Mila (2020)

aka Apples

Aris Servetalis in Mila (2020), Director: Christos Nikou

Slo naslov: Sadeži pozabe

Drugi naslovi: Apples

Država: Gračija, Poljska, Slovenija

Jezik: grščina

Leto: 2020

Dolžina: 91',  Imdb

Žanri: drama, komedija

Režija: Christos Nikou

Scenarij: Christos Nikou, Stavros Raptis

Igrajo: Aris Servetalis, Sofia Georgovasili, Anna Kalaitzidou, Argyris Bakirtzis

Nagrada vodomec za najboljši film tekmovalnega sporeda 31. Liffa je pripadla grško-poljsko-slovenski koprodukciji Sadeži pozabe. Celovečerni prvenec grškega režiserja in scenarista Christosa Nikouja, samoukega filmarja, ki se je, med drugim, v vlogi pomočnika režije kalil pri slavnem rojaku Yorgosu Lanthimosu in še slavnejšem Richardu Linklaterju, je po premieri v Benetkah in dobrem sprejemu v Torontu prišel tudi na sočno stran Alp, čeprav smo ga zaradi epidemije lahko gostili zgolj v naših domovih. 

Prav epidemija je ena pomembnejših sestavin Sedežev pozabe, saj je eden pomembnejših elementov zgodbe postavljene v čas, ki ga lahko opredelimo kot nedavno preteklost, hitro šireča se amnezija, s katero se spopada vedno več ljudi. Žrtve skrivnostne bolezni se naenkrat znajdejo v stanju, ko več ne vedo kdo so, kaj delajo in od kje prihajajo. In če v trenutku ko se to zgodi s seboj ne nosijo dokumentov, je zadeva toliko bolj resna, a vseeno rešljiva, saj izgubljeno identiteto lahko povrnejo partnerji, sorodniki ali prijatelji. Težava je težje rešljiva, če se kaj takega zgodi kakemu samotarju brez prijateljev in sorodnikov, glede na število novih primerov pa je obenem vedno večja možnost, da je tudi tiste, ki lahko nekoga identificirajo, napadel virus pozabe. Naraščajoče število primerov narekuje odpiranje novih bolnišničnih oddelkov, na katerih izvajajo programe vzpostavljene za pomoč ljudem brez identitete, s katerimi paciente s popolno amnezijo počasi vključujejo nazaj v življenje. Za takšne težje primere je edina rešitev nov začetek – počasna graditev identitete skozi skrbno načrtovan program ustvarjanja novih spominov, s katerimi pacienti postopoma gradijo novo identiteto.

Top zvok, ki ga slišimo v prvem kadru prihaja iz sobe, v kateri glavni junak, 40-letni Aris, z glavo preizkuša trdoto sten njegovega stanovanja. V teh uvodnih minutah se seznanimo z depresivnim stanjem našega junaka, med tem ko v ozadju odmevajo medijska poročila o epidemiji in odpiranju novih bolnišničnih oddelkov za paciente z amnezijo. Izhodišče za še eno značilno grško mešanico drame in komedije absurda je tako vzpostavljeno – Sadeži pozabe so namreč film, ki dodatno napenja jadra novega grškega vala (v medijih prevladuje termin „čudaški val“), s suvereno konstrukcijo samosvojega sveta, v katerem veljajo neke druge zakonitosti. 

Ena izmed kvalitet Sadežev pozabe  je enostavnost in neprisiljenost, s katero gledalci sprejemamo pripovedno logiko in pravila, ki jih pred nas postavi zgodba. Režiserja Christosa Nikouja so v nekem intervjuju spraševali, ali se je med pisanjem zgodbe konzultiral z medicinsko stroko. Odgovor je bil negativen, saj je od samega začetka izhajal iz predpostavke, da za razumevanje in sporočilno prepričljivost ne potrebuje znanstveno usmerjenega pristopa. Sam se s takšno izbiro ne bi mogel bolj strinjati, saj med ogledom v nobenem trenutku nisem podvomil v kredibilnost dogajanja ali motivacije protagonistov. Nikou z veliko elegance in enostavnosti vodi zgodbo, ki v pravem ritmu, sproti, ponuja odgovore na vprašanja, ki nas begajo in lepo zlaga s subtilnim humorjem prepletena vzročno-posledična sosledja, skozi katera spoznavamo svet glavnega junaka in se z njim vedno bolj identificiramo. Čeprav razplet misterija okoli junakove amnezije lahko naslutimo že prej, pričakovanost ponujenih odgovorov filmu ne škodi in mu ne odvzame niti kanček čustvenega naboja. Sadeži pozabe so film subtilnega čustvovanja, drobnih nasmehov, previdnega optimizma in vedno prisotne melanholije, skozi katere Nikou raziskuje občutke povezane z izgubo, identiteto, selektivnostjo spomina, ter načine na katere ti občutki definirajo naš obstoj. 

Ocena

Gagarine (2020)

Alséni Bathily in Gagarine (2020)

Slovenski naslov: Gagarin

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2020

Žanri: drama

Dolžina: 95' ,  Imdb 

Režija: Fanny Liatard, Jérémy Trouilh

Scenarij: Benjamin Charbit, Fanny Liatard, Jérémy Trouilh

Igrajo: Alséni Bathily, Lyna Khoudri, Finnegan Oldfield, Denis Lavant

Gagarin je eden izmed petih celovečercev tekmovalne sekcije Perspektive, ki nam ga v letošnji, z epidemijo močno okrnjeni konkurenci, ponuja 31. Liffe. Film, ki ga podpisuje francoski kreativni duo  Fanny Liatard in Jérémy Trouilh odprejo arhivski posnetki iz 60-ih let, narejeni med obiskom Jurija Gagarina, prvega človeka v vesolju, po katerem so poimenovali takrat odprti stanovanjski kompleks v pariškem predmestju. Betonski kolos je šestdeset let kasneje pred rušitvijo, ki jo mnogi prebivalci dotrajanega, slabo vzdrževanega kompleksa na vsak način želijo preprečiti. Eden izmed njih je 16-letni Jurij, ki ga podobno kot njegovega slavnega soimenjaka od malih nog privlačijo zvezde in človekova pot v vesolje. O tem pričajo plakati, skice in risbe na stenah njegove sobe, njegova navdušenost nad znanstveno-tehničnimi dosežki človeštva pa je v njem spodbudila kreativnost, ki jo skupaj z najboljšim prijateljem Houssamom v zadnjem obdobju usmerja v vzdrževalna dela na celotnem stanovanjskem kompleksu. Dokončna odločitev o rušitvi je namreč odvisna od poročila komisije, ki bo kmalu ocenjevalo stanje stavbe in na podlagi tega sprejelo odločitev o (ne)rušitvi. Na pomoč jima kmalu priskoči še iznajdljiva Diane, mlada Romkinja, ki s svojo nomadsko družino živi v divjem prikoličarskem naselju v neposredni bližini. 

