petek, 06. december 2019

Celle que vous croyez (2019)

aka Who You Think I Am
Juliette Binoche in Celle que vous croyez (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Moj najboljši profil
Drugi naslovi: Who You Think I Am
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2019
Dolžina: 101'Imdb
Žanri: drama, romantični
Režija: Safy Nebbou
Scenarij: Safy Nebbou, Julie Peyr Camille Laurens
Igrajo: Juliette Binoche, Nicole Garcia, François Civil, Guillaume Gouix



Največji adut romantične drame Moj najboljši profil izven domovine malo znanega francoskega režiserja Safyja Nebbouja je nedvomno Juliette Binoche. Izjemna Francozinja tokrat igra 50 in nekaj letno Claire, profesorico, ločenko in mamo dveh otrok, ki po propadu zakona uteho najde v objemu mlajšega moškega. Že po prvem vročem prizoru je očitno, da mladi ljubimec z njo ne deli navdušenja glede resnosti njunega razmerja. Toda njeni senzorji njegove rezerviranosti ne zaznajo, kar do neke mere lahko opraviči tista faza vsakega razmerja, v kateri percepcijo resničnosti pošteno zameglijo čustva. 

Tam, kjer bi marsikdo doživel streznitev in užaljeno povlekel ročno, Claire ukrepa drugače. Z nakano špijoniranja mladega ljubimca ustvari lažni profil na socialnem omrežju in pod krinko 25-letne organizatorke modnih dogodkov začne spremljati njegovo življenje. O njem in njegovih prijateljih ve dovolj, da jo ti sprejmejo v svoje virtualne kroge. Toda zgodba se nato začne razvijati v drugačni smeri, saj njeno pozornost pritegne ljubimčev prijatelj, mladi fotograf Alex. Nekaj všečkov podeljenih njegovim fotografijam, prijazen komentar in stik je vzpostavljen. Izmenjavi všečkov sledi izmenjava sporočil, izmenjava sporočil pripelje do izmenjave telefonskih številk, dolgih pogovorov in telefonskega seksa. Claire svojo malo prevaro tako pripelje do točke, na kateri je srečanje z Alexom edina opcija. Toda profesorica še naprej vztraja in njeni obupni poskusi ohranitve statusa quo naposled pripeljejo do nepričakovanih, tragičnih posledic.

Šesti celovečerec izven domovine malo znanega francoskega režiserja in igralca Safyja Nebbouja je adaptacija istoimenskega romana priznane pisateljice Camille Laurens. Zgodba je zgrajena okoli protagonistke, ki nas s svojimi dejanji vedno bolj spravlja ob živce, tolerančni prag pa bi verjetno bil še nižji, če bi v tej vlogi gledali kakšno drugo, manj kakovostno igralko. Pripoved je od uvodih minut postavljena v okvir pacientkine izpovedi psihoterapevtki, zato nikoli ne moremo povsem prekrižati možnosti, da vse skupaj odvija le v njeni glavi. V njeni izpovedi posejani z drobni namigi je ravno dovolj intrigantnih neznank, da navkljub iritantnem, letom neprimernem vedenju, z njo vztrajamo do konca. Moj najboljši profil je film, ki svojo aktualnost vzpostavlja s komentarjem vedno večje prepletenosti virtualnega in resničnega, v katerem svoje mesto pod soncem poskuša najti predstavnica generacije, ki ji tovrstne oblike socializacije niso ravno blizu. Film na eni ravni opozarja na pasti virtualnega sveta in vpliv le teh na naše doživljanje resničnosti, na tistem drugem, pomembnejšem nivoju, zgodba skozi karakterno študijo glavne junakinje prevprašuje motive staranja, osamljenosti in neusahljive potrebe po ljubezni. Škoda je, ker se Nebbou očitno ni mogel odločiti, kakšen film želi posneti. Sicer ne vem, v kakšni meri je na celoto vplivala knjižna predloga, toda s preobrati in triler vložki je zgodba po mojem mnenju več izgubila, kot dobila. Z junakinjino domišljijsko različico konca, ki v pisni obliki pride v roke njene psihiatrinje, se je ponujala lepa priložnost zgodbo končati z lepim, dvoumnim koncem. Namesto tega se zgodba izteče z novimi razkritji in malo verjetnimi preobrati, s katerimi je film le izgubil del kredibilnosti.

Ocena


ponedeljek, 02. december 2019

The Irishman (2019)

Robert De Niro & Joe Pesci in The Irishman (2019), Foto: Netflix

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: biografija, krimi, drama
Dolžina: 209',  Imdb
Režija: Martin Scorsese
Scenarij: Steven Zaillian, Charles Brandt (knjiga)
Igrajo: Robert De Niro, Al Pacino, Joe Pesci, Harvey Keitel, Ray Romano, Bobby Cannavale, Stephanie Kurtzuba, Anna Paquin




Irec je najboljši dokaz, da Martin Scoresese je pri 77-ih še vedno ni pripravljen na upokojitev. Glede na številne nove projekte s katerimi povezujejo legendarnega režiserja je očitno, da Marty sploh ne razmišlja o upokojitvi. Dejstvo, da je Irec z epskih 209 minut najdaljši igrani film v njegovem opusu (našteli so kar 106 snemalnih dni) nedvomno potrjuje, da enemu najpomembnejših avtorjev ameriškega filma ne manjka ustvarjalne energije. Osnova za "Irca" je bila knjižna uspešnica I Heard You Paint Houses ameriškega pisatelja Charlesa Brandta.

Naslov knjige je obenem stavek, ki ga Jimmy Hoffa (Al Pacino) izreče v prvem telefonskem pogovoru s Frankom „Ircem“ Sheeranom (Robert De Niro) in tako naznani začetek kompleksnega razmerja med najbolj razvpitim sindikalistom v ameriški zgodovini in „hitmanom.“ ki je vrsto let delal za mafijsko družino Bufalino.

Scorsese zgodbo odpre v svojem značilnem slogu – z dolgim nepretrganim posnetkom, ki nas skozi hodnike in druge prostore doma za starejše pripelje do sobe, v kateri na vozičku sedi zdaj že ostareli Sheeran. Ta prevzame vlogo pripovedovalca in nas popelje v čas, ko je za družino Bufalino in družinske prijatelje izvajal različne delikatne naloge, ter bil posredno in neposredno vpleten v nekatere najpomembnejše dogodke nedavne ameriške zgodovine.

Prav ta zgodovinski moment ponudi kontekst, v katerega je prepričljivo vpeta zanimiva mreža likov in relacij, ki so sooblikovale takratno ameriško družbeno realnost. Središčna vloga v teh relacijah je dodeljena Franku Sheeranu, ki se v nekem trenutku znajde med dvema ognjema – v nehvaležni vlogi posrednika med človekoma, ki sta igrala pomembni vlogi v njegovem življenju. Prvi je Russell Bufalino (Joe Pesci), ki ga je vpeljal v svet organiziranega kriminala in bil njegov neformalni delodajalec, drugi je Jimmy Hoffa, ki je, kot razkrije film, nekaj časa izvrstno sodeloval z družino Bufalino in njihovimi zavezniki. Toda šum v komunikaciji je postajal vse močnejši in dolgoletni zavezniki so končali na nasprotnih bregovih. Sheeran je v tem merjenju moči nekako obtičal na nikogaršnjem ozemlju, soočen z navidezno možnostjo izbire. Navidezno zato, ker je ne glede na ponižno skromnost, s katero se je prikupil mnogim bil dovolj inteligenten, da ve kje je njegovo mesto, kaj mora storiti in kakšne so lahko posledice neizpolnjenih pričakovanj.
Robert De Niro & Al Pacino in The Irishman (2019), Foto: Netflix
Iz moje perspektive je Scorsese posnel film, ki je povsem dostojen bližnji sorodnik njegovih kultnih gangsterskih klasik. Z Ircem je ponovno ustvaril zgodbo o antijunakih in neustavljivi privlačnosti, s katero takšni liki zbujajo interes množic. Ključ do uspeha se je poleg vseh relevantnih dejavnikov (dobre zgodbe z zanimivimi razkritji in zapleti) vedno skrival v pristnosti likov in prepričljivosti vezi, ki jih držijo skupaj. Ravno ta komponenta je najmočnejši adut Irca, ki skozi prizmo posameznih značajev odlično argumentira dejanja in jasno opredeljuje njihov pomen.

Scorsese v likih ves čas išče človeško dimenzijo – mafijski šef tako ni zgolj brezčutni prasec, nezmožen odpuščanja, in morilec ni brezdušna pošast, ki ne pozna žalosti in sočutja. To je temelj povezanosti z liki, iz katere izvira naše razumevanje njihovih značajev. V mojstrsko režiranem vrhuncu to razumevanje celo preraste v sočustvovanje z glavnim akterjem. Na tej točki je naša percepcija dogajanja že tako izkrivljena, da Scorsese mora poseči vmes in nas opomniti, kdo je kdo v tej zgodbi. Na oddaljevanje od moralnega centra nas v izjemno močnem prizoru opomni hčerka glavnega protagonista (tisti, ki ste film že videli, veste o čem govorim). Frank je v njenem molku vedno čutil tiho obsodbo, ki doseže vrhunec v trenutku, ko v večna lovišča odide Jimmy Hoffa. Edini zares moteči detajl filma vidim v t.i. digitalnem pomlajevanju, saj liki v nekaterih prizorih delujejo preveč izumetničeno. Časovni razpon je enostavno prevelik in nemara bi bilo boljše, ako bi za mlajša obdobja uporabili druge, mlajše igralce.


Ocena


nedelja, 01. december 2019

Light of My Life (2019)

Casey Affleck and Anna Pniowsky in Light of My Life (2019),© BBP LOML, LLC

Slovenski naslov: Luč mojega življenja
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, ZF
Dolžina: 119'Imdb 
Režija: Casey Affleck
Scenarij: Casey Affleck
Igrajo: Anna Pniowsky, Casey Affleck, Tom Bower, Elisabeth Moss


Lažni dokumentarec Še vedno sem tu (I'm Still Here, 2010) je bil naznanilo, da se Casey Affleck dobro znajde tudi za kamero. Skoraj deset let kasneje smo dočakali še njegov igrani prvenec, v katerem poleg režije podpisuje še scenarij in igra eno izmed dveh glavnih vlog. 

Affleck igra očeta (imena nikoli ne izvemo), ki deset let po smrtonosni bolezni, ki je z obličja Zemlje izbrisala skoraj vse ženske, s svojim 11-letnim sinom Regom potuje po post-apokaliptični pokrajini. Razlog za nenehno gibanje očeta in sina je kmalu jasen: potomec je v resnici potomka, na kratko ostrižena in v fantovska oblačila oblečena deklica, ena izmed redkih žensk, ki je iz neznanega  razloga imuna na smrtonosno bolezen. Zemlja je kmalu po izbruhu epidemije postala planet moških. Ženska je neprecenljivo blago, na katerega preži malodane vsak spolno aktiven moški. Oče je deset let uspešno skrival hčerkino spolno identiteto, toda zdaj, ko je Reg na pragu pubertete, ohranjanje skrivnosti postaja neprimerno težje. Zato se hčerka in oče ves čas izogibata ljudem, živita v šotoru, po gozdovih in drugih neposeljenih območjih, v konstantnem iskanju koščka ozemlja, na katerem ne bosta v nevarnosti.

Affleck zgodbo odpre z 12-minutnim nepretrganim posnetkom, v katerem oče hčerki na simpatičen način pripoveduje svojo alternativno različico zgodbe o Noetu in njegovi barki. Njegova zgodba za lahko noč, posneta iz božje perspektive, razkriva le nekaj kvadratov udobja in topline: akterja ležita drug ob drugemu, otrok z zanimivimi komentarji občasno prekinja očetovo pripoved, ki je očitna prispodoba za njuno situacijo. Kasneje, ko kamera pokaže, da sta noč preživela v šotoru sredi gozda je jasno, da smo bili priča izjemnem utrinku. Njun šotor je kot nekakšen milni mehurček, krhka zona udobja, ki ga vsak hip lahko razblini naključni lovec, ki bo priromal mimo.    

Affleck je spisal odličen scenarij in ga nato zelo lepo prenesel na filmsko platno. Zgodba večino časa sloni na dialogih med očetom in hčerko, kar bo verjetno zmotilo manj potrpežljivega gledalca, vendar se pripoved kljub temu nikoli ne vleče in je zastavljena tako, da interes opazovalca ni nikoli pod resnim vprašajem. Razloge za angažiranost gledalca velja iskati v zelo dobrih igralskih nastopih – v številnih skupnih prizorih je čutiti odlično kemijo med mlado Anno Pniowsky in Affleckom, na kateri temelji prepričljivost njunega odnosa. Druga pomembna kvaliteta filma je občutek konstantne nevarnosti, oziroma prepričljivost s katero Affleck vzdržuje napetost in v vzdušje vpleta resnost grožnje. Ne gleda na resnost položaja in prevladujočo sivino Afllecku uspe v zgodbo organsko vključiti komične momente, ki dajejo dinamiki odnosa med očetom in hčerko poseben, topel pečat. Luč mojega življenja sicer ne odkriva novih teritorijev (primerjave s Cuarónovimi Otroci človeštva, Hillcoatovo Cesto ali lanskoletnim Ne puščaj sledov Debre Granik so povsem na mestu), toda njegov pogled na junake v specifični situaciji je tako pristen in globoko človeški, da se z njima ni težko povezati in jih vzljubiti. Zmoti le manjša scenaristična nedoslednost finalnega dejanja, ki je delno kompenzirana odprtim koncem, po katerem je jasno, da se zgodba očeta in hčerke nadaljuje tudi potem, ko je zastor že spuščen.

Ocena


sreda, 27. november 2019

Nichinichi Kore Kojitsu (2018)

aka Every Day a Good Day
Haru Kuroki, Mikako Tabe, & Kirin Kiki, Nichinichi Kore Kojitsu (2018), Foto: Liffe


Slo naslov: Vsak dan je dober dan
Drugi naslovi: Every Day a Good Day
Država: Japonska
Jezik: japonščina
Leto: 2018
Dolžina: 100'Imdb
Žanri: drama
Režija: Tatsushi Ohmori
Scenarij: Tatsushi Ohmori, Noriko Morishita
Igrajo: Haru Kuroki, Mikako Tabe, Kirin Kiki, Mayu Tsuruta, Shing Tsurumi



Vsak dan je dober dan japonskega režiserja Tatsushija Ohmorija je eden tistih filmov, ki potrdi tezo, da tudi na videz manj zanimive teme v rokah pravega pripovedovalca lahko postanejo nekaj posebnega. Čado je japonska beseda po kateri poznamo japonsko kulturo priprave in pitja čaja, ki je v minulih stoletjih evolvirala v pravi obred, ki v vsakdan uživalcev čaja prinaša sprostitev in harmonijo. Negovanje tradicije je botrovalo nastanku posebnih tečajev, na katerih se lahko naučiš umetnosti priprave in pitja čaja, ti tečaji pa so najprej postali priljubljeni med domačini in nato še med številnimi obiskovalci dežele vzhajajočega sonca.  


Glavna junakinja naslovne zgodbe Noriko je študentka, ki še vedno ni prepričana, kaj želi storiti s svojim življenjem. Neodločnost se počasi razvija v nervozo in ko ji mati pripomni, da bi mogoče bilo dobro, da skupaj s sestrično Michiko začne obiskovati čajni tečaj (vrsto let ga organizira in vodi starejša učiteljica v njihovi soseščini), Noriko sprejme njeno sugestijo. Izkaže se, da je to začetek čudovitega  prijateljstva med Noriko in njeno sensei, ki ji ne bo pomagala le izpiliti njene čajne veščine, ampak tudi razumeti filozofijo, za umetnostjo priprave čaja. 


Preciznost v detajlih, občutek za ritem, trenutek in prostor so najpomembnejši inštrumenti, s katerimi Ohmori gledalcu posreduje izkušnjo priprave čaja. Ritual  skozi graciozne gibe protagonistke, ki jo opazujemo pri njenem opravilu, izžareva umirjenost in harmonijo. Spokojnost, ki me je postopoma prevzemala ob ponavljanju tega opravila, menjavanju letnih časov, minevanju časa in staranju junakov, je bila prijetna, izkušnja navkljub počasnemu ritmu nikoli dolgočasna. Občutek je diametralno nasproten občutku, ki te prevzame ob vrhunsko posnetem in montiranem prikazu priprav na akcijo v kakšnem „heist“ filmu. Tu napetost zamenja prijetna umirjenost in to je nemara tudi glavna poanta filma, ki je vtkana že v sam naslov. Noriko bo recept za obvladovanje stresa in ravnovesje v življenju našla v spokoju obreda, ki ji bo z leti zlezel pod kožo in postal ena najpomembnejših konstant v njenem življenju. Njeno varno območje, kamor se lahko vedno umakne in ponovno vzpostavi porušeni notranji mir. V tem smislu Ohmorijev film spodbuja razmislek o pomembnosti slehernega trenutka, nujnosti ponavljanju stvari, ki nam prinašajo zadovoljstvo in sprejemanju vsega (dobrega in slabega), kar nam življenje prinese. To so ideje, v katerih so se „našli“ tudi obiskovalci pravkar končanega Liffa – film je z najvišjo povprečno oceno postal ljubljenec občinstva in dobitnik nagrade zmaj.


