sreda, 19. februar 2020

Jojo Rabbit (2019)

Sam Rockwell, Taika Waititi, and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox


Slovenski naslov: Zajec Jojo
Država: Nova Zelandija, Češka, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: komedija, drama, vojni
Dolžina: 108'Imdb 
Režija: Taika Waititi
Scenarij: Taika Waititi, Christine Leunens (knjiga)
Igrajo: Roman Griffin Davis, Thomasin McKenzie, Taika Waititi, Scarlett Johansson, Sam Rockwell, Rebel Wilson, Stephen Merchant, Alfie Allen



Novozelandski režiser, scenarist in igralec Taika Waititi je pred dnevi za naslovno stvaritev prejel svojega prvega oskarja in sicer za prirejeni scenarij. Če odmislim komercialno uspešen izlet v Marvelovo vesolje (Thor: Ragnarok, 2017), pridem do zaključka, da njegovi filmi praviloma izžarevajo neko preprosto očarljivost, ki se ji ne moreš upreti. Eagle vs Shark, Boy, What We Do in the ShadowsHunt for the Wilderpeople in Jojo Rabbit so filmčki, ki gledalca razorožijo s simpatičnimi liki in zabavnim, dinamičnim dogajanjem, ob katerem praviloma ni težko ohraniti koncentracijo in vključenost v zgodbo. Zajec Jojo bi nemara bil deležen še toplejšega sprejema, če ga nekateri ne bi doživljali kot neprimeren poskus relativiziranja zgodovinskih vlog in neokusnega satiriziranja občutljivega zgodovinskega obdobja. 

Če izhajaš iz stališča, da je nedopustno, da si otrok za namišljenega prijatelja izbere Hitlerja, potem je še toliko težje pogoltniti Waititijevo komično interpretacijo firerja in njegovo razmerje z desetletnim fantkom. Menim, da težave s sprejemanjem in percepcijo takšnih zgodb običajno ima gledalec preveč trdno zasidran v resničnem svetu, ki z vnaprejšnjo obsodbo vstopa v domišljijske svetove filmskih ustvarjalcev. Toda samo če si dovoliš seznanitev s takšnim, domnevno spornim okoljem, lahko povsem realno ovrednotiš idejno-sporočilno vrednost filma. 
Thomasin McKenzie and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox
V čas druge svetovne vojne postavljena zgodba življenje v nacistični Nemčiji slika skozi oči 10-letnega fantiča. Jojo nima veliko prijateljev, zato ne preseneča, da si je ob odsotnem očetu (ta naj bi se boril na eni izmed številnih front) in zaposleni materi, ki dela pri lokalnem oddelku za propagando, omislil namišljenega prijatelja. In izbira je padla na firerja, kar niti ni tako nenavadno, če imamo na umu, da je le-ta plod domišljije v nacistični Nemčiji odraščajočega otroka, ki prosti  čas preživlja v pripravljalnem kampu Hitlerjeve mladine. Druženje s sovrstniki v naravi je iz njegove perspektive nedvomno bolj zabavno od dolgočasnega poležavanja med štirimi zidovi. Toda ko Jojo odkrije, da se v tajnem prostoru njihove družinske hiše skriva mlada Židinja Elsa, se njegova percepcija sveta začne spreminjati. 

Razkritje materine vloge v tej zadevi in skrivna interakcija z Elso počasi razblinjata zablode in laži, s katerimi je njegovo glavo napolnila nacistična propagandna mašinerija. S posmehom usmerjenim proti vnetim izvajalcem nacistične ideologije in  drobnimi znamenji nestrinjanja tistih, ki so po spletu okoliščin, največkrat proti svoji volji, postali kolešček v nacističnem stroju, Waititi izpiše jasno obsodbo nacističnega režima, a obenem opozori na zgrešenost posploševanja in kompleksnost okoliščin, v katerih spodoben človek lahko konča v napačni uniformi. Ideja se jasno manifestira v vlogi in prispevku vodje kampa Hitlerjeve mladine (Sam Rockwell) in nedolžnih otrocih, ki so v rosni mladosti bili stlačeni v uniforme. Zajec Jojo je v osnovi preprost, univerzalno razumljiv film za vso družino, ki ubere pristop podoben tistemu, ki ga je  v svoji mojstrovini Življenje je lepo (La vita e bella, 1997) ubral Roberto Benigni. Pri obeh filmih ne najdemo kompleksnosti, s katero na primer otroško vpetost v nacistično ideologijo obravnava odlična vojna drama Lore (2012, Cate Shortland), vendar se mi komentarji o "zaskrbljenosti" in "neprimernosti" ob tako nedvomni sporočilnosti zdijo povsem zgrešeni. Enostavno bi bilo škoda ne spoznati tako simpatičnega glavnega junaka, ki ga je v svoji prvi filmski vlogi odlično upodabil mladi Roman Griffin Davis. Obenem velja podčrtati še eno vrhunsko izvedbo mlade novozelandske igralke Thomasin McKenzie, ki po odlični vlogi v hvaljenem Ne puščaj sledov (Leave No Trace, Debra Granik, 2018) še enkrat manifestira razkošje svojega igralskega talenta. Zajec Jojo je film, ki s prepletanjem komedije s tragedijo obsodi sovraštvo in predsodke, ter nas opominja, da živimo v času, ko je zoper takšno miselnost potrebno ponovno odločno povzdigniti glas.


