Kamome shokudô (2006)

aka Kamome Diner

Satomi Kobayashi in Kamome shokudô (2006)

Slo naslov: -

Angleški naslov: Kamome Diner

Država: Japonska

Jezik: japonščina, finščina

Leto: 2006

Dolžina: 102' ,  Imdb

Žanri: komedija, drama

Režija: Naoko Ogigami

Scenarij: Naoko Ogigami, Yôko Mure (knjiga)

Igrajo: Satomi Kobayashi, Hairi Katagiri, Masako Motai, Jarkko Niemi

[ENG]

Where are we welcome? On a quiet street in Helsinki, Sachie has opened a diner featuring rice balls. For a month she has no customers. Then, in short order, she has her first customer, meets Midori, a gangly Japanese tourist, and invites her to stay with her, and meets Masako, a formal and ethereal middle-aged woman whose luggage has gone missing. The three women work in the diner, interact, and serve customers. A somewhat brusque man teaches Sachie to make delicious coffee, then he returns under other circumstances. Three neighborhood women inspect the empty diner every day; will anything bring them inside? We learn why Sachie serves rice balls; but why Finland? -Imdb, jhailey

Ocena

Desu nôto (2006)

aka Death Note

Slo naslov: -

Angleški naslov: Death Note

Jezik: japonščina

Leto: 2006

Dolžina: 126',  Imdb

Žanri: krimi, drama, fantazijski

Slo recenzija: -

Režija: Shûsuke Kaneko

Scenarij: Tetsuya Oishi

Igrajo: Tatsuya Fujiwara, Ken'ichi Matsuyama, Asaka Seto, Shigeki Hosokawa, Erika Toda

[ENG]

Released into Japanese theaters in 2006, director Shusuke Kaneko's stylish adaptation of the best selling manga quickly trampled The Da Vinci Code on Japanese screens and subsequently and set box office records in Hong Kong and all across Asia. The plot picks up as aimless law student Light Yagami (Tetsuya Fujiwara) discovers a mysterious notebook in the middle of the street. Soon thereafter, Light discovers that if he writes a name in the notebook, that person will instantly die (generally of a heart attack). Of course it doesn't take long for Light to realize the extraordinary power he now holds, and before long he hatches a plan to rid the planet of crime by scribbling the name of notorious criminals in the pages of the powerful notebook and make the world a safer place for decent citizens everywhere. But Light isn't alone in his mission, because his new companion Ryuk - a flying god of death who only Light can see and who also happens to be the true owner of the notebook - is always there to egg him on and get a little laugh from the criminal holocaust. Over the course of the next few weeks, Light does away with millions of nefarious baddies and the global crime rate drops by seventy percent. Still, the police aren't too happy that a regular civilian seems to be taking the law into his own hands. Perhaps the only person capable of discovering Light's true identity is L (Kenichi Matsuyama) - a brilliant teenage detective with a taste for sweets and remarkable deductive reasoning skills. When the police chief (Takeshi Kaga of the hit television series Iron Chef) - who also happens to be Light's father - is assigned the task of unmasking the elusive killer, things really start to get interesting. A fast paced, goth-infused, cat-and-mouse thriller, Death Note was followed at the box office by the equally successful sequel Death Note: The Last Name just a few short months later. -Jason Buchanan, Rovi

Ocena

Ten Canoes (2006)

Slo naslov: Deset kanujev

Država: Avstralija

Jezik: Aboridžinščina, Angleščina

Leto: 2006

Dolžina: 90',  Imdb

Žanri: Avantura, Drama, Komedija 

Slo recenzija: -

Režija: Rolf de Heer, Peter Djigirr

Scenarij: Rolf de Heer

Igrajo: Jamie Gulpilil, Peter Minygululu, Peter Djigirr, Crusoe Kurddal, Richard Birrinbirrin, Frances Djulibing, David Gulpilil, Johnny Buniyira

[ENG]

The film is set in Arnhem Land, in a time before Western contact, and tells the story of a group of ten men hunting goose eggs. The leader of the group, Minygululu, tells the young Dayindi (Jamie Gulpilil) a story about another young man even further back in time who, like Dayindi, coveted his elder brother's youngest wife. The sequences featuring Dayindi and the hunt are in black and white, while shots set in distant past are in colour. All protagonists speak in indigenous languages of the Yolŋu Matha language group, with subtitles. The film is narrated in English by David Gulpilil, although versions of the film without narration, and featuring narration in Yolŋu Matha, are also available.

