ponedeljek, 30. november 2020

Lovecut (2020)

Sara Toth in Lovecut (2020), Foto: Diagonale


Slo naslov: -
Država: Avstrija, Švica
Jezik: nemščina
Leto: 2020
Dolžina: 94'Imdb
Žanri: drama
Režija: Iliana Estañol, Johanna Lietha
Scenarij: Iliana Estañol, Johanna Lietha
Igrajo: Sara Toth, Kerem Abdelhamed, Max Kuess, Luca von Schrader, Melissa Irowa, Valentin Gruber, Doris Schretzmayer, Marcel Mohab

Motivi odraščanju mladih ljudi, zmedenih in negotovih duš v iskanju ljubezni in identitete, so v rokah spretnega pripovedovalca vedno hvaležno gradivo. Z mladimi ljudmi na prehodu iz otroštva v odraslost se ukvarja tudi avstrijska drama Lovecut, prvenec mednarodnega tandema Iliana Estanol - Johanna Lietha. V fokusu je šest najstnikov, oziroma trije pari na tranziciji v odraslost, ki v enem najbolj čustvenih in nepremišljenih obdobij življenja eksperimentirajo z ljubeznijo, alkoholom, drogami in še čem. Lovecut sicer ne prinaša veliko novega, a je obenem dobrodošla posodobitev motivov, ki starejšim gledalcem ponuja dokaj veren prikaz sveta, v katerem odraščajo prihajajoče generacije. 

Sodobna tehnologija pričakovano igra eno ključnih vlog in je na nek način osnovno sredstvo, brez katerega mladina ne bi znala konzumirati življenja. Anna in Jakob sta par, ki raziskovanje seksualnosti dokumentira z mobilnimi telefoni. Zadeva je sprva nedolžna, v domeni njune zasebnosti, toda njuno razmerje se znajde na spolzkih tleh, ko par sklene svoje posteljne podvige ponuditi eni izmed spletnih platform z vsebino za odrasle. 

16-letna Luka in leto starejši Ben sta se našla s pomočjo aplikacije za zmenke. Njeno življenje je zaznamovano z družinsko disfunkcijo in s tem povezano čustveno nedostopnostjo, njegovo realnost pa je izoblikoval zgodnji stik s kriminalom in slabe navade, ki bodo zanj zelo kmalu, po prestopu praga polnoletnosti, postal veliko resnejši problem. 

Tretji par sta Alex in Momo, ki že nekaj čas komunicirata zgolj skozi spletno video klepetalnico. Njun odnos se je sčasoma razvil do te mere, da je edina pot, ki jo lahko ubereta, srečanje v živo. Sprva se zdi, da je Alex tisti, ki v razmerje ne vstopa povsem iskreno, toda za njegovim taktiziranjem se skriva resna težava, ki lahko v hipu prežene zanj pošteno ogreto Momo. 

Lovecut bi glede na obravnavano temo zlahka zašel v nepomembno, površno eksploatacijo mladine v občutljivem obdobju, vendar avtorici na srečo ves čas ostajata na objektivni, neobsojevalni distanci. Film se previdno izogne zdrsu v eksplicitnost, a obenem dovolj prepričljivo pokaže najstniško seksualnost, kot eno ključnih komponent odraščanja. Zgodba nas nekajkrat sicer popelje na tanek led obsodbe in nerazumevanje, a nato vedno najde tehtne razloge, s katerimi racionalno utemelji neracionalna dejanja protagonistov. Lovecut je film o današnji mladini, za današnjo mladino, ki na enem nivoju le-tej pomaga prepoznati pasti sodobnega odraščanja. Na nekem drugem nivoju pa lahko govorimo o filmu za odrasle, ki vzpostavlja most med mladino in odraslimi tako, da slednjim omogoča vpogled v intimo mladih, skozi katero je lažje razumeti konstantno spremljajoče se modele odraščanja. Pomaga razumeti, da je odraščanje, tako kot vse ostalo, evolvira, se konstantno spreminja in ubira nove poti, ki se pogosto kosajo z nazori starejših generacij. Ta zapis bom sklenil s pohvalo selekcije in prispevka mladih igralcev, ki s svojimi naturalističnimi nastopi zgodbi vlijejo potrebno pristnost in prepričljivost. 

Ocena



petek, 27. november 2020

Moving On (2019)

 Yang Heung-ju & Park Hyeon-yeong in Movin On (2019), Foto:IFFR


Slo naslov: -
Izvirni naslov: Nam-mae-wui yeo-reum-bam
Angleški naslov: Moving On
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2019
Dolžina: 105'Imdb
Žanri: drama
Režija: Yoon Dan-Bi
Scenarij: Yoon Dan-Bi
Igrajo: Choi Jung-Un, Yang Heung-Ju, Park Hyeon-Yeong, Park Seung-Jun, Kim Sang-Dong


Južnokorejski mainstream zadnjih nekaj let le izjemoma uspe ponuditi zgodbe z dodano vrednostjo. Med ponudbo bolj ali manj prevladujejo generične kriminalke, politični in vohunski trilerji, zgodovinski spektakli... Zdi se, da zgodbe vredne gledanja umikajo na neodvisno sceno, kjer mladi, nadobudni ustvarjalci veliko lažje realizirajo svoje projekte. V to kategorijo nedvomno sodi družinska drama Moving on, celovečerni prvenec 30-letne Yoon Dan-bi, režiserkino diplomsko delo na eni izmed južnokorejskih filmskih univerz.

Junaki njene zgodbe so člani običajne korejske družine, ki se v posebnih okoliščinah zberejo v stari družinski hiši. Yoon nam družinske relacije v največji meri približa skozi perspektivo dveh otrok, najstnice Okje in njenega bratca Dongjuja, ki se ob koncu šolskega leta skupaj z očetom preselita v hišo starega očeta, ki ga komaj poznata. Dedek je hudo bolan in čas je, da svoj delež odgovornosti prevzame njun oče. Otroka tako končata v prijetni stari hiši, ki je v družinski lasti že pol stoletja, kjer se počasi privajata na novo okolje in življenje ob dedku, preprostem človeku zelo mirnega značaja. Kmalu izvemo, da pomoč bolnemu očetu ni bila edina motivacija pri odločitvi za preselitev v družinsko hišo – Okja in Dingju se namreč privajata na življenje brez matere, ki se je po ločitvi od njunega očeta odločila za nov začetek. Materino obračanje hrbta je še posebej težko padlo Okji, ki je dovolj stara, da dovolj jasno razume, kaj se dogaja okoli nje. Da dojame zakaj je oče, po zlomu  njegovega malega, nikoli uspešnega podjetja, prisiljen prodajati fejk superge iz njegovega malega, neuglednega kombija. Več sproščenosti in smeha v hišo prinese prihod očetove sestre (tudi ona je v neprijetni fazi ločitve), s katero se Okju dobro ujame, saj v njej najde prijateljico in nadomestno mamo.

Odraščajoča najstnica se poleg tega sooča z lastnimi, za najstniška leta značilni težavami – od negotovosti in nezadovoljstva z lastno podobo, do nerazumevanja s fantom, s katerim se občasno dobiva. Skozi to primarno perspektivo otroka, ki se bliža težavnem prestopu v odraslost, režiserka z veliko senzibilnosti in razumevanja raziskuje življenja treh generacij zbranih pod eno streho. V tem je zelo uspešna tudi zato, ker ji v sodelovanju s krasnimi igralci uspe zgodbo zapolniti z mnogimi pristnimi prizori iz vsakdanjega življenja, skozi katere so liki izoblikovani v ljudi, do katerih ni težko razviti naklonjenosti in razumevanja. Življenje v razpadli družini in finančne zagate starejših, mladi junakinji gotovo ne ponujajo privlačno podobo odraslosti. Prav v tem segmentu me je navdušila prepričljivost, s katero so v univerzalno razumljiv kontekst postavljene napake in nepopolnosti protagonistov, ki jih v seštevku delajo bolj pristne, bolj človeške. Verjetno najboljši kompliment, ki si ga temu odličnemu prvencu podelili nekateri novinarji je ocena, da so občutki ob gledanju podobni  izkušnji gledanja filmov japonskega  mojstra Hirokazuja Kore-edaja. Za mlado, obetavno avtorico, je takšna primerjava nedvomno veliko priznanje in spodbuda za nadaljnje piljenje lastnega filmskega izraza. Film je nenazadnje prejel več nagrad na pomembnem južnokorejskem festivalu v Busanu in nagrado Bright Future Award v Rotterdamu. Toplo priporočam.


Ocena



torek, 24. november 2020

Mila (2020)

aka Apples
Aris Servetalis in Mila (2020), Director: Christos Nikou

Slo naslov: Sadeži pozabe
Drugi naslovi: Apples
Država: Gračija, Poljska, Slovenija
Jezik: grščina
Leto: 2020
Dolžina: 91'Imdb
Žanri: drama, komedija
Režija: Christos Nikou
Scenarij: Christos Nikou, Stavros Raptis
Igrajo: Aris Servetalis, Sofia Georgovasili, Anna Kalaitzidou, Argyris Bakirtzis

Nagrada vodomec za najboljši film tekmovalnega sporeda 31. Liffa je pripadla grško-poljsko-slovenski koprodukciji Sadeži pozabe. Celovečerni prvenec grškega režiserja in scenarista Christosa Nikouja, samoukega filmarja, ki se je, med drugim, v vlogi pomočnika režije kalil pri slavnem rojaku Yorgosu Lanthimosu in še slavnejšem Richardu Linklaterju, je po premieri v Benetkah in dobrem sprejemu v Torontu prišel tudi na sočno stran Alp, čeprav smo ga zaradi epidemije lahko gostili zgolj v naših domovih. 

Prav epidemija je ena pomembnejših sestavin Sedežev pozabe, saj je eden pomembnejših elementov zgodbe postavljene v čas, ki ga lahko opredelimo kot nedavno preteklost, hitro šireča se amnezija, s katero se spopada vedno več ljudi. Žrtve skrivnostne bolezni se naenkrat znajdejo v stanju, ko več ne vedo kdo so, kaj delajo in od kje prihajajo. In če v trenutku ko se to zgodi s seboj ne nosijo dokumentov, je zadeva toliko bolj resna, a vseeno rešljiva, saj izgubljeno identiteto lahko povrnejo partnerji, sorodniki ali prijatelji. Težava je težje rešljiva, če se kaj takega zgodi kakemu samotarju brez prijateljev in sorodnikov, glede na število novih primerov pa je obenem vedno večja možnost, da je tudi tiste, ki lahko nekoga identificirajo, napadel virus pozabe. Naraščajoče število primerov narekuje odpiranje novih bolnišničnih oddelkov, na katerih izvajajo programe vzpostavljene za pomoč ljudem brez identitete, s katerimi paciente s popolno amnezijo počasi vključujejo nazaj v življenje. Za takšne težje primere je edina rešitev nov začetek – počasna graditev identitete skozi skrbno načrtovan program ustvarjanja novih spominov, s katerimi pacienti postopoma gradijo novo identiteto.

