sreda, 24. junij 2020

I See You (2019)

Helen Hunt in I See You (2019), Foto: Imdb
Slovenski naslov: - 
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: krimi, drama, grozljivka
Dolžina: 98',  Imdb 
Režija: Adam Randall
Scenarij: Devon Graye
Igrajo: Helen Hunt, Jon Tenney, Judah Lewis, Owen Teague, Libe Barer


Izginotje 10-letnika, ki je sredi belega dne ugrabljen v enemu izmed mestnih parkov in nezvestoba njegove žene Jackie (Helen Hunt), okupirajo misli izkušenega detektiva Grega Harperja (Jon Tenney). Ta se z ženinim skokom čez plot sicer nosi bolje od njunega sina edinca, ki je z mamo od razkritja na bojni nogi. In med tem ko Jackie poskuša zgladiti stvari z možem in pretirano užaljenim potomcem, v njihovem domu se začnejo dogajati čudne stvari. TV se sam prižiga, iz okvirjev izginjajo slike, iz predalov jedilni pribor... V tej fazi me je tretji, in po ocenah kritikov najboljši celovečerec angleškega režiserja Adama Randalla doslej, spominjal na še eno podpovprečno grozljivko, v kateri nadnaravni dogodki tlakujejo junakinjino pot v blaznost. 

Toda izkaže se, da je scenarist (razmeroma neznani igralec Devon Graye), od samega začetka skrival asa v rokavu, ki ga je ob pravem trenutku znal dokaj dobro unovčiti. Nadaljevanje ponudi pojasnilo, kaj se skriva za angleško besedo „phrogging" in postavi dotlej videne nadnaravne dogodke v povsem drugačen kontekst. V nadaljevanju obenem dočakamo še smiselno povezovanje primera izginulega fanta iz začeta zgodbe z družino postavljeno v središče dogajanja in osvetlitev nekaterih dogodkov iz preteklosti, ki ji v izogib večjim kvarnikom, ne bom omenjal. Film, ne glede na učinkovit preobrat, s preprosto spremembo perspektive tudi nekaj izgubi. Jackie, naš vodnik skozi prvi del zgodbe, je v nadaljevanju povsem potisnjena na stranski tir in občutek je, da bi film potreboval močnejšo vez med zgodbo pred in po preobratu, da bi zares učinkoval kot kompaktna, premišljeno zastavljena celota. Večina ponujenih odgovorov le za silo drži vodo, po ogledu pa me je prevzel občutek, da je vse skupaj odigrano na prvo žogo, brez tehtnejšega premisleka in utemeljitve. I See You je kljub temu kratkočasna uganka, razvedrilna vsebina, ki v splošnem pomanjkanju kvalitetnih novih naslovov (virus je malodane ustavil vse filmske tokove, ki običajno prinašajo kvaliteten material) lahko popestri deževen dan na domačem kavču.

Ocena



sreda, 17. junij 2020

Di Jiu Tian Chang (2019)

aka So Long, My Son
Mei Yong, Jingchun Wang, and Roy Wang in Di Jiu Tian Chang (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Zbogom, sin moj
Drugi naslovi: So Long, My Son
Država: Kitajska
Jezik: kitajščina
Leto: 2019
Dolžina: 185' Imdb
Žanri: drama
Režija: Xiaoshuai Wang
Scenarij: Mei Ah, Xiaoshuai Wang
Igrajo: Wang Jingchun, Yong Mei, Qi Xi, Du Jiang, Wang Yuan, Ai Liya, Xu Cheng, Li Jingjing, Zhao Yanguozhang


54-letnik kitajski režiser, scenarist in producent Wang Xiaoshuai je eden tistih avtorjev, ki v času vsesplošne komercializacije filma ohranja kurz neodvisnega filmanja, ki v svojem jedru nosi zgodbe malih ljudi vpete v širši socialni kontekst. Njegove filme vse od odmevnega prvenca The Days (Dongchun de rizi,1993) redno uvrščajo in nagrajujejo na največjih festivalih (Beijing Bicycle, Shanghai Dreams, In Love We Trust), v domačih kinodvoranah pa smo poleg naslovnega pred leti lahko ujeli tudi Rdečo amnezijo (Chuang ru zhe, 2014).  

