsi tisti ki se odločijo za ogled ne bodo razočarani. (-4)      

Ocena: