nedelja, 17. januar 2021

Shiva Baby (2020)

Rachel Sennott in Shiva Baby (2020)


Slovenski naslov: -
Država: ZDA, Kanada
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: komedija
Dolžina: 77'Imdb 
Režija: Emma Seligman
Scenarij: Emma Seligman
Igrajo: Rachel Sennott, Molly Gordon, Polly Draper, Fred Melamed, Danny Deferrari


Shiva Baby, debitantski celovečerec kanadske režiserke in scenaristke Emme Seligman, je nadgradnja njenega 8-minutnega kratkega filma z identičnim naslovom. V uvodnem prizoru mlada glavna junakinja Danielle poskrbi za potešitev potreb njenega ljubimca, ob slovesu pa je jasno, da je trideset in nekaj letni ljubimec v resnici "sugar daddy," ki z donacijami financira obdobje negotovosti, v katerem mladenka poskuša pogruntati, kaj storiti s svojim življenjem. Tisto kar sledi lahko okarakteriziram kot enolokacijsko komedijo, saj se Danielle skupaj s starši odpravi na shivo, judovsko pogrebno slovesnost. Mladenka v resnici niti ne ve kdo je pokojnica, veselo srka vino in s svojim obnašanjem živcira mater, ki poskuša med zbrano družino in znanci najti nekoga, ki hčerki morda lahko pomaga do kakšne obetavne službe. 

Pomemben vpliv na razvoj zgodbe v nadaljevanju ima protagonistkin problematičen odnos z eno izmed prisotnih deklet, njeno daljno sorodnico Mayo, s katero očitno imata nekaj nerazčiščenih računov. In ko v hišo skupaj z otrokom in privlačno soprogo vstopi ljubimec iz uvodnega prizora, imamo komični zaplet, iz katerega Seligman, za moj okus, ne uspe iztisniti prav veliko. Režiserka veliko prostora nameni prikazu skorajda veselega vzdušja med zbranimi, ki jih bolj kot žalost in obujanje spominov  na pokojnico zanima dobra hrana, s katero je družina obložila veliko kuhinjsko mizo. V vztrajanju na detajlih te požrtije zgodba ne najde kakšnega posebnega zagona, podobni občutki so me prevzemali ob sprehajanju kamere med zbranimi skupinicami in nič kaj zanimivi selekciji čenč, rodbinskih zbadanj in zoprnega hvalisanja z dosežki otrok, ki so stalnica takšnih in podobnih zbiranj. Zgodbo pokonci držijo le iracionalna dejanja muhaste junakinje v zanimivi, iskrivi interpretaciji mlade Rachel Sennott in dinamika znotraj neobičajnega trikotnika, v katerem režiserka vse karte stavi na dekonstrukcijo seksualne identitete njene glavne junakinje.

Ocena



sreda, 13. januar 2021

Uppercase Print (2020)

Serban Lazarovici in Uppercase Print (2020), Foto: Berlin Film Festival


Slo naslov: - 
Originalni naslovi: Tipografic Majuscul
Država: Romunija
Jezik: romunščina
Leto: 2020
Dolžina: 128',  Imdb
Žanri: dokumentarni, drama
Režija: Radu Jude
Scenarij: Radu Jude, Gianina Carbunariu 
Igrajo: Serban Lazarovici, Bogdan Zamfir, Ioana Iacob, Serban Pavlu


Romunski mojster Radu Jude v romunski in evropski kinematografiji uživa takšen ugled, da lahko posname praktično karkoli. Ta privilegiran, na odličnih filmih zgrajen status (Vsi v naši družini, Bravo!, Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari), mu omogoča eksperimentiranje z nekonvencionalnimi narativnimi prejemi in pretresanje tem iz romunske preteklosti, ki bi jih sicer večina raje pustila pod pepelom pozabe. O življenje pod Čaušeskujem in budnim očesom njegove vsemogočne Securitate so govorili številni romunski filmi, vendar nobena izmed teh zgodb ni bila servirana v formi mešanice gledališke predstave in dokumentarnega filma. Jude je po odličnih "Barbarih", ki so hibrid gledališke predstave in igranega filma, storil korak naprej in gledališko predstavo križal z dokumentarnimi posnetki, ki jih je skupaj z montažerjem Catalinom Cristutiujem izluščil iz arhivov romunske nacionalne televizije. Izhodišče za film je torej nekakšna nadgradnja gledališke predstave, ki se, tako kot film, ukvarja z resničnimi dogodki, zabeleženimi v spisih romunske tajne policije. 