Wang se s svojim najnovejšim celovečercem pod drobnogled vzame v domovini do leta 2011 upoštevano pravilo "enega otroka," ki je zaznamovalo življenja številnih družin. Država je sporno določbo vrsto let uveljavljala s strogim sankcioniranjem kršiteljev (družina z dvema otrokoma je bila sankcionirana z odvzemom ene petine letnega zaslužka). Takšna oblika državljanske nepokorščine je poleg finančne kazni sprožila še posebne mehanizme, ki so takšne posameznike sistematično potiskale na družbeni rob. Wang eno takšnih zgodb predstavi z nelinearno strukturirano pripovedjo sestavljeno iz flashbackov, ki nam prinašajo koščke življenj dveh družin. 

Potomca obeh družin sta se rodila istega dne, odraščala skupaj in postala najboljša prijatelja. Straši so delali v isti tovarni in se odlično razumeli. A nato je udarila tragedija, ki je močno zaznamovala življenja vseh vpletenih. Nedolžna otroška igra ob rečnem koritu se je končala z utopitvijo. Mlado življenje je ugasnilo, ožaloščena zakonca pa po spletu okoliščin (v katere so tako ali drugače bile vpletene obe družini), nista mogla spočeti še enega otroka. Iskala sta nov začetek, se preselila v drugo mesto, posvojila otroka... Toda bolečina je ostala. Trideset let kasneje se zakonca vrneta v mesto, ki sta ga zapustila pred mnogimi leti in se ponovno srečata s starimi prijatelji. Z leti sta našla prepotrebni notranji mir, druga družina pa je zavoljo vloge v davnih dogodkih ves ta čas čakala na snidenje, po katerem tudi oni lahko pustijo preteklost za seboj. 

Zbogom, sin moj v treh desetletjih, ki jih preživimo z glavnimi junaki, odlično ujame duha časa, dinamiko družbeno-zgodovinskih sprememb in vpliv politike „enega otroka“ na življenja povprečne kitajske delavske družine. S filmom, ki je zastavljen kot prvi del trilogije „Domovina,“ režiser namerava analizirati spremembe, ki so najbolj zaznamovale življenja Kitajcev v zadnjih 50-ih letih. Wang s skoki po časovni premici potrpežljivo zlaga koščke in postopoma odkriva pomembne detajle zgodbe, ki se navkljub izdatni dolžini nikoli ni vleče. Nelinearna naracija prinese dobrodošlo tančico skrivnosti, v katero so ovite usode nekaterih akterjev, pomemben delež k vsesplošnem dobrem vtisu prispevajo tudi zanesljivi igralski nastopi vseh pomembnejših članov igralskega ansambla. Zbogom, sin moj je film, s katerim Wangu uspe, s pravšnjim odmerkom sentimenta, povezati vsakdan malega človeka s sporno državno politiko in v ta kontekst subtilno postaviti počutje tistih, ki so v teh razmerah najbolj trpeli. 

Ocena


ponedeljek, 08. junij 2020

Grâce à Dieu (2018)

aka By the Grace of God
Melvil Poupaud in Grâce à Dieu (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: Božja Milost
Drugi naslovi: By the Grace of God
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2018
Dolžina: 137'Imdb
Žanri: drama, krimi
Režija: François Ozon
Scenarij: François Ozon
Igrajo: Melvil Poupaud, Denis Ménochet, Swann Arlaud, Bernard Verley, Josiane Balasko


Francoski režiser in scenarist François Ozon je zaslovel z dramami, prežetimi s komičnimi podtoni, v središču katerih so najpogosteje partnerski odnosi in zanimivi pogledi na različne motive: od identitete in različnih oblik seksualnosti, do umora in samomora. Ozon z naslovno stvaritvijo stopi izven svoje „komfortne zone“ in se loti v preteklih letih zelo aktualne teme zlorab otrok, ki so jo pod svojo streho desetletja dovoljevali in sistematično prikrivali najvišji cerkveni dostojanstveniki. 

Film nas brez veliko ovinkarjenja, že po nekaj spoznavnih minutah z Alexandrom, globoko vernim človekom, očetom petih otrok, pripelje do bistva naslovne zgodbe. Alexandra je kot otroka zlorabil duhovnik in njegove rane so, navkljub ljubeči družini in uspešni karieri, še vedno globoke. Po naključnem razkritju, da taisti duhovnik še vedno dela z otroci se Aleksander odloči z zadevo seznaniti cerkev. Kot dober vernik zadevo želi rešiti diskretno, v sodelovanju z najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki. V upanju, da bo francoski kardinal po njegovem pričevanju enkrat z vselej s položaja odstavil spornega duhovnika, se Aleksander loti zanj zelo mučnega iskanja pravice. Toda po dolgem in potrpežljivem usklajevanju s cerkveno vrhuško naposled dojame, da prave volje za odstranitev pedofilskega duhovnika ni. Soočen z ignoranco cerkve povleče še zadnjo možno potezo – zoper duhovnika poda prijavo na policiji in tako nehote sproži gibanje, katerem se kmalu pridruži še več žrtev omenjenega duhovnika. Tako je dosežena kritična masa, ko svoje moči usmeri v razkritje desetletij sistematičnega toleriranja zločinov, storjenih pod okriljem cerkve.