Top zvok, ki ga slišimo v prvem kadru prihaja iz sobe, v kateri glavni junak, 40-letni Aris, z glavo preizkuša trdoto sten njegovega stanovanja. V teh uvodnih minutah se seznanimo z depresivnim stanjem našega junaka, med tem ko v ozadju odmevajo medijska poročila o epidemiji in odpiranju novih bolnišničnih oddelkov za paciente z amnezijo. Izhodišče za še eno značilno grško mešanico drame in komedije absurda je tako vzpostavljeno – Sadeži pozabe so namreč film, ki dodatno napenja jadra novega grškega vala (v medijih prevladuje termin „čudaški val“), s suvereno konstrukcijo samosvojega sveta, v katerem veljajo neke druge zakonitosti. 

Ena izmed kvalitet Sadežev pozabe  je enostavnost in neprisiljenost, s katero gledalci sprejemamo pripovedno logiko in pravila, ki jih pred nas postavi zgodba. Režiserja Christosa Nikouja so v nekem intervjuju spraševali, ali se je med pisanjem zgodbe konzultiral z medicinsko stroko. Odgovor je bil negativen, saj je od samega začetka izhajal iz predpostavke, da za razumevanje in sporočilno prepričljivost ne potrebuje znanstveno usmerjenega pristopa. Sam se s takšno izbiro ne bi mogel bolj strinjati, saj med ogledom v nobenem trenutku nisem podvomil v kredibilnost dogajanja ali motivacije protagonistov. Nikou z veliko elegance in enostavnosti vodi zgodbo, ki v pravem ritmu, sproti, ponuja odgovore na vprašanja, ki nas begajo in lepo zlaga s subtilnim humorjem prepletena vzročno-posledična sosledja, skozi katera spoznavamo svet glavnega junaka in se z njim vedno bolj identificiramo. Čeprav razplet misterija okoli junakove amnezije lahko naslutimo že prej, pričakovanost ponujenih odgovorov filmu ne škodi in mu ne odvzame niti kanček čustvenega naboja. Sadeži pozabe so film subtilnega čustvovanja, drobnih nasmehov, previdnega optimizma in vedno prisotne melanholije, skozi katere Nikou raziskuje občutke povezane z izgubo, identiteto, selektivnostjo spomina, ter načine na katere ti občutki definirajo naš obstoj. 

Ocena



sobota, 21. november 2020

Gagarine (2020)

Alséni Bathily in Gagarine (2020)


Slovenski naslov: Gagarin
Država: Francija
Jezik: francoščina
Leto: 2020
Žanri: drama
Dolžina: 95' Imdb 
Režija: Fanny Liatard, Jérémy Trouilh
Scenarij: Benjamin Charbit, Fanny Liatard, Jérémy Trouilh
Igrajo: Alséni Bathily, Lyna Khoudri, Finnegan Oldfield, Denis Lavant


Gagarin je eden izmed petih celovečercev tekmovalne sekcije Perspektive, ki nam ga v letošnji, z epidemijo močno okrnjeni konkurenci, ponuja 31. Liffe. Film, ki ga podpisuje francoski kreativni duo  Fanny Liatard in Jérémy Trouilh odprejo arhivski posnetki iz 60-ih let, narejeni med obiskom Jurija Gagarina, prvega človeka v vesolju, po katerem so poimenovali takrat odprti stanovanjski kompleks v pariškem predmestju. Betonski kolos je šestdeset let kasneje pred rušitvijo, ki jo mnogi prebivalci dotrajanega, slabo vzdrževanega kompleksa na vsak način želijo preprečiti. Eden izmed njih je 16-letni Jurij, ki ga podobno kot njegovega slavnega soimenjaka od malih nog privlačijo zvezde in človekova pot v vesolje. O tem pričajo plakati, skice in risbe na stenah njegove sobe, njegova navdušenost nad znanstveno-tehničnimi dosežki človeštva pa je v njem spodbudila kreativnost, ki jo skupaj z najboljšim prijateljem Houssamom v zadnjem obdobju usmerja v vzdrževalna dela na celotnem stanovanjskem kompleksu. Dokončna odločitev o rušitvi je namreč odvisna od poročila komisije, ki bo kmalu ocenjevalo stanje stavbe in na podlagi tega sprejelo odločitev o (ne)rušitvi. Na pomoč jima kmalu priskoči še iznajdljiva Diane, mlada Romkinja, ki s svojo nomadsko družino živi v divjem prikoličarskem naselju v neposredni bližini. 

Za odraščajočega junaka je blokovsko naselje edini dom, ki ga pozna. Prijazen fant njegovega kova bi drugje, potem ko ga zapusti neodgovorna mati, najbrž bil prepuščen samemu sebi. Toda v Cité Gagarine, med pisano skupino avtsajderjev z vseh vetrov so stakne tesne vezi, zavoljo katerih fant vendarle ni sam. Skupnost namreč prevzame vlogo nadomestne matere, zato ni težko razumeti fantovih prizadevanj za preprečitev rušenja stavbe. Načrtovano rušenje bi odrezalo popkovino, ki ga povezuje s skupnostjo in ga potisnilo na pot (pre)hitrega odraščanja. S tem zapletom se poleg motiva ločitve mladega človeka od doma naslavlja širše pojmovanje doma kot takšnega in razmislek o naravi medsebojnih relacij na takšnih krajih. Zdi se, da so vezi na socialnem robu veliko pristnejše, bolj človeške, kot v bogatejših delih mest, kjer ljudje svoja življenja živijo za visokimi ograjami, v ozkih (družinskih in interesnih) krogih. Znotraj te večje slike, ki raziskuje odnos ljudi do mest in krajev s katerimi so neločljivo povezana desetletja spominov, je umeščena zgodba o težavnem odraščanju, prijateljstvu in prvi ljubezni. Film privlačnost dolguje simpatičnosti ključnih akterjev in zanimivem zasuku v domeno sanjske, rahlo surrealistične percepcije sveta skozi oči fanta soočenega z grdo resnico. Njegov pobeg v domišljijski svet je odlično izkoriščen za impresivne scenografske rešitve, skozi katere so domiselno uresničene Jurijeve fantazije. S preobrazbo delov zapuščenega stanovanjskega kompleksa v vesoljsko plovilo je ustvarjen mikrokozmos, v katerem junak kot samotni astronavt na vesoljski misiji najde varno zavetje, smisel in nadomestek izgubljenega doma.     

Ocena



četrtek, 19. november 2020

Martin Eden (2019)

Luca Marinelli in Martin Eden (2019), Foto: Tiff


Slovenski naslov: Martin Eden
Država: Italija
Jezik: italijanščina
Leto: 2019
Žanri: drama, romantični
Dolžina: 129'Imdb 
Režija: Pietro Marcello
Scenarij: Maurizio Braucci, Pietro Marcello, Jack London (knjiga)
Igrajo: Luca Marinelli, Jessica Cressy, Denise Sardisco, Vincenzo Nemolato, Carmen Pommella, Carlo Cecchi


Beli očnjak je za mnoge prva knjiga, na katero povežemo lik in delo ameriškega pisatelja Jacka Londona. Številne adaptacije te velike knjižne uspešnice so naredile svoje, toda London je avtor, ki nam je zapustil  še veliko izvrstnih del. Pisateljev delno biografski roman Martin Eden je najprej v več delih izhajal v neki literarni reviji, leta 1909 pa je prvič objavljen kot celota. Prva filmska adaptacija je po podatkih dostopnih na spletišču Imdb prišla davnega leta 1914, leta 1942 so posneli Pustolovščine Martina Edena z Glennom Fordom in Claire Trevor, v 70-ih letih pa so svojo filmsko različico romana dodali še Rusi. Dobro stoletje po izidu knjige smo dobili nedvomno najbolj impresivno adaptacijo romana v režiji italijanskega režiserja Pietra Marcella, uveljavljenega avtorja dokumentarnih filmov, ki je z naslovnim podpisal svoj drugi igrani celovečerec.

Njegova razmeroma svobodna adaptacija je postavljena na italijanski jug, na širše območje Neaplja in  nima jasno določenega zgodovinskega obdobja, a je v zgodbi najbolj izrazito čuti vzdušje 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja. Marcello je zgodbo zabeležil na 16mm filmski trak, ki s svojo zrnato mehkobo učinkovito obuja duh preteklih časov. Ljubezen je gonilna sila številnih zgodb in tudi za revnega mornarja Martina Edena bi se marsikaj v življenju razpletlo drugače, če ne bi srečal lepe Elene. Spoznal jo je po naključju – iz rok nasilneža je rešil mladenkinega brata in premožna meščanska družina ga je v zahvalo povabila na kosilo. Bila je to ljubezen na prvi pogled, pomembno vlogo v Martinovem vsesplošnem navdušenju nad mlado Eleno pa je odigrala njena olika in izobraženost. Odprti mladenič je v hipu vedel, da želi biti del visoke družbe in uživati v pisani besedi, slikarstvu, glasbi... Ti privilegiji višjih slojev so kot magnet privlačili inteligentnega mornarja, ki je z velikim navdušenjem začel odkrivati književnost, ki ga je nato prevzela do te mere, da je tudi sam sklenil postati pisatelj. Navkljub dejstvu, da so ga vsi, vključno z njegovo preljubo Eleno opozarjali, da je za kaj takega premalo izobražen in brez pravega potenciala. Toda že ob tistem prvem kosilu v visoki družbi je bilo očitno, da je Martin človek pronicljivega duha, ki zna prepoznati zakonitosti, na katerih počiva družbena struktura in hierarhija. Ko začuti tiho obsojanje njegovega neuglajenega uživanja v hrani, ki so jo predenj postavili gostitelji, le-te preseneti z malo filozofsko domislico, katere ključna elementa sta žemljica in omaka v njegovem krožniku.

Že ta preblisk je nekako napovedal, da imamo opravka z delom, ki nam na krožnik bo naložilo veliko več od klasične romantične zgodbe. Martin Eden je fascinantna adaptacija literarnega dela, s katero je Pietro Marcello ustvaril kompleksno fuzijo različnih motivov, ki iz domene osebnega videnja sveta naslavljajo večja in pomembnejša socialna vprašanja. V liku glavnega junaka, posebneža, ki pooseblja idejo individualizma in samosvojega, unikatnega pogleda na svet, je vzpostavljena ideja soočenja posameznika z družbo. Ta samouki pisatelj v interakciji s svetom počasi prepoznava pomembna socialna vprašanja in mehanizme, ki regulirajo družbeni red. Ugotovitve so jasne – vsesplošna razgledanost, izobrazba in kultura so manjkajoče sestavine, ki delavskemu razredu preprečujejo boljše življenje, kontrola teh dobrin pa je eno izmed močnejših orodij v rokah vladajoče kaste, katere glavni in edini cilj je ohranitev trenutnega razmerja moči.  Izpostaviti velja tudi na videz kontradiktorno kritiko individualizma, ki jo slišimo iz ust samega glavnega protagonista, ki na neki točki ugotavlja, kako zelo blizu sta individualizem in konformizem, četudi sam, skupaj s svojimi najtesnejšimi sodelavci, v kasnejši fazi življenja postane ogledni primer pravilnosti v mladosti izraženih prepričanj.  Martin Eden je film, v katerem premišljeni vizualni koncept ima še kako pomembno vlogo – poleg že omenjene odločitve za 16mm filmski trak je potrebno izpostaviti še kostumografijo in scenografijo, ki pomagata v časovni nedoločljivosti in univerzalnosti zgodbe, vse skupaj pa je obogateno s prepričljivimi montažnimi rešitvami v odsekih, v katerih se igrane komponente všečno prepletajo z resničnimi arhivskimi posnetki.  Vse skupaj s svojim izvrstnim nastopom zaokroži glavni igralec Luca Marinelli (nagrada za najboljšega igralca v Benetkah), ki nam je izvrstno približal vso kompleksnost naslovnega junaka.