Ocena


četrtek, 13. februar 2020

Uncut Gems (2019)

Adam Sandler, Kevin Garnett, and LaKeith Stanfield in Uncut Gems (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov: -
Država: ZDA 
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: krimi, drama, triler
Dolžina: 135'Imdb 
Režija: Benny Safdie, Josh Safdie
Scenarij: Benny Safdie, Josh Safdie, Ronald Bronstein
Igrajo: Adam Sandler, LaKeith Stanfield, Julia Fox, Kevin Garnett, Idina Menzel, Eric Bogosian, Judd Hirsch, Keith Williams Richards, Mike Francesa, Jonathan Aranbayev



Nebrušeni dragulji (Uncut Gems), četrti celovečerec vedno boljšega bratskega tandema Safdie (Daddy Longlegs, Heaven Knows What, Good Time) nas pelje v newyorško "Diamantno četrt," kjer svoje posle z dragimi kamni in plemenitimi kovinami tradicionalno vodijo židovski draguljarji. 

Eden teh trgovcev je tudi Howard Ratner (Adam Sandler), lastnik manjše draguljarne, bodoči ločenec in oče treh mladoletnih otrok, ki se je nedavno iz družinske hiše v predmestju preselil v luksuzni apartma v mestu. Tam naj bi užival v družbi mlajše ljubice, ki je, mimogrede, zaposlena v njegovi draguljarni. Vendar Howard tudi za svojo novo ljubezen nima veliko časa, saj njegovo kaotično eksistenco kroji njegova odvisnost od stav in iskanje izhoda iz vedno večje dolžniške zagate, z vedno bolj zapletenimi shemami, s katerimi želi sanirati dolgove in prilesti nazaj na zeleno vejo.  

A ko v njegovih rokah konča dragocen nebrušeni dragulj se zdi, da Howard v rokah drži močnega aduta, s katerim se lahko reši iz zagate. Toda Howard ne bi bil Howard, če v hipu, ko je v roke prejel dragoceni dragulj, ne bi skoval nov optimističen načrt. Novo shemo, s katero bo izničil stare dolgove in zraven še mastno zaslužil. A kaj ko so njegove sheme vedno polne številnih variabel, ki z vsako spremembo zahtevajo nova preračunavanja.

V njegovi zelo dolgi enačbi se tako  znajdejo košarkarski zvezdnik in njegova svita, dva silaka, ki v imenu Howardovega daljnega sorodnika izterjujeta zapadli dolg, več zastavljenih predmetov (s katerimi velja povezati še jezne lastnike, ki le-te želijo nazaj), družinske obveznosti ob bližajočem se verskem prazniku, obveznosti do otrok, in še bi lahko našteval. Toda Howard kljub temu še vedno nekako plava v razburkanih vodah njegovega življenja in čudežno uspeva ohraniti glavo nad gladino. 

Adam Sandler in Uncut Gems (2019), Foto: Imdb

Nebrušeni dragulji so lep primer odlično režiranega filma, s katerim brata Safdie demonstrirata izjemen občutek za ritem in vzdrževanje suspenza, ki ne popusti vse do domiselno orkestriranega, na več lokacijah odvijajočega se finala, v katerem hazardersko vročico lahko začuti tudi gledalec, ki ni nikoli okusil tovrstnega razburjenja. Še več, brata nam dovolita, da nas za nekaj trenutkov prevzame evforija ob spoznanju, da je našemu junaku naposled uspelo v zmagovalno ravnovesje spraviti vse silne variable, s katerimi se je ves čas boril na robu prepada. A že v naslednjem hipu nas čaka streznitev, ki bo samodestruktivnega hazarderja dokončno oborila na tla. 

Brata Safdie sta skupaj s stalnim sodelavcem Ronaldom Bronsteinom, ki je imel prste vmes pri scenariju in montaži, v resnici izbrala edini možni konec. Mislim, da je povprečnemu gledalcu že veliko prej jasno, da je Howard človek, ki se nikoli ne more zares ustaviti. Človek, ki je živ le, če hodi po robu, pod konstantnim pritiskom, v pričakovanju ugodnega razpleta aktualne sheme in preboja na naslednji nivo. 

Howard je ena boljših vlog pogosto (upravičeno) kritiziranega Adama Sandlerja, ki je kljub temu že večkrat dokazal, da zna igrati (Punch-Drunk Love, Reign Over Me,  Funny People, The Meyerowitz Stories). Tudi sicer velja izpostaviti z občutkom selekcionirano igralsko ekipo, ki sestavlja pisano galerijo zanimivih likov, med katerimi se s posebej prepričljivo interpretacijo predstavi debitant Keith Williams Richards, v vlogi vzkipljivega izterjevalca Phila.  Z Nebrušeni dragulji nam brata Safdie skozi izbiro snemalnih lokacij posredujeta še eno zares zanimivo newyorško izkušnjo in pričarata pristno vzdušje, ki je nedvomno ena izmed ključnih vrednosti naslovne stvaritve. 



Ocena


torek, 11. februar 2020

Waves (2019)

Taylor Russell in Waves, Photo: A24

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama
Dolžina: 135'Imdb 
Režija: Trey Edward Shults
Scenarij: Trey Edward Shults
Igrajo: Taylor Russell, Kelvin Harrison Jr., Sterling K. Brown, Sterling K. Brown, Lucas Hedges, Alexa Demie 


Mladi ameriški režiser in scenarist Trey Edward Shults je pri rosnih 31-ih že podpisal tri odmevne celovečerce. Bolj zagreti spremljevalci ameriške neodvisne scene s(m)o registrirali že nizkoproračunski prvenec Krisha (2015), ki je zanimivo povzel družinsko disfunkcijo iz perspektive glavne junakinje, sicer alkoholičarke, ki ob zahvalnem dnevu obišče svojo odtujeno družino. Shultz je z drugim celovečercem, post apokaliptično dramo s primesmi grozljivke It Comes at Night (2017) dokazal, da zelo dobro obvlada suspenz, z naslovnim, pa je mojem mnenju stopil še stopničko višje in posnel svoj verjetno najboljši film doslej. 

Nekakšna rdeča nit njegovih filmov je karakterizacija likov skozi opazovanje družinske dinamike v različnih kriznih situacijah. Tokrat nas povabi na Florido, v življenja dobrostoječe štiričlanske temnopolte družine Williams. Visok življenjski standard je plod prizadevanj ambicioznega očeta Ronalda (Sterling K. Brown), nekoč uspešnega atleta, ki po poškodbi in koncu kariere uspešno vodi lastno gradbeno podjetje. Oče disciplino in zmagovalno miselnost želi vcepiti tudi svojima otrokoma, starejšemu Tylerju (Kelvin Harrison Jr.) in nekaj let mlajši Emily (Taylor Russell), ki več starševske topline in razumevanja za njune najstniške tegobe praviloma najdeta pri Catherine (Renée Elise Goldsberry), čeprav ta ni njuna biološka mati. Tyler se še posebej vneto trudi doseči visoke standarde, ki ga predenj postavlja zahtevni oče. In zaenkrat je na dobri poti, da tudi sam spiše lastno zgodbo o uspehu. Mladenič je namreč najperspektivnejši rokoborec v šolski ekipi, z zagotovljeno štipendijo na odlični univerzi. Zdi se, da ga na poti proti vrhu ne more ustaviti nič. Niti nadležna poškodba ramena, ki jo Tyler na vsak način poskuša skriti pred družino in trenerji.

Kelvin Harrison Jr. & Sterling K. Brown in Waves, Photo: A24
To je le osnovni zaplet prvega dela zgodbe, ki nam iz perspektive najprej brata, in nato, v drugem delu, še njegove mlajše sestre, prikaže dogodke, ki so močno zaznamovali družino Williams in ljudi iz njihovega kroga. Shults nas v svet njegovih junakov potegne z impresivnimi vizualnimi prejemi in fino sinhronizirano glasbeno spremljavo, ki učinkovito odseva počutje protagonistov. Glasba v življenju mladega človeka (in človeka na sploh) vedno ima posebno vlogo. In Shults se tega zelo dobro zaveda, ko se ob ritmih izbranih hitov in s premišljenimi gibi kamere zapodi v sam epicenter dogajanja. Kamera na nek način postane aktivni udeleženec dogajanja, ki učinkovito posreduje izkušnjo protagonistov. Snemalec Drew Daniels je skrbel za fotografijo pri vseh treh Shultsovih celovečercih in Waves je s svojo vizualno posebnostjo sam po sebi dokaz odličnega sodelovanja in kompatibilnosti dveh ustvarjalcev. Eksperimentiranje z različnimi razmerji slike, filtri, postavitvijo in premiki kamere niso zgolj tehnične ekshibicije ampak učinkovito sredstvo za vpogled v notranji svet protagonistov.

Waves odlično usklajuje številne pomembne elemente filmskega jezika. Poleg naštetega velja omeniti vsaj še ekspresivno barvno paleto in montažne prejeme, ki zgodbi dajejo ritem in so pomemben gradnik vsesplošnega vzdušja. Prvi del zgodbe, v katerem je v ospredju Tyler je zaznamovan z hitrejšo montažo in premiki kamere, ki poudarjajo kaotičnost njegovega sveta. V drugem delu filma, ko v ospredje stopi Emily, preide do spremembe in upočasnitve ritma, s katero nas ustvarjalci potopijo v umirjeno, melanholično bistvo obstoja mlade ženske zaznamovane z družinsko tragedijo. V kontrapunktu med značaji brata in sestre je vtkana sporočilna nit, ki nas opominja na nujnost spoštovanja individualizma in edinstvenosti posameznika. Na pritiske se odzivamo različno in v skladu z značaji izbiramo poti, ki nas pogosto (pri)peljejo v mesta in stanja, v katerim ne želimo biti. Waves je obenem opomnik, da živimo v izrazito tekmovalnem, v kopičenje materialnih dobrin usmerjenem svetu, v katerem je pot v napačno smer pogosto tlakovana z dobrimi nameni. Nekaj podobnega na koncu spozna tudi oče (odlični Sterling K. Brown), ki je v dobri veri storil napake, ki jih bo obžaloval do konca življenja. Waves je nenazadnje film o človekovi ranljivosti, nepopolnosti in nujnosti odpuščanja, najbolj zanesljive poti v smeri iskanja ravnovesja in notranjega miru.



Ocena


ponedeljek, 27. januar 2020

The Nightingale (2018)

Aisling Franciosi in The Nightingale (2018), © 2019 - IFC Films


Slovenski naslov: -
Država: Avstralija
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: avantura, drama, triler
Dolžina: 136' ,  Imdb
Režija: Jennifer Kent
Scenarij: Jennifer Kent 
Igrajo: Aisling Franciosi, Baykali Ganambarr, Sam Claflin, Damon Herriman, Harry Greenwood, Ewen Leslie



Tasmanija je otok, približno trikrat večji od Slovenije, ki leži kakih 250 kilometrov južno od Avstralije. V letu 1825, v katerem teče naša pripoved, so ta del avstralskega ozemlja poznali pod imenom Van Diemenova dežela, kakih 30 let kasneje pa je otok dobil današnje ime. Za boljše razumevanje naslovne zgodbe je dobro poznati vsaj nekaj zgodovinskih dejstev. Otok je na začetku 19. stoletja postal britanska kazenska kolonija, kamor so iz Evrope deportirali kaznjence različnih kalibrov. Sprva so na otok pošiljali zgolj moške, kasneje so tja začeli pošiljati tudi ženske, zato je po nekaterih ocenah v določenem obdobju razmerje med žensko in moško populacijo bilo zelo neugodno (1 proti 8).

To prizorišče in ta zgodovinski trenutek si je za postavitev svojega drugega celovečerca izbrala avstralska režiserka in scenaristka Jennifer Kent, ki se je pred šestimi leti odmevno predstavila na festivalu Sundance s prvencem Babadook (The Babadook). Njeno ime s(m)o podčrtali mnogi in po daljši pavzi je naposled tukaj drugi film, s katerim se je režiserka, po moji oceni, predstavila v še boljši luči. Filmi, kakršen je naslovni, se ne zgodijo čez noč – so rezultat dolgotrajnega raziskovalnega dela, temeljitih priprav in jasne vizije avtorja, kaj s svojim delom želi povedati.

V fokusu naslovnega sta dva ključna motiva. Prvi je položaj ženske v obravnavanem obdobju, drugi pa odnos belih kolonizatorjev do avtohtonega ljudstva. Zgodba teče v času t.i. črne vojne (1820-1832), s katero so britanski kolonialisti prevzeli kontrolo nad Tasmanijo in z obličja zemlje skorajda v celoti izbrisali aboriginsko ljudstvo. Britanski genocid na Tasmaniji je namreč preživela le desetina domorodcev. 
Baykali Ganambarr in The Nightingale (2018), Foto: Imdb
Clare so je iz rojstne Irske deportirali pri rosnih 14-ih. Pripadniki britanske vojske so na otoku imeli malodane neomejena pooblastila, orožje in sila pa sta bila inštrumenta za uveljavljanje volje oficirjev, ki so se, vsak na svojemu koščku ozemlja, hitro vživeli v vloge malih bogov. Clare si je nekaj drobnih privilegijev priborila s prijetnim glasom, s katerim je v lokalni krčmi občasno zabavala vojake, nekaj je štela tudi naklonjenost lokalnega poveljnika Hawkinsa. Ta je njeni mladi družini, v zameno za intimna srečanja s Clare, že lep čas obljubljal svobodo. Toda pokvarjeni častnik tudi po izteku kazni ne želi podpisati dokumenta, s katerim bi družina postala dokončno svobodna. To je temelj konflikta, v katerem bo Clare izgubila vse in se nato, v družbi mladega aboriginskega sledilca Billyja podala na pot maščevanja.

The Nightingale bi formalno lahko označili za meščevalni film ceste, toda motiv maščevanja je za Jennifer Kent je le pogonsko gorivo, ki zgodbo vleče naprej, oziroma sredstvo, za revizijo romantičnih prepričanj o temeljih, na katerih je britanski imperij vzpostavil oblast v tem delu sveta. Brez olepševanja, ko je potrebno tudi z nazornim prikazom nasilja, ki ni nikoli neupravičeno ali nepotrebno. Rezultat takšnega pristopa je film, ki osvetljuje genocidno politiko britanskega imperija, človekovo izkoriščevalsko naravo in vseprisotno zlorabo šibkejšega, kot eno izmed nespornih resnic obravnavanega obdobja. To idejo lepo zaobjame dinamika med glavno junakinjo in mladim aboriginskim vodičem. Clare je resda žrtev, a je obenem belka, ki sprva nima nobenega sočutja do domorodcev. Je ženska, ki na svojega temnopoltega vodiča gleda z očmi tipičnega belega kolonialista. Toda njena percepcija se med potjo z vsako novo epizodo počasi spreminja, vse do zadnjega jutranjega prizora na plaži, ko nesrečno belo dekle začuti pristno povezanost z Billyjem in prvič zares razume, da med njeno in njegovo bolečino ni nobene razlike.