Ozon je tokrat posnel zanj netipično zgodbo, navdihnjeno z resničnimi dogodki. Francoz se je pri prenosu zgodbe na filmski trak trudil tesno slediti dejstvom in posnel čistokrvno doku dramo,  ki s postopnim razkrivanjem dejstev sledi formulo proceduralnega trilerja. Prve težave se pokažejo že v prvi tretjini filma, v kateri Ozon po moji oceni predolgo vztraja na suhoparni izmenjavi pisem med Aleksandrom in cerkvenim vrhom. Vsebina pisem je predstavljena z glasom protagonistov v „offu,“ pomešana z kratkimi utrinki iz Aleksandrovega življenja. Namen, pokazati protagonistovo trpljenje in ignoranco cerkve je dosežen, toda cena takšnega pristopa je dolgočasna prva tretjina filma, ki ponudi bore malo razlogov za zadovoljstvo. V nadaljevanju, ko v dogajanje s svojimi zgodbami posežejo še druge žrtve, zgodba dobi novi zagon, ki ni preveč dobro izkoriščen. V želji zaobjeti več posameznih zgodb pride do pretirane razdrobljenosti, zavoljo katere film začne izgubljati ostrino in na trenutke spominja na dolgočasne oddaje o resničnih zločinih na kakšnemu izmed dokumentarnih programov, ki bistvo, po kateri bi lahko posneli soliden 15-minutni film, razvlečejo na celo uro. 

Ocena



torek, 02. junij 2020

Boze Cialo (2019)

aka Corpus Christi
Bartosz Bielenia in Boze Cialo (2019), Foto:Imdb

Slo naslov: -
Drugi naslovi: Corpus Christi
Država: Poljska
Jezik: poljščina
Leto: 2019
Dolžina: 115'Imdb
Žanri: drama
Režija: Jan Komasa
Scenarij: Mateusz Pacewicz
Igrajo: Bartosz Bielenia, Eliza Rycembel, Aleksandra Konieczna, Tomasz Ziętek, Leszek Lichota, Łukasz Simlat


38-letni poljski režiser in scenarist Jan Komasa je pozornost bolj metodičnih spremljevalcev evropskega  filma pritegnil že s celovečernim prvencem Samomorilna soba (Sala samobójców, 2011). Njegov drugi film, Varšava 44 (Miasto 44, 2014), je odmeval predvsem v režiserjevi domovini, saj ga je v kinih videlo slabih dva milijona Poljakov. Božje telo je njegov najuspešnejši in po moji oceni najboljši film doslej, ki je po premieri v neodvisni sekciji beneškega festivala Giornate degli Autori (ang. Venice Days) in kasnejši oskarjevski nominaciji, nadarjenega režiserja dokončno približal tudi mednarodni publiki. 

Prva violina njegovega tretjega igranega filma je izvrstni Bartosz Bielenia v vlogi varovanca doma za mlade prestopnike. Že v enemu izmed uvodnih prizorov Daniel sodeluje v koordiniranem napadu na enega izmed varovancev doma, čeprav je eden izmed bolj angažiranih zapornikov pri obveznem bogoslužju, ki ga za varovance doma organizira duhovnik, s katerim se Daniel še posebej dobro razume. Sčasoma je postal duhovnikova desna roka in celo začel premišljevati o opravljanju izpita za duhovnika, vendar so pristojni na višjih instancah ambicije bivšega delinkventa hitro postavili v realne okvirje. Predanost veri mu je vseeno prinesla nekaj dobrega – pogojni izpust in delo na žagi v bližnjem mestecu. Toda fant po spletu okoliščin (lokalnem župniku se izdaja za potujočega duhovnika) dobi priložnost začasno opravljati duhovniško delo – župnik zaradi zdravstvenih težav konča na zdravljenju in Daniel do njegove vrnitve prevzame skrb za majhno župnijo. Izkaže se, da je mesto močno zaznamovano s tragedijo, v kateri je ugasnilo pet mladih življenj in življenje alkoholika, ki naj bi bil odgovoren za njihovo smrt. 