Ocena



ponedeljek, 16. november 2020

The Dark End of the Street (2020)


The Dark End of the Street (2019), Foto: Gravitas Ventures


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: drama
Dolžina: 69'Imdb 
Režija: Kevin Tran
Scenarij: Kevin Tran
Igrajo: Brooke Bloom, Lindsay Burdge, Anthony Chisholm, Jim Parrack, Jennifer Kim, Daniel K. Isaac, Scott Friend


Ameriška predmestja so od nekdaj ploden teritorij za sumničavost, strah in paranojo. Temni kotički mestnih ulic vedno skrivajo misterij ali dva, prikrite grožnje pa le potrpežljivo čepijo v nekem temnem kotičku in čakajo na pravo priložnost. Ti občutki so gonilna sila zanimivega celovečernega prvenca ameriškega režiserja Kevina Trana (temelj zgodbe je avtorjev tri leta starejši kratki film), ki v slabih 70-ih minutah lepo zapakira več zanimivih epizod iz življenj svojih protagonistov. 

Osrednji misterij je bolj v funkciji stimulacije domišljije lokalnega prebivalstva, kakor nas gledalcev, ki od samega začetka poznamo identiteto morilca, ki z umorom hišnega ljubljenčka ene izmed protagonistk sproži val nelagodja in ugibanj med prebivalci mirnega naselja. Iz vrst policije v javnost kmalu pricurlja informacija o tem, da je na delu najbrž serijski morilec, saj so v bližnji okolici zabeležili več podobnih primerov. Kakorkoli, to je zadosten razlog, da pokukamo v življenja lokalnega prebivalstva in skozi kratke in mestoma prepletajoče se vinjete dobimo presek življenja v ameriškem predmestju. 

Protagonista ene izmed teh epizod sta mlada zakonca, ki se v pričakovanju prvega otroka vselita v hišo v predmestju. On na pragu prihajajočega očetovstva in s tem povezane odgovornosti želi izkoristiti eno izmed vedno bolj redkih priložnosti za žur. Zato sprejme povabilo svojega novega prijatelja in se udeleži zabave na njegovem domu. Nekako v istem času osamljena in ožaloščena lastnica umorjene mačke poišče uteho v družbi ostarelega vdovca, ki živi v hiši čez cesto, med tem ko vse skupaj z veliko radovednosti in kančkom univerzalno prepoznavne (dobro)sosedske vsiljivosti z distance opazuje še ena mlada družina. In med tem ko večina starejših protagonistov išče kanček razburjenja v svojih dolgočasnih življenjih, ravnodušna mladina ne kaže nobenega zanimanja za potekajočo dramo. Namesto tega raje igrajo igrice, skejtajo in neobvezno poležavajo na kavčih – to so pač privilegiji, ki si jih lahko privoščijo tisti, ki jim še ni potrebno odrasti. Toda prav eden izmed njih bo razrešil misterij in končal tedne nevarnega življenja, v katerih so lokalni prebivalci trepetali za usode svojih ljubljenčkov. 

Kevin Tran je z zelo omejenim budžetom dosegel veliko – poleg solidne končne produkcijske vrednosti mu je uspelo kreirati všečno, rahlo temačno vzdušje in ponuditi prepričljive, mestoma zabavne izseke iz življenj zdolgočasenih, osamljenih in negotovih protagonistov. Vse vinjete sicer nimajo enakega učinka, saj nekatere učinkujejo bolje od drugih, vendar vse skupaj tvorijo dokaj koherentno celoto. Tran je talentiran avtor, ki je sodeč po naslovnem na dobri poti, in videli bomo, ali mu v prihodnosti bo uspelo kakovostno nadgraditi tukaj izkazani potencial.


Ocena




nedelja, 15. november 2020

Sheytan vojud nadarad (2020)

aka There Is No Evil
Sheytan vojud nadarad / There Is No Evil (2020), Foto: Liffe


Slo naslov: Zlo ne obstaja
Drugi naslovi: There Is No Evil
Država: Iran, Nemčija, Češka
Jezik: perzijščina 
Leto: 2020
Dolžina: 151',  Imdb
Žanri: drama
Režija: Mohammad Rasoulof
Scenarij: Mohammad Rasoulof
Igrajo: Ehsan Mirhosseini, Kaveh Ahangar, Mahtab Servati, Mohammad Valizadegan, , Shaghayegh Shourian, Alireza Zareparast, Salar Khamseh, Darya Moghbeli, Mohammad Seddighimehr, Jila Shahi, Baran Rasoulof


Mohammad Rasoulof je eden vidnejših iranskih filmarjev, ki v svojih filmih kritično pretresa pomembna družbeno-politična vprašanja. Kritična drža mu je v domovini prinesla nemalo težav, saj je Rasoulof eden izmed več pomembnih iranskih avtorjev, proti kateremu so iranske oblasti vodile ali še vodijo sodne procese. Številni mediji so v zadnjih letih pogosto poročali o politično motiviranih procesih zoper iranske filmarje in verjamem, da je povprečen poznavalec dogajanja na  mednarodni filmski sceni seznanjen s težavami iranskih avtorjev. Najnovejše informacije pravijo, da je Rasoulof  marca letos zaradi treh filmov  (ki so po mnenju sodišča protidržavna propaganda) obsojen na enoletno zaporno kazen in dveletno prepoved snemanja filmov.  