Ocena



četrtek, 23. januar 2020

Portrait de la jeune fille en feu (2019)

aka Portrait of a Lady on Fire

Adele Haenel in Portrait de la jeune fille en feu (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Portret mladenke v ognju
Drugi naslovi: Portrait of a Lady on Fire
Država: Francija
Jezik: francoščina
Leto: 2019
Dolžina: 141',  Imdb
Žanri: drama, romantični
Režija: Celine Sciamma
Scenarij: Celine Sciamma
Igrajo: Adele Haenel, Noemie Merlant, Luena Bajrami, Valeria Golino


Portret mladenke v ognju je eden izmed filmov, o katerem se je vse od lanske premiere v Cannesu upravičeno veliko govorilo. Naslovni je mesto na Azurni obali zapustil z nagrado za scenarij in queer palmo (nagrado namenjeno najboljšemu filmu z LGBT tematiko), ustvarjalci pa so do danes v svoje vitrine pospravili skoraj trideset festivalskih nagrad. Značilnost filmov francoske režiserke in scenaristke Céline Sciamma (Vodne lilije, Pobalinka, Banda punc) je ženski pogled in tudi njen četrti celovečerec je še en odločen korak v tej smeri.
  
Feministična nota je to pot podčrtana v zgodbi postavljeni v drugo polovico 18.stoletja. Na otoček v francoski Bretaniji prispe mlada slikarka Marianne z nalogo naslikati portret grofičine hčerke Heloise. Naloga je nekoliko zapletena, saj Heloise ne želi biti naslikana, zato ji mlada slikarka sprva ne sme razkriti prave narave njenega obiska. Portret je že poskušal naslikati nek drug slikar, vendar se je poskus zaradi Heloisinega nesodelovanja izjalovil. Mladenka idejo o portretu zavrača ker grofica namerava portret poslati snubcu v Milano, ki naj bi se po ogledu umetnine odločil, ali jo želi vzeti za ženo. V resnici se je Heloise v nezavidnem položaju znašla po smrti starejše sestre, ki je namesto odhoda v Italijo raje izbrala skok z visokega obmorskega klifa. Grofica je zato v drugo bolj previdna – hčerko vseskozi nadzoruje, Marianne pa mora delati pot krinko hčerkine družabnice. Toda razmerje med slikarko in portretiranko se po začetni zadržanosti začne razvijati v nepričakovani smeri.
Adele Haenel & Noemie Merlant in Portrait de la jeune fille en feu (2019), Foto: Imdb
  
Portret mladenke v ognju je v svojem najpomembnejšem delu ljubezenska zgodba o istospolni ljubezni umeščena v povsem ženski mikrokozmos, odmaknjen od zunanjega patriarhalnega okolja in družbenih norm 18. stoletja. Céline Sciamma je na posesti aristokratske družine našla ugodno okolje za vzpostavitev  balončka, v katerem se v usodah treh žensk odlično reflektira duh časa. Neenakost junakinj je podčrtana v številnih motivih – najbolj očitno v nezmožnosti Heloise, da sama odloča o svoji usodi. Ta mora slediti uveljavljeni praksi kopičenja bogastva, ki zapoveduje poroke med člani plemiških družin. Pomemben del te večplastne študije podrejenega položaja ženske v družbi se med drugim manifestira tudi v umetniškem udejstvovanju Marianne, ki svoja platna podpisuje z očetovim imenom. Prav ta mala pretkanost je njenim slikam odprla pot v galerije in ji prinesla finančno neodvisnost. 

Grofica je simbol in implementatorka družbene hierarhije in ni naključje, da njena nekajdnevna odsotnost pripelje do simboličnega padca vsakršne hierarhije. Takrat nekaj več prostora dobi še noseča služkinja Sophie, ki s pomočjo Heloise in Marianne mora poskrbeti za neželeno nosečnost. Tri mlade ženske takrat lahko pozabijo na razredno pripadnost in postanejo čisto prave prijateljice. In takrat iskrice, ki med slikarko in njeno portretiranko preskakujejo že nekaj časa, dokončno zanetijo impresiven ljubezenski ogenj. Prepričljiva, organska ekspanzija romantičnih čustev med Heloise in Marianne je tista ključna sestavina, s katero režiserka vse sporočilne niti poveže v močno zgodbo o prepovedani ljubezni. Izostren občutek za nizanje pomembnih detajlov in drobnih znamenj naklonjenosti, vtkanih v govorico teles in neizrečenih besedah, zaokrožijo prepričljivi igralski nastopi in izpiljena vizualna plat filma, s katero v seštevku dobimo zares impresivno filmsko zgodbo.