Izkaže se, da je tragedija boleča tema, zaradi katere prihaja do napetosti med vaščani in soprogo moškega odgovornega za tragedijo. Toda Daniel se po začetnem privajanju na novo vlogo smelo loti reševanja teh tenzij. Energija in svež pogled, ki ga mladenič prinese med vernike, kmalu prinese prve očitne rezultate – v sprva napol prazni cerkvi je vedno več vernikov, Daniel pa se čedalje bolj poglablja v svojo novo vlogo. Na neki točki dobimo občutek, da celo sam počasi pozablja, da je njegovo novo poslanstvo in transformacija, ki smo ji priča, zgrajeno na lažni identiteti. 

Božje telo se na kompleksen način poglablja v motive odpuščanja in odrešitve skozi prevpraševanje vloge posameznika v skupnosti in svetu nasploh. Ali nas kot ljudi dejansko definira vsota starih grehov? Zakaj naše poglede na svet in sočloveka tako pogosto oblikujejo predsodki in napačne domneve, ter zakaj tako pogosto pozabljamo, da je odpuščanje ena ključnih vrednot (vsake) vere. Odpuščanje seveda ni izključno verska kategorija, temveč univerzalna vrednost in prav to je eden izmed pomembnih dosežkov naslovne stvaritve, ki inteligentnim prevpraševanjem vere in s tem povezanih izzivov ponudi nekaj inspirativnih odgovorov. Bartosza Bielenio postavljam ob bok Brendanu Gleesonu v McDonaghovi Kalvariji (Calvary, 2014), Ethanu Hawkeu v Schraderjevem Preporodu (First Reformed, 2017), ali denimo Andrewu Scottu v Bolhači (Fleabag, Phoebe Waller-Bridge,2016-2019) –  vsi omenjeni so duhovniki, v družbi katerih se enako dobro počutijo verniki in ateisti. Prva ta univerzalno razumljiva sporočilnost je adut filma, ki pomembna spoznanja podčrtava z občudovanja vredno kompleksnostjo. Morda najboljši dokaz za to je fanatasični zadnji kader filma, ki nekako napove, da Danijel šele na začetku poti, na kateri ga čakajo še mnoge preizkušnje.

Ocena



četrtek, 28. maj 2020

Midnight Family (2019)

Fer Ochoa, Josue Ochoa & Juan Ochoa in Midnight Family (2019), Foto: Official site

Slovenski naslov: -
Država: Mehika
Jezik: španščina
Leto: 2019
Žanri: dokumentarni
Dolžina: 81',  Imdb 
Režija: Luke Lorentzen
Scenarij: Luke Lorentzen
Igrajo: Fer Ochoa, Josue Ochoa, Juan Ochoa


V Mexico Cityju po uradnih evidencah živi okoli 9 milijonov prebivalcev, po neuradnih pa v mehiškem prestolnici živi skoraj 20 milijonov ljudi.  Za nujno medicinsko pomoč in prevoz ponesrečencev do bolnišnic je v povprečju na voljo le 45 reševalnih vozil v državni lasti, ki bolnikom in ponesrečencem nudijo brezplačno asistenco. Občutno premalo za potrebe tako obljudenega mesta, v katerem reševalna vozila po grobih ocenah opravijo več kot tisoč nujnih voženj na dan. V takšnih razmerah le redki dočakajo prihod brezplačnega reševalnega vozila, vsi ostali pa so prisiljeni koristiti usluge številnih zasebnih reševalnih ekip, ki s prisluškovanjem policijskih frekvenc prihajajo do informacij o dogodkih in nesrečah. In ko pride do dogodka v četrti, v kateri glede na strukturo prebivalstva lahko pričakujejo plačilo za svoje usluge, se dirka proti kraju dogodka lahko začne. Kdor prej pride, prej melje. 

V fokusu ameriškega režiserja in scenarista Luka Lorentzena je družina Ochoa: oče Fer, in njegova sinova Juah in Josue. Za volanom družinskega reševalnega vozila je najpogosteje 18-letni Juan, mlajši Josue pa je osnovnošolec, ki se običajno zadržuje zadaj, v prostoru za paciente in včasih, če je potrebno, skrit za majhno pregrado – njegovim skrivališčem med policijskimi kontrolami. O družinskih kvalifikacijah za opravljanje poklica ni povedano veliko, vendar je njihova usposobljenost za opravljanje tako odgovornega poklica močno vprašljiva. Kljub temu jim predanosti pri opravljanju dela ne moremo očitati, saj so napol legalne ekipe včasih edina pomoč, ki so jo deležni ponesrečenci. Kajti, ko pomoči ni, vsakršna pomoč je dobrodošla. 