Minygululu tells a story of the great warrior Ridjimiraril, who suspects a visiting stranger of kidnapping his second wife. In a case of mistaken identity, Ridjimiraril kills a member of a neighbouring tribe. To prevent all-out war, tribal laws dictate that the offending tribe allow the offender to be speared from a distance by the tribe of the slain man. The offender is allowed to be accompanied by a companion, and he takes his younger brother. Whenever one of the two is hit, the spear-throwers will stop, and justice will have been served. Ridjimiraril is hit and mortally wounded but survives long enough to return to his camp, where he is tended to by his eldest wife. After he finally succumbs, the elder brother's kidnapped second wife finds her way back to the camp. She reveals that she had been kidnapped by a different tribe, much farther away and had taken this long to return. She mourns her lost husband, who had attacked the wrong tribe, though now she and the elder wife take his younger brother as their new husband. The younger brother, who was only interested in the youngest of the three wives, now has to care for all of them, and satisfying their many and constant demands is much more than he bargained for.

Minygululu tells this story in the hope that Dayindi learns of the added responsibilities of a husband and elder statesman in the tribe, and in the end we see Dayindi withdrawing from his pursuit of Minygululu's young wife. -Via Wikipedia

Ocena

Efter brylluppet (2006)

Slovenski naslov: Po poroki
Drugi naslovi: After the Wedding
Država: Danska
Leto: 2006
Žanri: Drama
Dolžina: 120' ,  Imdb 
Režija: Susanne Bier
Scenarij: Anders Thomas Jensen, Susanne Bier
Igrajo: Mads Mikkelsen, Rolf Lassgard, Sidse Babett Knudsen, Kristian Gullits Ernst, Frederik Gullits Ernst, Stine Fischer Christensen

Jacob Petersen (Mads Mikkelsen) je tako dolgo odsoten od doma, da v resnici ne čuti nobene potrebe po vrnitvi. Življenje je posvetil človekoljubnemu delu, pomoči zapuščenim otrokom in sirotam v indijski sirotišnici, ki jo sam tudi vodi. Denarja je seveda vedno premalo, sirotišnica je pred zaprtjem, saj sredstva ki so na voljo, ne zadovoljijo niti za najbolj osnovnih potreb. Nato pa na naslov sirotišnice pride večmilijonska ponudba milijonarja iz Jacobove domovine, ki se je pripravljen vključiti v financiranje delovanja sirotišnice. Pogoj za pridobitev sredstev je Jacobov prihod na Dansko, kjer bo bogatemu dobrotniku predstavil svoj projekt in podpisal dokumente o financiranju, kar bi morala biti le formalnost. Toda že ob prvem stiku z Jorgenom Hannsonom Jacob dobi občutek, da nad odobritvijo finančnih sredstev vendarle stoji vprašaj. Jorgen želi Jacoba bolje spoznati, zato ga povabi hčerkino poroko, po koncu slovesnosti mu obljubi podpis dokumentov o financiranju. Že ob prihodu na poročno slovesnost Jacoba čaka veliko presenečenje. Jorgenova žena je nekoč bila Jacobova velika ljubezen, ki ga je zapustila zaradi nezvestobe. Jacob je nato zapustil Dansko in odšel v Indijo, kjer je preživel zadnjih dvajset let. Jacobu je zdaj jasno, da Jorgenovo dobrodelstvo ima tudi drugo plat. 