Ocena




ponedeljek, 25. november 2019

La verite (2019)

aka The Truth
Catherine Deneuve in Juliette Binoche in La verite (2019), Foto: Liffe 


Slo naslov: La verite
Drugi naslovi: The Truth
Država: Francija, Japonska
Jezik: francoščina 
Leto: 2019
Dolžina: 106'Imdb
Žanri: drama
Režija: Hirokazu Kore-eda
Scenarij: Hirokazu Kore-eda
Igrajo: Catherine Deneuve, Juliette Binoche, Ethan Hawke, Clémentine Grenier, Alain Libolt 



57-letni japonski mojster Hirokazu Kore-eda je v zadnjih letih v najbolj plodnem obdobju kariere. Njegovi filmi so stalnica v programih festivalov A Kategorije, lanskoletna uspešnica Tatiči (Manbiki kazoku) mu je prinesla prestižno zlato palmo. Štirje celovečerci v zadnjih štirih letih pričajo o tem, da je avtor v fazi, v kateri lahko sodeluje z najboljšimi igralci in brez večjih težav zbira sredstva za nove projekte. Čeprav je Resnica prvi film, ki ga je Japonec posnel izven domovine in v tujem jeziku, motivi ostajajo isti. V ospredju je ponovno družina in posebnosti, ki definirajo družinsko dinamiko. 

Družinske odnose v mnogočem definira status njenih članov in ko  družina premore zvezdo svetovnega formata, te relacije lahko postanejo še toliko bolj zapletene. Egocentrična Fabienne Dangeville (Catherine Deneuve) je ena takih zvezd, igralska ikona, ki je nedavno izdala knjigo spominov, v kateri oboževalci lahko preberejo njeno videnje (morda je bolje reči različico) najpomembnejših dogodkov iz poklicnega in zasebnega življenja. Različico, na katero marsikakšno pripombo ima Lumir (Juliette Binoche) njena hčerka edinka, sicer scenaristka, ki z možem Hankom (Ethan Hawke) in hčerko Charlotte živi v New Yorku. Objava knjige je povod, da vsi trije pripotujejo v Francijo in nekaj časa preživijo s Fabienne, v njeni prostorni vili sredi Pariza. Toda kmalu po njihovem prihodu je že čutiti prve napetosti v odnosu med materjo in hčerko.

V dogodkih iz preteklosti in starih zamerah se skrivajo odgovori, ki lahko pojasnijo te napetosti. Že sam naslov na nek način napove iskanje resnice o dogodkih, ki so definirali težavno razmerje med materjo in hčerko. Za razumevanje te težavnosti je pomembnejša vloga matere, ženske vajene življenja v soju luči. Fabienne je svojo sebičnost in samodopadljivost vedno znala zamaskirati s kakšno domislico ali humorno opazko. Recept je dobro funkcioniral v profesionalnem življenju, toda v domačem okolju ji ni šlo tako dobro. Njen zakon z Lumirinim očetom je propadel, hčerka pa je manjkajočo materinsko toplino poiskala v objemu materine najboljše prijateljice. Kore-eda formulo snemanje filma v filmu izrabi za večnivojsko prevpraševanje starševstva, minljivosti in ljubezni, kot edine trajne vrednosti v enačbi, ki ji rečemo življenje. Slava tako kot vedno terja svoj davek, resnica pa je, kot se na koncu izkaže, lahko varljiva. Stvari niso vedno takšne kot jih čutimo, saj včasih ne poznamo vseh dejstev, da lahko objektivno ovrednotimo resničnost. Lepo balansiran komičen podton zgodbo zapolni z lahkotnostjo in sproščenostjo, ki ne glede na pozitiven učinek nekoliko otopi čustveno jedro filma. Morda prav zato Resnica, ki v osnovi nima večjih slabosti, name ni pustila tako močnega vtisa, kot Koreedajevi starejši filmi.

Ocena



Ocena

nedelja, 24. november 2019

Le jeune Ahmed (2019)

aka Young Ahmed
Idir Ben Addi and Myriem Akheddiou in Le jeune Ahmed (2019), Foto: Imdb



Slovenski naslov: Mladi Ahmed
Angleški naslov: Young Ahmed
Država: Belgija, Francija
Jezik: francoščina, arabščina
Leto: 2019
Žanri: drama
Dolžina: 90'Imdb 
Režija: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
Scenarij: Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne
Igrajo:  Idir Ben Addi, Olivier Bonnaud, Myriem Akheddiou, Victoria Bluck, Claire Bodson, Othmane Moumen



Brata Dardenne v njunih filmih najraje pretresata teme iz vsakdanjega življenja. Te so največkrat refleksija aktualnega stanja in perečih vprašanj, ki okupirajo sodobno družbo. In danes bi težko našli bolj aktualno temo od radikalizacije in ekspanzije verskega fanatizma (predvsem islamskega), ki je odgovoren za številna sovražna dejanja, v katerih so umirali nedolžni ljudje. Mladi Ahmed je film, s katerim se brata lotevata vprašanja radikalizacija muslimanskih otrok v Evropi in odpirata debato o tem, kaj sploh lahko storimo, da preprečimo takšne scenarije. 

Ko spoznamo 13-letnega Ahmeda, je ta že radikaliziran. Fant, ki je nekoč igral igrice, hodil na nogometne tekme in se obnašal kot večina njegovih sovrstnikov, je zdaj najraje zaprt v svoji sobi, nezainteresiran za karkoli razen redne molitve in srečanj z imamom, ki je odigral ključno vlogo v njegovi radikalizaciji. Ahmed zdaj na okolico projicira stališča, ki mu jih je vcepil imam, njegov vzornik in učitelj. Njegova mati, po rodu Belgijka, je v njegovih očeh alkoholičarka samo zato, ker občasno spije kozarček vina, njegova starejša sestra pa kurba, ki družino sramoti s preveč svobodnim obnašanjem in oblačenjem. Njegova stališča postajajo vedno radikalnejša in fant na neki točki zavrne rokovanje  z učiteljico, ki v osnovni šoli poučuje arabščino. Ta mu sicer želi pomagati, mu odprti oči in preprečiti nadaljnji zdrs v brezno sovraštva. Toda fant njena prizadevanja razume drugače, zato se odloči za ekstremno dejanje.

Mladi Ahmed je film, s katerim brata Dardenne gledalcu posredujeta pristen občutek za dogajalno okolje in like, ki naseljujejo to okolje.  Pregovorno dober občutek za izbiro prizorišč in selekcijo ustreznega igralskega kadra sta vedno bila njuno močno orožje in tudi to pot je tako. Zgodbo odlikuje dober ritem, ob katerem interes gledalca ne bi smel biti vprašljiv. Avtorja namenoma ne poskušata prodreti globlje v notranji svet protagonista in dognati, kakšne dileme in nagoni usmerjajo njegova dejanja. Namesto tega ohranjajo distanco in nam gledalcem prepuščajo presojo njegovih dejanj. Film na eni ravni nedvomno želi opozoriti na ranljivost najstnikov v tem občutljivem obdobju, ko oseba prvič začne premišljevati o življenju in svetu v katerem živi. Pozornost mladega človeka v tem obdobju najlažje dobi nekdo, ki si zanj vzame čas, se z njim pogovarja in ga na sploh obravnava s primerno dozo spoštovanja in razumevanja. Kaj se zgodi, ko to vlogo prevzame nekdo, z jasno določeno agendo? Nekdo, ki želi svoje nevarno in zgrešeno razumevanje sveta in pomembnih vprašanj prenesti na mladino? Mislim, da film dokaj dobro pojasni, kako se pri mlademu človeku formirajo miselni vzorci, zavoljo katerih ta v svojih iracionalnih dejanjih uspeva najti smisel.  Brata Dardenne se dobro zavedata kako kompleksno vprašanje je verski fanatizem, zato niti ne poskušata ponuditi kakšnih bolj direktnih odgovorov nanj. Zgodba namesto tega najprej subtilno podčrta dejavnike, ki človeka lahko usmerijo v fanatizem in jim nato kot kontrapunkt postavi stvari, ki protagonista prisilijo,  da podvomi v svojo presojo. V Ahmedovem primeru je očitno, da je generator škodljivega vpliva imam: ta v očeh fanta, ki je brez očeta, paradira kot nekakšna očetovska figura. Prvo znamenje načete vere v „učiteljev“ nauk je zbliževanje s prijetno punco, ki v mladeniču prebudi povsem nova, še neraziskana čustva. Možna vrnitev na pravo pot je nato nakazana še na samem koncu, ko je fant v trenutku ranljivosti sprejme ponujeno roko in tako izda načela, katera je dotlej vneto zagovarjal. 

Ocena


petek, 22. november 2019

Cold Case Hammarskjöld (2019)

Alexander Jones, Mads Brügger and Göran Björkdahl in COLD CASE HAMMARSKJÖLD,
Photo by Tore Vollan. Photo courtesy of Magnolia Pictures


Slovenski naslov: Nerešeni primer Daga Hammarskjölda
Država: Danska, Norveška, Švedska
Jezik: angleščina, švedščina, danščina
Leto: 2019
Žanri: dokumentarni, zgodovinski
Dolžina: 128'Imdb 
Režija: Mads Brügger
Scenarij: Mads Brügger
Igrajo: Mads Brügger, Göran Björkdahl, Dag Hammarskjöld




Mads Brügger se je na rodnem Danskem najprej uveljavil kot novinar in avtor satiričnih dokumentarnih tv-serij. Po uspešnem obdobju na malih ekranih je sklenil koncept dokumentarne satire nadgraditi in snemati dokumentarne filme. V prvem tovrstnem poskusu, Jong-Il's Comedy Club (Det røde kapel, 2009) se je prelevil v komunističnega gledališkega režiserja in se v družbi dveh danskih komedijantov odpravil na kulturno izmenjavo v Severno Korejo.  Moje prvo srečanje z njegovim unikatnim filmanjem je bil Veleposlanik (Ambassadøren, 2011), Brüggerjeva druga dolgometraža, v kateri je prevzel identiteto diplomata, se odpravil v Srednjeafriško republiko in s skritimi kamerami zabeležil korupcijsko verigo, ki ga je pripeljala do samega državnega vrha. 