V približno 70 nočeh, ki so jih režiser in njegova ekipa posneli v obdobju treh let je kamera zabeležila številne intervencije, v slogu akcijskih filmov posnete dirke reševalnih vozil, ki tekmujejo med seboj za potencialne paciente, vlogo lokalne policije, ki je mnogokrat veliko bolj sporna od usposobljenosti posameznih reševalnih ekip. Posneti material je na enem nivoju, skozi življenja družine Ochoa nudi fascinanten portret mehiške delavske družine. Na drugem, še pomembnejšem, je film potret zdravstvenega sistema na kolenih, ki je v kaotičnih razmerah skoraj povsem izgubil čut za vrednost človeških življenj. Midnight Family je obenem opomnik, zakaj nikoli ne smemo dovoliti, da se tako pomemben segment družbe, kakršen je zdravstveni sistem, obravnava kot gospodarska dejavnost, regulirana po principu svobodnega trga. Naslovni dokumentarec je ogledni primer sistema, ki je ljudi pustil na cedilu in opomnik, zakaj se potrebno boriti proti scenarijem, ki nas peljejo v tej smeri.

Ocena


torek, 26. maj 2020

Greed (2019)

Steve Coogan in Greed (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -
Država: VB
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: komedija, drama
Dolžina: 104'Imdb 
Režija: Michael Winterbottom
Scenarij: Michael Winterbottom, Sean Gray
Igrajo: Steve Coogan, Isla Fisher, Shirley Henderson, David Mitchel, Asa Butterfield


Michael Winterbottom je eden filmarjev, ki sem mu ob vsakem novem filmu pripravljen ponuditi priložnost. In če gre za eno izmed njegovih številnih kolaboracija s Stevom Cooganom, potem je zadeva toliko bolj mična. Priznam, da imam "soft spot" za Winterbottoma, čeprav ta v zadnjem obdobju ni storil nič spektakularnega, razen ponavljajočega se, vedno delujočega recepta, po katerem že vrsto let z Cooganom in Robom Brydonom ustvarja izvrstni tv projekt The Trip

A vrnimo se raje k naslovnemu projektu, s katerim nas Anglež v zanj značilnem satiričnem slogu pelje v svet superbogatih, med posameznike, ki dogajanje opazujejo z vrha piramide zgrajene na temeljih sodobne potrošniške družbe. Z mešanjem elementov filma v filmu in lažnega dokumentarca Winterbottom zaokroži zgodbo o izmišljenem multimilijarderju Richardu McCreadiju (za znance Greedy McCreadie), modnem mogulu, ki je svoj imperij zgradil na iz poslovnega vidika briljantnem, a skoraj vedno moralno spornem izkoriščanju možnosti, ki jih prodornim posameznikom njegovega kova ponuja surovi kapitalizem. 

Osrednji dogodek filma je praznovanje Richardovega 60. rojstnega dneva na grškem otoku Mikonos, počitniškem zbirališču svetovnega jet-seta, na katerem delavci že postavljajo imitacijo spektakularne gladiatorske arene, ki bo središče slavnostnega programa. "Takšno, kot v tistem filmu z Russellom Crowom!" kot rad večkrat poudari Richard, ki samega sebe očitno doživlja kot nekakšnega gladiatorja v areni poslovnih priložnosti. V ta namen je dal pripeljati celo čisto pravega, a nekoliko zaspanega leva, ki bo z nekaj spodbude (malce kokaina) vendarle pokazal svojo pravo čud. 

Zgodba s skoki v preteklost pokaže principe, na katerih je sezidan McCreadiejev imperij, v sedanjosti pa je v ospredju njegov odnos z bivšo ženo (Isla Fisher), odtujenim, že odraslim sinom, nekaj prostora dobijo še nekateri bližnji sodelavci. Winterbottom v zgodbo nekako vplete še begunce, ki kampirajo na plaži in tako „kvarijo“ pogled na idilično plažo v podnožju nastajajoče gladiatorske arene. Imam občutek, da je Anglež s to potezo in dokaj površnimi podzgodbami manj pomembnih protagonistov šel preveč v širino in izgubil ostrino. Coogan je nedvomno kaliber igralca, ki je bil sposoben ponuditi še nekoliko bolj poglobljeno študijo glavnega protagonista. Pohlep je kljub temu s svojimi dovtipi, pikrimi pripombami o vlogah znanih imen iz sveta šovbiznisa (Bono, kje si?) zabavna vožnja, med katero se nisem dolgočasil. Satira, ki komične momente lepo meša z družbeno-kritično sporočilnostjo. Škoda, ker Winterbottom ni bil malce subtilnejši v posredovanju osnove ideje. Potem verjetno ne bi potreboval sicer delujoči „punchline,“ ki z napisi po zadnjem kadru opozori na boleča dejstva o moralno-etični odgovornosti sodobne družbe.