Susanne Brier v svojih filmih najraje obravnava medčloveške odnose, družinske vrednote in seveda ljubezen, kot nepogrešljivo substanco, ki ustvarja najmočnejše vezi med ljudmi.  Scenarij za film je spisal eden najvidnejših danskih scenaristov Anders Thomas Jensen (The Duchess, Wilbur Wants to Kill Himself, Brothers, Open Hearts, Skagerrak), s katerim je Bierjeva že večkrat uspešno sodelovala. Nominacija za tujejezičnega oskarja je le eno izmed  priznanj, ki ga je prejel  Po poroki. Jacob je humanitarec, človek ki se mu upirajo zahodnjaške vrednote in še posebej bogataši, ki poosebljajo takšen življenjski stil. Čeprav mu druženje s takšnimi ljudmi ne godi, je pripravljen preživeti nekaj dni z Jorgenom, kajti denar ki ga ta obljublja je nekaj, kar ne more zavrniti. Misel na lačne otroke ga ohranja koncentriranega in mirnega. Prvi stik z Jorgenom zanj ni presenečenje, njegova pričakovanja so na mestu, kajti Jorgen je aroganten, vase zagledan človek, nekoliko nenavadno je le njegovo prekomerno uživanje alkohola. Toda, to je le uvod, po katerem like spoznamo v drugačni luči. Na prvi pogled dva nezdružljiva tipa vendar imata nekaj skupnega, Jorgen počasi dobiva bolj človeški obraz, Jacob pa počasi spoznava, da so tudi bogataši ljudje iz krvi in mesa. Najpomembnejša kvaliteta tega filma je zelo uspešno kreiranje likov in resničnih čustev, ki nikoli ne delujejo ponarejeno ali pretirano posladkano. Po poroki je film, ki uporablja vrhunske sestavine, zato končni rezultat ne more nič manj, kot odličen. Dokazana režiserka v kombinaciji z odličnim scenarijem, ponuja zgodbo z dovolj neznankami, na katere potem skupaj z odlično igralsko zasedbo iščemo odgovore.V pričakovanju odgovorov nas Bierjeva sooči z dodelanimi večplastnimi liki, ki pritegnejo našo pozornost in nam ponudijo zelo intenzivno, z emocijami nabito doživetje.

Ocena: 8.0/10

Indigènes (2006)

Slovenski naslov: Domorodci
Drugi naslovi: Days of Glory
Država: Francija, Maroko, Alžirija, Belgija
Leto: 2006
Žanri: Drama, Akcija, Vojni
Dolžina: 120 minut,  Imdb 
Režija: Rachid Bouchareb
Scenarij: Rachid Bouchareb in Olivier Lorelle
Igrajo: Jamel Debbouze, Samy Naceri, Roschdy Zem, Sami Bouajila, Bernard Blancan, Mathieu Simonet, Benoît Giros, Antoine Chappey, Assaad Bouab, Aurélie Eltvedt

Piše se leto 1943. Alžirci Said, Abdelkader, Mesaud in Jasir niso bili še nikoli v Franciji, zdaj pa se, skupaj s 130.000 drugimi severnoafriškimi vojaki, pridružijo francoski vojski, da bi pomagali svoji »domovini« poraziti okupatorja. Vsak od štirih rekrutov ima svoj razlog za vstop v vojsko, vodi pa jih žilavi poveljnik Martinez. Njihove iluzije se kaj hitro razblinijo, ko uvidijo, da jih imajo Francozi za drugorazredne vojake in da za svojo predanost ne dobijo potrebnega priznanja. Štirje protagonisti in njihov poveljnik se po zmagah v Italiji, francoski Provansi in Vosgesu znajdejo v Alzaciji, kjer morajo popolnoma sami braniti vas pred celim nemškim bataljonom.

»Sam sem alžirskega porekla, vendar se počutim kot popoln Francoz.
Ta film sem naredil, da bi pokazal, da smo bili sestavni del francoske zgodovine, pripadamo zgodovini te države. Film prinaša občutljivost, ki si v zgodovinskih filmih nadene energijo in moč. Teži k temu, da bi z odprtjem novega poglavja razširil francosko zgodovino.« 
(Rachid Bouchareb)

(Vir:17.liffe.si)

Kratek komentar:

Po dolgem času sem našel čas in pogledal Domorodce, film ki sem ga nekako spregledal in ki je potrdil, da se izplača brskati tudi med starejši filmi. Vedno se najde nekaj kar je bilo spregledano. Ob najboljši volji mi ob vsakdanjih obveznostih ne uspe pogledati več kot 300 filmov letno (kar je tudi lepo število). Film mi je bil všeč, zgodba osvetljuje nekatera zgodovinska dejstva, ki so doslej bila širši javnosti zamolčana. Obravnava vedno aktualnih tem, kot so boj za pravičnost in enakopravnost, prijateljstvo ... Odlični prizori vojaških spopadov, dobra igralska zasedba in režija Rachida Bouchareba so bili zadosten razlog za nominacijo za tujejezičnega oskarja in Zlato palmo. Zelo dober film, ki si zasluži mesto v domači videoteki.