Tokrat se Brügger v družbi švedskega preiskovalca Görana Björkdahla odpravi v Kongo, raziskovati okoliščine v katerih je pred pred skoraj šestdesetimi leti umrl tedanji generalni sekretar OZN Dag Hammarskjöld. Letalo prvega človeka ZN je strmoglavilo tik pred pristankom, okoliščine strmoglavljenja do danes niso povsem razjasnjene. Uradno je šlo za nesrečo, toda že v 60-ih letih so krožile govorice, da je letalo bilo sestreljeno. Naša preiskovalca poiščeta in pred kamere povabita nekaj še živih očividcev, ki s svojimi pričevanji dodatno okrepijo tezo, da je letalo bilo sestreljeno. Morda na tej točki ni odveč, ako njuno poizvedovanje pospremim z nekaj pomembnih informacij o takratni geopolitični situaciji v tem delu sveta. Hammarskjöld se je zavzemal za zmanjševanje vpliva kolonialnih sil v državah, ki so nedolgo nazaj izborile neodvisnost. Ena izmed teh držav je nekdanja belgijska kolonija Kongo. V južnem delu države, v katerem so locirani številni rudniki in bogata nahajališča mineralnih surovin je kontrolo prevzelo dobro oboroženo uporniško gibanje, ki se bori za odcepitev. Javna skrivnost je, da so različna afriška uporniška gibanja v tem času bila financirana s strani tujih vlad. Prav tako je bilo jasno, da je Hammarskjöld s svojo politiko bil trn v peti vseh, ki so pisali in izvajali takšne scenarije.

Brügger in Björkdahl se oborožena s temi spoznanji lotita preiskave več kot pol stoletja starega primera in kmalu odkrijeta nekaj imen, ki so tako ali drugače povezana s tragičnim dogodkom. Toda zgodba, katere prvotni namen je bil razjasniti okoliščine, v katerih je umrl generalni sekretar OZN, hitro začne dobivati drugačne, nepredstavljive obrise. Sestrelitev letala ZN-a je le delček večje slike, na kateri počasi odkrivamo sledi čopiča v rokah nevidnih sil iz ozadja, ki se borijo za geopolitično prevlado v tem delu sveta. Nerešeni primer Daga Hammarskjölda nas z napredovanjem zgodbe pelje vedno globlje v svet tajnih organizacij, ki so uresničevale in verjetno v neki novi obliki še uresničujejo umazane načrte tistih, ki so na najrevnejši celini imeli in še vedno imajo določene interese. Brüggerjev film se gleda kot prvovrstni triler, a z eno pomembno srhljivo razliko – večina šokantnih razkritij ni plod domišljije kakega nadarjenega scenarista, temveč rekonstrukcija resničnih dogodkov. In lahko mi verjamete na besedo ko rečem, da so nekatera razkritja tako šokantna, da vzamejo sapo. Brügger je posnel še en izvrsten dokumentarec, ki bi ga moralo videti čim več ljudi. Morda bo k temu pripomoglo dejstvo, da je film eden izmed treh kandidatov za nagrado LUX, projekt, ki od leta 2007 evropskim filmom pomaga prodreti do evropskega občinstva. 

*Kandidata za nagrado sta še makedonska drama Bog obstaja, ime ji je Petrunija (Gospod postoi, imeto i' e Petrunija, 2019, Teona Mitevska) in odlični španski politični triler Kraljestvo (El reino, 2018, Rodrigo Sorogoyen), o katerem sem na blogu že poročal. Opomba: vse tri filme najdete v programski ponudbi letošnjega Liffa.


Ocena


četrtek, 21. november 2019

Beats (2019)

Cristian Ortega and Lorn Macdonald in Beats (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Ritem udarcev
Država: VB
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: komedija, drama
Dolžina: 101',  Imdb 
Režija: Brian Welsh
Scenarij: Kieran Hurley, Brian Welsh
Igrajo: Cristian Ortega, Lorn MacDonald, Laura Fraser, Ross Mann, Gemma McElhinney


Zgodovina pomni številne poskuse cenzuriranja glasbe, ki je v specifičnem zgodovinskem trenutku znala mobilizirati največje dušebrižnike, ki so v novih glasbenih trendih videli naznanilo erozije moralnih vrednot. Na udaru je, kakopak, vedno bila mladina, ki je pač preveč zelena, da bi prepoznala pasti avanture, v katero se spuščajo s poslušanjem škodljivih ritmov in besedil. Rock & Roll je nekoč v očeh mnogih bil hudičev izum, še ostrejši odzivi so spremljali ekspanzijo heavy metal bendov v 70-ih.  Iz današnje perspektive se morda sliši neverjetno, toda ne tako davno (sredi devetdesetih) je takrat novoizvoljeni britanski premier Tony Blair zdušno podpiral takšno srednjeveško miselnost. Evolucija plesne glasbe je ravno v tem času v mlada ušesa in srca prinesla techno in rejv in že ob teh zametkih elektronske glasbene scene so sproženi alarmi. Preplah ob informacijah o novi glasbeni perverziji, ob kateri mladina pod vplivom mamil do jutra vztraja na plesišču, je nagnal strah v kosti taistimi dušebrižnikom. In rezultat: ekspresno so sprejeli zakon, ki je elektronsko glasbo in poslušalce iste poslal v ilegalo. 

Med temi "ilegalci" najdemo glavna junaka naslovne zgodbe. Johno in Spanner sta najboljša prijatelja  od otroštva, mladeniča na prehodu iz najstniških let v odraslost. Pred njima so še zadnji tedni, ki jih bosta preživela skupaj, preden ju življenje odpelje na različne strani. Johno je pravzaprav tisti, ki bo odšel, saj se bo preselil v boljšo četrt in nadaljeval šolanje na ugledni univerzi. Spanner v resnici ne gre nikamor – ostal bo u stari četrti, pod isto streho s problematičnim starejšim bratom. Po prepričanju Johnove družine mladeniča gotovo čaka kariera drobnega kriminalca, s katero bo nadaljeval družinsko tradicijo. Njuno prijateljstvo je vendarle dovolj močno, da kljubuje tovrstnim pritiskom. Oba zavedata, da je konec blizu in prav zato je prihajajoči plesni žur, ki ga v tajnosti pripravljajo vidni člani lokalne elektronske scene, priložnost za nepozabno poslovilno zabavo. 