Ocena


četrtek, 16. januar 2020

Bad Boys for Life (2020)

Will Smith and Martin Lawrence in Bad Boys for Life (2020), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Podli fantje za vedno
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: akcija, komedija, krimi
Dolžina: 123' ,  Imdb 
Režija: Adil El Arbi, Bilall Fallah
Scenarij: Joe Carnahan, Chris Bremner, George Gallo
Igrajo: Will Smith, Martin Lawrence, Vanessa Hudgens, Alexander Ludwig, Charles Melton, Paola Nunez, Kate Del Castillo, Nicky Jam, Joe Pantoliano


Četrt stoletja po prvem filmu iz franšize Slabi fantje in sedemnajst let po drugem filmu, detektiva Mike Lowrey in Marcus Burnett ponovno jezdita skupaj. Uresničitev projekta Slabi fantje 3 ima zelo dolgo brado, saj so pomembni igralci te zgodbe v zadnjem desetletju večkrat namignili, da lahko pričakujemo nove pustolovščine dveh detektivov miamijske policije.   

Will Smith več ni del hollywoodske igralske smetane, pozabljenega Martina Lawrenca pa je iz naftalina potegnil Harmony Korine, ki mu je v lanskoletnem Kralju plaže (The Beach Bum) namenil manjšo vlogo. Lahko bi rekli, da je tretji del franšize projekt, ki sta ga za revitalizacijo njunih karier potrebovala oba glavna igralca. In obujanje franšize bo, sodeč po toplem sprejemu občinstva na razprodani premierni projekciji v ljubljanskem Koloseju, zadetek v polno.

Detektivski duo se je vedno znal prikupiti publiki na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah, manj zadovoljni pa so praviloma bili kritiki, ki v prvih dveh filmih niso videli presežka. Vsekakor je priporočljivo, da v kino ne vstopimo s (pre)velikimi pričakovanji in potem utegne vse skupaj biti nekoliko bolj zabavno. Ob tem in podobnih akcijskih spektaklih s poudarjeno komično komponento vodotesnost zgodbe in zapletov, ki poganjajo dogajanje, vendarle ni najpomembnejši dejavnik. 

Malce zarustanemu detektivskemu tandemu tokrat nasproti stoji skrivnostni morilec, ki ga nad Mika, in še nekatere uslužbence policije, pošlje mehiški narko kartel. Mehika je znana po kartelih in telenovelah, zato naj vas ne preseneti, če vas občasno prevzame občutek, da gledate zaplete, ki so nujna sestavina vsake dobre žajfnice. 

Akcijske komedije običajno funkcionirajo bolje, če nasproti dobrih fantov stojijo zločinci, ki premorejo nekaj smisla za humor. Scenaristični tim (pri projektu je sodelovalo vsaj pet imen) na žalost ni bil takšnega mnenja in je negativce raje  vkalupil v dolgočasne, zlizane modele. Stvari sta v prvih dveh filmih reševala Mike in Marcus in ko malo bolje razmislimo, pridemo do zaključka, da uspeh franšize ni nikoli bil odvisen od kvalitete scenarija in spektakularnosti akcijskih prizorov. Občinstvo je glavna junaka vzljubilo predvsem zaradi odlične kemije med njima in komičnega momenta, ki je krasil njuno interakcijo. Težava tretjega filma je v tem, da Marcus v prvi tretjini igra upokojenca, ki zavrača idejo o vrnitvi na delo. In ko Marcusa ni ob Miku, lahko pozabite na čarovnijo. Toda ko Marcus v drugi tretjini po pričakovanjih prekliče svojo odločitev o upokojitvi in se v Mikovi družbi poda v lov na slabe fante, film naenkrat postane veliko bolj zabaven in gledljiv. 

Ocena



torek, 14. januar 2020

1917 (2019)

George MacKay in 1917 (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: 1917
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, vojni
Dolžina: 119' Imdb 
Režija: Sam Mendes
Scenarij: Sam Mendes, Krysty Wilson-Cairns
Igrajo: Dean-Charles Chapman, George MacKay, Daniel Mays, Colin Firth, Andrew Scott


Sedma umetnost je prvo svetovno vojno vedno nekoliko zapostavljala, vsaj iz stališča števila posnetih filmov, saj so se filmarji raje odločali za zgodbe postavljene v čas druge svetovne vojne. Večja časovna distanca in številni objektivni razlogi (manj izvirnih gradiv iz časopisnih, knjižnih in dokumentarnih virov) so nedvomno nekoliko skrčili interes ustvarjalcev za vojne zgodbe iz tega obdobja. Zato ne preseneča, da je večina najboljših filmov o prvi svetovni vojni posneta v prvi polovici dvajsetega stoletja, četudi smo tudi v drugi polovici prejšnjega stoletja dobili nekatere klasike kot so: Kubrickove Steze slave, Leanovega Lawrenca Arabskega, Weirov Gallipoli...