Za odraščajočega junaka je blokovsko naselje edini dom, ki ga pozna. Prijazen fant njegovega kova bi drugje, potem ko ga zapusti neodgovorna mati, najbrž bil prepuščen samemu sebi. Toda v Cité Gagarine, med pisano skupino avtsajderjev z vseh vetrov so stakne tesne vezi, zavoljo katerih fant vendarle ni sam. Skupnost namreč prevzame vlogo nadomestne matere, zato ni težko razumeti fantovih prizadevanj za preprečitev rušenja stavbe. Načrtovano rušenje bi odrezalo popkovino, ki ga povezuje s skupnostjo in ga potisnilo na pot (pre)hitrega odraščanja. S tem zapletom se poleg motiva ločitve mladega človeka od doma naslavlja širše pojmovanje doma kot takšnega in razmislek o naravi medsebojnih relacij na takšnih krajih. Zdi se, da so vezi na socialnem robu veliko pristnejše, bolj človeške, kot v bogatejših delih mest, kjer ljudje svoja življenja živijo za visokimi ograjami, v ozkih (družinskih in interesnih) krogih. Znotraj te večje slike, ki raziskuje odnos ljudi do mest in krajev s katerimi so neločljivo povezana desetletja spominov, je umeščena zgodba o težavnem odraščanju, prijateljstvu in prvi ljubezni. Film privlačnost dolguje simpatičnosti ključnih akterjev in zanimivem zasuku v domeno sanjske, rahlo surrealistične percepcije sveta skozi oči fanta soočenega z grdo resnico. Njegov pobeg v domišljijski svet je odlično izkoriščen za impresivne scenografske rešitve, skozi katere so domiselno uresničene Jurijeve fantazije. S preobrazbo delov zapuščenega stanovanjskega kompleksa v vesoljsko plovilo je ustvarjen mikrokozmos, v katerem junak kot samotni astronavt na vesoljski misiji najde varno zavetje, smisel in nadomestek izgubljenega doma.     

Ocena

Martin Eden (2019)

Luca Marinelli in Martin Eden (2019), Foto: Tiff

Slovenski naslov: Martin Eden

Država: Italija

Jezik: italijanščina

Leto: 2019

Žanri: drama, romantični

Dolžina: 129',  Imdb 

Režija: Pietro Marcello

Scenarij: Maurizio Braucci, Pietro Marcello, Jack London (knjiga)

Igrajo: Luca Marinelli, Jessica Cressy, Denise Sardisco, Vincenzo Nemolato, Carmen Pommella, Carlo Cecchi

Beli očnjak je za mnoge prva knjiga, na katero povežemo lik in delo ameriškega pisatelja Jacka Londona. Številne adaptacije te velike knjižne uspešnice so naredile svoje, toda London je avtor, ki nam je zapustil  še veliko izvrstnih del. Pisateljev delno biografski roman Martin Eden je najprej v več delih izhajal v neki literarni reviji, leta 1909 pa je prvič objavljen kot celota. Prva filmska adaptacija je po podatkih dostopnih na spletišču Imdb prišla davnega leta 1914, leta 1942 so posneli Pustolovščine Martina Edena z Glennom Fordom in Claire Trevor, v 70-ih letih pa so svojo filmsko različico romana dodali še Rusi. Dobro stoletje po izidu knjige smo dobili nedvomno najbolj impresivno adaptacijo romana v režiji italijanskega režiserja Pietra Marcella, uveljavljenega avtorja dokumentarnih filmov, ki je z naslovnim podpisal svoj drugi igrani celovečerec.

Njegova razmeroma svobodna adaptacija je postavljena na italijanski jug, na širše območje Neaplja in  nima jasno določenega zgodovinskega obdobja, a je v zgodbi najbolj izrazito čuti vzdušje 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja. Marcello je zgodbo zabeležil na 16mm filmski trak, ki s svojo zrnato mehkobo učinkovito obuja duh preteklih časov. Ljubezen je gonilna sila številnih zgodb in tudi za revnega mornarja Martina Edena bi se marsikaj v življenju razpletlo drugače, če ne bi srečal lepe Elene. Spoznal jo je po naključju – iz rok nasilneža je rešil mladenkinega brata in premožna meščanska družina ga je v zahvalo povabila na kosilo. Bila je to ljubezen na prvi pogled, pomembno vlogo v Martinovem vsesplošnem navdušenju nad mlado Eleno pa je odigrala njena olika in izobraženost. Odprti mladenič je v hipu vedel, da želi biti del visoke družbe in uživati v pisani besedi, slikarstvu, glasbi... Ti privilegiji višjih slojev so kot magnet privlačili inteligentnega mornarja, ki je z velikim navdušenjem začel odkrivati književnost, ki ga je nato prevzela do te mere, da je tudi sam sklenil postati pisatelj. Navkljub dejstvu, da so ga vsi, vključno z njegovo preljubo Eleno opozarjali, da je za kaj takega premalo izobražen in brez pravega potenciala. Toda že ob tistem prvem kosilu v visoki družbi je bilo očitno, da je Martin človek pronicljivega duha, ki zna prepoznati zakonitosti, na katerih počiva družbena struktura in hierarhija. Ko začuti tiho obsojanje njegovega neuglajenega uživanja v hrani, ki so jo predenj postavili gostitelji, le-te preseneti z malo filozofsko domislico, katere ključna elementa sta žemljica in omaka v njegovem krožniku.

Že ta preblisk je nekako napovedal, da imamo opravka z delom, ki nam na krožnik bo naložilo veliko več od klasične romantične zgodbe. Martin Eden je fascinantna adaptacija literarnega dela, s katero je Pietro Marcello ustvaril kompleksno fuzijo različnih motivov, ki iz domene osebnega videnja sveta naslavljajo večja in pomembnejša socialna vprašanja. V liku glavnega junaka, posebneža, ki pooseblja idejo individualizma in samosvojega, unikatnega pogleda na svet, je vzpostavljena ideja soočenja posameznika z družbo. Ta samouki pisatelj v interakciji s svetom počasi prepoznava pomembna socialna vprašanja in mehanizme, ki regulirajo družbeni red. Ugotovitve so jasne – vsesplošna razgledanost, izobrazba in kultura so manjkajoče sestavine, ki delavskemu razredu preprečujejo boljše življenje, kontrola teh dobrin pa je eno izmed močnejših orodij v rokah vladajoče kaste, katere glavni in edini cilj je ohranitev trenutnega razmerja moči.  Izpostaviti velja tudi na videz kontradiktorno kritiko individualizma, ki jo slišimo iz ust samega glavnega protagonista, ki na neki točki ugotavlja, kako zelo blizu sta individualizem in konformizem, četudi sam, skupaj s svojimi najtesnejšimi sodelavci, v kasnejši fazi življenja postane ogledni primer pravilnosti v mladosti izraženih prepričanj.  Martin Eden je film, v katerem premišljeni vizualni koncept ima še kako pomembno vlogo – poleg že omenjene odločitve za 16mm filmski trak je potrebno izpostaviti še kostumografijo in scenografijo, ki pomagata v časovni nedoločljivosti in univerzalnosti zgodbe, vse skupaj pa je obogateno s prepričljivimi montažnimi rešitvami v odsekih, v katerih se igrane komponente všečno prepletajo z resničnimi arhivskimi posnetki.  Vse skupaj s svojim izvrstnim nastopom zaokroži glavni igralec Luca Marinelli (nagrada za najboljšega igralca v Benetkah), ki nam je izvrstno približal vso kompleksnost naslovnega junaka.

Ocena

Sheytan vojud nadarad (2020)

aka There Is No Evil

Sheytan vojud nadarad / There Is No Evil (2020), Foto: Liffe

Slo naslov: Zlo ne obstaja

Drugi naslovi: There Is No Evil

Država: Iran, Nemčija, Češka

Jezik: perzijščina 

Leto: 2020

Dolžina: 151',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Mohammad Rasoulof

Scenarij: Mohammad Rasoulof

Igrajo: Ehsan Mirhosseini, Kaveh Ahangar, Mahtab Servati, Mohammad Valizadegan, , Shaghayegh Shourian, Alireza Zareparast, Salar Khamseh, Darya Moghbeli, Mohammad Seddighimehr, Jila Shahi, Baran Rasoulof

Mohammad Rasoulof je eden vidnejših iranskih filmarjev, ki v svojih filmih kritično pretresa pomembna družbeno-politična vprašanja. Kritična drža mu je v domovini prinesla nemalo težav, saj je Rasoulof eden izmed več pomembnih iranskih avtorjev, proti kateremu so iranske oblasti vodile ali še vodijo sodne procese. Številni mediji so v zadnjih letih pogosto poročali o politično motiviranih procesih zoper iranske filmarje in verjamem, da je povprečen poznavalec dogajanja na  mednarodni filmski sceni seznanjen s težavami iranskih avtorjev. Najnovejše informacije pravijo, da je Rasoulof  marca letos zaradi treh filmov  (ki so po mnenju sodišča protidržavna propaganda) obsojen na enoletno zaporno kazen in dveletno prepoved snemanja filmov.  