Primer "Ograja" je postopek, ki ga je v letu 1981 zoper neznanega storilca odprla romunska policija, ko so se v mestu pojavili grafiti s protidržavnimi parolami. Ob tem je pomembno razumeti, da v enem najbolj trdih komunističnih režimov že napisa "HOČEMO SVOBODO" ali "DOVOLJ JE ČAKANJA V DOLGIH VRSTAH" imata izrazito protidržavno konotacijo. Mogočna mašinerija je zagnana in policija je po nekaj tednih v rokah že imela storilca – 16-letnega fanta, ki je protidržavne ideje dobil ob poslušanju prepovedanega radia Svobodna Evropa. Potek preiskave, izjave glavnega osumljenca, njegovih staršev, sošolcev in agentov zadolženih za preiskavo, so podane naravnost "v kamero," brez vsakršne čustvene interpretacije. Suhoparno, v formi ravnodušnega branja zapisnikov nastalih med samo preiskavo, kar na nek način poudarja hladno učinkovitost, s katero je tajna policija uničevala življenja tistih, ki so se drznili razmišljati s svojo glavo. Izjave protagonistov so prepletene z dokumentarnimi izseki iz reportaž, poročil in reklam, ki te izjave učinkovito umeščajo v specifičen zgodovinsko-politični trenutek.  Zgodba je zato nekoliko repetitivna in mestoma manj zanimiva, a vendarle učinkovita v prikazu sistematičnosti, s katero je romunska oblast nadzirala svoje državljane in že v kali zatirala že najmanjša znamenja upora in stremljenja k bolj demokratični družbi.   


Ocena



ponedeljek, 11. januar 2021

Otac (2020)

aka Father
Foto: Goran Bogdan, Otac (2020), Foto: Liffe

Slo naslov: Oče
Drugi naslovi: Father
Država: Srbija, Nemčija, Slovenija
Jezik: srbščina
Leto: 2020
Dolžina: 118'Imdb
Žanri: drama
Režija: Srdan Golubović
Scenarij: Srdan Golubović, Ognjen Svilicić
Igrajo: Goran Bogdan, Boris Isakovic, Nada Šargin, Milica Janevski, Muharem Hamzić


Propadajoči proizvodni obrati, uničena infrastruktura, dotrajane in nedokončane hiše – to so prevladujoči mizanscenski elementi četrtega celovečerca srbskega režiserja in scenarista Srđana Golubovića (Krogi, Past), ki slika težko, z revščino in pomanjkanjem zaznamovano življenje malega človeka v ruralni Srbiji. Golubović film odpre s šokantnim, močnim prizorom. Nekakšnim dejanjem iz obupa, ki postane sprožilec nadaljnjega dogajanja, v katerem se v fokusu znajde Nikola, revni delavec brez stalne zaposlitve, ki mu center za socialno delo, po iracionalnem dejanju soproge, odvzame otroka. Pristojni ocenijo, da oče zaradi težkega materialnega položaja in slabih življenjski pogojev več ne more skrbeti za svoje potomstvo. Otroka sta z odlokom poslana v rejniško družino, toda obubožani oče se ne bo kar tako vdal – brez denarja in poznanstev nima veliko možnosti za uspeh v boju z lokalnimi oblastniki, zato se peš odpravi proti več kot 300 kilometrov oddaljeni srbski prestolnici. Njegov cilj je državno ministrstvo, na katerem bo poskušal pristojnem ministru osebno predati pritožbo zoper odlok lokalnega CSD-ja.

Film tako preide in večjim delom ostane v gabaritih filma ceste, v katerem poleg glavnega junaka, ki sorazmerno s preteklim časom, navkljub fizično in čustveno izčrpljajoči izkušnji, pridobiva na določnosti in pogumu, odkrivamo tudi nič kaj optimistično podobo srbskega podeželja. Oče je film, ki v slikanju črne realnosti, tako kot večina sorodnih izdelkov poseže po izoliranih likih, ki soočeni s težko, nerešljivo situacijo, delujejo preveč odrezani od sveta in okolja. Tak posameznik je brez sorodnikov, prijateljev ali kogarkoli, ki bi lahko vsaj malo olajšal položaj, v katerem so je znašel, obsojen na drobna dejanja podpore sočutnih neznancev, sposobnih prepoznati njegovo stisko. Ti moteči prejemi delujejo kot narativne bližnjice, kakršne smo denimo videli v Loachovem Medtem ko vas ni bilo (2019), vendar ta prirejena odrezanost junaka od sveta vseeno ne prepreči vzpostavitve močne vezi med gledalcem in nesrečnim junakom naslovne zgodbe. Ob opazovanju Nikoline kalvarije je cmok v grlu neizogiben, takšen nivo povezanosti s protagonistom pa je vsekakor dosežek, ki ga nihče ne more spregledati. Kritika brezčutnega državnega aparata, sistemske korupcije in neposluha odgovornih za težave socialno šibkih, vse to so opažanja vtkana v Golubovićev film, ki svojo učinkovitost zgradi na režiserjevi obrtni spretnosti in izvrstnem nastopu hrvaškega igralca Gorana Bogdana.


Ocena


petek, 08. januar 2021

Ammonite (2020)

Kate Winslet & Saoirse Ronan in Ammonite (2020), Foto: Neon


Slovenski naslov: -
Država: VB
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: biografija, drama, romantični
Dolžina: 120',  Imdb 
Režija: Francis Lee
Scenarij: Francis Lee
Igrajo: Kate Winslet, Saoirse Ronan, Gemma Jones, James McArdle, Fiona Shaw 


Drugi celovečerec britanskega režiserja in scenarista Francisa Leeja je po izjemnem prvencu God's Own Country (2017) eden tistih filmov, ki sem ga pričakal s posebnim zanimanjem. Uspeh prvenca je Leeju omogočil dostop do igralskih imen s t.i. A-liste in Anglež je z angažmajem Kate Winslet in Saoirse Ronan ponujeno priložnost nedvomno dobro unovčil. Tudi v drugo se je Lee odločil za zgodbo, ki v jedru nosi motiv istospolne ljubezni, to pot postavljene v dokaj svobodno interpretacijo biografske zgodbe angleške paleontologinje Mary Anning.

Pripoved postavljena v prvo polovico 19. stoletja večjim delom teče v obmorskem mestecu Lyme, kjer Mary (Winslet) skupaj z mamo vodi manjšo prodajalno s fosili. Njena dolgoletna rutina je zgodnjejutranje iskanje amonitov, ki jih po delovanju razburkanega morja razkrije oseka. Njeno rutino nekoliko zmoti prihod paleontologa iz Londona, ki želi preživeti nekaj dni v njeni družbi in jo opazovati pri delu. Radovednež je za zadržano, redkobesedno samotarko njenega kova precejšnja nadloga, toda plačilo je preveč mikavno, da bi ga kar odslovila. Londonskega obiskovalca spremlja mlada soproga Charlotte (Ronan), slabotna ženska, ki se očitno ne počuti najbolje v svoji koži. Nato mož prejeme povabilo k sodelovanju v nekajtedenski znanstveni ekspediciji, ženo pa pustiti v družbi gospe Anning, v upanju, da bosta ženska družba in morski zrak blagodejno vplivala na njeno počutje. 

Francis Lee tudi s svojim drugim filmom izkazuje izjemen talent v konstrukciji likov in situacij, na katerih gradi dodelane karakterne študije protagonistov, ki zaradi različnih razlogov ne morejo zadihati s polni pljuči in živeti življenje, kakršnega bi želeli. Fokus filma je lik in delo Mary Anning v še eni izjemno navdihnjeni igralski kreaciji Kate Winslet. Raziskovanje prispevka k znanosti na eni in njene najgloblje intime na drugi strani strani, je za gledalca svojevrstna razgledna točka, s katere se ponuja jasen pogled na izkušnjo in družbeni položaj junakinje – znanstvenice, ženske in ljubimke, ki jo istospolna usmeritev potiska v še bolj marginaliziran položaj. Odlični igralski nastopi, verna rekonstrukcija zgodovinskega obdobja, prefinjen občutek za sosledje dogodkov in iskrice, ki zanetijo ljubezenski ogenj, so dokazi, da odličen prvenec ni bil nobeno naključje in da je Lee v tem trenutku eno izmed bolj zanimivih imen britanskega in evropskega filma.

