torek, 22. januar 2019

A Star Is Born (2018)

Bradley Cooper and Lady Gaga in A Star Is Born (2018)

Slovenski naslov: Zvezda je rojena
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: drama, glasba, romantični
Dolžina: 136' Imdb 
Režija: Bradley Cooper
Scenarij: Bradley Cooper, Eric Roth in drugi
Igrajo: Lady Gaga, Bradley Cooper, Sam Elliott, Andrew Dice Clay, Dave Chappelle, Anthony Ramos, Rafi Gavron


Zvezda je rojena. Četrtič, če štejemo zgolj tiste bolj odmevne interpretacije in reinterpretacije zgodbe, ki so jo prvič posneli leta 1937. Za ponovno rojstvo je najzaslužnejši Bradley Cooper, ki je za začetek svoje režiserske zgodbe izbral rimejk, ki je že v osnovi jamčil odmevnost in priložnost za sanjski začetek novega poglavja v njegovi karieri. Film je postal hit, še preden ga je videl kdorkoli, o njem je že pred prihodom v kino dvorane prelito nemalo črnila. Slavni igralec je že z dogovorom sklenjenim z eno izmed največjih glasbenih zvezdnic našega časa postal zmagovalec in po velikem uspehu prvenca (v mošnjičku se je nabralo že več kot 400 milijonov $) bo zbiranje sredstev za nove projekte še bolj enostavno. Ne glede na dejstvo, da mu je uspelo posneti povsem soliden prvenec bi osebno raje videl, če bi me Cooper vsaj malce presenetil. Ponudil nekaj drugačnega, kakšno bolj osebno in posebno zgodbo, ki se je v vseh teh letih njegovega udejstvovanja pred kamero pilila nekje v ozadju in čakala na pravo priložnost. Nekaj takega je nazadnje storil Jonah Hill, ki je z Mid90s skozi zadnja vrata stopil na režiserski oder in svojo ekipo krasnih mladih igralcev posnel srčno zgodbo o odraščanju, s katero je pokazal in dokazal, da nanj gre resno računati tudi v tej novi vlogi.

Lady Gaga in A Star Is Born (2018)

Zgodba o country zvezdniku (Jack Maine), ki po naključju odkrije in nato pod svoje okrilje vzame talentirano glasbenico (Ally), je z nekaterimi posodobitvami zgrajena na hrbtenici predhodnikov. Dobra energija in kemija med Cooperjem in Gago v prvi uri ponudi dober rezultat, ki glasbeni in čustveni vrhunec doseže v trenutku, ko bodoča zakonca na odru skupaj zapojeta »Shallow.« Toda Cooper se v nadaljevanju zadovolji s kronologijo njenih vzponov in njegovih padcev, ki v nobenem trenutku ne dosežejo intenzitete omenjenega vrhunca in všečnosti »spoznavnega« dela njune zgodbe. V ospredje se tako prerinejo klasični motivi dram o estradnih zvezdah, ki so prisiljene žrtvovati zasebnost, težave utapljajo v različnih opojnih substancah, nakar te postanejo glavni generator nesoglasij in odločilen dejavnik krhanja medsebojnih razmerij. Odnos med Jackom in starejšim bratom Bobbyjem (vedno zanesljivi Sam Elliott), ki je dolga leta skrbel za kariero mlajšega, uspešnejšega brata, je nedvomno element zgodbe, v katerem se je skrival večji potencial. A to je le ena izmed odprtih front, na kateri film od začetka do konca ohranja »status quo,« brez konkretnega poseganja v bistveno. Film je še bolj površen v portretiranju likov na Allyjini strani zgodbe, saj nekaj karakternih črtic premore le njen oče, vsi ostali pa so le grobe skice, brez ene same tehtne dialoške vrstice. Cooperju skozi portret ambicioznega menedžerja, ki krmari Allyjino kariero, uspe dokaj dobro artikulirati kritiko sodobnih trendov v glasbeni industriji, ki s komercialno naravnanostjo puščajo vedno manj prostora talentiranim glasbenikom in pogosto celo zavirajo njihovo ustvarjalnost. Kritika je povsem na mestu, a je zavoljo dejstva, da v glavni vlogi gledamo glasbenico, ki je reprezentativni produkt takšne miselnosti, vseeno nekoliko presenetljiva. Glasbenico, ki zna peti in tudi igrati – številni hvalospevi na njen račun se mi sicer zdijo nekoliko pretirani – in videli bomo, kako bo Gaga v prihodnje krmarila svojo igralsko kariero. Bradley Cooper igralec je tu ustvaril eno svojih prepričljivejših vlog in pokazal nemalo režiserskega talenta. Zato upam, da bo za prihodnje režijske podvige izbral kakšen bolj izviren projekt, ki lahko dokončno potrdi izkazani potencial.

Ocena


nedelja, 20. januar 2019

White Boy Rick (2018)

Matthew McConaughey and Richie Merritt in White Boy Rick (2018), Photo by Scott Garfield - © 2018 CTMG, Inc


Slo naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 111'Imdb
Žanri: krimi, drama
Režija: Yann Demange
Scenarij: Andy Weiss, Logan Miller 
Igrajo: Matthew McConaughey, Richie Merritt, Bel Powley, Jennifer Jason Leigh, Brian Tyree Henry, Rory Cochrane, RJ Cyler, Jonathan Majors, Eddie Marsan, Taylour Paige, Bruce Dern


[ENG]


Matthew McConaughey, Bruce Dern, Eddie Marsan, and Jennifer Jason Leigh star in this fact-based crime drama about an 1980s-era petty hustler who became a drug boss, then FBI informant, before the age of 16.

Set in a depressed 1980s Detroit, in an America embarking on a war against drugs, White Boy Rick follows the true story of Ricky Wershe Jr. (Richie Merritt), a teenaged drug informant turned dealer, moving, and sometimes fumbling, between both sides of the law.

In the Wershe's blue-collar home, Richard Sr. (Matthew McConaughey) dreams of open- ing a chain of video stores, but makes his living as a licenced gun dealer - with a side business manufacturing illegal silencers. His affable son, Rick Jr., shares his entrepreneurial spirit. Tasked with selling guns to local drug dealers, Rick Jr. gets a taste for their lifestyle as he parties and rubs elbows with notorious figures on both sides of the law. But when federal agents (Jennifer Jason Leigh and Rory Cochrane) get a hold of him, he is forced into a risky web of lies and deceit. Though not ignorant of the damage drugs can cause — his own sister (Bel Powley) is lost in a spiral of addiction — Rick Jr. fails to fully comprehend the danger that surrounds him. In Detroit in the late 20th century you're better off murdering someone than being caught with a gram of cocaine.

Yann Demange ('71, TIFF '14) flexes his directorial muscles in his second feature. With a Scorsese-esque sensibility and a killer soundtrack, and featuring a breakthrough performance by Merritt as the lead, White Boy Rick is an affecting and intelligent cautionary tale about the consequences of people and governments seeking simple solutions to complex problems. Though he was never going to win a father-of-the-year award, Wershe Sr. always had his son's best interests at heart. The same cannot always be said about the state for its people. -KERRI CRADDOCK, Tiff



Ocena



petek, 18. januar 2019

Mid90s (2018)

Sunny Suljic in Mid90s (2018)

Slovenski naslov:
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: drama, komedija
Dolžina: 85'Imdb 
Režija: Jonah Hill
Scenarij: Jonah Hill
Igrajo: Sunny Suljic, Lucas Hedges, Na-kel Smith, Gio Galicia, Ryder McLaughlin, Alexa Demie, Katherine Waterston, Olan Prenatt


Zapisa o naslovnem sprva nisem planiral. V načrtu je bil le krajši copy-paste povzetek, s katerim bi na blogu pustil sled o videnem. Dobro dva tedna po ogledu je Mid90s še vedno v mojih mislih. Od takrat sem videl že veliko novega materiala, toda naslovni je nekako vedno izplaval na površje in navzdol potiskal večino videnega v zadnjih tednih. To je bilo dovolj jasen signal, da filmu moram nameniti več prostora in mu posvetiti nekaj vrstic.

Zgodba postavljena v 90-ta leta prejšnjega stoletja je v nostalgične tone odeta štorija o odraščanju 13-letnega Stevieja »Sunburna« (igra ga Sunny Suljic, opažen v Lanthimosovem Ubijanju svetega jelena). Fant prihaja iz revne družine, poleg matere samohranilke je tu še starejši in do trinajstletnika pogosto nasilni starejši brat Ian. Ob pogosto odsotni materi in sovražno nastrojenemu bratu fantič prosti čas raje preživlja zunaj. Iskanje prostora pod soncem bi zanj bilo veliko lažje, če bi ob sebi imel vsaj enega dobrega prijateljev. Fanta močno privlači skejterska kultura, zato večino časa preživlja na priljubljenih skejt lokacijah in v trgovini z bordi, v kateri se zbira skupinica prijateljev, ki ga vzame pod svoje okrilje. Stevie s svojo nevsiljivo radovednostjo najprej pridobi Rubena, najmlajšega člana skupine, nato pa ga medse sprejmejo še ostali: tihi vodja skupine Ray, njegov prvi namestnik Fuckshit in redkobesedni Fourth Grade, ki njihova doživetja pogosto dokumentira s kamero, ki jo ima vedno pri roki.