Ocena


petek, 22. maj 2020

Fresh (1994)

Sean Nelson in Fresh (1994), Foto: Imdb


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 1994
Žanri: krimi, drama, triler
Dolžina: 114'Imdb 
Režija: Boaz Yakin
Scenarij: Boaz Yakin
Igrajo: Sean Nelson, Giancarlo Esposito, Samuel L. Jackson, N'Bushe Wright, Ron Brice, Yul Vazquez, Víctor González



V letu 1994 je izšel Šund (Pulp Fiction), po katerem je Samuel L. Jackson postal nepogrešljivo igralsko ime sodobnega Hollywooda. Jackson je istega leta igral v še enem odličnem filmu – Fresh, debitantski stvaritvi Boaza Yakina, ki je nekako ostal v senci več velikih in zares dobrih filmov, ki jih je filmskim sladokuscem ponudilo leto '94. V istem letu nam je ameriški film poleg Šunda ponudil še Foresta Gumpa in Kaznilnico odrešitve, med neameriškimi biseri je Kieslowski z dvema filmoma sklenil trilogijo Tri barve, Luc Besson je predstavil Leona, Novozelandec Lee Tamahori nas je pretresel z Nekoč so bili bojevniki... Fresh si je istega leta na festivalu Sundance s kultnimi Trgovci Kevina Smitha razdelil nagrado Filmmakers Trophy, v tem času drugo najpomembnejšo nagrado festivala in bil eden izmed izmed kandidatov za zlato kamero v Cannesu (nagrada za najboljši prvenec).  

Glavni junak naslovne zgodbe je 12-letni Fresh (debitant Sean Nelson), ki je navkljub rosnim letom eden najbolj zanesljivih kurirjev v distribucijski mreži pod kontrolo lokalnega mamilarskega šefa Estebana. Streho nad glavo mu zagotavlja dobrosrčna teta, ki je prevzela skrb zanj in še nekaj daljnih sorodnikov, ki so jih starši, tako kot njega, pustili na cedilu. Njegova starejša sestra se potepa od enega do drugega sponzorja, ki z dnevnimi odmerki mamil kupujejo njeno ljubezen. Oče (Samuel L Jackson) je še vedno del njegovega življenja, vendar fant od alkoholika, ki živi v dotrajani prikolici, ni nikoli imel veliko koristi. Toda oče mu je vseeno nekaj dal – ogrel ga je za šah, ki je postal njuna praktično edina skupna točka in razlog, da ga Fresh še vedno občasno obišče na njegovem standardnem "delovnem mestu" v parku. Esteban je zaradi njegove zanesljivost in natančnosti v poslu večkrat poudaril, da bo nekoč, ko bo zrasel, on The Man, človek, ki bo vodil igro. Njegova največja prednost je ravno v tem, da v očeh sovražnikov 12-letni fant ne more biti nekdo, ki že vodi igro.     

Sploh, ker jo fant vodi tako, da nihče od vpletenih ne sluti, da je le figura na šahovskem polju.  Boaz Yakin je s tem zares impresivnim prvencem postavil visoke standarde, ki jih potem žal več ni dosegel. V nadaljevanju kariere je sicer posnel še nekaj solidnih filmov (nedavno sem pod drobnogled vzel najnovejšega – Boarding School, 2018) vendar formule, ki bi njegove novejše projekte dvignila vsaj na isto raven z naslovnim, več ni našel. Fresh je posrečena kombinacija zanimive zgodbe (Yakin je snemal po lastnem scenariju), intrigantnega zapleta, dobro profiliranih likov in skrbno izbranih prizorišč, ki gledalcu nudi pristen utrip newyorških ulic sredi 90-ih. Prepričljiva slika skupnosti v objemu mamil je rezultat večnivojskega pristopa. Yakin ne zanemari pomembnih detajlov kot so distribucijski kanali, hierarhija med razpečevalci, ali učinek produkta na končne porabnike, obenem pa v dogajanje strateško vpleta skrbno izbrano galerijo likov, ter med njimi vzpostavlja verjetne, življenjske relacije. Med krasno igralsko zasedbo posebej velja izpostaviti mladega Seana Nelsona v naslovni vlogi (ki potem ni izpolnil pričakovanj večine kritikov, ki so mu napovedovali svetlo prihodnost) in Giancarla Esposita (danes ga poznamo predvsem kot Gustava Fringa iz megauspešnice Kriva pota), ki je izvrsten v vlogi mamilarskega šefa Estebana. Danes, s 26-letne časovne distance, Fresh uspešno kljubuje zobu časa in je po moji oceni eden zanimivejših filmov '90-ih. 