Ritem udarcev podpisuje relativno neznani škotski režiser Brian Welsh [med ostalim je režiral eno epizodo odlične prve sezone Črnega ogledala (Black Mirror, 2011)], ki je ob tej priliki izbral adaptacijo gledališke predstave Kierana Hurleyja (tu v vlogi so-scenarista). Jedro zgodbe tvori všečna, avtentična zgodba o prijateljstvu, vendar film poleg tega osrednjega motiva pove še marsikaj zanimivega. Črno-bela fotografija je učinkovito v funkciji obujanja specifičnega zgodovinskega trenutka in obenem stilsko orodje, s katerim pripoved (tudi na vsebinski ravni) deluje kot bližnji sorodnik Kassovitzevega Sovraštva (La Haine, 1995) in Corbijnovega Nadzora (Control, 2007). In to nikakor ni slaba stvar, saj film poleg avtentičnosti zgodbe in protagonistov med vrsticami izpisuje družbeni komentar, ki se reflektira v različnih projekcijah prihodnosti dveh osrednjih protagonistov. Med zanimivejšimi aspekte sodi še "klasični" motiv prepada med starejšo generacijo in mladino, ter podobno "klasično" opazovanje mladih protagonistov v občutljivem obdobju, ko se iz prvih resnih stikov z mamili lahko razvije odvisnost. Moja edina resna pripomba   je usmerjena proti dokaj neizraziti glasbeni komponenti filma, saj film nima nobenega zares močnega prizora, v katerem glavno besedo ima glasba. Film, v katerem glasba ima tako pomembno vlogo bi moral vsaj z nekaj prizori glasbo približati gledalcu [glej It's All Gone Pete Tong (Michael Dowse, 2004) in Eden (Mia Hansen-Løve, 2014)], ki mu takšna zvrst muzike ni blizu.

Ocena



sreda, 20. november 2019

Sorry We Missed You (2019)

Katie Proctor and Kris Hitchen in Sorry We Missed You (2019)



Slovenski naslov: Medtem ko vas ni bilo
Država: VB, Francija, Belgija 
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama
Dolžina: 101'Imdb 
Režija: Ken Loach
Scenarij: Paul Laverty
Igrajo: Kris Hitchen, Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, Ross Brewster



Ken Loach je v izjemno dolgi in plodni karieri s kar šestnajstimi filmi sodeloval na uglednem festivalu v Cannesu in dvakrat tudi odnesel zlato palmo, najpomembnejšo nagrado festivala. Poznavalcem njegovega ustvarjalnega opusa verjetno ni potrebno posebej razlagati, kakšne filme je skozi celotno kariero snemal danes 83-letni zapriseženi levičar, ki je s svojimi zgodbami najraje pretresa socialna vprašanja iz perspektive malega človeka. Režiser je večkrat napovedal upokojitev, a nato vedno našel dovolj tehten razlog za vrnitev in upajmo, da z naslovnim še ni povedel zadnje besede. 

Scenarij je tudi to pot prispeval njegov stalni sodelavec Paul Laverty, s katerim sta v središče postavila štiričlansko delavsko družino Turner iz Newcastla. Družina je v zadnjih nekaj letih na svoji koži močno občutila posledice zadnje velike gospodarske krize, dejstvo da živijo v najemniškem stanovanju pa je eden ključnih dejavnikov negotove prihodnosti. Oče Ricky je v preteklosti počel marsikaj, opravljal številna priložnostna dela in prav zato zdaj išče rešitev, ki bi družini zagotovila stabilnejše in varnejšo prihodnost. Zato sprejme delo voznika pri kurirski službi, ki po mestu in okolici dostavlja pakete. S tem je sicer močno otežil življenje ženi Debbie: ta namreč opravlja delo terenske negovalke, ki je zdaj veliko bolj zamudno, saj je Ricky prodal avto, s katerim se je prevažala od pacienta do pacienta. Vrednost vozila je bila polog za kombi, ki naj bi družini pomagal prilesti na zeleno vejo. Toda urniki obeh so zdaj zelo dolgi, odsotnost staršev pa se začenja vse bolj negativno odražati na njuna otroka, 15-letnega Seba in nekaj let mlajšo Liso.

Debbie Honeywood, Rhys Stone, Katie Proctor, and Kris Hitchen in Sorry We Missed You (2019), Foto: Imdb

V epicentru Loachove najnovejše zgodbe so ponovno posamezniki v primežu surovega kapitalizma, ki v imenu maksimiranja dobičkov in konstantne rasti neusmiljeno tepta temeljne človekove pravice. Uničujoče posledice prekarnega dela, ki je za mnoge edini možni izhod iz revščine, človeka nemalokrat pripeljejo na rob obupa. Posameznik s tega roba navadno zelo jasno vidi, kaj mu v takšnih situacijah prinaša upor in zavračanje vstopa v kolesje nehumanega sistema, ki je gluh za tvoje težave. Sistema, ki mu ni mar zate in tvoje otroke. Posameznik je v rokah sistema – praviloma ga vodijo ljudi, ki so se že davno poslovili od svoje človeškosti – le orodje z omejenim rokom trajanja. V tem smislu je Loachova kritiška ost usmerjena kar v družbo samo, oziroma usmeritev sodobne družbe, ki z zakoni in pravili omogoča takšne scenarije. Medtem ko vas ni bilo zato doživljam kot poziv k vzpostavitvi mehanizmov, oziroma sprejetje konkretnih zakonov, ki bi preprečevali in strogo kaznovali takšne prakse. 

Loach in Laverty nas od uvodnih minut razmeroma predvidljivo peljeta proti trenutku, v katerem nam bosta servirala napovedani udarec v trebuh. Ta je ne glede na vse tempiran in izpeljan tako mojstrsko, da obrambe zoper njega preprosto ni. Medtem ko vas ni bilo je v svojem bistvu težka socialna drama s simpatičnimi protagonisti, ki nam mestoma postreže z nekaj vedno dobrodošlega, značilno loachovskega humorja. 