Olan Prenatt and Na-kel Smith in Mid90s (2018), Photo by Tobin Yelland - © 2018 - A24

Jonah Hill je igralec, ki je v zadnjih letih dosegel izjemne stvari. S premišljeno izbiro vlog se je počasi otresel pedigreja igralca, ki lahko igra le v lahkotnih komedijah in pokazal, da je zelo dobra izbira tudi za drugačne, resnejše vloge. Po njegovem scenaristično-režijskem prvencu je jasno, da nanj moramo resno računati tudi v tej novi, avtorski vlogi za kamero, kajti Mid90s je po moji oceni eden boljših prvencev lanskega leta. Čeprav ne govorimo o avtobiografiji je bolj ko ne jasno, da je Hill v zgodbo vključil marsikakšno avtobiografsko črtico in iz teh razlogov je čutiti dokaj izraženo osebno noto. Všečnost in prepričljivost filma počiva na treh ključnih dejavnikih: vzdušju, likih in verni rekonstrukciji obdobja, v katerem se odvrti naslovna zgodba. Junaki živijo v eri pred vzpostavitvijo vzporednih virtualnih svetov in socialnih omrežij, ko so odnosi med najstniki definirani z dejansko interakcijo in druženjem v resničnem svetu. Skejtanje in glasba sta središče sveta za Stevieja in ekipo, ki svoje dneve preživljajo na priljubljenih skejterskih lokacijah, na deskah, v ritmih hip-hopa, največkrat povsem trezni, občasno opiti in včasih pod vplivom kakšnih manj nedolžnih substanc. Ves čas je nekako čutiti, da smo v rokah pripovedovalca, ki dobro pozna zakonitosti sveta, v katerem njegovi junaki živijo svoje dni. Dialogi in prizori delujejo pristno, enako avtentične vibracije oddajajo vsi pomembnejši liki. V zgodbah kot je ta, brez prelomnih dogodkov in velikih zapletov, ki jo nosijo predvsem liki in njihov vsakdan, selekcija igralskega kadra igra pomembno vlogo. Hill je pokazal izjemen čut pri reševanju igralske križanke – med ključno peterico le Sunny Suljic ima nekaj izkušenj, vsi ostali so debitanti (med njimi posebej izstopa Na-kel Smith) – iz igralcev mu je uspelo izvleči iskrenost in pristnost, ki jo občutimo v vsakem prizoru. Manjša pripomba leti le na nedorečeno vlogo starejšega brata Iana. Ta lik je po moji oceni imel veliko večji potencial in talentirani mladi igralec Lucas Hedges bi ga gotovo znal izkoristiti. 

Ocena


sreda, 16. januar 2019

Disobedience (2017)

Rachel Weisz, Alessandro Nivola, and Rachel McAdams in Disobedience (2017)


Slo naslov: -
Država: VB, Irska, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2017
Dolžina: 114'  ,  Imdb
Žanri: drama, romantični
Režija: Sebastián Lelio
Scenarij: Sebastián Lelio, Rebecca Lenkiewicz 
Igrajo: Rachel Weisz, Rachel McAdams, Alessandro Nivola, Allan Corduner


[ENG]


From a screenplay by Sebastián Lelio and Rebecca Lenkiewicz, the film follows a woman as she returns to her Orthodox Jewish community that shunned her decades earlier for an attraction to a female childhood friend. Once back, their passions reignite as they explore the boundaries of faith and sexuality. Based on Naomi Alderman's book, the film stars Rachel Weisz, Rachel McAdams and Alessandro Nivola. -Written by Bleecker Street

Ocena


torek, 15. januar 2019

The Old Man & the Gun (2018)

Robert Redford  in The Old Man & the Gun (2018)


Slovenski naslov: Starec in pištola
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: komedija, krimi, drama
Dolžina: 93'Imdb 
Režija: David Lowery
Scenarij: David Lowery
Igrajo: Robert Redford, Casey Affleck, Sissy Spacek, Danny Glover, Tom Waits



David Lowery je režiser, ki ga zelo cenim. Pri 33-ih je posnel odlično krimi romanco Ain't Them Bodies Saints (2013) s Caseyjem Affleckom in Rooney Maro, štiri leta kasneje je z istima igralcema posnel A Ghost Story, še eno poslastico, ki sem je uvrstil na moj seznam najboljših filmov iz leta 2017. Za  mlajšega Afflecka je rezervirana vloga tudi v njegovem najnovejšem filmu Starec in pištola, v katerem vloga prve igralske violine vendarle pripada poslavljajočemu se Robertu Redfordu. Igralska legenda je v 82. letu sklenil, da je napočil čas za slovo, za svojo bojda zadnjo vlogo pa je izbral upodobitev Forresta Tuckerja, človeka, ki je v svoji dolgi roparski karieri uspešno oropal številne banke (včasih tudi več bank v enem samem dnevu).