Glede na zmagoslavje na zlatih globusih (nagradi za najboljši film in režijo) in številne oskarjevske nominacije si je takšen status že zagotovil tudi osmi celovečerec Sama Mendesa. Angleški oskarjevec (Lepota po ameriško) se je o prvi svetovni vojni veliko pogovarjal s svojim dedkom in rezultat teh pogovorov je scenarij, ki ga je spisal skupaj s ko-scenaristko Krysty Wilson-Cairns. Na tem mestu mogoče ni odveč poudariti, da plod njunih naporov sam po sebi ni nobeden scenaristični presežek, ampak dokaj preprosta, linearna pripoved. Dva mlada britanska vojaka Blake (Dean-Charles Chapman) in Schofield (George MacKay) se nepričakovano znajdeta pred izjemno nevarno, morda celo nemogočo nalogo. Komunikacija z enim izmed bataljonov britanske vojske je pretrgana in 1600 mož pod poveljstvom ambicioznega polkovnika bo kot kaže padlo v past, ki so jo s strateškim umikom nastavili Nemci. Njuna naloga je prebiti se skozi nevarno nikogaršnje ozemlje in poveljniku enote dostaviti ukaz o preklicu planiranega napada. Dodaten motiv za enega izmed mladeničev je dejstvo, da je med borci ogroženega bataljona tudi njegov starejši brat.
Dean-Charles Chapman in 1917 (2019), Foto: Imdb
Mendes nas po hitri seznanitvi z obema junakoma skupaj z njima vrže v obrambne jarke britanske vojske. Z njima se hitro premikamo po dolgi obrambni liniji vedno globlje proti prvi bojni črti in spotoma absorbiramo fragmente realnosti vojakov, ki čakajo na naslednji sovražnikov napad ali juriš, ko bodo njihove možnosti za preživetje znova drastično upadle. Toda 1917 je film, ki nima časa za njihove zgodbe. Osnovna ideja je bila posneti film v enem samem kadru, ki s konstantnim premikanjem akterjev gledalcu posreduje občutek kontinuiranega dogajanja. Mendes je odlično izkoristil prednosti digitalne ere, obenem pa je na voljo imel vrhunskega mojstra kamere, oskarjevca Rogerja Deakinsa in montažne spretnostmi še enega oskarjevca Leeja Smitha. Skupaj so sestavili vizualno impresivno zgodbo, povedano v ritmu, ki gledalcu ne pušča veliko časa za predah ali premlevanje videnega. 

Skoraj dve uri filma mineta v konstantnem boju junakov s tiktakajočo uro in številnimi ovirami, ki jima stojijo na poti. Zato v naslovnem vidim sila kratkočasno izkušnjo, po kateri mi ni bilo tako enostavno identificirati razloge, zaradi katerih po izhodu iz kino dvorane nisem čutil prevzetosti, ki bi jo glede na kvaliteto vseh sestavnih delov moral čutiti. Za tako dobro režiran film, s tako dovršenimi prizorišči, celostno vizualno podobo in nadvse primerno glasbeno spremljavo Thomasa Newmana, bi občutki morali biti boljši. In občutki so, da ne bo pomote, zelo dobri, a vseeno sem nekako prišel do sklepa, da je prav tehnična superiornost v realizaciji koncepta nepretrganega posnetka najbrž tista utež okoli vratu, ki zgodbi preprečuje, da zadiha s polnimi pljuči. Za vzpostavitev intimnejšega odnosa med gledalcem in liki navkljub izdatni minutaži enostavno zmanjka časa, podobni občutki se porajajo tudi ob pomanjkanju nekega širšega konteksta, v kateri je umeščena naslovna zgodba. Protivojna sporočilnost je glede na kupe razpadajočih trupel dovolj močna, a vseeno ostaja občutek, da je takšno vrsto zgodbe izbrana pripovedna tehnika vseeno ni bila najboljša izbira. Film kljub temu že s samo izbiro dveh osrednjih protagonistov podčrta eno izmed temeljnih resnic vsake vojne: na prvih bojnih črtah so najpogosteje ugašala življenja mladih fantov, med tem ko so starejši njihov pogum največkrat občudovali z razmeroma varne distance.

Ocena


sreda, 08. januar 2020

Ready or Not (2019)

Samara Weaving in Ready or Not (2019), © 2019 - Fox Searchlight

Slovenski naslov: -
Država: Kanada, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: komedija, grozljivka, misterij
Dolžina: 95'Imdb 
Režija: Matt Bettinelli-Olpin, Tyler Gillett
Scenarij: Guy Busick, R. Christopher Murphy 
Igrajo: Samara Weaving, Adam Brody, Mark O'Brien, Henry Czerny, Andie MacDowell, Melanie Scrofano


Ready or Not je ena uspešnejših ameriških produkcij lanskega leta, ki je na globalnem nivoju v mošnjiček investitorjev prinesla desetkratnik vloženih sredstev. Komično grozljivko s primesmi trilerja odprejo priprave na poročno slovesnost. Nevesta Grace (Samara Weaving) je odraščala pri številnih rejniških družinah in v tej luči poroka z Alexom ima posebno težo. Poroka je za njo življenjska prelomnica, po kateri bo končno imela čisto pravo družino. Dejstvo, da Alex prihaja iz zelo premožne družine, ki je svoj imperij zgradila z izdelavo in prodajo inovativnih družabnih iger, je le dodatni bonus. Toda izkaže se, da za uspešnostjo in milijoni zelencev stojijo mračne sile, s katerimi je družina sklenila poseben sporazum.