Med najodmevnejša dela danes 47-letnega režiserja sodijo: Zbogom (Bé omid é didar, 2011), zgodbo o odvetnici, ki poskuša pridobiti vizum za izstop iz države, po kateri je prišel Rokopisi ne gorijo (Dast-neveshtehaa nemisoosand, 2013), film navdihnjen z resničnimi dogodki, ki v fokus postavi dva agenta državne tajne službe s posebni nalogami – med zadolžitvami so nadzor, teroriziranje in celo likvidacije disidentov in drugih uporniških intelektualcev. V naslednjem filmu, A Man of Integrity (Lerd, 2017), o katerem sem pred časom poročal tukaj, je v ospredju boj malega človeka in njegove družine s sistemsko korupcijo. Zlo ne obstaja je njegov najnovejši celovečerec, za katerega je v Berlinu prejel najvišje odličje - berlinskega zlatega medveda.    

Ob ogledu naslovnega se je še enkrat izkazalo, da se je v ogled najbolje spustiti z minimalnimi informacijami o vsebini ali temi filma. Zlo ne obstaja namreč sestavljajo štiri neodvisne zgodbe, katerih rdeča nit je smrtna kazen, obravnavana iz različnih perspektiv, iz zornega kota protagonistov, ki so poznali nesrečneže obsojene na smrtno kazen, ali so na različne načine, kot del državnega aparata, vpleteni v eksekucijo kakšnega izmed teh obsojencev. 

Prva zgodba v ospredje postavlja družinskega človeka, predanega očeta, može in sina, ki z veliko ljubezni in topline skrbi za svoje najbližje. Morda je prav zato zadnje dejanje prve epizode tako pretresljivo, a obenem izjemno premišljeno, saj vsak drobni, skrbno izbrani detajl, na svoje mesto postavi subtilne namige, ki smo jih bili deležni na poti k sklepnemu dejanju. 

V drugi zgodbi je v ospredju vojak, ki se ne more sprijazniti z ukazom, s katerim ga izberejo, da na zadnji sprehod popeljal obsojenca na smrt. Na drugo zgodbo se neposredno navezuje zgodba še enega vojaka, ki zavoljo izpolnitve enakega ukaza dobi tri dni dopusta, ki jih bo preživel v družbi svoje ljubezni. Film sklene četrta zgodba,  v kateri smo priča prihodu v tujini živeče mlade ženske na obisk sorodnikom v Iranu. Obisk razkrije dolgo let varovano družinsko skrivnost in dalekosežne posledice upora proti sistemu.

Prevpraševanje slepega sledenja črki zakona, upoštevanje odredb in odločb totalitarnega režima in vsakršno delovanje usmerjeno v brezpogojno spoštovanje smernic, ki jih pred posameznika postavi sistem, so ena izmed temeljnih točk, na katerih Rasoulof gradi zgodbo in skozi katero vse razmišljajoče sodržavljane poziva k razmisleku. Ta vprašanja so univerzalna do te mere, da jih brez težav, v morda nekoliko blažjih oblikah, lahko apliciramo na prav vsako okolje. Zlo ne obstaja je film, ki odlično ustvarja okoliščine za konflikt med nepisanimi, človeškimi vrednotami in v vedenjske vzorce državljanov vkodirano obvezo spoštovanja zakonov in pravil. Film, ki nas sili v razmislek o tem, kdaj je potrebno zanemariti tisto, kar se od nas pričakuje in pustiti prirojenim nagonom, da nam pokažejo pot. V času, ko zametki totalitarnih režimov postajajo evropski trend, je vloga filmov kakršen je naslovni, toliko pomembnejša.      

Ocena

Moj jutarnji smeh (2019)

aka My Morning Laughter

Filip Đurić, Moj jutarnji smeh (2019), Foto: Liffe

Slo naslov: Moj jutranji smeh

Drugi naslovi: My Morning Laughter

Država: Srbija

Jezik: srbščina

Leto: 2019

Dolžina: 94',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Marko Đorđević

Scenarij: Marko Đorđević

Igrajo: Filip Đurić, Jasna Đuričić, Ivana Vuković, Nebojša Glogovac

Skandinavci so znani po tem, da potomce kmalu po prestopu praga polnoletnosti spodbujajo naj zapustijo domače gnezdo, se osamosvojijo in poiščejo svojo pot. V drugih evropskih državah, pa tudi na številnih drugih koncih sveta so stvari drugačne, saj potomci pogosto ostajajo v domačih gnezdih tudi potem, ko dosežejo starost v kateri bi morali preizkusiti svojo srečo v širnem svetu. Danes, ko malodane vsak mlad človek lahko životari pod streho, ki so jo nad njegovo (in svojo) glavo postavili starši, se mladi dokaj pogosto prepuščajo udobju nesprejemanja odgovornosti in odločitev, ki  peljejo na pot osamosvojitve. 

Z eno takšnih, a vendarle nekoliko specifičnih situacij, se v igranem prvencu Moj jutranji smeh, ukvarja srbski režiser Marko Đorđević. Njegov osrednji junak Dejan je moški na pragu tridesetih, ki še vedno živi s starši – preveč zaščitniško in do neke mere posesivno materjo in zapitim očetom, ki mu brez veliko razmišljanja lahko pripišemo nekaj odgovornosti za to, da so stvari takšne, kakršne so. Dejan je sicer študiral zgodovino in zdaj kot nadomestni učitelj s polovičnim delovnim časom poučuje na osnovni šoli, toda to je obenem njegov edini korak proti samostalnosti, po katerem je nekako obtičal v mestu. Interakcija z zunanjim svetom je zanj vedno zahtevna naloga, še posebej neroden pa je v situacijah, ki zahtevajo komunikacijo z nežnejšim spolom. Vse skupaj je zaskrbljujoče do te mere, da se celo zaščitniška mati zaveda, da se nekaj potrebno storiti. Pravzaprav je ona pobudnica obiska pri nekem jasnovidcu, ki prinese streznitev. Predvsem za sina (in tudi njo samo), saj se zdi, da so jasnovidčeve netaktne, mestoma grobe besede vendarle odločilen impulz, ki sproži spremembo. 

Moj jutranji smeh je zgodba o predstavniku generacije, do katere je življenje ravno dovolj prizanesljivo, da se ji ni potrebno spustiti v odprt boj za obstanek, a obenem dovolj zahtevno in neprijazno, da ji preprečuje raziskovanje potenciala osamosvojitve in zadovoljstva, ki ga človek čuti, ko škarje in platno drži v rokah in sam kroji svojo usodo. Dejan je pač tipičen luzer, razvajen mlad človek, ki si pri tridesetih ne zna pripraviti niti preprostega zajtrka. Vse njegove potrebe je vedno servisirala mati, ki se čedalje bolj zaveda, kako zelo slabo je njen mladiček pripravljen na samostojno življenje. 