Tucker se je poleg roparskih podvigov specializiral za pobege iz zaporov: po njegovi evidenci mu je uspelo kar 18 krat pobegniti na prostost, 12 poskusov pa je bilo neuspešnih. Starec in pištola je torej zgodba posneta po bolj ali manj resničnih dogodkih, ki se pretežno osredotoča na rope izvedene v 80-ih letih, v zadnji etapi njegove roparske kariere. Forrest Tucker ni bil poseben samo zaradi številnih ropov in kasnejših pobegov in zapora. Tisti, ki so tako ali drugače poznali so ga opisovali kot prijaznega možakarja, ki je ropal z nasmehom na obrazu. Človeka, ki je v kritičnih situacijah vedno znal ohraniti mirno kri in izbrati besede, s katerimi je znal pomiriti prestrašene bančne uslužbence. S seboj je nosil pištolo, ki jo ni nikoli uporabil, večji del kariere pa je ropal bolj iz zabave, kot zaradi same finančne koristi.

Robert Redford and Sissy Spacek in The Old Man & the Gun (2018)

Starec in pištola je film, v katerem je več kot očitno režiserjevo silno spoštovanje do glavnega igralca. Ko ti igralska legenda takšnega kalibra ponudi priložnost režirati njegov poslovilni film je nekako pričakovano, da le-ta ima dokaj velik vpliv nad tem, kakšen film želi posneti. Starec in pištola je zato ne le film o  Forrestu Tuckerju ampak tudi film o Robertu Redfordu, v katerem ta pri dvainosemdesetih pokaže, da je še vedno tisti elegantni, simpatični človek z magično modrimi očmi, iz katerih še vedno izžareva neverjetna energija. Redford tu počne tisto, kar je najbolje počel skozi celotno kariero: živi na napačni strani zakona in nas kljub temu (zelo hitro) pridobi na svojo stran. To pot Redford upodablja junaka, ki ni simpatičen samo nam gledalcem, ampak tudi tistim, ki bi ga morajo loviti. Na njegovo simpatičnost tako ni imun niti detektiv, ki mu diha za ovratnik (Affleck), niti uslužbenke in uslužbenci bank, ki jih ropa. Glede na povedano je nekako pričakovano, da se zanj ogreje tudi srce ženske (Sissy Spacek), ki jo Forrest po spletu okoliščin sreča med pobegom s kraja zločina. Njuni skupni prizori so najlepši odseki filma, v katerih praktično vso magijo generira že njuna prezenca v kadru. Tehtnost dialogov je tu v drugem planu, tako kot karakterizacija praktično vseh pomembnejših likov. Redford je je ciljal na sproščenost in pozitivo in morda prav zato zgodba Forresta Tuckerja in ljudi okoli njega deluje kot nekoliko zasanjana verzija resničnega življenja. Pozabite na napeto proceduralnost bančnega ropa in drugih ključnih sestavin »heist« filmov. Starec in pištola je de facto film, ki predvsem želi ugajati in zabavati. Zato v njem ne gre iskati kakšnih globljih pomenov, večplastnih likov in filozofskih sklepov o smislu življenja.  



Ocena


sobota, 12. januar 2019

Private Life (2018)

Paul Giamatti, Kathryn Hahn, and Kayli Carter in Private Life (2018), Jojo Whilden / Netflix - © Sundance Institute pro

Slo naslov:
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 123'Imdb
Žanri: drama
Režija: Tamara Jenkins
Scenarij: Tamara Jenkins
Igrajo: Kathryn Hahn, Paul Giamatti, Emily Robinson, Molly Shannon, John Carroll Lynch


[ENG]

The new film from Academy Award-nominated filmmaker Tamara Jenkins (The Savages, Slums of Beverly Hills), PRIVATE LIFE is the bracingly funny and moving story of Richard (Academy Award-nominee Paul Giamatti) and Rachel (Kathryn Hahn), a couple in the throes of infertility who try to maintain their marriage as they descend deeper and deeper into the insular world of assisted reproduction and domestic adoption. After the emotional and economic upheaval of in vitro fertilization, they're at the end of their middle-aged rope, but when Sadie (breakout newcomer Kayli Carter), a recent college drop out, re-enters their life, things begin to look up.