Ocena


sreda, 20. maj 2020

Hatsukoi (2019)

aka First Love
Sakurako Konishi and Masataka Kubota in Hatsukoi (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Prva ljubezen
Drugi naslovi: First Love
Država: Japonska, VB
Jezik: japonščina
Leto: 2019
Dolžina: 108'Imdb
Žanri: krimi, komedija, romantični
Režija: Takashi Miike
Scenarij: Masa Nakamura
Igrajo: Becky, Sakurako Konishi, Masataka Kubota, Nao Ōmori, Shōta Sometani, Jun Murakami, Sansei Shiomi


Veliki Takashi Miike je po dveh malce slabših filmih ponovno v dobri formi. Človek, ki v svoji filmografiji ima že več kot sto različnih projektov nam je tokrat pripravil za običajne standarde nekoliko drugačno ljubezensko zgodbo, ki romantični del pripovedi izkoristi za oživitev v japonski kinematografiji vedno manj prisotne kriminalke o jakuzah. 

Miike v sodelovanju s pogostim sodelavcem, scenaristom Maso Nakamuro, predstavnikom japonskega kriminalnega sindikata zoperstavi kitajsko mafijo (triade), nekje med njima, v navzkrižnem ognju, pa se znajde mlada, od mamil odvisna prostitutka, ki s prodajanjem svojega telesa plačuje za očetove grehe in osamljeni boksar, ki po nepričakovanem porazu v ringu izve, da so mu dnevi šteti. Nasprotnik ga na tla spravi z nič kaj močnim krošejem, pregled pri specialistu pa razkrije, da je razlog za nokavt veliki tumor na njegovih možganih. 

Zgodba se odvije v eni sami noči, narativno kolesje pa je sproženo z načrtom manj pomembnega člana japonske mafije, ki v sodelovanju s pokvarjenim detektivom tokijske policije šefom želi izmakniti prihajajočo pošiljko mamil. Toda njegov načrt že v osnovi ne upošteva nepredvidenih okoliščin, ki dogajanje usmerijo v nepričakovane smeri. Slabo izpeljan rop ima učinek po klancu se kotaleče snežne kepe, z naraščajočo rušilno močjo. 

(Prva) ljubezen običajno ima več kulminacij in več srečnih koncev. Po enaki, v strukturo filma vtkani logiki, Miike orkestrira pripoved s številnimi vrhunci in kar tremi srečnimi konci. V treh krajših podaljških Miike zgodbo pelje naprej, čez očitne logične konce in tako vzpostavi svojevrstno strukturno alegorijo ljubezenskega akta. Takšno rezoniranje je morda zgrešeno in mirne duše ga lahko lahko pripišete moji pokvarjeni domišljiji, vendar glede na Miikovo reputacijo to idejo vseeno ne gre povsem zanemariti. 

Prva ljubezen je sila zabavna izkušnja, stiliziran, vendar sproščen, s komičnim tonom prežet poklon filmom o jakuzah. Japonske črne limuzine z zatemnjenimi šipami se kameri nastavljajo tako, da ob prihodu velikega šefa najprej opazimo cigaretni dim, ki ob spuščeni zadnji šipi uhaja ven in nato  še resnoben obraz na videz nezainteresiranega šefa. Ob izstopu iz avta so kakopak v kadru njegovi sijoči čevlji in šele po tem ritualu lahko preidemo k bistvu. K vrtoglavi akciji, v kateri ne manjka odsekanih udov in over-the-top obračunov, v katerih nasprotniki s fatalnimi poškodbami le zapnejo suknjič in nadaljujejo s srditim bojem. V ta vrtinec so vpleteni številni slikoviti liki, s katerimi Miike zgodbo večkrat uspešno spelje v nepričakovane smeri, vmes pa se vedno znova vrača k osrednjem paru bodočih ljubimcev na begu, s katerim Prva ljubezen vendarle dobi obrise ljubezenske zgodbe. Miike z naslovno stvaritvijo gotovo ne bo razočaral starih fanov, obenem pa je to lepa vstopna točka za vse, ki po ogledu bodo začutili željo po odkrivanju bogate zakladnice japonskega mojstra.