Dejan ti lahko s svojimi negotovostmi in neiznajdljivostjo včasih gre na živce, vendar se je na takšnega poštenjaka, ki ne premore niti trohice zlobe, težko jeziti. Zato je sorazmerno s pretečenim časom naraščala moja naklonjenost do nerodnega protagonista v odlični interpretaciji Filipa Đurića, ki zelo lepo kanalizira Dejanova kompleksna čustvena stanja in nas pripravi do tega, da razumemo njegovo mučno eksistenco. Tudi sicer so ključni igralski nastopi na visokem nivoju, v spominu pa bo prav gotovo ostala miniatura pokojnega Nebojše Glogovca (njegova zadnja vloga), ki nekako določi ton filma in fini balans med bolečino in humorjem, ki ga Đorđević uspešno ohranja vse do optimistično zastavljenega konca. 

Moj jutranji smeh je glede na skromen budžet vsekakor impresiven dosežek, posnet na avtentičnih lokacijah, zapolnjen z življenjskimi situacijami in dialogi. Film je sestavljen iz pretežno dolgih kadrov, s specifičnimi postavitvami kamere v habitate, iz katerih kar seka nezadovoljstvo in utesnjenost. Težko je najti en sam prizor, v katerem položaj in drža akterjev izžareva ugodje ali zadovoljstvo. Toda režiser nam kljub temu ponudi obet Dejanovega jutranjega smeha iz naslova, za katerega so z zadnjim prizorom položeni dokaj trdni temelji.

    

Ocena

Dylda (2019)

aka Beanpole

Viktoria Miroshnichenko in Dylda, Foto: Kino Lorber

Slo naslov: Prekla

Drugi naslovi: Beanpole

Država: Rusija

Jezik: ruščina

Leto: 2019

Žanri: drama, vojni 

Dolžina: 137',  Imdb

Režija: Kantemir Balagov

Scenarij: Kantemir Balagov, Alexander Terekho

Igrajo: Viktoria Miroshnichenko, Vasilisa Perelygina, Andrey Bykov, Igor Shirokov, Konstantin Balakirev, Ksenia Kutepova, Olga Dragunova, Timofey Glazkov

Leta 1991 rojeni ruski režiser Kantemir Balagov je že s prvencem Bližina (Tesnota, 2017) napovedal velike stvari, saj je zanj v Cannesu prejel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov (FIPRESCI). Dve leti kasneje se je na Azurno obalo vrnil s Preklo (Dylda), ki je v sekciji Poseben pogled odnesel nagrado za najboljšo režijo in še eno nagrado združenja kritikov. Kvaliteto njegovega drugega celovečerca je prepoznala tudi žirija nedavno končanega Liffa, ki je filmu podelila vodomca, najpomembnejšo nagrado največjega domačega festivala.

Prekla je zgodba postavljena v današnji Sankt Peterburg (nekoč Leningrad), nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne. V mesto, ki je preživelo eno najdaljših in najbolj uničujočih obleganj v sodobni zgodovini. Bolnišnice, polne ranjenih vojakov in civilistov pokajo po šivih. Medicinska sestra Ilja, visoka, suha in bleda ženska (pojasnilo naslova „Prekla“), je v bolnišnico prišla naravnost s prve bojne linije. Po močni eksploziji, v kateri ni bila fizično huje poškodovana se je nekaj premaknilo v njenih možganih. Po tej nesreči se ji je začelo dogajati, da preprosto zmrzne in za nekaj minut nepremično obtiči v mestu. V hipu se ji lahko zgodi, da postane negibna, povsem neobčutljiva za dogajanje okoli nje, nezmožna komunikacije z okolico. Ilja kljub temu dobro skrbi za malega Paško, ki v resnici ni njen otrok, ampak potomec njene najboljše prijateljice Maše. Splet nesrečnih okoliščin pripelje do tragičnega dogodka, ki bo Mašo po njeni vrnitvi s fronte še močneje povezal z Iljo.

V času vojne trpijo vsi. Tudi močni, kaj šele šibkejši. Po koncu druge svetovne vojne v dolgo obleganem Leningradu praktično več ni živega bitja, ki se ne spopada s post-travmatsko stresno motnjo. Eni so izgubili starše, drugi otroke, tretji partnerje. Tisti največji nesrečniki celotne družine. Biti samska ženska v tem času in takšnem okolju, v času povojne depresije in vsesplošnega pomanjkanja, je sila zahtevna izkušnja. 

Balagov je svojo zgodbo naslonil na knjigo Vojna nima ženskega obraza (The Unwomanly Face of War) pisateljice in nobelovke Svetlane Aleksijevič. Knjiga je bila navdih za izvirni scenarij, ki ga je Balagov soustvaril z Alexandrom Terekhom. Prekla v tem smislu ima neko posebno, redko lastnost, saj gledalcu nudi izkušnjo povojne depresije in drugih post-travmatskih resničnosti iz ženske perspektive, med tem ko večina povojnih zgodb izbere bodisi poveličevanje moških herojstev, bodisi klasično zgodbo o heteroseksualni ljubezni v težkih časih. 

Viktoria Miroshnichenko & Vasilisa Perelygina in Dylda, Foto: Kino Lorber

Film med ostalim jasno podčrta nepomembnost dejstva, da sta junakinji vojno dočakale na zmagovalni strani in spoznanje, da bolečina v povojnem času radira ločnico med poraženci in zmagovalci. Nemogoče je spregledati nesrečo, ki jo Maša poskuša skriti za njenimi prisiljenimi nasmehi, ali otopelosti v očeh najpomembnejšega moškega protagonista – izčrpanega starejšega zdravnika, sicer šefa bolnišnice – ki ga z Iljo druži poseben, skorajda očetovski odnos.

Balagovu v ta trikotnik protagonistov subtilno umesti vprašanje spolne identitete, kot nekakšno spremljajočo opombo – namenoma relativizirano vprašanje, ki je v težkih časih sekundarnega pomena. Potlačena romantična čustva so le ena komponenta zavezništva med Iljo in Mašo, ki je v  krutih razmerah v resnici edina pozitivna variabla v življenjih obeh junakinj.

Prekla je zahtevna, težka izkušnja, ki kljub temu nudi nekaj situacijskega, z vzdušjem dobro usklajenega humorja. Izpostaviti velja še odlično selekcijo igralskega kadra, predvsem v tistih najpomembnejših vlogah. Zelo cenim prispevek Viktorie Mirošničenko, ki kot Ilja subtilno skriva nemir, bolečino in hrepenenje za fasado ekspresivne zadržanosti in robatosti. Enako prepričljiva je Vasilisa Pereljgina kot Maša, ki je njeno pravo nasprotje – ta svoja čustva zna pokazati navzven, vendar je tudi ta, na videz čustveno bolj dostopna interpretacija ima funkcijo zakrivanje globokih ran, ki jih na duši in telesu (dobesedno) nosi protagonistka.  

Pika na i, ki drugi celovečerec izjemno nadarjenega režiserja dviguje visoko iznad povprečja je bogata, do zadnje podrobnosti izpiljena vizualna komponenta filma, ki jo s premišljeno mizansceno, barvnim dizajnom prizorišč in kostumografijo v zares impresivno izkušnjo poveže mlada, nadarjena direktorica fotografije Ksenia Sereda. Izkušnja gledanja Prekle je podobna opazovanju  vrhunskega slikarskega dela, ob katerem se lahko za nekaj trenutkov potopiš v ta svet in začutiš vso globino podob. V teh trenutkih do izraza pride režiserjev občutek za tempo, saj nam Balagov zna ponuditi dovolj časa za absorbiranje teh podob. Prekla je v mojih očeh, zavoljo vseh naštetih razlogov, eden izmed vrhuncev letošnjega leta.       