Ocena


petek, 11. januar 2019

Aritmiya (2017)

aka Arrhythmia

Aleksandr Yatsenko and Irina Gorbachova in Aritmiya (2017), CTB Film Company



Slo naslov: Aritmija
Angleški naslov: Arrhythmia
Država: Rusija
Jezik: ruščina
Leto: 2017
Dolžina: 116',  Imdb
Žanri: drama
Režija: Boris Khlebnikov
Scenarij: Boris Khlebnikov, Nataliya Meshchaninova
Igrajo: Alexander Yatsenko, Irina Gorbacheva, Nikolay Shraiber, Sergey Nasedkin, Maxim Lagashkin, Alexander Samoilenko, Anna Kotova, Valentina Mazunina

[SLO]


Oleg je nadarjen bolničar. Njegovo reševalno vozilo drvi od enega nujnega primera do drugega, kjer so ogrožena življenja. Oleg skuša vselej narediti nemogoče, vse drugo – tudi kariera, družina in lastno življenje – lahko počaka.
Oleg je sila nadarjen in zagnan mladi bolničar. Njegovo reševalno vozilo drvi od enega nujnega primera do drugega, kjer so ogrožena življenja. Njegova žena Katja dela kot medicinska sestra na urgenci v bolnišnici. Olega ima rada, vendar ima dovolj tega, da mu je več do bolnikov kot do nje in nazadnje zahteva ločitev. Novi šef Olegovega oddelka je hladnokrvni poslovnež, ki mora uveljaviti nova in stroga pravila. Olegu ni mar teh pravil, pomembnejše se mu zdi reševanje življenj, in to ga kmalu pripelje v spor z novim šefom. Nesoglasja v službi sovpadajo s krizo v zasebnem življenju. Ujeta med bolniki, alkoholiziranimi premori med izmenami ter spreminjajočim se zdravstvenim sistemom morata Oleg in Katja s skupnimi močmi najti tisto, kar bo ohranilo njun zakon. -Cinemax Slovenija

[ENG]


Oleg is a talented paramedic. His ambulance rushes from patient to patient. He knows his timely arrival can tip the scales of life and death. Each of his professional successes makes the world a little better. His main focus is always on doing the impossible. The rest — his career, his family, and his own life — can wait. Or can they? While Oleg is busy saving the lives of strangers, his wife has filed for divorce in despair. The new boss at the hospital cares only about statistics and rules. Yet Oleg’s ambulance still rushes from one call to the next to save another person’s life. Which is easier: to save others, or to save yourself? -CTB Film Company



Ocena



sreda, 09. januar 2019

Under the Silver Lake (2018)

Andrew Garfield in Under the Silver Lake (2018)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: komedija, krimi, drama
Dolžina: 139'Imdb 
Režija: David Robert Mitchell
Scenarij: David Robert Mitchell
Igrajo: Andrew Garfield, Riley Keough, Topher Grace, Patrick Fischler, Grace Van Patten, Callie Hernandez, Zosia Mamet, Jeremy Bobb, Sydney Sweeney, Jimmi Simpson, David Yow



David Robert Mitchell je pred leti z nepričakovanim horor hitom Zlo za petami (It Follows, 2014) postal eno izmed glavnih odkritij kanskega Tedna kritike. Ob koncu leta se je njegov drugi celovečerec znašel na številnih pregledih najboljših in mnogi smo z zanimanjem čakali Mitchellov naslednji korak. Ta je prišel štiri leta kasneje v obliki črne neo-noir komedije Under the Silver Lake, s katero se je Američan vrnil v Cannes, to pot kar v glavno tekmovalno sekcijo festivala. Kritiki so film sprejeli z mešanimi odzivi, število negativnih mnenj po festivalu je le še naraščalo. Under the Silver Lake je vse od izida počival na mojemu must-see seznamu, vendar so mlačni odzivi in izdatna minutaža nekoliko zamaknili srečanje z Mitchellovim najnovejšim umotvorom. Princip »prepričaj se na lastne oči« je ponovno poskrbel za eno najzanimivejših izkušenj v zadnjem obdobju, saj je med lanskim naborom naslovov malo takšnih, ki s svojo posebnostjo in drugačnostjo izstopajo iz množice generičnih izdelkov.