Ocena


četrtek, 14. maj 2020

Hvítur, hvítur dagur (2019)

aka A White, White Day

Ingvar E. Sigurdsson & Ida Mekkin Hlynsdottir - Hvítur, hvítur dagur  (2019), Foto: Film Movement

Slo naslov: -
Drugi naslovi: A White, White Day
Država: Islandija, Danska, Švedska
Jezik: islandščina
Leto: 2019
Dolžina: 109'Imdb
Žanri: drama, triler
Režija: Hlynur Palmason
Scenarij: Hlynur Palmason
Igrajo: Ingvar E. Sigurdsson, Ida Mekkin Hlynsdottir, Hilmir Snaer Gudnason, Bjorn Ingi Hilmarsson, Elma Stefania Agustsdottir


Islandski režiser in scenarist Hlynur Palmason nam že z uvodno sekvenco njegovega drugega celovečerca pove, da smo v rokah pripovedovalca, ki nam želi ponuditi karseda boljši občutek za mesto, ki ga v okolju zasedajo njegovi liki. Kamera v meglenem vremenu, v katerem je zaradi silne beline včasih težko ločiti zemljo od neba, spremlja vozilo, ki se po mokrem vozišču spušča v dolino.  V tej dolgi sekvenci napetost narašča z vsakim prevoženim ovinkom, vse do trenutka, ko voznica izgubi nadzor nad vozilom in prebije zaščitno ograjo.  

Statična kamera nam nato v "time-lapse" posnetku pokaže minevanje časa skozi spremembo vremenskih pogojev (morda celo letnih časov), v središču kadra pa je postavljen objekt, ki bo kmalu deležen obnove. Brez jasnega občutka, koliko časa je pravzaprav minilo od nesreče v uvodnem prizoru, se v kadru naposled pojavi Ingimundur, policijski komandir v bližnjem mestecu, ki je v nesreči izgubil soprogo. Ožaloščenega vdovca so po nesreči poslali na bolniški dopust z obvezno terapijo pri svetovalcu, ki mu bo pomagal iti skozi proces žalovanja. Toda Ingimundur je vase zaprt človek, ki z velikim odporom enkrat tedensko hodi na predpisane terapije. Na njegovo razpoloženje najbolj blagodejno vpliva druženje z vnukinjo Salko in obnovitvena dela na objektu, ki ga Ingimundur prenavlja za hčerko in njeno družino. A ko se nekega jutra odloči pregledati vsebino škatle, v kateri je shranjeno nekaj ženinih stvari, odkrije nekaj detajlov, ki mu ne dajo miru. Možnost, da je v ženinem življenju obstajal še nek drug moški ga pahne v serijo iracionalnih dejanj. 

Film po tem razkritju preide v fazo "slow-burn" trilerja, v kateri nas Palmason z mojstrskim doziranjem informacij pelje proti resnici, do katere skoraj obsesivno poskuša priti glavni akter. S potrpežljivim zlaganjem koščkov mozaika narašča tudi Ingimundurjeva obsedenost z resnico, ki počasi začenja ogrožati njega in njegove bližnje. Vzporedno z njegovo preiskavo spremljamo drugi pomemben del filma, s toplino prežeto dinamiko med glavnim junakom in njegovo mlado vnukinjo Salko. Obe vlogi so že od prvih osnutkov zgodbe bile pisane za Ingvarja Sigurdssona in režiserjevo hčerko Ido Mekkin Hlynsdottir. Odlični Sigurdsson je dokazana vrednost islandskega filma, tisto pravo odkritje pa je mlada Ida – punca je fantastična v vlogi vnukinje, ki je v mojih očeh ena izmed najboljših otroških vlog zadnjih let. Skozi analizo razmerja med glavnim junakom in njegovo pokojno ženo na eni, ter vnukinjo na drugi strani, Palmason vzpostavi trdno jedro filma, sestavljeno iz prevpraševanje dveh različnih form ljubezni – brezpogojni ljubezni, ki jo človek čuti do potomcev in veliko bolj kompleksne ljubezni, ki povezuje življenjske sopotnike. Njegov zgodba o žalovanju, maščevanju in ljubezni ponuja unikaten vpogled v vso kompleksnost teh čustev zapakiran v film, ki deluje tudi na vseh drugih nivojih. Režiser odlično orkestrira vse pomembne elemente filmskega jezika: z postavitvami in gibi kamere nas efektno potegne v svet ranjenega moškega, ki na neki točki mora opredeliti in sprejeti svoja čustva. Izpiljen v potrpežljivem stopnjevanju suspenza, vizualno premišljen in izviren (kamera Švedinje Marie von Hausswolff), podprt z odlično glasbo britanskega skladatelja Edmunda Finnisa, A White, White Day je eden izmed biserov evropskega filma.

Ocena