Med najodmevnejša dela danes 47-letnega režiserja sodijo: Zbogom (Bé omid é didar, 2011), zgodbo o odvetnici, ki poskuša pridobiti vizum za izstop iz države, po kateri je prišel Rokopisi ne gorijo (Dast-neveshtehaa nemisoosand, 2013), film navdihnjen z resničnimi dogodki, ki v fokus postavi dva agenta državne tajne službe s posebni nalogami – med zadolžitvami so nadzor, teroriziranje in celo likvidacije disidentov in drugih uporniških intelektualcev. V naslednjem filmu, A Man of Integrity (Lerd, 2017), o katerem sem pred časom poročal tukaj, je v ospredju boj malega človeka in njegove družine s sistemsko korupcijo. Zlo ne obstaja je njegov najnovejši celovečerec, za katerega je v Berlinu prejel najvišje odličje - berlinskega zlatega medveda.    

Ob ogledu naslovnega se je še enkrat izkazalo, da se je v ogled najbolje spustiti z minimalnimi informacijami o vsebini ali temi filma. Zlo ne obstaja namreč sestavljajo štiri neodvisne zgodbe, katerih rdeča nit je smrtna kazen, obravnavana iz različnih perspektiv, iz zornega kota protagonistov, ki so poznali nesrečneže obsojene na smrtno kazen, ali so na različne načine, kot del državnega aparata, vpleteni v eksekucijo kakšnega izmed teh obsojencev. 

Prva zgodba v ospredje postavlja družinskega človeka, predanega očeta, može in sina, ki z veliko ljubezni in topline skrbi za svoje najbližje. Morda je prav zato zadnje dejanje prve epizode tako pretresljivo, a obenem izjemno premišljeno, saj vsak drobni, skrbno izbrani detajl, na svoje mesto postavi subtilne namige, ki smo jih bili deležni na poti k sklepnemu dejanju. 

V drugi zgodbi je v ospredju vojak, ki se ne more sprijazniti z ukazom, s katerim ga izberejo, da na zadnji sprehod popeljal obsojenca na smrt. Na drugo zgodbo se neposredno navezuje zgodba še enega vojaka, ki zavoljo izpolnitve enakega ukaza dobi tri dni dopusta, ki jih bo preživel v družbi svoje ljubezni. Film sklene četrta zgodba,  v kateri smo priča prihodu v tujini živeče mlade ženske na obisk sorodnikom v Iranu. Obisk razkrije dolgo let varovano družinsko skrivnost in dalekosežne posledice upora proti sistemu.

Prevpraševanje slepega sledenja črki zakona, upoštevanje odredb in odločb totalitarnega režima in vsakršno delovanje usmerjeno v brezpogojno spoštovanje smernic, ki jih pred posameznika postavi sistem, so ena izmed temeljnih točk, na katerih Rasoulof gradi zgodbo in skozi katero vse razmišljajoče sodržavljane poziva k razmisleku. Ta vprašanja so univerzalna do te mere, da jih brez težav, v morda nekoliko blažjih oblikah, lahko apliciramo na prav vsako okolje. Zlo ne obstaja je film, ki odlično ustvarja okoliščine za konflikt med nepisanimi, človeškimi vrednotami in v vedenjske vzorce državljanov vkodirano obvezo spoštovanja zakonov in pravil. Film, ki nas sili v razmislek o tem, kdaj je potrebno zanemariti tisto, kar se od nas pričakuje in pustiti prirojenim nagonom, da nam pokažejo pot. V času, ko zametki totalitarnih režimov postajajo evropski trend, je vloga filmov kakršen je naslovni, toliko pomembnejša.      

Ocena



sreda, 11. november 2020

Moj jutarnji smeh (2019)

aka My Morning Laughter

Filip Đurić, Moj jutarnji smeh (2019), Foto: Liffe


Slo naslov: Moj jutranji smeh
Drugi naslovi: My Morning Laughter
Država: Srbija
Jezik: srbščina
Leto: 2019
Dolžina: 94',  Imdb
Žanri: drama
Režija: Marko Đorđević
Scenarij: Marko Đorđević
Igrajo: Filip Đurić, Jasna Đuričić, Ivana Vuković, Nebojša Glogovac


Skandinavci so znani po tem, da potomce kmalu po prestopu praga polnoletnosti spodbujajo naj zapustijo domače gnezdo, se osamosvojijo in poiščejo svojo pot. V drugih evropskih državah, pa tudi na številnih drugih koncih sveta so stvari drugačne, saj potomci pogosto ostajajo v domačih gnezdih tudi potem, ko dosežejo starost v kateri bi morali preizkusiti svojo srečo v širnem svetu. Danes, ko malodane vsak mlad človek lahko životari pod streho, ki so jo nad njegovo (in svojo) glavo postavili starši, se mladi dokaj pogosto prepuščajo udobju nesprejemanja odgovornosti in odločitev, ki  peljejo na pot osamosvojitve. 

Z eno takšnih, a vendarle nekoliko specifičnih situacij, se v igranem prvencu Moj jutranji smeh, ukvarja srbski režiser Marko Đorđević. Njegov osrednji junak Dejan je moški na pragu tridesetih, ki še vedno živi s starši – preveč zaščitniško in do neke mere posesivno materjo in zapitim očetom, ki mu brez veliko razmišljanja lahko pripišemo nekaj odgovornosti za to, da so stvari takšne, kakršne so. Dejan je sicer študiral zgodovino in zdaj kot nadomestni učitelj s polovičnim delovnim časom poučuje na osnovni šoli, toda to je obenem njegov edini korak proti samostalnosti, po katerem je nekako obtičal v mestu. Interakcija z zunanjim svetom je zanj vedno zahtevna naloga, še posebej neroden pa je v situacijah, ki zahtevajo komunikacijo z nežnejšim spolom. Vse skupaj je zaskrbljujoče do te mere, da se celo zaščitniška mati zaveda, da se nekaj potrebno storiti. Pravzaprav je ona pobudnica obiska pri nekem jasnovidcu, ki prinese streznitev. Predvsem za sina (in tudi njo samo), saj se zdi, da so jasnovidčeve netaktne, mestoma grobe besede vendarle odločilen impulz, ki sproži spremembo. 