V enemu zgodnejših prizorov glavni junak, zasanjani, v prijetno otopelost in pasivnost potopljeni Sam (Andrew Garfield) odkrije, da je nekdo vandaliziral njegov avto. Nato v bližini opazi skupinico fantičev, ki z izživljanjem na avtomobilih njegovih sosedov nadaljujejo svoj vandalski pohod. Kazen je hitra in efektna. Sam jih dohiti, pesti zapojejo, kri poteče… In med tem ko otroka v bolečinah in nejeveri ležita na asfaltu in premišljujeta kako pobegniti na varno, režiserju že vpisujem prvi plus in ugotavljam, da bi Under the Silver Lake vendarle lahko ponudi več od tega, kar obljublja kritiški konsenz. Zgodba se začne zapletati s prihodom atraktivne Sarah (Riley Keough), ki ob bazenu, v belih kopalkah, takoj pritegne Samovo pozornost. Ali bolje rečeno preusmeri njegovo pozornost z razgaljenega oprsja nekoliko starejše sosede, ki v hipu postane manj mičen vir inspiracije za njegove onanistične podvige. Že v istem popoldnevu Sam novinko tudi spozna in v njeni družbi preživi nekaj prijetnih uric. Punca kot je Sarah je za geeka njegovega kova pravi »jack pot,« zato je njegovo razočaranje toliko večje, ko ta že naslednji dan izgine. Sumljive okoliščine izginotja Sama poženejo na pot iskanja resnice, do katere v Los Angelesu, mestu v katerem skoraj nihče ni tisto za kar se izdaja, ni lahko priti. 

Riley Keough in Under the Silver Lake (2018)

Toda resnica je izmuzljiva in včasih ne prinaša nobenega zadoščanja. Usoda mičnega dekleta je tako kot marsikaj v naslovni stvaritvi MacGuffin*, orodje za odkrivanje novega teritorija in narativno gorivo, ki našega junaka oziroma zgodbo, pelje naprej. Glavni očitek večine nezadovoljnežev, da je Mitchell posnel film brez prave ideje sicer drži vodo in če sodite med tiste, ki prisegate na zaokrožene zgodbe z razumljivo izoblikovanimi motivi in jasno sporočilnostjo, potem Silver Lake najbrž ne bo vaša skodelica čaja. Ne glede na številne slepe poti in vprašanja, na katera nikoli ne dobimo pravega odgovora, filmu po mojem mnenju vseeno ne moremo očitati popolne narativne nekoherentnosti. V družbi junaka, ki se skozi labirinte lastnih zablod, v sodelovanju z galerijo bolj ali manj pomembnih likov poskuša najti odgovore, film na koncu vendarle pride do sklepa, da ga preiskava misterioznega izginotja vodi so razkritja resnice o njemu samemu. 

Vse skupaj je toliko bolj zabavno ker je pot do bistva tlakovna z mnogimi zanimivi spoznanji. Spoznanju o tem, da je večina glasbenih hitov današnjice zrasla na zeljniku enega samega človeka, da so v teh besedilih in notah skrita kodna sporočila, ter da je ključ za dešifriranje le-teh včasih skrit v primitivnih video igricah, včasih pa natisnjen na škatli priljubljene znamke kosmičev. Andrew Garfield je odličen v vlogi daljnega rojaka Jeffreyja Lebowskega, ki je nedvomno ena izmed številnih referenc, ki jih Mitchell že od uvodnih minut bolj ali manj očitno izpostavlja. Sam tako v enemu zgodnejših prizorov z daljnogledom opazuje dogajanje v soseščini – skupaj z njim zremo skozi Dvoriščno okno in se  podamo v raziskavo skrivnostnega izginotja na Mulholland Driveu. Njegova pot je zavita v surrealistično Inherent Vice meglico, v kateri na vašega štirinožnega ljubljenčka morda preži serijski morilec. Navdušen sem s spretnostjo s katero Mitchell včasih subtilno in včasih bolj direktno poveže vse te reference. V eri, ko je vse do neke mere preračunano, prirejeno okusu večine in ekonomski logiki je pravo zadovoljstvo gledati filme režiserjev z »jajci.« David Robert Mitchell je eden izmed njih. 