Ocena

Celle que vous croyez (2019)

aka Who You Think I Am

Juliette Binoche in Celle que vous croyez (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Moj najboljši profil

Drugi naslovi: Who You Think I Am

Država: Francija, Belgija

Jezik: francoščina

Leto: 2019

Dolžina: 101',  Imdb

Žanri: drama, romantični

Režija: Safy Nebbou

Scenarij: Safy Nebbou, Julie Peyr Camille Laurens

Igrajo: Juliette Binoche, Nicole Garcia, François Civil, Guillaume Gouix

Največji adut romantične drame Moj najboljši profil izven domovine malo znanega francoskega režiserja Safyja Nebbouja je nedvomno Juliette Binoche. Izjemna Francozinja tokrat igra 50 in nekaj letno Claire, profesorico, ločenko in mamo dveh otrok, ki po propadu zakona uteho najde v objemu mlajšega moškega. Že po prvem vročem prizoru je očitno, da mladi ljubimec z njo ne deli navdušenja glede resnosti njunega razmerja. Toda njeni senzorji njegove rezerviranosti ne zaznajo, kar do neke mere lahko opraviči tista faza vsakega razmerja, v kateri percepcijo resničnosti pošteno zameglijo čustva. 

Tam, kjer bi marsikdo doživel streznitev in užaljeno povlekel ročno, Claire ukrepa drugače. Z nakano špijoniranja mladega ljubimca ustvari lažni profil na socialnem omrežju in pod krinko 25-letne organizatorke modnih dogodkov začne spremljati njegovo življenje. O njem in njegovih prijateljih ve dovolj, da jo ti sprejmejo v svoje virtualne kroge. Toda zgodba se nato začne razvijati v drugačni smeri, saj njeno pozornost pritegne ljubimčev prijatelj, mladi fotograf Alex. Nekaj všečkov podeljenih njegovim fotografijam, prijazen komentar in stik je vzpostavljen. Izmenjavi všečkov sledi izmenjava sporočil, izmenjava sporočil pripelje do izmenjave telefonskih številk, dolgih pogovorov in telefonskega seksa. Claire svojo malo prevaro tako pripelje do točke, na kateri je srečanje z Alexom edina opcija. Toda profesorica še naprej vztraja in njeni obupni poskusi ohranitve statusa quo naposled pripeljejo do nepričakovanih, tragičnih posledic.

Šesti celovečerec izven domovine malo znanega francoskega režiserja in igralca Safyja Nebbouja je adaptacija istoimenskega romana priznane pisateljice Camille Laurens. Zgodba je zgrajena okoli protagonistke, ki nas s svojimi dejanji vedno bolj spravlja ob živce, tolerančni prag pa bi verjetno bil še nižji, če bi v tej vlogi gledali kakšno drugo, manj kakovostno igralko. Pripoved je od uvodih minut postavljena v okvir pacientkine izpovedi psihoterapevtki, zato nikoli ne moremo povsem prekrižati možnosti, da vse skupaj odvija le v njeni glavi. V njeni izpovedi posejani z drobni namigi je ravno dovolj intrigantnih neznank, da navkljub iritantnem, letom neprimernem vedenju, z njo vztrajamo do konca. Moj najboljši profil je film, ki svojo aktualnost vzpostavlja s komentarjem vedno večje prepletenosti virtualnega in resničnega, v katerem svoje mesto pod soncem poskuša najti predstavnica generacije, ki ji tovrstne oblike socializacije niso ravno blizu. Film na eni ravni opozarja na pasti virtualnega sveta in vpliv le teh na naše doživljanje resničnosti, na tistem drugem, pomembnejšem nivoju, zgodba skozi karakterno študijo glavne junakinje prevprašuje motive staranja, osamljenosti in neusahljive potrebe po ljubezni. Škoda je, ker se Nebbou očitno ni mogel odločiti, kakšen film želi posneti. Sicer ne vem, v kakšni meri je na celoto vplivala knjižna predloga, toda s preobrati in triler vložki je zgodba po mojem mnenju več izgubila, kot dobila. Z junakinjino domišljijsko različico konca, ki v pisni obliki pride v roke njene psihiatrinje, se je ponujala lepa priložnost zgodbo končati z lepim, dvoumnim koncem. Namesto tega se zgodba izteče z novimi razkritji in malo verjetnimi preobrati, s katerimi je film le izgubil del kredibilnosti.

Ocena

Light of My Life (2019)

Casey Affleck and Anna Pniowsky in Light of My Life (2019),© BBP LOML, LLC

Slovenski naslov: Luč mojega življenja

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama, ZF

Dolžina: 119',  Imdb 

Režija: Casey Affleck

Scenarij: Casey Affleck

Igrajo: Anna Pniowsky, Casey Affleck, Tom Bower, Elisabeth Moss

Lažni dokumentarec Še vedno sem tu (I'm Still Here, 2010) je bil naznanilo, da se Casey Affleck dobro znajde tudi za kamero. Skoraj deset let kasneje smo dočakali še njegov igrani prvenec, v katerem poleg režije podpisuje še scenarij in igra eno izmed dveh glavnih vlog. 

Affleck igra očeta (imena nikoli ne izvemo), ki deset let po smrtonosni bolezni, ki je z obličja Zemlje izbrisala skoraj vse ženske, s svojim 11-letnim sinom Regom potuje po post-apokaliptični pokrajini. Razlog za nenehno gibanje očeta in sina je kmalu jasen: potomec je v resnici potomka, na kratko ostrižena in v fantovska oblačila oblečena deklica, ena izmed redkih žensk, ki je iz neznanega  razloga imuna na smrtonosno bolezen. Zemlja je kmalu po izbruhu epidemije postala planet moških. Ženska je neprecenljivo blago, na katerega preži malodane vsak spolno aktiven moški. Oče je deset let uspešno skrival hčerkino spolno identiteto, toda zdaj, ko je Reg na pragu pubertete, ohranjanje skrivnosti postaja neprimerno težje. Zato se hčerka in oče ves čas izogibata ljudem, živita v šotoru, po gozdovih in drugih neposeljenih območjih, v konstantnem iskanju koščka ozemlja, na katerem ne bosta v nevarnosti.

Affleck zgodbo odpre z 12-minutnim nepretrganim posnetkom, v katerem oče hčerki na simpatičen način pripoveduje svojo alternativno različico zgodbe o Noetu in njegovi barki. Njegova zgodba za lahko noč, posneta iz božje perspektive, razkriva le nekaj kvadratov udobja in topline: akterja ležita drug ob drugemu, otrok z zanimivimi komentarji občasno prekinja očetovo pripoved, ki je očitna prispodoba za njuno situacijo. Kasneje, ko kamera pokaže, da sta noč preživela v šotoru sredi gozda je jasno, da smo bili priča izjemnem utrinku. Njun šotor je kot nekakšen milni mehurček, krhka zona udobja, ki ga vsak hip lahko razblini naključni lovec, ki bo priromal mimo.    