Sporazum, v katerem posebno vlogo igrajo novinci, ki ob vstopu v družino morajo isti skozi sprejemni ritual, ki zna biti sila neprijeten. Tradicija namreč veleva, da se družina na prvo poročno noč zbere ob večerji, na kateri mora novi član iz nekakšne starodavne naprave izvleče karto, ki nato definira njegovo/njeno usodo. Grace se niti približno sanja, kaj ji pripravlja njena nova družina v primeru, da izvleče napačno karto. In ko se to dejansko zgodi, igra mačke z mišjo se lahko začne. Dinamično in mestoma zabavno sosledje krvavih dogodkov je sproženo in sprva se zdi, da bo plašna miška lahek plen. A ko začetni šok popusti se izkaže, da številni lovci imajo opravka s trdoživo miško, ki se ne bo tako zlahka vdala v usodo.

Večina gledalcev bo brez težav našla motivacijo za stiskanje pesti za glavno junakinjo, ki jo upodablja simpatična avstralska igralka Samara Weaving. Avtorski tandem Matt Bettinelli-Olpin in Tyler Gillett njuno junakinjo na srečo ni ukrojil po za grozljivke klasičnem kopitu neumne blondinke, ki brezglavo teka okoli, iz ene neumnosti v drugo. Veliko lažje je navijati za junakinjo, ki se dobro zaveda v kakšni godlji je in z racionalnimi postopki poskuša rešiti svojo kožo. Izkušnja je zabavna tudi zato, ker zlobneži premorejo nekaj zanimive karakterizacije, iz katere avtorja črpata dobršen odmerek humorja. Za marsikakšno nerodnost poskrbi ženinova mlajša sestra, ljubiteljica kokaina in drugih opojnih substanc, pred katero ni varen nihče od prisotnih. Zet, ki med lovom na stranišču raje gleda prenos tekme, krvoželjna snaha, ki spominja na starleto iz filmov za odrasle, občutljivi, starejši brat, ki se mu vse skupaj upira... Gosto posejani komični utrinki dvigujejo razvedrilno vrednost filma in če se ga lotite brez velikih pričakovanj, iskanja globlje karakterizacije in sporočilnosti, na koncu ne boste razočarani.

Ocena


ponedeljek, 06. januar 2020

Der goldene Handschuh (2019)

aka The Golden Glove
Jonas Dassler in Der goldene Handschuh (2019), © Gordon Timpen, Foto: Imdb

Slo naslov: Zlata rokavica
Drugi naslovi: The Golden Glove
Država: Nemčija, Francija
Jezik: nemščina
Leto: 2019 
Dolžina: 115'Imdb
Žanri: krimi, drama, grozljivka
Režija: Fatih Akin
Scenarij: Fatih Akin, Heinz Strunk (knjiga)
Igrajo: Jonas Dassler, Philipp Baltus, Margarete Tiesel, Martina Eitner-Acheampong, Marc Hosemann, Greta Sophie Schmidt, Victoria Trauttmansdorff


Fatih Akin se je na začetku tekočega milenija s filmi kot sta Z glavo ob zid (Gegen die Wand, 2004) in Z druge strani (Auf der anderen Seite, 2007) profiliral v enega pomembnejših avtorjev nemškega filma. Kvaliteta njegovih stvaritev je v dobrih dveh desetletjih ustvarjanja nihala, vendar Akin po moji oceni ni nikoli posnel zares slabega filma. 

Njegov najnovejši film Zlata rokavica je po kritiškem konsenzu sodeč ena najslabših stvaritev v njegovem opusu. Živimo v času, ko javno mnenje o posameznih filmih pogosto oblikuje nekaj prvih, praviloma vplivnih kritik(ov), ki potem usmerjajo ostale, manj pomembne kritike. In če ti denimo rečejo, da je sranje tipa „Prevarantke na Wall Streetu“ pomemben in kvaliteten film, potem je malo takih, ki končajo na nasprotnem bregu. Konsenz torej pravi, da je Zlata rokavica čisto sranje. 

Ob tako dovršenem filmu, enemu najboljših v režiserjevem opusu, se odločno, z vso mojo nepomembnostjo vred, postavljam na nasprotni breg v prepričanju, da pišem o enem izmed vrhuncev lanskega leta. Zgodba o serijskem morilcu Fritzu Honki (Akin je v film pretočil istoimenski roman Heinza Strunka), ki je v 70-ih letih umoril in razkosal najmanj štiri ženske, je ena tistih zgodb, ki jo ne pozabiš zlahka. Zgodba, ob kateri lahko skorajda zavohaš smrad, umazanijo in občutiš neko novo, nepredstavljivo dimenzijo grdote. Zavedam se, da tudi tisti z močnim želodcem bodo nekajkrat prisiljeni pogledati vstran in vse to so dejavniki, ki so gotovo oblikovali negativen ton večine prispevkov o Zlati Rokavici. Toda ko enkrat sprejmemo Akinovo estetiko grdega, je veliko lažje spoštovati in občudovati dovršeno scenografijo, igralske nastope in rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja. Prizori v baru Zlata rokavica, po katerem so poimenovali film (in knjigo), so prave male mojstrovinice – Akin v prizoriščih in likih vrhunsko ujame duh časa in okoliščine, v katerih je blaznež in alkoholik Honkinega kalibra brez večjih težav v smrtno past zvabil svoje žrtve. Alkoholičarke in prostitutke – „nesnago“ z družbenega dna, ki jo nihče ni zares pogrešal.

Ocena