Ocena: 8.0/10

Ostrov (2006)

Slovenski naslov: Otok
Drugi naslovi: The Island   
Država: Rusija
Leto: 2006
Žanri: Drama
Dolžina: 112 minut, Imdb
Režija: Pavel Lounguine
Scenarij: Dmitri Sobolev
Igrajo: Pyotr Mamonov, Viktor Sukhorukov, Dmitri Dyuzhev, Yuri Kuznetsov

Pavel Lungin je ruski režiser. Kot avtor se je podpisal pod 12 filmov, njegova najbolj znana stvaritev je njegov prvi celovečerec »Taxi Blues« (1990), za katerega je prejel Zlato palmo.Ostrov je njegov deseti film, potem je posnel še dva neodmevna filma,  Lilacs (2007) in Tsar (2009).

Nekje med II. svetovno vojno nemški bojni čoln ujame ruska mornarja Anatolija (Pyotr Mamonov) in Tikhon. Sovražnik Anatolija z orožjem prisili, da ubije svojega tovariša. Nemci mu obljubijo, da bodo pustili pri življenju, če to naredi. V brezizhodnem položaju Anatoli to tudi naredi, a kmalu zatem Nemci razstrelijo celo tovorno ladjo, z Anatolijem na njej. Sledi časovni preskok, dolg kakih trideset let. Anatoli je še živ, rešili so ga pravoslavni duhovniki, pri katerih je na bližnjem otočju našel svoj dom. Anatoli je zdaj zelo poduhovljen in nekoliko čudaški človek, ki mu predpisujejo nadnaravne zdravilne sposobnosti in izjemno koristno »posvetovanje«, ki ga ponuja ljudem ki ga obiščejo. Celo duhovniki ki živijo na otoku, verjamejo v njegove nenavadne sposobnosti. Glas o njegovih močeh, se je razširil po celi regiji, tako da starčka skoraj vsakodnevno obiskujejo ljudi, ki potrebujejo njegovo pomoč. Kljub svojem dobrodelstvu, Anatoli ne more pozabiti dogodka izpred toliko let in tovariša ki ga je moral ustreliti.

Vedno z zanimanjem pogledam filme, ki prihajajo iz filmsko pogojno rečeno »tretjih držav.« Rusija sicer ima kar bogato filmsko produkcijo, a ruski filmi se le stežka prebijejo na mednarodno področje in so nekako v podrejenem položaju, če jih primerjamo z ostalimi evropskimi državami (predvsem Francija, Španija, Nemčija, skandinavske dežele in seveda Velika Britanija). Tudi Ostrov, ali po domače Otok, ni pritegnil kake večje mednarodne pozornosti. Pri tem filmu mi je najbolj všeč to, kako je film posnet. Posnet za moj okus zelo lepo v širokozaslonskem načinu, ponuja veliko res čudovitih prizorov. Po drugi strani, vsebinsko, mi film ni ne vem kako všeč. Zgodba se osredotoča predvsem na greh, iskanje odrešitev in dojemanje stvari, ki ga Anatoli in vso ostali protagonisti iščejo v veri. Na trenutke dolgočasen film, s pretežno modro-sivo-črnimi pesimističnimi odtenki, je Otok film, ki sicer ima sporočilno vrednost, a žal ob ogledu nisem pretirano užival.

Ocena: 5.5/10

Kunsten å tenke negativt (2006)

Slovenski naslov: Umetnost negativnega mišljenja
Drugi naslovi: The Art of Negative Thinking
Država: Norveška
Leto: 2006
Žanri: Drama, Komedija
Dolžina: 80 minut,  Imdb 
Režija: Bard Breien
Scenarij: Bard Breien
Igrajo: Fridtjov Saheim, Kjersti Holmen, Kari Simonsen, Marian Saastad Ottesen, Henrik Mestad, Kirsti Eline Torhaug, Per Schaaning

Črna komedija »Umetnost negativnega mišljenja« je režiserski prvenec norveškega režiserja Bård Breien, nastal pod okriljem norveške produkcijske hiše, ki je odgovorna za najbolj odmevne norveške filme iz bližnje preteklosti. Posnet z minimalnim proračunom in skoraj v celoti na eni lokaciji, je del projekta, s katerim želijo norveški producenti spodbujati režiserje-debitante, ter na ta način spodbujati razvoj norveškega filma.