Affleck je spisal odličen scenarij in ga nato zelo lepo prenesel na filmsko platno. Zgodba večino časa sloni na dialogih med očetom in hčerko, kar bo verjetno zmotilo manj potrpežljivega gledalca, vendar se pripoved kljub temu nikoli ne vleče in je zastavljena tako, da interes opazovalca ni nikoli pod resnim vprašajem. Razloge za angažiranost gledalca velja iskati v zelo dobrih igralskih nastopih – v številnih skupnih prizorih je čutiti odlično kemijo med mlado Anno Pniowsky in Affleckom, na kateri temelji prepričljivost njunega odnosa. Druga pomembna kvaliteta filma je občutek konstantne nevarnosti, oziroma prepričljivost s katero Affleck vzdržuje napetost in v vzdušje vpleta resnost grožnje. Ne gleda na resnost položaja in prevladujočo sivino Afllecku uspe v zgodbo organsko vključiti komične momente, ki dajejo dinamiki odnosa med očetom in hčerko poseben, topel pečat. Luč mojega življenja sicer ne odkriva novih teritorijev (primerjave s Cuarónovimi Otroci človeštva, Hillcoatovo Cesto ali lanskoletnim Ne puščaj sledov Debre Granik so povsem na mestu), toda njegov pogled na junake v specifični situaciji je tako pristen in globoko človeški, da se z njima ni težko povezati in jih vzljubiti. Zmoti le manjša scenaristična nedoslednost finalnega dejanja, ki je delno kompenzirana odprtim koncem, po katerem je jasno, da se zgodba očeta in hčerke nadaljuje tudi potem, ko je zastor že spuščen.

Ocena

Nichinichi Kore Kojitsu (2018)

aka Every Day a Good Day

Haru Kuroki, Mikako Tabe, & Kirin Kiki, Nichinichi Kore Kojitsu (2018), Foto: Liffe

Slo naslov: Vsak dan je dober dan

Drugi naslovi: Every Day a Good Day

Država: Japonska

Jezik: japonščina

Leto: 2018

Dolžina: 100' ,  Imdb

Žanri: drama

Režija: Tatsushi Ohmori

Scenarij: Tatsushi Ohmori, Noriko Morishita
Igrajo: Haru Kuroki, Mikako Tabe, Kirin Kiki, Mayu Tsuruta, Shing Tsurumi

Vsak dan je dober dan japonskega režiserja Tatsushija Ohmorija je eden tistih filmov, ki potrdi tezo, da tudi na videz manj zanimive teme v rokah pravega pripovedovalca lahko postanejo nekaj posebnega. Čado je japonska beseda po kateri poznamo japonsko kulturo priprave in pitja čaja, ki je v minulih stoletjih evolvirala v pravi obred, ki v vsakdan uživalcev čaja prinaša sprostitev in harmonijo. Negovanje tradicije je botrovalo nastanku posebnih tečajev, na katerih se lahko naučiš umetnosti priprave in pitja čaja, ti tečaji pa so najprej postali priljubljeni med domačini in nato še med številnimi obiskovalci dežele vzhajajočega sonca.  

Glavna junakinja naslovne zgodbe Noriko je študentka, ki še vedno ni prepričana, kaj želi storiti s svojim življenjem. Neodločnost se počasi razvija v nervozo in ko ji mati pripomni, da bi mogoče bilo dobro, da skupaj s sestrično Michiko začne obiskovati čajni tečaj (vrsto let ga organizira in vodi starejša učiteljica v njihovi soseščini), Noriko sprejme njeno sugestijo. Izkaže se, da je to začetek čudovitega  prijateljstva med Noriko in njeno sensei, ki ji ne bo pomagala le izpiliti njene čajne veščine, ampak tudi razumeti filozofijo, za umetnostjo priprave čaja. 

Preciznost v detajlih, občutek za ritem, trenutek in prostor so najpomembnejši inštrumenti, s katerimi Ohmori gledalcu posreduje izkušnjo priprave čaja. Ritual  skozi graciozne gibe protagonistke, ki jo opazujemo pri njenem opravilu, izžareva umirjenost in harmonijo. Spokojnost, ki me je postopoma prevzemala ob ponavljanju tega opravila, menjavanju letnih časov, minevanju časa in staranju junakov, je bila prijetna, izkušnja navkljub počasnemu ritmu nikoli dolgočasna. Občutek je diametralno nasproten občutku, ki te prevzame ob vrhunsko posnetem in montiranem prikazu priprav na akcijo v kakšnem „heist“ filmu. Tu napetost zamenja prijetna umirjenost in to je nemara tudi glavna poanta filma, ki je vtkana že v sam naslov. Noriko bo recept za obvladovanje stresa in ravnovesje v življenju našla v spokoju obreda, ki ji bo z leti zlezel pod kožo in postal ena najpomembnejših konstant v njenem življenju. Njeno varno območje, kamor se lahko vedno umakne in ponovno vzpostavi porušeni notranji mir. V tem smislu Ohmorijev film spodbuja razmislek o pomembnosti slehernega trenutka, nujnosti ponavljanju stvari, ki nam prinašajo zadovoljstvo in sprejemanju vsega (dobrega in slabega), kar nam življenje prinese. To so ideje, v katerih so se „našli“ tudi obiskovalci pravkar končanega Liffa – film je z najvišjo povprečno oceno postal ljubljenec občinstva in dobitnik nagrade zmaj.

Ocena

La verite (2019)

aka The Truth

Catherine Deneuve in Juliette Binoche in La verite (2019), Foto: Liffe 

Slo naslov: La verite

Drugi naslovi: The Truth

Država: Francija, Japonska

Jezik: francoščina 

Leto: 2019

Dolžina: 106',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Hirokazu Kore-eda

Scenarij: Hirokazu Kore-eda

Igrajo: Catherine Deneuve, Juliette Binoche, Ethan Hawke, Clémentine Grenier, Alain Libolt 

57-letni japonski mojster Hirokazu Kore-eda je v zadnjih letih v najbolj plodnem obdobju kariere. Njegovi filmi so stalnica v programih festivalov A Kategorije, lanskoletna uspešnica Tatiči (Manbiki kazoku) mu je prinesla prestižno zlato palmo. Štirje celovečerci v zadnjih štirih letih pričajo o tem, da je avtor v fazi, v kateri lahko sodeluje z najboljšimi igralci in brez večjih težav zbira sredstva za nove projekte. Čeprav je Resnica prvi film, ki ga je Japonec posnel izven domovine in v tujem jeziku, motivi ostajajo isti. V ospredju je ponovno družina in posebnosti, ki definirajo družinsko dinamiko. 

Družinske odnose v mnogočem definira status njenih članov in ko  družina premore zvezdo svetovnega formata, te relacije lahko postanejo še toliko bolj zapletene. Egocentrična Fabienne Dangeville (Catherine Deneuve) je ena takih zvezd, igralska ikona, ki je nedavno izdala knjigo spominov, v kateri oboževalci lahko preberejo njeno videnje (morda je bolje reči različico) najpomembnejših dogodkov iz poklicnega in zasebnega življenja. Različico, na katero marsikakšno pripombo ima Lumir (Juliette Binoche) njena hčerka edinka, sicer scenaristka, ki z možem Hankom (Ethan Hawke) in hčerko Charlotte živi v New Yorku. Objava knjige je povod, da vsi trije pripotujejo v Francijo in nekaj časa preživijo s Fabienne, v njeni prostorni vili sredi Pariza. Toda kmalu po njihovem prihodu je že čutiti prve napetosti v odnosu med materjo in hčerko.