Ocena



četrtek, 31. december 2020

Najboljših 25 - 2019

Film - 25



  • Bacurau, Režija: Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles
  • Cold Case Hammarskjöld / Nerešeni primer Daga Hammarskjölda, Režija: Mads Brügger
  • Corpus Christi / Boze Cialo, Režija: Jan Komasa
  • Der goldene Handschuh /  The Golden Glove / Zlata rokavica, Režija: Fatih Akin
  • Dylda / Beanpole / Prekla, Režija: Kantemir Balagov
  • First Cow, Režija: Kelly Reichardt
  • Gisaengchung / Parasite, Režija: Bong Joon-ho
  • Hvítur, hvítur dagur / A White, White Day, Režija: Hlynur Palmason
  • Joker, Režija: Todd Phillips
  • Les Misérables / Nesrečniki,  Režija: Ladj Ly
  • Light of My Life / Luč mojega življenja, Režija: Casey Affleck
  • Lynn + Lucy, Režija: Fyzal Boulifa
  • Martin Eden, Režija: Pietro Marcello
  • Medena Zemja / Honeyland / Medena dežela, Režija: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov
  • Moving On / Nam-mae-wui yeo-reum-bam, Režija: Yoon Dan-Bi
  • Pain and Glory / Dolor y gloria, Režija: Pedro Almodóvar
  • Portrait de la jeune fille en feu  / Portrait of a Lady on Fire / Portret mladenke v ognju, Režija: Celine Sciamma
  • Systemsprenger / System Crasher / Razbijalka sistema, Režija: Nora Fingscheidt
  • The Beach Bum / Kralj plaže, Režija: Harmony Korine
  • The Last Black Man in San Francisco, Režija: Joe Talbot
  • The Lighthouse / Svetilnik, Režija: Robert Eggers
  • The Vast of Night, Režija: Andrew Patterson
  • There Is No Evil / Sheytan vojud nadarad / Zlo ne obstaja, Režija: Mohammad Rasoulof
  • Uncut Gems / Nebrušeni dragulji, Režija: Benny Safdie, Josh Safdie
  • Waves, Režija: Trey Edward Shults


Posebna omemba

  • Buoyancy, Režija: Rodd Rathjen
  • Di Jiu Tian Chang / So Long, My Son / Zbogom, sin moj, Režija: Xiaoshuai Wang
  • Diego Maradona, Režija: Asif Kapadia
  • Kopfplatzen / Head Burst, Režija: Savas Ceviz
  • Sound of Metal, Režija: Darius Marder
  • The Irishman / Irec, Režija: Martin Scorsese
  • Ut og stjæle hester / Out Stealing Horses / Konje krast, Režija: Hans Petter Moland


TV-5

  • Chernobyl
  • Fleabag
  • Mike Judge Presents: Tales from the Tour Bus
  • Succession
  • Unbelievable






četrtek, 24. december 2020

Sound of Metal (2019)

Riz Ahmed in Sound of Metal (2019), Foto: TIFF


Slovenski naslov:
Država: ZDA, Belgija
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama
Dolžina: 101'Imdb 
Režija: Darius Marder
Scenarij: Darius Marder, Abraham Marder, Derek Cianfrance
Igrajo: Riz Ahmed, Olivia Cooke, Paul Raci, Lauren Ridloff, Mathieu Amalric


Sound of  Metal, celovečerni prvenec ameriškega filmarja Dariusa Marderja, je neke vrste posvojeni otrok, prevzet od njegovega prijatelja in stanovskega kolega Dereka Cianfranca, s katerim je Marder kot ko-scenarist sodeloval pri uspešnici Grehi očetov (The Place Beyond the Pines,2012). Na projektu pod delovnim naslovom Metalhead je najprej delal Cianfrance, ki je na neki točki projekt opustil in ga prepustil Marderju. 

Iz zgodbe o bobnarju resnične heavy metal skupine Juncifer in njegovi izgubi sluha je Marder razvil scenarij o fiktivnem metal duu Blackgammon. Ruben je bobnar, njegova punca Lou pa poleg vihtenja kitare prispeva še vokal. Duo, ki v njegovem lično urejenem avtodomu potuje in koncertira po državi, je cenjeno ime na alternativni glasbeni sceni. Ruben se že štiri leta ni dotaknil mamil in natanko toliko časa je ob njem Lou, za katero so prav tako z mamili zaznamovana leta. Ruben in Lou se ljubita in obenem odlično dopolnjujeta tudi na stejdžu, pred svojo publiko. Toda njuno idilo na preizkušnjo brez veliko opozorilnih znamenj, malodane v hipu, postavi Rubenova nenadna izguba sluha. Koncertiranja je naenkrat konec, njuna lepo utečena rutina je prekinjena – težavna preteklost kot meč visi nad Rubenovo glavo, ki po posvetu s sponzorjem, ki je očitno imel in še vedno ima pomembno vlogo v njegovem boju z odvisnostjo, predlaga odhod v komuno za gluhe. Odhod v ruralno komuno obenem pomeni, da se z Lou morata začasno ločiti. Po krajšem upiranju je vendarle jasno, da je privajanje na novo realnost v takšnem kontroliranem okolju, zanj najboljša pot. 

To je izhodišče iz katerega nas Marder popelje v svet gluhih, na Rubenovo težavno pot sprejemanje njegovega nenadnega hendikepa. Sound of Metal je v esenci njegova zgodba – izjemna karakterna študija človeka v boju z lastno toksično moškostjo in sprejemanju nespremenljivih dejstev. "There's nothing to fix here." Rubenu razlaga pristni, toplo človeški vodja komune Joe (igra ga Paul Raci, ki se izkaže kot izjemna casting odločitev). Na nekem sekundarnem nivoju film lahko doživljamo tudi skozi prizmo ljubezenske zgodbe in še eno variacijo na temo minljivosti vsega, toda jedro filma je vseeno zgrajeno na manj otipljivem, spiritualno navdihnjenem iskanju notranjega miru in samosprejemanja, do katere junaka pelje zelo trnovita pot. Ena zanimivejših komponent filma je vsekakor zanimiv dizajn zvoka, ki gledalcu približa protagonistovo izgubo sluha, pot v svet tišine in njegovo iskanje bližnjic do ponovne vzpostavitve izgubljene kvalitete življenja. V centralni vlogi blesti britanski igralec Riz Ahmed, ki s to vlogo letos lahko konkurira najboljšim in je eden izmed razlogov, zaradi katerega je naslovna stvaritev vredna pozornosti in omembe. 

Ocena



torek, 15. december 2020

Falling (2020)

Lance Henriksen & Viggo Mortensen in Falling (2020), Foto: Sundance/Brendan Adam-Zwelling


Slo naslov: Padati 
Država: Kanada, VB, Danska
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Dolžina: 112'Imdb
Žanri: drama
Režija: Viggo Mortensen
Scenarij: Viggo Mortensen
Igrajo: Lance Henriksen, Viggo Mortensen, Terry Chen, Sverrir Gudnason, Hannah Gross, Laura Linney, David Cronenberg


"Ko sem bil še majhen otrok, sem ustrelil raco. Začetniška sreča pač, toda to je bil morda edini trenutek v mojem življenju, v katerem je oče, ki me je tistega dne vzel s seboj na lov, name bil ponosen." Tako o dogodku iz otroštva razmišlja John Peterson (Viggo Mortensen), ko s seboj, domov v Kalifornijo, pelje ostarelega, dementnega očeta Willisa (Lance Henriksen). Oče sinu že na krovu letala povzroči nemalo težav in očitno je, da je mentalno stanja Petersona starejšega takšno, da starec ne more več sam skrbeti zase. John ga je dolgo prepričeval, da z njim pride v Kalifornijo. Ideja je, da zanj, nekje v bližini, najdejo nov dom. John bo tako lažje skrbel za zagrenjenega, ves čas preklinjajočega, do vsega in vsakogar nestrpnega očeta, a obenem ga bo držal na dovolj varni distanci, saj se zelo dobro zaveda, da bi se življenje ob očetu zanj in njegovega uvidevnega partnerja Erica hitro spremenilo v pekel. Willis namreč "na lagerju" v vsakem trenutku ima goro žaljivk in strupenih puščic, usmerjenih proti njem in njegovem istospolnem partnerju. Izjema je le njuna mlada hčerka Monika, kateri žlehtobni starček vendar izkazuje nekaj naklonjenosti in topline. To je situacija, iz katere se zgodba v sedanjosti prepleta s preteklostjo, z dogodki, ki so zaznamovali Johnovo odraščanje. 