*MacGuffin je izraz, ki ga je izoblikoval Alfred Hitchcock. Z njim označuje naključne objekte ali osebe, katerih edina naloga v filmu je, da vodijo zgodbo; MacGuffini so sami po sebi nezanimivi in skoraj »prazni« objekti/subjekti. Predvsem v kriminalkah in srhljivkah je MacGuffin, poleg klasičnega Whodunit (mrzlično iskanje storilca), razširjeno sredstvo za vzdrževanje napetosti skozi film. -Wikipedia



Ocena


torek, 08. januar 2019

The Little Drummer Girl (2018– )

Alexander Skarsgård and Florence Pugh in The Little Drummer Girl (2018), © AMC / Jonathan Olley

Slovenski naslov: Mala bobnarka
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: drama, triler 
Dolžina: 6 x 55'Imdb
Režija: Park Chan-wook 
Scenarij: Michael Lesslie, Claire Wilson, John le Carré (knjiga)
Igrajo: Alexander Skarsgård, Michael Shannon, Florence Pugh, Michael Moshonov, Simona Brown, Lubna Azabal, Charif Ghattas



BBC-jeva mini serija Mala bobnarka (The Little Drummer Girl) je na papirju ena najbolj razburljivih novih serij ta hip. V eri, ko pod okriljem televizije ustvarjajo številni uveljavljeni mojstri sedme umetnosti, smo dočakali TV debi še enega težkokategornika, južnokorejskega maestra Park Chan-wooka (Oldboy, The Handmaiden), ki je režiral vseh šest enournih epizod. »Bobnarka« nekaj privlačnosti dolguje tudi zbrani igralski zasedbi, v prvi vrsti Michaelu Shannonu, Alexandru Skarsgårdu in vzhajajoči zvezdi z Otoka, mladi Florence Pugh (opažena v temačni drami Lady Macbeth in debitantski vlogi v drami The Falling). Malo manj spodbudna je vsaj zame bila informacija, da je mini-serija posneta po knjižni predlogi mojstra vohunskega zgodb Johna le Carréja, po kateri so že leta 1984 posneli dokaj neodmeven celovečerec, v katerem sta igrala Diane Keaton in Klaus Kinski, režiral pa je oskarjevec George Roy Hill (Sting)

Zgodba postavljena na konec sedemdesetih let spremlja posebno enoto izraelskih vohunov, ki jo vodi vztrajni in premeteni agent Martin Kurtz (Shannon). Ta s pomočjo svojega najboljšega agenta Gadija (Skarsgård) rekrutira mlado gledališko igralko Charlie (Pugh). Mladenko so opazili na študentskem srečanju posvečenem palestinskem vprašanju, na katerem je govoril mladi Palestinec, sicer mlajši brat Khalila Al Khadarja, izmuzljivega palestinskega terorista, ki na vest ima več bombaških »podvigov.« Gadijeva naloga je zapeljati mlado igralko, ki naj bi potem lažje sprejela vohunsko vlogo pod okriljem Mosada. Ta dobro opravi nalogo, vendar Charlie dolgo omahuje, saj v resnici premore več sočutja do Palestincev. Toda Kurtz je dovolj bister, da ji ponujeno vloga zna predstaviti skozi prizmo reševanje življenj in ultimativnega igralskega izziva. Charlie naposled sprejeme vlogo punce Khalilovega mlajšega brata, ki je že v rokah Mosada. To je podatek, ki ga Kahlil in možje iz njegovega kroga ne vedo, kar Kurtzu in njegovem timu omogoči zagon kompleksnega načrta, ki naj bi jih na koncu pripeljal do enega najbolj iskanih teroristov.

Florence Pugh in The Little Drummer Girl (2018), © AMC
  
Mala bobnarka bi v seštevku, glede na vse dobre elemente, lahko bila vrhunska serija. Ustvarjalci so se zelo potrudili ustvariti pristno rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja in lepo je opazovati takšno bogastvo v detajlu, dovršeni kostumografiji in scenografiji. Parkova režija je brezhibna in z vsakim kadrom je čutiti, da smo v rokah pripovedovalca, ki zelo dobro ve, kako postaviti in izpeljati posamezni prizor. Nobenih večjih pripomb ni niti glede prispevka igralske zasedbe, saj se vsi ključni igralci potrudijo iz svojih rol izvleči maksimum. Iz svoje vloge morda še najmanj iztisne eden najboljših ameriških igralcev svoje generacije Michael Shannon, ki morda niti ni bil najboljša izbira za to dokaj enodimenzionalno in karakterno podhranjeno vlogo. Florence Pugh na drugi strani iz materiala ki je na voljo iztrži največ in pokaže, da z njo v prihodnosti moramo še kako resno računati. Najbolj sporna komponenta zgodbe je po moji oceni motivacija njenega lika, saj se ne morem znebiti občutka, da scenarij daje preveliko težo čustvom, ki jih ta goji do svojega židovskega zapeljivca. Ustvarjalci nas poskušajo prepričati, da se Charlie za sodelovanje z Mosadom odloči predvsem zaradi kombinacije dveh dejavnikov: čustev do Gadija in razburljivega igralskega izziva, ki se ji ponuja. Menim, da ravno te dve predpostavki počivata na majavih temeljih, podobno malo verjeten se zdi tudi segment zgodbe, ki pokriva vlogo in ravnanje palestinskih teroristov. Ne vem sicer, koliko teh slabosti izhaja iz knjižne predloge in koliko iz prilagojenega scenarija Michaela Lesslieja in Claire Wilson, toda pod črto lahko izrazim le obžalovanje, ker mnoge dobre komponente niso podprte z boljšimi scenarističnimi rešitvami. 