V dogodkih iz preteklosti in starih zamerah se skrivajo odgovori, ki lahko pojasnijo te napetosti. Že sam naslov na nek način napove iskanje resnice o dogodkih, ki so definirali težavno razmerje med materjo in hčerko. Za razumevanje te težavnosti je pomembnejša vloga matere, ženske vajene življenja v soju luči. Fabienne je svojo sebičnost in samodopadljivost vedno znala zamaskirati s kakšno domislico ali humorno opazko. Recept je dobro funkcioniral v profesionalnem življenju, toda v domačem okolju ji ni šlo tako dobro. Njen zakon z Lumirinim očetom je propadel, hčerka pa je manjkajočo materinsko toplino poiskala v objemu materine najboljše prijateljice. Kore-eda formulo snemanje filma v filmu izrabi za večnivojsko prevpraševanje starševstva, minljivosti in ljubezni, kot edine trajne vrednosti v enačbi, ki ji rečemo življenje. Slava tako kot vedno terja svoj davek, resnica pa je, kot se na koncu izkaže, lahko varljiva. Stvari niso vedno takšne kot jih čutimo, saj včasih ne poznamo vseh dejstev, da lahko objektivno ovrednotimo resničnost. Lepo balansiran komičen podton zgodbo zapolni z lahkotnostjo in sproščenostjo, ki ne glede na pozitiven učinek nekoliko otopi čustveno jedro filma. Morda prav zato Resnica, ki v osnovi nima večjih slabosti, name ni pustila tako močnega vtisa, kot Koreedajevi starejši filmi.

Ocena

Ocena

Le jeune Ahmed (2019)

aka Young Ahmed

Idir Ben Addi and Myriem Akheddiou in Le jeune Ahmed (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Mladi Ahmed

Angleški naslov: Young Ahmed

Država: Belgija, Francija

Jezik: francoščina, arabščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 90',  Imdb 

Režija: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne

Scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne

Igrajo:  Idir Ben Addi, Olivier Bonnaud, Myriem Akheddiou, Victoria Bluck, Claire Bodson, Othmane Moumen

Brata Dardenne v njunih filmih najraje pretresata teme iz vsakdanjega življenja. Te so največkrat refleksija aktualnega stanja in perečih vprašanj, ki okupirajo sodobno družbo. In danes bi težko našli bolj aktualno temo od radikalizacije in ekspanzije verskega fanatizma (predvsem islamskega), ki je odgovoren za številna sovražna dejanja, v katerih so umirali nedolžni ljudje. Mladi Ahmed je film, s katerim se brata lotevata vprašanja radikalizacija muslimanskih otrok v Evropi in odpirata debato o tem, kaj sploh lahko storimo, da preprečimo takšne scenarije. 

Ko spoznamo 13-letnega Ahmeda, je ta že radikaliziran. Fant, ki je nekoč igral igrice, hodil na nogometne tekme in se obnašal kot večina njegovih sovrstnikov, je zdaj najraje zaprt v svoji sobi, nezainteresiran za karkoli razen redne molitve in srečanj z imamom, ki je odigral ključno vlogo v njegovi radikalizaciji. Ahmed zdaj na okolico projicira stališča, ki mu jih je vcepil imam, njegov vzornik in učitelj. Njegova mati, po rodu Belgijka, je v njegovih očeh alkoholičarka samo zato, ker občasno spije kozarček vina, njegova starejša sestra pa kurba, ki družino sramoti s preveč svobodnim obnašanjem in oblačenjem. Njegova stališča postajajo vedno radikalnejša in fant na neki točki zavrne rokovanje  z učiteljico, ki v osnovni šoli poučuje arabščino. Ta mu sicer želi pomagati, mu odprti oči in preprečiti nadaljnji zdrs v brezno sovraštva. Toda fant njena prizadevanja razume drugače, zato se odloči za ekstremno dejanje.

Mladi Ahmed je film, s katerim brata Dardenne gledalcu posredujeta pristen občutek za dogajalno okolje in like, ki naseljujejo to okolje.  Pregovorno dober občutek za izbiro prizorišč in selekcijo ustreznega igralskega kadra sta vedno bila njuno močno orožje in tudi to pot je tako. Zgodbo odlikuje dober ritem, ob katerem interes gledalca ne bi smel biti vprašljiv. Avtorja namenoma ne poskušata prodreti globlje v notranji svet protagonista in dognati, kakšne dileme in nagoni usmerjajo njegova dejanja. Namesto tega ohranjajo distanco in nam gledalcem prepuščajo presojo njegovih dejanj. Film na eni ravni nedvomno želi opozoriti na ranljivost najstnikov v tem občutljivem obdobju, ko oseba prvič začne premišljevati o življenju in svetu v katerem živi. Pozornost mladega človeka v tem obdobju najlažje dobi nekdo, ki si zanj vzame čas, se z njim pogovarja in ga na sploh obravnava s primerno dozo spoštovanja in razumevanja. Kaj se zgodi, ko to vlogo prevzame nekdo, z jasno določeno agendo? Nekdo, ki želi svoje nevarno in zgrešeno razumevanje sveta in pomembnih vprašanj prenesti na mladino? Mislim, da film dokaj dobro pojasni, kako se pri mlademu človeku formirajo miselni vzorci, zavoljo katerih ta v svojih iracionalnih dejanjih uspeva najti smisel.  Brata Dardenne se dobro zavedata kako kompleksno vprašanje je verski fanatizem, zato niti ne poskušata ponuditi kakšnih bolj direktnih odgovorov nanj. Zgodba namesto tega najprej subtilno podčrta dejavnike, ki človeka lahko usmerijo v fanatizem in jim nato kot kontrapunkt postavi stvari, ki protagonista prisilijo,  da podvomi v svojo presojo. V Ahmedovem primeru je očitno, da je generator škodljivega vpliva imam: ta v očeh fanta, ki je brez očeta, paradira kot nekakšna očetovska figura. Prvo znamenje načete vere v „učiteljev“ nauk je zbliževanje s prijetno punco, ki v mladeniču prebudi povsem nova, še neraziskana čustva. Možna vrnitev na pravo pot je nato nakazana še na samem koncu, ko je fant v trenutku ranljivosti sprejme ponujeno roko in tako izda načela, katera je dotlej vneto zagovarjal. 

Ocena

Cold Case Hammarskjöld (2019)

Alexander Jones, Mads Brügger and Göran Björkdahl in COLD CASE HAMMARSKJÖLD,
Photo by Tore Vollan. Photo courtesy of Magnolia Pictures

Slovenski naslov: Nerešeni primer Daga Hammarskjölda

Država: Danska, Norveška, Švedska

Jezik: angleščina, švedščina, danščina

Leto: 2019

Žanri: dokumentarni, zgodovinski

Dolžina: 128',  Imdb 

Režija: Mads Brügger

Scenarij: Mads Brügger

Igrajo: Mads Brügger, Göran Björkdahl, Dag Hammarskjöld

Mads Brügger se je na rodnem Danskem najprej uveljavil kot novinar in avtor satiričnih dokumentarnih tv-serij. Po uspešnem obdobju na malih ekranih je sklenil koncept dokumentarne satire nadgraditi in snemati dokumentarne filme. V prvem tovrstnem poskusu, Jong-Il's Comedy Club (Det røde kapel, 2009) se je prelevil v komunističnega gledališkega režiserja in se v družbi dveh danskih komedijantov odpravil na kulturno izmenjavo v Severno Korejo.  Moje prvo srečanje z njegovim unikatnim filmanjem je bil Veleposlanik (Ambassadøren, 2011), Brüggerjeva druga dolgometraža, v kateri je prevzel identiteto diplomata, se odpravil v Srednjeafriško republiko in s skritimi kamerami zabeležil korupcijsko verigo, ki ga je pripeljala do samega državnega vrha. 