Geirr je ljubitelju glasbe in filmov na DVD-jih. Večino časa preživi v svoji sobi ob gledanju filmov in poslušanju glasbe. Najraje ima Lovca na jelene in Apokalipsa zdaj, na njegovem gramofonu je skoraj vedno Johnny Cash. Prometna nesreča ga je priklenila na invalidski voziček in ne mine dan, da ne pomisli, da je samomor edina rešitev. Odtujil se je tudi od soproge Ingvild, s katero več ne deli zakonsko posteljo. Kljub temu ga žena še vedno ljubi in mu želi pomagati, zato na pomoč pokliče terapevtsko skupino ki jo vodi ambiciozna terapevtka Tori, ki je prepričana do bo skupna terapija zelo hitro začele delovati. Greirru želi vsiliti pozitivno mišljenje, a je ta pristaš umetnosti negativnega mišljenja. Tori je pripeljala skupino invalidnih oseb,  ki ravnajo po njenih navodilih in na prvi pogled se zdi, da terapija in pravila ki jih vsiljuje Tori imajo blagodejen vpliv na člane skupine. Geirr se ji odločno postavi po robu, ter tako spodbudi tudi ostale člane skupine, naj se obnašajo po njegovih nazorih. A Tori se ne preda zlahka, zato Geirr uporabi fizično silo (mentorico vžge na gobec), nakar Tori ponižana prizna poraz in zapusti skupino.

Film se loti obravnavanja zelo občutljive teme ki govori o tegobah invalidnih oseb in njihovih bližnjih, je nekorekten, kaotičen, neusmiljen črnohumorni pogled v svet hendikepa in vsega kar paše zraven.  Kritika raznih skupin za samopomoč in dvomljivih razlogov za njihov obstoj, kritika zatiskanja oči pred realnostjo in nezmožnosti soočanja z dejstvi, ter prikaza stvari, takšnih kot so. Film odrešitev vidi v sprejemu krute realnosti in norčevanju iz pozitivizma. Negativitet ki se ga počasi naleze cela skupina in družinski člani, ne glede na vse daje boljše rezultate kot terapevtski prejemi, ki jih vsiljuje Tori. Kljub depresiji ki jo promovira Geirr, se na koncu izkaže, da vsi vpleteni vendarle ljubijo življenje, pa če prav je to tako neprizanesljivo do njih. Zanimiva izbira likov in dobra igra, ter nekonvencionalno obravnavanje teme invalidnosti sicer pritegne gledalčevo pozornost, a kakšnega posebnega vtisa film name ni naredil. Ne bom trdil, da gre za slab film, saj so avtorjevo sporočilo, igralske kreacije in glasba močnejše plati filma, a mu vseeno nekaj manjka, da bi ga lahko označil za odličnega. Umetnost negativnega mišljenja je gledljiv film, a tudi če ga ne boste videli, ne zamujate veliko.

Ocena: 6.0/10

Bella (2006)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA, Mehika
Leto: 2006
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 91 minut, Imdb
Režija: Alejandro Gomez Monteverde
Scenarij: Alejandro Gomez Monteverde in Patrick Million
Igrajo: Eduardo Verástegui, Tammy Blanchard, Manny Perez,
Ali Landry, Angélica Aragón, Jaime Tirelli,Ramon Rodriguez

Na začetku filma spoznamo Joseja, perspektivnega nogometaša pred podpisom profesionalne pogodbe z velikim nogometnim klubom.Vesel, urejen, poln velikih načrtov in želja.

Sledi časovni preskok. Jose je bradat, redkobeseden glavni kuhar v bratovi restavraciji. Brat Manny je ves živčen. Natakarica Nina, že tretjič zamuja v službo. Pri Manniju se ve ... Zamudiš trikrat in adijo! Ostaneš bez službe. Ko Manny odpusti Nino, Jose odvihra za njo v kuharski obleki. Poskuša jo potolažiti, odpelje jo na kosilo, in ji celo uredi razgovor za novo službo.

In zakaj je Nina zamujala? Noseča je. Jutranja slabost je lahko zoprna. Otroka si ne želi ... In ne, Jose ni oče otroka. Zakaj ji potem pomaga? Zakaj jo potem prepričuje, naj ne naredi splava?

Ta film ni pridiga o tem, ali je odločitev za splav pravilna in obratno. Zgodba govori predvsem o tem, kako si lahko dva človeka medsebojno pomagata, če sta le pripravljena, prisluhniti drug drugemu. Zanimivo življenjski, Bella je film, ki ni ne potrebuje posladkanega konca, da pri človeku spodbudi dobre občutke. Skratka, "feelgood movie".

Ocena: 6.5/10