Ocena


sobota, 05. januar 2019

Les gardiennes (2017)

aka The Guardians
Nathalie Baye and Iris Bry in Les gardiennes (2017)

Slo naslov: Čuvarke
Angleški naslov: The Guardians
Država: Francija
Jezik: francoščina
Leto: 2017
Dolžina: 138'Imdb
Žanri: drama
Režija: Xavier Beauvois
Scenarij: Xavier Beauvois, Frédérique Moreau, Marie-Julie Maille
Igrajo: Nathalie Baye, Laura Smet, Iris Bry, Cyril Descours, Gilbert Bonneau, Olivier Rabourdin



Francoski režiser in igralec Xavier Beauvois je širši javnosti najbolj znan po odmevnem celovečercu Božji možje (Des hommes et des dieux, 2010), za katerega je prejel veliko nagrado v Cannesu. Njegov sedmi celovečerec Čuvarke je v turbulentno obdobje prve svetovne vojne postavljena drama, ki prikazuje življenje na francoskem podeželju, v zaledju krvavih spopadov na zahodni fronti. Praktično vsi za boj sposobni moški so na bojišču, skrb za kmetije so prevzele ženske, ki se morajo spoprijeti z najtežjimi fizičnimi deli. Pripoved v prvi plan postavi dogajanje na kmetiji družine Sandrail, ki nujno potrebuje nekoga za pomoč pri vsakdanjih opravilih. Ob moževi invalidnosti in odsotnosti obeh sinov je zadeve v svoje roke morala prevzeti stroga in garaška Hortense. Po najboljših močeh ji pomaga poročena hčerka Solange (tudi njen mož je odšel na fronto), toda dela je preprosto preveč. V odsotnosti moških hlapcev Hortense za pomoč pri žetvi najame mlado siroto Francine, ki se odlično znajde v svoji vlogi. Z vestnim in predanim delom punca hitro pridobi njeno zaupanje in postane eden stebrov domačije.

Iris Bry in Les gardiennes (2017)

Okoli teh treh ženskih likov Beauvois gradi portret ruralne Francije v občutljivem obdobju velikega vojaškega spopada. V tem času so na njive zapeljali prvi traktorji in drugimi stroji, ki bodo drastično spremenili kmetijstvo in poljedelstvo. In v tem času so se na novo definirali medrazredni odnosi. Eden pomembnejših motivov filma je tako medrazredni konflikt, ki se reflektira v stališču, ki ga Hortense zavzame do Francine ko spozna, kako resno se je za revno deklo ogrel njen sin, ki z bojišča občasno prihaja domov, na zaslužen dopust. Gospodarica deklo naenkrat vidi v drugačni luči, vse njene izjemne človeške kvalitete povsem zasenči njena razredna pripadnost in misel, da bi ženska njenega staleža lahko postala del družine. Beauvois tako v širši družbeni kontekst postavi osebno zgodbo o nesrečni ljubezni in človeški integriteti. Čuvarke prepričljivost gradijo na odličnih igralskih nastopih treh osrednjih protagonistk Nathalie Baye, Laura Smet (igralki sta mati in hčerka tudi v resničnem življenju) in debitantke Iris Bry, ki je izvrstno upodobila Francine, prepričljivi rekonstrukciji zgodovinskega obdobja in všečni predanosti, s katero film obravnava dinamiko dela na kmetijah in poljih. Režiser je v spremni besedi poudaril, da je navdih iskal v umetniških delih impresionističnih mojstrov in takšen pristop je prinesel zares čudovite vizualne rezultate. Ob gledanju mnogih prizorov imamo občutek, da gledamo slikarsko umetnino, ki se počasi prebuja in spreminja pred našimi očmi. Čuvarke so lep dosežek tudi zato, ker nam nudijo zanimiv vpogled v življenje za bojno črto, kar je dokaj redka izbira za filme umeščene v čas velikih vojn.


Ocene