Tokrat se Brügger v družbi švedskega preiskovalca Görana Björkdahla odpravi v Kongo, raziskovati okoliščine v katerih je pred pred skoraj šestdesetimi leti umrl tedanji generalni sekretar OZN Dag Hammarskjöld. Letalo prvega človeka ZN je strmoglavilo tik pred pristankom, okoliščine strmoglavljenja do danes niso povsem razjasnjene. Uradno je šlo za nesrečo, toda že v 60-ih letih so krožile govorice, da je letalo bilo sestreljeno. Naša preiskovalca poiščeta in pred kamere povabita nekaj še živih očividcev, ki s svojimi pričevanji dodatno okrepijo tezo, da je letalo bilo sestreljeno. Morda na tej točki ni odveč, ako njuno poizvedovanje pospremim z nekaj pomembnih informacij o takratni geopolitični situaciji v tem delu sveta. Hammarskjöld se je zavzemal za zmanjševanje vpliva kolonialnih sil v državah, ki so nedolgo nazaj izborile neodvisnost. Ena izmed teh držav je nekdanja belgijska kolonija Kongo. V južnem delu države, v katerem so locirani številni rudniki in bogata nahajališča mineralnih surovin je kontrolo prevzelo dobro oboroženo uporniško gibanje, ki se bori za odcepitev. Javna skrivnost je, da so različna afriška uporniška gibanja v tem času bila financirana s strani tujih vlad. Prav tako je bilo jasno, da je Hammarskjöld s svojo politiko bil trn v peti vseh, ki so pisali in izvajali takšne scenarije.

Brügger in Björkdahl se oborožena s temi spoznanji lotita preiskave več kot pol stoletja starega primera in kmalu odkrijeta nekaj imen, ki so tako ali drugače povezana s tragičnim dogodkom. Toda zgodba, katere prvotni namen je bil razjasniti okoliščine, v katerih je umrl generalni sekretar OZN, hitro začne dobivati drugačne, nepredstavljive obrise. Sestrelitev letala ZN-a je le delček večje slike, na kateri počasi odkrivamo sledi čopiča v rokah nevidnih sil iz ozadja, ki se borijo za geopolitično prevlado v tem delu sveta. Nerešeni primer Daga Hammarskjölda nas z napredovanjem zgodbe pelje vedno globlje v svet tajnih organizacij, ki so uresničevale in verjetno v neki novi obliki še uresničujejo umazane načrte tistih, ki so na najrevnejši celini imeli in še vedno imajo določene interese. Brüggerjev film se gleda kot prvovrstni triler, a z eno pomembno srhljivo razliko – večina šokantnih razkritij ni plod domišljije kakega nadarjenega scenarista, temveč rekonstrukcija resničnih dogodkov. In lahko mi verjamete na besedo ko rečem, da so nekatera razkritja tako šokantna, da vzamejo sapo. Brügger je posnel še en izvrsten dokumentarec, ki bi ga moralo videti čim več ljudi. Morda bo k temu pripomoglo dejstvo, da je film eden izmed treh kandidatov za nagrado LUX, projekt, ki od leta 2007 evropskim filmom pomaga prodreti do evropskega občinstva. 

*Kandidata za nagrado sta še makedonska drama Bog obstaja, ime ji je Petrunija (Gospod postoi, imeto i' e Petrunija, 2019, Teona Mitevska) in odlični španski politični triler Kraljestvo (El reino, 2018, Rodrigo Sorogoyen), o katerem sem na blogu že poročal. Opomba: vse tri filme najdete v programski ponudbi letošnjega Liffa.

Ocena

Beats (2019)

Cristian Ortega and Lorn Macdonald in Beats (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Ritem udarcev

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: komedija, drama

Dolžina: 101',  Imdb 

Režija: Brian Welsh

Scenarij: Kieran Hurley, Brian Welsh

Igrajo: Cristian Ortega, Lorn MacDonald, Laura Fraser, Ross Mann, Gemma McElhinney

Zgodovina pomni številne poskuse cenzuriranja glasbe, ki je v specifičnem zgodovinskem trenutku znala mobilizirati največje dušebrižnike, ki so v novih glasbenih trendih videli naznanilo erozije moralnih vrednot. Na udaru je, kakopak, vedno bila mladina, ki je pač preveč zelena, da bi prepoznala pasti avanture, v katero se spuščajo s poslušanjem škodljivih ritmov in besedil. Rock & Roll je nekoč v očeh mnogih bil hudičev izum, še ostrejši odzivi so spremljali ekspanzijo heavy metal bendov v 70-ih.  Iz današnje perspektive se morda sliši neverjetno, toda ne tako davno (sredi devetdesetih) je takrat novoizvoljeni britanski premier Tony Blair zdušno podpiral takšno srednjeveško miselnost. Evolucija plesne glasbe je ravno v tem času v mlada ušesa in srca prinesla techno in rejv in že ob teh zametkih elektronske glasbene scene so sproženi alarmi. Preplah ob informacijah o novi glasbeni perverziji, ob kateri mladina pod vplivom mamil do jutra vztraja na plesišču, je nagnal strah v kosti taistimi dušebrižnikom. In rezultat: ekspresno so sprejeli zakon, ki je elektronsko glasbo in poslušalce iste poslal v ilegalo. 

Med temi "ilegalci" najdemo glavna junaka naslovne zgodbe. Johno in Spanner sta najboljša prijatelja  od otroštva, mladeniča na prehodu iz najstniških let v odraslost. Pred njima so še zadnji tedni, ki jih bosta preživela skupaj, preden ju življenje odpelje na različne strani. Johno je pravzaprav tisti, ki bo odšel, saj se bo preselil v boljšo četrt in nadaljeval šolanje na ugledni univerzi. Spanner v resnici ne gre nikamor – ostal bo u stari četrti, pod isto streho s problematičnim starejšim bratom. Po prepričanju Johnove družine mladeniča gotovo čaka kariera drobnega kriminalca, s katero bo nadaljeval družinsko tradicijo. Njuno prijateljstvo je vendarle dovolj močno, da kljubuje tovrstnim pritiskom. Oba zavedata, da je konec blizu in prav zato je prihajajoči plesni žur, ki ga v tajnosti pripravljajo vidni člani lokalne elektronske scene, priložnost za nepozabno poslovilno zabavo. 

Ritem udarcev podpisuje relativno neznani škotski režiser Brian Welsh [med ostalim je režiral eno epizodo odlične prve sezone Črnega ogledala (Black Mirror, 2011)], ki je ob tej priliki izbral adaptacijo gledališke predstave Kierana Hurleyja (tu v vlogi so-scenarista). Jedro zgodbe tvori všečna, avtentična zgodba o prijateljstvu, vendar film poleg tega osrednjega motiva pove še marsikaj zanimivega. Črno-bela fotografija je učinkovito v funkciji obujanja specifičnega zgodovinskega trenutka in obenem stilsko orodje, s katerim pripoved (tudi na vsebinski ravni) deluje kot bližnji sorodnik Kassovitzevega Sovraštva (La Haine, 1995) in Corbijnovega Nadzora (Control, 2007). In to nikakor ni slaba stvar, saj film poleg avtentičnosti zgodbe in protagonistov med vrsticami izpisuje družbeni komentar, ki se reflektira v različnih projekcijah prihodnosti dveh osrednjih protagonistov. Med zanimivejšimi aspekte sodi še "klasični" motiv prepada med starejšo generacijo in mladino, ter podobno "klasično" opazovanje mladih protagonistov v občutljivem obdobju, ko se iz prvih resnih stikov z mamili lahko razvije odvisnost. Moja edina resna pripomba   je usmerjena proti dokaj neizraziti glasbeni komponenti filma, saj film nima nobenega zares močnega prizora, v katerem glavno besedo ima glasba. Film, v katerem glasba ima tako pomembno vlogo bi moral vsaj z nekaj prizori glasbo približati gledalcu [glej It's All Gone Pete Tong (Michael Dowse, 2004) in Eden (Mia Hansen-Løve, 2014)], ki mu takšna zvrst muzike ni blizu.

Ocena