Moj jutranji smeh je zgodba o predstavniku generacije, do katere je življenje ravno dovolj prizanesljivo, da se ji ni potrebno spustiti v odprt boj za obstanek, a obenem dovolj zahtevno in neprijazno, da ji preprečuje raziskovanje potenciala osamosvojitve in zadovoljstva, ki ga človek čuti, ko škarje in platno drži v rokah in sam kroji svojo usodo. Dejan je pač tipičen luzer, razvajen mlad človek, ki si pri tridesetih ne zna pripraviti niti preprostega zajtrka. Vse njegove potrebe je vedno servisirala mati, ki se čedalje bolj zaveda, kako zelo slabo je njen mladiček pripravljen na samostojno življenje. 

Dejan ti lahko s svojimi negotovostmi in neiznajdljivostjo včasih gre na živce, vendar se je na takšnega poštenjaka, ki ne premore niti trohice zlobe, težko jeziti. Zato je sorazmerno s pretečenim časom naraščala moja naklonjenost do nerodnega protagonista v odlični interpretaciji Filipa Đurića, ki zelo lepo kanalizira Dejanova kompleksna čustvena stanja in nas pripravi do tega, da razumemo njegovo mučno eksistenco. Tudi sicer so ključni igralski nastopi na visokem nivoju, v spominu pa bo prav gotovo ostala miniatura pokojnega Nebojše Glogovca (njegova zadnja vloga), ki nekako določi ton filma in fini balans med bolečino in humorjem, ki ga Đorđević uspešno ohranja vse do optimistično zastavljenega konca. 

Moj jutranji smeh je glede na skromen budžet vsekakor impresiven dosežek, posnet na avtentičnih lokacijah, zapolnjen z življenjskimi situacijami in dialogi. Film je sestavljen iz pretežno dolgih kadrov, s specifičnimi postavitvami kamere v habitate, iz katerih kar seka nezadovoljstvo in utesnjenost. Težko je najti en sam prizor, v katerem položaj in drža akterjev izžareva ugodje ali zadovoljstvo. Toda režiser nam kljub temu ponudi obet Dejanovega jutranjega smeha iz naslova, za katerega so z zadnjim prizorom položeni dokaj trdni temelji.

    

Ocena




ponedeljek, 09. november 2020

On the Rocks (2020)

Bill Murray & Rashida Jones, On the Rocks (20209; Foto: A24


Slovenski naslov:
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: avantura, drama, komedija
Dolžina: 96',  Imdb 
Režija: Sofia Coppola
Scenarij: Sofia Coppola
Igrajo: Bill Murray, Rashida Jones, Marlon Wayans, Jessica Henwick


Laura (Rashida Jones) in Dean (Marlon Wayans) se poročita. Kakih petnajst let kasneje se je marsikaj spremenilo – on je uspešen poslovnež, ona pa poskuša uskladiti svojo pisateljsko kariero s številnimi obveznostmi povezanimi z vzgojo njunih hčera. On je tako kot večina uspešnih poslovnežev največkrat odsoten in morda bi ozračje bilo boljše, če bi med njima vsaj občasno vzplamtel stari ogenj. Če bi Dean Lauro vsaj občasno spomnil, zakaj sta se poročila in ji vendarle posvetil nekaj več pozornosti. Stvari iz Laurine perspektive vsekakor niso rožnate – poslovnih potovanj in poznih poslovnih druženj s tesnimi sodelavci je vedno več, poleg njenega moškega pa je zelo pogosto privlačna Fiona, ki po vseh predispozicijah predstavlja grožnjo. Opozorilnih znakov je vedno več, zato Laura pomoč in nasvet poišče pri očetu Felixu (Bill Murray). Izbira je logična – Felix je namreč nepopravljivi ženskar in veliki šarmer, ki je pred mnogimi leti zapustil Laurino mamo. Zaskrbljena Laura bi v resnici težko našla nekoga, ki bolje pozna trike, s katerimi poročeni moški lahko skrije nezvestobo. Felix navdušeno sprejme izziv reševanja misterija okoli zetove (ne)zvestobe tudi zato, ker je to lepa priložnost, da se Lauri vsaj delno oddolži za grehe iz preteklosti. 

Vzporednice, ki jih lahko povlečemo z najnovejšim Sofije Coppola in 17 let starejšim Izgubljeno s prevodom so zelo očitne. Z nami je ponovno Bill Murray, tokrat bolj vesel in manj melanholičen, Scarlett pa je zamenjala Rashida, še ena zapostavljena in osamljena  ženska, ki v odsotnosti prezaposlenega moža sklene zavezništvo z vedno zanesljivim Billom Murrayjem. Le da sta tokrat osamljena ženska in razigrani starček rodbinsko povezana – ona je njegova hčerka, zato na subtilno obojestransko privlačnost, ki je krasila malodane vsak skupni prizor v Izgubljeno s prevodom, tu ne moremo računati. Namesto tega nam Coppola želi prodati zgodbo o odnosu med očetom in hčerko, ki do njega navkljub vzornemu odnosu še vedno goji zamero, ki je z leti vendarle nekoliko zbledela. Kemija med Billom in Rashidom je vzorna, Coppola pa je že dokazana filmarka, zmožna zastaviti in režirati prizore skozi katere gledalci sproščeno, organsko spoznavamo njene like, ki postopoma mobilizirajo naše čute in nam prirastejo k srcu. 