Padati je celovečerni prvenec vsestranskegaVigga Mortensena, ki je poleg režije podpisal scenarij, glasbo in odigral eno izmed glavnih vlog. Mortensena širša javnost najbolj pozna po vlogah v megauspešni franšizi Gospodar prstanov, za bolj sistematičnega filmoljuba pa so ogledni primeri njegovega igralskega talenta filmi posneti pod režisersko taktirko Davida Cronenberga (ki se mu je tu oddolži z manjšo vlogo), Davida Oelhoffena, Johna Hillcoata, Lisandra Alonsa... In kako se je Viggo odrezal v novi vlogi? Dokaj dobro, če mene vprašate. Sploh če upoštevamo, da je Padati dokaj oseben projekt (film vsebuje nekaj avtobiografskih elementov), ob katerih režiserji mnogokrat znajo izgubiti fokus in zatavati na teritorij samo njim razumljivih motivov in simbolike. Jedro zgodbe je zgrajeno okoli problematičnega odnosa očeta in sina in konflikta, ki v največji meri temelji na očetovem nesprejemanju sinove homoseksualnosti. Zgoba struktuirana kot preplet ključnih dogodkov iz preteklosti in dogajanja v sedanjosti učinkovito izrisuje vse razsežnosti družinske disfunkcije, četudi Mortensen mestoma ustvari nekaj nepotrebnih prizorov in situacij, katerih edini cilj je potencirati očetov neprijeten značaj. Njegovo stoično prenašanje očetovih žaljivk je mestoma celo nekoliko nadležno, toda cilj je po moji oceni dosežen, saj Mortensenu uspe v sosledje dogodkov vključiti nekaj drobnih dejanj in znamenj, v katerih se nazira očetova toplejša, bolj človeška plat. V tem smislu film govori o brezpogojnem (ne)sprejemanju najbližjih, na nekem drugem nivoju pa zgodba nudi izhodišče za razmislek o tem, kako čas in okoliščine oblikujejo posameznikov značaj. Ne glede na težo, ki jo za film kot celoto ima odnos med sinom in očetom, Mortensenov film je v prvi vrsti karakterna študija starčka, ki nas vsem svojim hibam navkljub pripravi do tega, da zanj najdemo razumevanje in kanček sočutja. Tudi zaradi izjemnega nastopa Lanca Henriksena, v njegovi verjetno najboljši vlogi doslej, ki je ne glede na še en Mortensenov odličen nastop, prvo igralsko ime naslovne zgodbe.


Ocena



nedelja, 13. december 2020

Possessor (2020)

Andrea Riseborough in Possessor (2020), Foto: Neon


Slovenski naslov: -
Država: Kanada, VB
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: grozljivka, ZF, triler
Dolžina: 103'Imdb 
Režija: Brandon Cronenberg
Scenarij: Brandon Cronenberg
Igrajo: Andrea Riseborough, Christopher Abbott, Rossif Sutherland, Tuppence Middleton, Sean Bean, Jennifer Jason Leigh


Po zelo obetavnem prvencu Antiviral, o katerem je pred sedmimi leti na blogu nastal ta zapis, smo na naslednji celovečerec Brandona Cronenberga čakali celih osem let. Po debitantski stvaritvi, temačni satiri o s slavo in slavnimi obsedeni družbi, v kateri si ljudje vbrizgavajo odmerke z boleznimi njihovih idolov, se 40-letni Kanadčan vrača s še enim zanimivim konceptom. Ideja, na kateri je zgrajen Possessor moda ni tako edinstvena, saj so možgane in telesa drugih ugrabljali in v različne namene izrabljali v številnih zgodbah, toda variacija te ideje in sama eksekucija sta vsekakor nekaj posebnega. 

Zgodbo postavljeno v nejasno opredeljeno prihodnost doživljamo skozi oči Tasje Vos (še ena odlična vloga Andree Riseborough), zelo posebne morilke, ki dela za skrivnostno organizacijo specializirano za eliminacijo tarč v visoki družbi. Naročniki so običajno ljudje iz ožjega kroga bodoče žrtve, motivi pa so pričakovano človeški – več vsega: denarja, moči, slave...  Tasja je ena izmed najbolj izkušenih morilk organizacije, ki za eliminacijo tarč uporablja posebno metodologijo – v prvi fazi je najprej ugrabljena oseba iz ožjega kroga bodoče tarče, ali nekdo, ki bo do tarče v prihodnosti imel nemoten dostop. Ugrabljencem nato v možgane vgradijo posebno napravico, ki posebej usposobljenim morilcem kakršna je Tasja omogočijo prevzem nadzora nad umom in telesom gostitelja. Zadeva je potem dokaj preprosta, nadzor nad gostiteljem se izvaja v kontrolni sobi, iz katere Tasja in sodelavci s pomočjo posebne, tehnološki sofisticirane čelade nadzirajo gostitelja. Policija po tako orkestriranih umorih tava v temi, saj storilcev in njihovih iracionalnih dejanj ni mogoče povezati s kakšnim posebnim motivom, logiko in, kar je najpomembnejše, naročnikom. 

Toda fokus zgodbe ni na preiskavah teh umorov, saj se zgodbe osredotoča na mikrokozmos glavne antijunakinje  in počasno brisanje meja med njenim zasebnim in poklicnim življenjem. Najbližji ne vedo nič o njenem poklicu – sin Ira živi z očetom, od katerega se Tasja še vedno ni uradno ločila, njun odnos pa je v neki vmesi fazi, ko se vse skupaj lahko obrne v eno ali drugo smer. V dokončno ločitev, ali ponovno združitev. Prizor, v katerem Tasja išče, ali bolje rečeno vadi besede, ki jih bo izrekla ob ponovnem snidenju s sinom ima specifično težo, saj po tej sceni v zraku nekako obvisi spoznanje o vprašljivi skupni prihodnosti. 

Cronenberg mlajši je ustvaril zanimiv, vizualno izpiljen izdelek,  ki šele po ogledu in bolj poglobljeni analizi razkrije skrbno strukturirano zgodbo o iskanju identitete in samosprejemanju. Pogled nazaj nudi bolj jasno sliko, iz katere lahko sklepamo, da iskanje pravih besed v omenjenem prizoru v resnici ni nič drugega, kakor poskus imitacije pristnih čustev. Ko malo bolje razmislim, celotna epizoda, oziroma dan, ki ga protagonistka preživi z družino, nekako napove, da Tasja ni več pripravljena  igrati vlogi žene in matere. Osvobajanje iz okovov normalnosti se kaže tudi v njenem profesionalnem življenju – namesto načrtovane „čiste“ eksekucije s pištolo Tasja raje izbere nož, s katerim brutalno razmesari svojo tarčo. In na tej točki se že lahko vprašamo, ali se Tasja morda bolje počuti v svojih avtarjih? Ali jo dejansko žene vzburjenje, ki jo prevzame med eksekucijo? Morilski nagoni morda najbolje pojasnijo njeno zavzetost in odločnost v nameri, da za vsako ceno sodeluje pri naslednji veliki nalogi. Sploh če vemo, da nato od samega začetka ima težave z nadzorom gostitelja (igra ga odlični Christopher Abbott), ki jih skriva pred sodelavci. Njen dokončni prehod na temno stran je dokončen, ko se njen naučeni odnos do osebnih stvari v škatli, s pomočjo katerih se Tasja vsakič vrača v lastno kožo, v svojo realnost, spremeni. Na koncu je jasno, da je transformacija končana in Tasja je to, kar je globoko v sebi vedno bila – hladnokrvna morilka.


Ocena