Nekatere stvari so me kljub temu zmotile do te mere, da naslovnega ne morem postaviti ob bok Loachovim najboljšim stvaritvam. Režisersko-scenaristični tandem v nekaterih segmentih (za moj okus) preveč insistira na murphyjevskem pesimizmu in akterje slika kot od vseh pozabljene, od vsega odrezane ljudi, ki jim v kritičnih situacijah nihče ne more priskočiti na pomoč. Posebej nedosledno deluje lik najstniškega sina – po potrebi je enkrat dober, drugič slab – njegovi izpadi pa so nič kaj subtilno sinhronizirani s problemi, ki njegova starša mučijo v delih zgodbe, na katere ta nima neposrednega vpliva. Najbolj banalen primer površnega zapleta je pripetljaj s ključi kombija, saj je na svetu vendarle malo takih, ki ne vedo, da zraven avtomobila običajno dobimo rezervne ključe. Film mi je, pripombam navkljub, bil všeč, kajti tudi povprečen Loach je še vedno Loach, z značilno avtentičnimi protagonisti, težavami in vprašanji, lokacijami in vsem ostalim, kar gre zraven. Medtem ko vas ni bilo je vsekakor vreden ogleda, čeprav bi z nekaj več subtilnosti končni vtis verjetno bil boljši.  


Ocena


ponedeljek, 18. november 2019

The Lighthouse (2019)

Willem Dafoe and Robert Pattinson in The Lighthouse (2019), Photo by Eric Chakeen


Slovenski naslov: Svetilnik
Država: ZDA, Kanada
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, fantazijski, grozljivka
Dolžina: 109',  Imdb 
Režija: Robert Eggers
Scenarij: Max Eggers, Robert Eggers
Igrajo: Willem Dafoe, Robert Pattinson, Valeriia Karaman



Nova Anglija, konec 19. stoletja. Ladja na odročen, nenaseljeni otoček pripelje dva človeka. Thomas Wake in njegov mladi pomagač Ephraim Winslow bosta nekaj časa skrbela za svetilnik. Vse vajeti v svojih rokah drži Thomas, izkušeni svetilničar, ki bo na redkobesednega vajenca prenesel svoje bogate izkušnje. V praksi bo Ephraim moral nase prevzeti malodane vsa težja fizična dela, njegov nadrejeni pa bo pripravljal komajda užitna kosila in nadziral delovanje signalne luči. Zavoljo pikrosti starega svetilničarja je mladem vajencu toliko težje, vzdušje med njima je iz dneva v dan slabše. Prste vmes pri Ephraimovem počasnem drsenju v psihozo imata še vsiljiv galeb in morska deklica, ki ga občasno obišče v sanjah. Vajenec sprva sicer odločno zavrača idejo, da bi  se pridružil Thomasu in z njim zvrnil kakšen kozarček, a na koncu, v trenutku slabosti, vendarle popusti. Pijača omili napetosti in ju v trenutkih opitosti celo nekoliko zbliža. Toda pogosto popivanje le še bolj zamegli percepcijo čustveno razrvanega vajenca. 

Ob gledanju in poslušanju drugega celovečerca Roberta Eggersa, enega najbolj nadarjenih režiserjev nove garde (obvezno videti njegov prvenec The Witch) dobimo občutek, da gledamo film iz nekih drugih časov. Monokrom in ozek skoraj kvadratni format slike naredita svoje, toda to so le najbolj očitne stilistične rešitve, zavoljo katerih je Svetilnik ena najbolj suverenih rekonstrukcij nekega časovnega obdobja. Eggers nas s svojim zvezdniškim tandemom pelje v čas, ko je signalno luč poganjalo olje in s tem povezana parna mašinerija. V čas ko je svetilničar-vajenec bil garač, ki je za nemoteno delovanje svetilnika moral prek rok spraviti kupe premoga in kdo ve koliko litrov olja. Tu se bom za hip ustavil pri Dafoeju in Pattinsonu, ki sta z odlično igro iz enačbe hitro odstranila pogosto motečo zvezdniško avro in me prepričala, da gledam prav to kar sta igrala – dva svetilničarja na osamljeni skali sredi morja. 

Dober film je vedno kombinacija mnogih kvalitetnih sestavin in ena izmed teh je nedvomno Eggersov občutek, s katerim v edinstveno vizualno izkušnjo združi fotografijo s premišljenim set-dizajnom. Vse to so sredstva, ki skupaj z zvočnim dizajnom (v možgane se še posebej zareže donenje svetilnika) usmerjajo naše pojmovanje videnega. Nas pripravijo do tega, da skoraj občutimo zatohlost prostorov, v katerih svoje dni preživljata protagonista in neužitnost pomij, ki jih požirata. Zavohamo smrad, ki se mu v takšnih okoliščinah ne moreš izogniti. Toda človek se navadi na vse. Tako kot sta se Thomas in Ephraim sčasoma navadila eden na drugega in počasi skupaj drsela v norost. Norost, v kateri na plano priplavajo laži in skrivnosti. Norost, v kateri se preteklost prepleta s sedanjostjo. Kajti na tako samotnem in depresivnem mestu ti ne ostane nič drugega, kakor da se ukvarjaš s preteklostjo. Eggers potrpežljivo zlaga koščke mozaika, ki ga je potrebno (po)gledati z nekaj več analitičnosti, da ujameš subtilno posejane namige, ki vedenje in dejanja akterjev postavijo v pravi kontekst. Da razumemo, da Thomas in Ephraim vendarle nista tako različna in začnemo premišljevati o tem, ali  nista v resnici le dva pola ene in iste zgodbe. In to je tista dodana vrednost, ki Svetilnik dvigne visoko iznad povprečja.

Ocena