Toda ne glede na povsem soliden končni vtis sem mnenja, da Coppoli tokrat vendarle primanjkuje nekaj substance in če hočete želje, da se bolj odločno potopi v globine duš njenih protagonistov. Želim si, da bi film bolj raziskal Laurino počutje na pragu-40-ih, njeno (ne)zadovoljstvo s tem, kam jo pripeljalo življenje in vlogo, v kateri se protagonistka očitno ne počuti najbolje. Na drugi strani imamo očeta, o katerem bi prav tako želel vedeti več – odkriti kanček negotovosti in obžalovanja, ki ga s seboj nosi playboyjevski življenjski stil. To so vprašanja, ki jih On the Rocks ošvrkne le bežno, med tem ko nas počasi pelje proti razrešitvi uganke, ki v resnici ni pomembna, saj zgodba odnosu med junakinjo in njenim (ne)zvestim možem enostavno nima prave teže. Režiserka je tokrat očitno ubrala nekoliko lahkotnejši pristop, se bolj odločno usmerila v komedijo in posnela soliden, gledljiv film, ki vendarle ni na nivoju njenih najboljših stvaritev.  

Ocena



petek, 06. november 2020

Bedoune tarikh, bedoune emza (2017)

aka No Date, No Signature
Navid Mohammadzadeh in No Date, No Signature (2017), Foto: RENDEZ VOUS


Slo naslov: Brez datuma in podpisa
Drugi naslovi: No Date, No Signature 
Država: Iran
Jezik: perzijščina
Leto: 2017
Dolžina: 104',  Imdb
Žanri: drama, misterij 
Režija: Vahid Jalilvand
Scenarij: Vahid Jalilvand
Igrajo: Navid Mohammadzadeh, Amir Agha’ee, Hediyeh Tehrani, Zakiyeh Behbahani, Sa’eed Dakh, Alireza Ostadi


Iranska drama Brez datuma in podpisa govori o specifični situaciji, v kateri se lahko znajde kdorkoli. O trenutkih, ko posameznik z drobno nepravilnostjo, zamolčano resnico ali majhno lažjo išče izhod iz zanj potencialno neprijetnega položaja in tako nehote sproži sosledje dogodkov, ki močno zaznamujejo njegovo in življenje drugih ljudi. 

V drugem celovečercu iranskega režiserja in scenarista Vahida Jalilvanda imamo takšno situacijo, v katero se po naključju zaplete Kaveh Nariman, pošten in načelen človek, zdravnik oddelka za patologijo neke iranske bolnišnice. Na poti domov se po manjši neprevidnosti zaplete v prometno nesrečo, v kateri s svojim vozilom s ceste zrine družino na motociklu. Po nesreči takoj ustavi vozilo in priskoči na pomoč ponesrečencem. Kaže, da, razen nekaj manjših poškodb na dvokolesniku, nihče ni utrpel hujših poškodb. Kaveh vseeno skrbno pregleda dečka, ki sprva kaže znamenja dezorientacije, a se nato hitro zbere in zdi se, da se vse skupaj bo končalo le z nekaj zvite pločevine. Fantkov oče vztraja na tem, da pokličejo policijo, Kaveh pa bi vse skupaj rešil brez vpletanja policije, s plačilom odškodnine. Zaradi prezaposlenosti mu namreč ni uspelo podaljšati registracije in zavarovanja, zato kočljiv položaj želi zgladiti brez vmešavanja policije. Očitno je, da ima opravka z revno družino in ko fantkovem očetu odpre denarnico, zadeva je rešena. Toda očetova obljuba, da bo fantka za vsak slučaj odpeljal v bolnišnico, na preventivni pregled, obvisi v zraku, naslednje jutro pa je med trupli na Kavehovem oddelku tudi telo fantka, ki je po noči, po nepričakovanih zapletih, umrl na urgentnem oddelku.

Otrok je mrtev in načelni forenzik se dobro zaveda, da je morda prav on odigral odločilno vlogo v tragediji. A tu se razpletanje zapletenega klopčiča šele začne. Svojo vlogo v otrokovi smrti vzporedno prevprašuje tudi fantkov oče, ki otroka ni, tako kot je bilo dogovorjeno, takoj peljal v bolnišnico. Jalilvand prepričljivo zlaga vzročno-posledična sosledja z namenom prikazati kompleksnost človekovega značaja in pokazati, da tudi moralno stoični posamezniki včasih lahko naredijo drobne napake, iz katerih se lahko razvije nekaj nepopravljivega. Čeprav zgodba v stilu detektivskega trilerja postopoma razkriva detajle, s katerimi celotna slika postaja vedno bolj jasna in zanimiva, Jalilvandov cilj ni ugotovitev absolutne resnice. Vprašanje odgovornosti zgodbo žene naprej, toda to je le okvir za pretresanje položaja posameznika skozi prizmo razrednega položaja in privilegijev, ki izhajajo iz teh klasno definiranih vlog. Nosilca teh vlog sta oba glavna moška protagonista, ki z odličnima igralskima nastopoma poskrbita za močno vez z gledalcem, saj položaja in dejanj obeh ni težko razumeti in se z njimi poistovetiti. Primarni perspektivi sta moški vendar tudi obe ženski vlogi nosita  določeno težo, s pomembnim prispevkom v nekaterih odsekih zgodbe. Dobro igro povezujeta racionalen scenarij in režija, ki se manifestirata v sposobnosti, da se zgolj z enim prizorom ali dialogom vzpostavi temelj za nadaljnji razvoj zgodbe. Vadid Jalilvand je z naslovno stvaritvijo pokazal zavidljivo avtorsko zrelost in se profiliral v enega najbolj zanimivih iranskih režiserjev današnjice.

Ocena