The Hunger Games

Slovenski naslov: Igre lakote: Arena smrti
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Akcija, Avantura, ZF
Dolžina: 142' ,  Imdb
Režija: Gary Ross
Scenarij: Gary Ross, Suzanne Collins, Billy Ray
Igrajo: Jennifer Lawrence, Josh Hutcherson, Liam Hemsworth, Elizabeth Banks, Woody Harrelson, Stanley Tucci, Donald Sutherland

Ob izteku ene in bližajočem se koncu druge visokodobičkonosne najstniške franšize, dolgoživečega Harryja Potterja (2001-2011), ki je ciljno publiko rekrutiral že v otroštvu, z njo odrasel in jo izpustil šele ob polnoletnosti in komercialno uspešnega, a kakovostno veliko skromnejšega serijala Somrak, je svet potrebovalo nov franšizo, ki bi zapolnila nastalo luknjo. Veliki studii so zavohali kri že ob izidu prve knjige Suzanne Collins, Igre lakote so postale knjižna uspešnica in ameriški Lions Gate je v letu 2009, še pred izidom druge knjige, sprožil produkcijo prvega dela načrtovane trilogije. Sprva so načrtovali tri filme, a so se ob pogledu na do vrha napolnjene mošnjičke in skoraj 700 milijonov $ prihodka, ki bo na koncu gotovo še višji, premislili, in iz zadnje knjige »iztisnili« dva filma. Torej, trilogija v štirih delih, kot še ena od možnosti za maksimiranje dobička. Mogoče ta uvod po malem sugerira mojo nestrpnost do filmov, ki so v prvi vrsti kakovostno komercialno blago in šele potem legitimni predstavniki sedme umetnosti, toda moji občutki po dobrih dveh urah v družbi junakov iz dežele Panem niso negativni, ampak zmerno pozitivni, oziroma zadovoljivi, kar je mogoče še najbolj ustrezna formulacija. Osnovni motiv je univerzalen – boj dobrega in slabega skozi perspektive dveh jasno ločenih svetov. Premožnega, zlobnega in krvi žejnega Kapitola, vladarskega okrožja v deželi Panem in podjarmljenih prebivalcev ostalih 12-ih okrožij, v katerih živi večina podrejenih, revnih in lačnih prebivalcev Panema. A tudi iz ljudstva oropanega vseh materialnih dobrin in dostojanstva, domiseln vladar lahko iztisne še kakšno korist. Če ne drugega, potem zabavo za zdolgočaseno elito, ki podjarmljeni raji istočasno služi kot pomemben opomnik na neuspelo, v krvi zatrto vstajo iz preteklosti. Vsako okrožje prispeva dva najstniška kandidata, ki se nato v Areni smrti z ostalimi »srečneži« spopadeta za končno zmago. Naša glavna herojina v podobi Jennifer Lawrence pristane v areni smrti zato, ker se prostovoljno odloči zamenjati vlogi z mlajšo sestro, ki ji je žreb namenil »čast« sodelovanja in zastopanja 12.okrožja. Katniss Everdeen (Lawrence) v družbi njenega moškega partnerja (Josh Hutcherson), ki je njen soborec, a v končnici tudi nasprotnik v smrtonosni areni, pošljejo v Kapitol. Skozi priprave na dan D ju bo vodil njun zapiti mentor (Woody Harrelson), eden izmed zmagovalcev iz preteklih sezon. 

Postapokaliptična prihodnost je vedno bila hvaležna filmska snov, ki k ogledu lahko privabi širok spekter potencialnih gledalcev. Igre lakote so v osnovi resda namenjene mlajši populaciji, a ravno ta postapokaliptični pedigre in motivi družbene neenakosti, ter tačas aktualni strah večine Zemljanov pred črno (lačno) prihodnostjo tvorijo zmes, ki lahko pritegniti tudi tiste nekoliko izkušenejše ljubitelje gibljivih slik. Filma se od premiere dalje držijo večinoma pozitivni odzivi in tudi to je eden od razlogov, da sem se naslovnega lotil z zmernim optimizmom. Kritiški konsenz je po mojem skromnem mnenju vseeno zastavljen preveč pozitivno in tudi če bi upošteval zgolj mainstream izdelke, Igre lakote ne bi mogel uvrstiti med najsvetlejše stvaritve tekočega filmskega leta. A to nikakor ne pomeni, da film ni vreden ogleda. Skoraj dve uri in pol dolga pripoved mine razmeroma hitro, brez zatikanj, prostega teka skorajda ni. Gary Ross [Pleasantville (1998), Seabiscuit (2003)], vseskozi ohranja dober ritem in pravšnjo dozo suspenza, kar blagodejno vpliva na gledalčevo koncentracijo. Levji delež k pozitivnem končnem vtisu prispeva odlična Jennifer Lawrence in zdi se mi, da v tem trenutki ni mlade igralke, ki bi bolje zapolnila čevlje Katniss Everdeen. Ona je prva violina, ona je tista, ki vleče zgodbo naprej in vsi ostali liki so dejansko le njeno »pomožno osebje.« Čeprav ne škodi, če v kadru imaš kalibre tipa Woody Harrelson, Stanley Tucci ali Donald Sutherland,  bode v oči dejstvo , da nihče od nastopajočih v pomembnejših stranskih vlogah,  ne ponudi kakšne zapomljive kreacije. Še najbližje temu je Woody Harrelson, njegov lik je dober in v ozadju bi se lahko skrivala zanimiva zgodba, a je za kaj več zmanjkalo minutaže in scenaristične domiselnosti. Tudi sicer Igre lakote preigravajo motive, ki ne oddajajo pretirane svežine. Odmevi filmov kot so Rollerball (Norman Jewison, 1975), Ubežnik (The Running Man, Paul Michael Glaser, 1987) in mogoče še najbolj, japonskega bisera Batoru rowaiaru (Battle Royale, Kinji Fukasaku, 2000), so pri gledalcu z nekoliko več kilometrine zaslužni za občutek že videnega, a to vseeno ne bo zmanjšalo užitka pri mlajši (ciljni) publiki. Znova smo dobili film, ki je žrtev famoznega PG-13 pravila, ki se ga veliki studii drže kot pijanec plota. In kaj naj naredi režiser, ki snema krvav film, v katerem lahko prelije le deciliter ali dva krvi? Uporabi tresočo kamero in bližnje posnetke, hitro montira in tako poskuša kompenzirati odsotnost kreativne svobode. Dodaten utež okoli njegovega vratu je franšizna narava izdelka, ki zapoveduje vzpostavitev iztočnic za nadaljevanja, kar posledično prinaša marsikakšno nedorečenost in nepopolnost. A kaj hočemo, Igre lakote nikoli ne skrivajo svojega multipleks značaja in v tistem trenutku, ko se odločimo za ogled, nepreklicno sprejemamo tudi vsa pravila, ki jih tovrstna filmska zabava prinaša s seboj.

Ocena: