torek, 15. september 2020

She Dies Tomorrow (2020)

Kentucker Audley and Kate Lyn Sheil in She Dies Tomorrow (2020), Foto: Imdb


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: komedija, drama, misterij, grozljivka
Dolžina: 86'Imdb 
Režija: Amy Seimetz
Scenarij: Amy Seimetz
Igrajo: Kate Lyn Sheil, Jane Adams, Kentucker Audley, Chris Messina, Katie Aselton


 Amy Seimetz je pri 39-ih letih že zelo izkušena igralka, ki se je najprej uveljavila v ameriški indie produkciji, v zadnjih letih pa smo jo v različnih vlogah lahko opazili tudi v komercialno ambicioznejših filmih (v najnovejšem Osmem potniku: Zaveza, novi različici Mačjega pokopališča). Amy vzporedno z igralsko kariero tudi režira – bodisi projekte drugih ustvarjalcev (tv seriji The Girlfriend Experience, Atlanta), bodisi lastne kratke filme in celovečerce.

 Njen drugi celovečerec She Dies Tomorrow (prvenec Sun Don't Shine je posnela pred osmimi leti) je z lahkoto ena najbolj unikatnih izkušenj letošnjega leta. Seimetz z različnimi prejemi zgodbo usmeri v vode eksperimentalnega filma, vendar obenem ohrani dovolj klasičnih narativnih elementov, ki preprečijo zdrs v pretirano eksperimentalno formo. Vzdušje je v podobnih filmih vedno eden ključnih dejavnikov in režiserka s sodelavci ustvari zares zanimiv pogled na zelo neobičajno situacijo, razvito iz genialno preproste scenaristične zamisli. 

 Scenarij junakinjo namreč postavi v specifično situacijo: ta nenadoma, brez kakršnekoli napovedi ali priprave spozna, da že naslednji dan več ne bo med živimi. Njeno prepričanje v takšen scenarij je absolutno, čeprav dejansko ne ve, niti poskuša doumeti, zakaj je tako trdno verjame v najbolj črn scenarij. Smrt kot neizpodbitno dejstvo in končna postaja za vsakogar izmed nas je teza, s katero nas zgodba poveže s človekovim spopadanjem z lastno minljivostjo in s tem povezanih občutki, iz katerih je stkana idejna osnova zgodbe. Gre za idejo, ki sama po sebi ne prinaša nič revolucionarnega, če le-ta ne bi bila povedana na tako zanimivo premišljen način. Seimetz odlično izkoristi privilegij, da nas za nekaj časa drži v nevednosti, ko nas zaposli z iskanjem racionalnih razlag čudnega vedenja protagonistov. In med tem ko mi poskušamo dojeti kaj za vraga se dogaja, nas sosledje dogodkov neopazno pripelje do kratkega prizora, s katerim je fantastično vzpostavljena povezava med posameznimi liki in v hipu najden smisel vsega, kar smo videli do tedaj.  

 She Dies Tomorrow se gleda kot nekakšen križanec med Melanholijo Larsa von Trierrja in odličnim Laboratorijem groze (Upstream Color, 2013, Shane Caruth). Glede na dejstvo, da je Caruth nekaj časa živel z režiserko in da je prav ona odigrala glavno žensko vlogo v omenjenem filmu, takšna vzporednica deluje povsem smiselno. Omenjeni primerjavi so tu zgolj zavoljo lažje orientacije kaj pričakovati, kajti naslovna stvaritev je s setom avdio-vizualnih in montažnih rešitev dokaj izvirno doživetje – impresivno dizajnirana, v meglico morastih sanj ovita izkušnja, v kateri pomemben delež prispevajo tudi prepričljivi igralci, med katerim v centralni vlogi izstopa izjemno ekspresivna Kate Lyn Sheil. 

Ocena




sreda, 09. september 2020

Tenet (2020)

John David Washington and Robert Pattinson in Tenet (2020), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Tenet
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2020
Žanri: akcija, ZF
Dolžina: 150',  Imdb 
Režija: Christopher Nolan
Scenarij: Christopher Nolan
Igrajo: John David Washington, Robert Pattinson, Elizabeth Debicki, Aaron Taylor-Johnson, Kenneth Branagh

Izbira pravega zdravila, ki bi lahko krivuljo obrnilo navzgor in oživilo z epidemijo hudo prizadeto filmsko industrijo, zagotovo ni enostavna naloga. Spuščanje nekaj povprečnih blockbusterjev v obtok bi lahko imelo nasprotni učinek, saj bi eventualni finančni neuspeh le-teh odgovorne gotovo prisili v ponovno preučitev njihovih tržnih strategij. Zdi se, da je Nolan v tem trenutku bil edina logična izbira, eden redkih zvezdnikov za kamero, ki v kino dvorane lahko pritegne množice, ne glede na to, koga je postavil pred kamero. In 200-milijonski Tenet je po prvih rezultatih očitno bil dobra izbira, saj prve številke napovedujejo razmeroma ugoden razplet za vlagatelje. 

Tenet je nekakšno logično nadaljevanje Nolanovega opusa, nadgradnja idej vzpostavljenih v njegovi prvi veliki uspešnici Memento (dovolj bo že, če iz spomina prikličemo uvodni prizor) in narativnih prejemov uporabljenih v Izvoru (Inception, 2010). Koncept „sanj v sanjah“ tukaj nadomesti koncept „časa v času,“ a z eno pomembno razliko – zgodba tu ne gre „v rikverc“ po standardnih narativnih pravilih, ampak kot nekakšna vzporedna resničnost, ki s premikanjem v nasprotni smeri kljubuje pravilom linearnega dojemanja časa in prostora. Gre za nekakšno inverzijo, ki akterjem zgodbe omogoča vrnitev v preteklost s ciljem korekcije dogodkov, ki bodo imeli dalekosežne, uničujoče posledice v prihodnosti. 

Keč je v tem, da junaki ob vstopu v neko obdobje začnejo gibanje od konca proti začetku, med tem ko se svet okoli njih še vedno linearno premika naprej. Ali kot to na primeru izstreljenega naboja pojasni znanstvenica, ki o principih inverzije poučuje glavnega junaka (Nolan ga je poimenoval kar Protagonist) tako, da mu pove, da naboj ni bil izstreljen, temveč, v skladu z idejo inverzije, ujet v pištolo. Ta Protagonistu obenem predlaga, da namesto iskanja racionalne razlage raje poskuša začutiti logiko inverzije. Nekaj podobnega velja tudi za nas gledalce, ki se skozi zgodbo prebijamo brez povsem jasnega razumevanja zakonitosti, po katerih junaki želijo doseči svoj cilj.

A enkrat, ko iz enačbe odstranimo inverzivne elemente pridemo do dokaj preproste premise o junakih, ki poskušajo svet rešiti pred koncem sveta, kakršnega si je zamislil glavni antagonist (Kenneth Branagh), ki v skladu z zahodnjaškim dojemanjem dobrega in slabega ne more biti nič drugega, kakor še en poblazneli Rus. Njegova pot je, kakopak, posuta s številnimi ovirami, preko katerih se Protagonist in njegovi pomagači prebijajo v bondovskem stilu, čeprav Nolan akcijo v primerjavi z bondijadami požene v še nekoliko višje vrtljaje. Tempo je odličen že od uvodnih kadrov, v katerih spremljamo napad na operno hišo v Kijevu. Dogajanje podloženo z bombastično glasbo Ludwiga Göranssona prispeva tisti dodaten impulz, ki gledalca brez težav drži v primežu   dve uri in pol. V tem smislu je Tenet prvovrstna kino zabava, film narejen za velika platna, ob katerem se ne moreš dolgočasiti. Akcijsko naravnan spektakel in obrtno izpiljen dosežek, ki vendarle ne uspe ustvariti trdnejše vezi med gledalcem in liki. Še najbližje temu se približa skozi prizadevanja odtujene žene glavnega zlobneža (Elizabeth Debicki), ki se skupaj z otrokom poskuša rešiti iz primeža vsemogočnega moža. Iz moje perspektive je eden od razlogov za hladen odnos do likov tudi za moj okus preveč lesen nastop glavnega igralca Johna Davida Washingtona. Primerjalno, Robert Pattinson in Aaron Taylor-Johnson iz manj prizorov izvlečeta veliko več. A kakorkoli obrneš, Tenet je spektakel, ki se ga izplača videti v kinu in dovolj dober dosežek, ki bo dodatno utrjuje Nolanov položaj v samem vrhu mainstream filmanja.

Ocena



torek, 01. september 2020

Koncentriši se, baba (2020)

aka Focus, Grandma
Foto: Emir Hadžihafizbegović in Alma Prica, Koncentriši se, baba (2020)


Slo naslov: -
Drugi naslovi: Focus, Grandma
Država: BIH, Turčija
Jezik: bosanščina
Leto: 2020
Dolžina: 92',  Imdb
Žanri: komedija, drama
Režija: Pjer Žalica
Scenarij: Pjer Žalica
Igrajo: Jasna Žalica, Emir Hadžihafizbegović, Alma Prica, Jadranka Đokić, Vedrana Božinović, Admir Glamočak


Celih 17 let po odmevnem prvencu Gori (Gori vatra) in leto mlajšem biseru bosanske kinematografije Pri stricu Idrizu (Kod Amidže Idriza) smo vendarle dočakali novi celovečerec Pjera Žalice. Njegov tretji igrani film Skoncentriraj se, babica (Koncentriši se, baba) je odprl nedavno končani festival v Sarajevu, ki je zavoljo zaskrbljujoče epidemiološke situacije prvič v celoti izpeljan v spletnem formatu. Do paketov filmov in spremljajočih vsebin na zahtevo (vključno z naslovno stvaritvijo) smo v skladu z novim formatom lahko dostopali tudi v Sloveniji in to je bila lepa priložnost, da dele SFF-ja pripeljemo v naše dnevne sobe. Skoncentriraj se, babica je po informacijah iz Sarajeva že ob otvoritvi videlo neverjetnih 14.000 ljudi, kar poleg spoznanja o režiserjevi popularnosti nedvomno podčrtava tudi velik potencial virtualnega festivalskega formata.

Zgodbo, postavljeno v leto 1992, v dneve tik pred začetkom krvave vojne v Bosni, odpre prizor zdravnika in zaskrbljene družine zbrane okoli postelje, na kateri leži starejša bolnica. Zdravnik je po pregledu kratek in neposreden:„Njeni dnevi so šteti, pokličite bližnje!“ In tako je tudi storjeno. Starka je v zadnjem obdobju živela s hčerko Kiko in zetom Muhamedom v družinski hiši v Sarajevu. Naključje je hotelo, da se je ravno v teh dneh v domači hiši ustavi tudi Kikina sestra Aša (spremlja jo že odrasla hčerka Julija). Poklicati pa je bilo treba še tretjo sestro Suzano, ki z možem živi v Črni Gori, brata Dada, ki z ženo živi v Beogradu, in najmlajšega brata, ki je pred časom emigriral v Italijo. Časa je malo in skoraj vsi so nedolgo za tem zbrani v prostrani družinski hiši. Sporadični streli okoli mesta napovedujejo bližajočo se vojno – zdi se, da skoraj niče izmed zbranih ne verjame, da se kaj takega sploh lahko zgodi – toda večino bolj kot dogajanje v mestu in državi zanima, kaj je ženska na smrtni postelji zapisala v svoji oporoki. 

Žalica se ponovno v njegovem značilnem slogu osredotoča na relacije med okoli umirajoče ženske zbrano rodbino – s prepletanjem drame in komedije nas vrže v dinamiko zbrane skupine ljudi, ki z etnično raznolikostjo spominja na bivšo državo v malem. Tako je že v samem izhodišču vzpostavljena očitna paralela med situacijo, v kateri se znajdejo protagonisti zgodbe in znanimi dogodki, ki so pripeljali do razpada Jugoslavije. Večina prizorov je posneta v notranjih prostorih  družinske hiše, z redkimi prizori na prostem in zavoljo tega dejstva je izkušnja precej podobna gledališki – z osredotočenostjo na dialog in igralske veščine dobro selekcionirane igralske zasedbe. Iz moje perspektive sta nesporni prvi imeni zbranega ansambla režiserjeva žena Jasna Žalica (Kika) in vedno zanesljivi Emir Hadžihafizbegović (Muhamed). Njuna lika ob mladi nečakinji Juliji (ki bo kmalu postala nuna), tvorijo moralni center filma, saj se v relacije z ostalo rodbino spuščajo najbolj iskreno, brez skritih agend. Zgodba je z občasnimi, zanemarljivimi padci ritma sila kratkočasna, čeprav vez med posameznimi prizori ni vedno povsem prepričljiva, obenem pa je razmeroma očitna skoraj stereotipna konstrukcija nekaterih likov. Kljub temu film v obeh ključnih segmentih funkcionira dobro – kot prepričljiva drama in komedija, ki na račun dobre igre in scenaristično-dialoških domislic, prežetih s tipičnim bosanskim humorjem, učinkovito meša grenkobo in sladkobo. Končni rezultat je vsekakor zelo soliden, a vseeno velja poudariti, da film ne doseže nivoja režiserjevih starejših filmov.

Ocena



sobota, 29. avgust 2020

Nan fang che zhan de ju hui (2019)

aka The Wild Goose Lake
Gwei Lun-Mei and Ge Hu in Nan fang che zhan de ju hui (2019), Foto: Imdb
Gwei Lun-Mei and Ge Hu in Nan fang che zhan de ju hui (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -
Angleški naslov: The Wild Goose Lake
Država: Kitajska, Francija
Jezik: kitajščina
Leto: 2019
Žanri: krimi, drama, triler
Dolžina: 113' Imdb
Režija: Diao Yinan
Scenarij: Diao Yinan
Igrajo: Ge Hu, Lun-Mei Kwei, Liao Fan, Regina Wan, Meihuizi Zeng, Jue Huang, Liang Qi


Kitajski režiser in scenarist Diao Yinan je za svoj prejšnji film, neo-noir detektivko Black Coal, Thin Ice (Bai ri yan huo,2014), prejel berlinskega zlatega medveda. Režiser se je lani v podobnem slogu vrnil na mednarodno sceno, ko je svoj najnovejši film, The Wild Goose Lake, predstavil v osrednji tekmovalni sekciji festivala v Cannesu. Ponovno gre za zgodbo, ki v središče postavlja eno izmed klasičnih zapovedi noir filma: ranjenega anti-junaka na begu, okoli katerega je, ne glede na kriminalno preteklost in dejstvo, da mu policija upravičeno diha za ovratnik, zgrajen moralni center zgodbe.

Zhou Zenong (Ge Hu) je gangster, ki se po petletnih letih za rešetkami vrne v staro jato. Vrnitev je prišla ravno v trenutku, ko boj za ozemlje med rivalskimi tolpami doseže vrhunec. Nepremišljeno ravnanje mladih članov njegove tolpe sproži srdit odziv iz rivalskega tabora – Zhou in njegovi možje postanejo tarče dobro organiziranega sovražnika, ki je med njegovo odsotnostjo pridobil moč in vpliv. Spor doseže kulminacijo s pregonom, med katerim lažje ranjeni Zhou rešuje kožo pred zasledovalci in po naključju ustreli policista. Smrt moža postave ga pahne v ilegalo – visoka nagrada je razpisna na njegovo glavo in Zhou je naenkrat v sila nezavidljivem položaju, ko mora dobro premisliti, komu sploh lahko zaupa.

Jezero divjih gosi – ob katerem svoje delo pod krinko običajnih obiskovalk kopališča opravljajo številne prostitutke – in delavske četrti bližnjega mesta, v nadaljevanju postanejo primarna prizorišča, na katerih Diao skupaj s stalnim sodelavcem, odličnim direktorjem fotografije Jingsong Dongom (People Mountain People Sea, Long Day's Journey into Night), skreira odlično vizualno komponento filma, ki jo je najbolje doživeti na velikem platnu, ali vsaj malo večjem domačem zaslonu. Ob navdušujoči fotografiji velja izpostaviti še vzdušje (približno 70% filma predstavljajo nočni prizori) in Diaojevo mojstrsko režijo posameznih scen. Izstopa nočni prizor posnet na manjšem trgu, s številnimi liki in statisti, v katerem režiser kompleksnost bližajočega se obračuna pričara s premišljenimi gibi kamere, smislom za kompozicijo posameznih kadrov in dobro odmerjenimi montažnimi prejemi. Ugaja tudi spontanost, s katero Diao vpeljuje nove pomembne like – vloge le-teh brez pretiranega pojasnjevanja postanejo očitne – s »flashbacki« pelje koncept zgodb v zgodbi, ter potrpežljivo zlaga kose sestavljanke o gangsterju, ki ob neizogibnem propadu želi kariero skleniti s plemenitim dejanjem, ki je zanj svojevrstna odrešitev. Film na sekundarnem nivoju nudi zanimiv vpogled v zahtevne življenjske pogoje, v katerih životari kitajski nižji razred in subtilno podčrta tanko linijo med razbojniki in žandarji. Jezero divjih gosi je tudi zelo dobro odigran film, v katerem pričakovano izstopata oba glavna protagonista, Ge Hu, kot gangster na begu in Gwei Lun-me, v vlogi prostitutke in Zhoujeve edine prave zaveznice. Škoda je le, da Diao ta izjemni stilski dosežek ni podkrepil z nekaj več substance, s katero bi njegov film že dosegel raven prave mojstrovine.

Ocena



četrtek, 20. avgust 2020

First Cow (2019)

John Magaro and Orion Lee in First Cow (2019), Foto: Allyson Riggs/A24


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama
Dolžina: 122'Imdb 
Režija: Kelly Reichardt
Scenarij: Kelly Reichardt, Jonathan Raymond 
Igrajo: John Magaro, Orion Lee, Alia Shawkat, Toby Jones, Lily Gladstone, Scott Shepherd, Don Macellis


Filmi Kelly Reichardt tudi v normalnih okoliščinah, ko nove filmske zgodbe preko številnih festivalov, skozi redno distribucijo, ali na kakšni VOD platformi, brez težav najdejo pot do gledalca, izstopajo v množici. Morda prav zato, v aktualnem trenutku, ko je pandemija malodane ustavila filmsko produkcijo in za nedoločen čas preložila premiere že dokončanih filmov, toliko bolj cenimo biserčke, kakršen je First Cow. Iz spomina ga ni pregnala niti poletna lenoba, zaradi katere sem blog za nekaj časa potisnil na stranski tir. 

Prva krava, antivestern in svojevrstna "buddy" komedija, je skoraj dva meseca po ogledu zame še vedno svež, prijeten spomin in dokaz, da od 56-letne Američanke vedno lahko pričakujem nekaj več. Glavna junaka zgodbe postavljene na začetek 19. stoletja sta priučeni pek Cookie (John Magaro) in  King-Lu (Orion Lee), naseljenca, ki nekje na območju Oregona iščeta svoje mesto pod soncem. Najprej je dobrosrčni Cookie King-Luju pomagal v stiski, ta pa je kasneje, ob ponovnem snidenju, svojem rešitelju ponudil streho nad glavo. Tako se je rodilo prijateljstvo, ki je evolviralo v poslovno partnerstvo zgrajeno na Cookiejevih pekovskih sposobnostih, King-Lujevi podjetniški žilici in eni prav posebni okoliščini – potrebi britanskega vlastodržca (Toby Jones), da uživa v čaju z mlekom. Poveljnik postojanke je v ta namen v Oregon dal pripeljati prvo kravo, ki brez njegove vednosti prispeva eno glavni sestavin nove tržne uspešnice – ocvrtih mišk, ki jih Cookie in King-Lu ponujata na lokalni tržnici.

Ena izmed kvalitet filmov Kelly Reichardt je naravnost in spontanost, s katero nas režiserka počasi uvaja v zgodbo in vsakdan njenih likov. Gledalci skozi njene filme nikoli ne marširamo, vodeni z velikopoteznimi, spektakularnimi zapleti, ampak se v odlično odmerjenem ritmu, v katerem je vedno prostor in čas za lirične trenutke (takšen je eden izmed uvodnih prizorov, v katerem Cookie nabira gobe v gozdu), počasi podzavestno prepuščamo dogajanju. V omenjenem prizoru nam svetloba, kamera in občutek za detajl približajo človeka v popolni harmoniji z naravo. Prizor poleg vizualne lepote v zelo kratkem času odlično vzpostavlja senzibilnost enega izmed dveh glavnih junakov, ob kateri je surovost in zahtevnost življenja v danih okoliščinah še toliko bolj očitna. Prva krava ponuja odličen vpogled v zgodnjo fazo ameriškega kapitalizma, v kateri so postavljeni temelji svobodnega trga. Potrebe so se skozi zgodovino  spreminjale, z napredkom evolvirale in eden zanimivejših aspektov filma je subtilno podčrtavanje univerzalnosti teh potreb: od tistih osnovnih, kakršne sta hrana in streha nad glavo, do potrebe po socializaciji in prijateljstvu. In ravno čudovit prikaz prijateljstva med rahločutnim pekom in ambicioznim kitajskim naseljencem je tista ključna sestavina filma, ki je najbolj ogrela moje srce. Svoj delež sta nedvomno prispevala tudi simpatična glavna igralca, ki nam, vsak na svoj način, odlično približata senzibilnost svojih likov. Prva krava je zame eden vrhuncev tekoče sezone in dosežek, s katerim je Kelly Reichardt le utrdila status ene izmed najpomembnejših avtoric sodobnega filma. 

Ocena



sreda, 24. junij 2020

I See You (2019)

Helen Hunt in I See You (2019), Foto: Imdb
Slovenski naslov: - 
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: krimi, drama, grozljivka
Dolžina: 98',  Imdb 
Režija: Adam Randall
Scenarij: Devon Graye
Igrajo: Helen Hunt, Jon Tenney, Judah Lewis, Owen Teague, Libe Barer


Izginotje 10-letnika, ki je sredi belega dne ugrabljen v enemu izmed mestnih parkov in nezvestoba njegove žene Jackie (Helen Hunt), okupirajo misli izkušenega detektiva Grega Harperja (Jon Tenney). Ta se z ženinim skokom čez plot sicer nosi bolje od njunega sina edinca, ki je z mamo od razkritja na bojni nogi. In med tem ko Jackie poskuša zgladiti stvari z možem in pretirano užaljenim potomcem, v njihovem domu se začnejo dogajati čudne stvari. TV se sam prižiga, iz okvirjev izginjajo slike, iz predalov jedilni pribor... V tej fazi me je tretji, in po ocenah kritikov najboljši celovečerec angleškega režiserja Adama Randalla doslej, spominjal na še eno podpovprečno grozljivko, v kateri nadnaravni dogodki tlakujejo junakinjino pot v blaznost. 

Toda izkaže se, da je scenarist (razmeroma neznani igralec Devon Graye), od samega začetka skrival asa v rokavu, ki ga je ob pravem trenutku znal dokaj dobro unovčiti. Nadaljevanje ponudi pojasnilo, kaj se skriva za angleško besedo „phrogging" in postavi dotlej videne nadnaravne dogodke v povsem drugačen kontekst. V nadaljevanju obenem dočakamo še smiselno povezovanje primera izginulega fanta iz začeta zgodbe z družino postavljeno v središče dogajanja in osvetlitev nekaterih dogodkov iz preteklosti, ki ji v izogib večjim kvarnikom, ne bom omenjal. Film, ne glede na učinkovit preobrat, s preprosto spremembo perspektive tudi nekaj izgubi. Jackie, naš vodnik skozi prvi del zgodbe, je v nadaljevanju povsem potisnjena na stranski tir in občutek je, da bi film potreboval močnejšo vez med zgodbo pred in po preobratu, da bi zares učinkoval kot kompaktna, premišljeno zastavljena celota. Večina ponujenih odgovorov le za silo drži vodo, po ogledu pa me je prevzel občutek, da je vse skupaj odigrano na prvo žogo, brez tehtnejšega premisleka in utemeljitve. I See You je kljub temu kratkočasna uganka, razvedrilna vsebina, ki v splošnem pomanjkanju kvalitetnih novih naslovov (virus je malodane ustavil vse filmske tokove, ki običajno prinašajo kvaliteten material) lahko popestri deževen dan na domačem kavču.

Ocena



sreda, 17. junij 2020

Di Jiu Tian Chang (2019)

aka So Long, My Son
Mei Yong, Jingchun Wang, and Roy Wang in Di Jiu Tian Chang (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Zbogom, sin moj
Drugi naslovi: So Long, My Son
Država: Kitajska
Jezik: kitajščina
Leto: 2019
Dolžina: 185' Imdb
Žanri: drama
Režija: Xiaoshuai Wang
Scenarij: Mei Ah, Xiaoshuai Wang
Igrajo: Wang Jingchun, Yong Mei, Qi Xi, Du Jiang, Wang Yuan, Ai Liya, Xu Cheng, Li Jingjing, Zhao Yanguozhang


54-letnik kitajski režiser, scenarist in producent Wang Xiaoshuai je eden tistih avtorjev, ki v času vsesplošne komercializacije filma ohranja kurz neodvisnega filmanja, ki v svojem jedru nosi zgodbe malih ljudi vpete v širši socialni kontekst. Njegove filme vse od odmevnega prvenca The Days (Dongchun de rizi,1993) redno uvrščajo in nagrajujejo na največjih festivalih (Beijing Bicycle, Shanghai Dreams, In Love We Trust), v domačih kinodvoranah pa smo poleg naslovnega pred leti lahko ujeli tudi Rdečo amnezijo (Chuang ru zhe, 2014).  

Wang se s svojim najnovejšim celovečercem pod drobnogled vzame v domovini do leta 2011 upoštevano pravilo "enega otroka," ki je zaznamovalo življenja številnih družin. Država je sporno določbo vrsto let uveljavljala s strogim sankcioniranjem kršiteljev (družina z dvema otrokoma je bila sankcionirana z odvzemom ene petine letnega zaslužka). Takšna oblika državljanske nepokorščine je poleg finančne kazni sprožila še posebne mehanizme, ki so takšne posameznike sistematično potiskale na družbeni rob. Wang eno takšnih zgodb predstavi z nelinearno strukturirano pripovedjo sestavljeno iz flashbackov, ki nam prinašajo koščke življenj dveh družin. 

Potomca obeh družin sta se rodila istega dne, odraščala skupaj in postala najboljša prijatelja. Straši so delali v isti tovarni in se odlično razumeli. A nato je udarila tragedija, ki je močno zaznamovala življenja vseh vpletenih. Nedolžna otroška igra ob rečnem koritu se je končala z utopitvijo. Mlado življenje je ugasnilo, ožaloščena zakonca pa po spletu okoliščin (v katere so tako ali drugače bile vpletene obe družini), nista mogla spočeti še enega otroka. Iskala sta nov začetek, se preselila v drugo mesto, posvojila otroka... Toda bolečina je ostala. Trideset let kasneje se zakonca vrneta v mesto, ki sta ga zapustila pred mnogimi leti in se ponovno srečata s starimi prijatelji. Z leti sta našla prepotrebni notranji mir, druga družina pa je zavoljo vloge v davnih dogodkih ves ta čas čakala na snidenje, po katerem tudi oni lahko pustijo preteklost za seboj. 

Zbogom, sin moj v treh desetletjih, ki jih preživimo z glavnimi junaki, odlično ujame duha časa, dinamiko družbeno-zgodovinskih sprememb in vpliv politike „enega otroka“ na življenja povprečne kitajske delavske družine. S filmom, ki je zastavljen kot prvi del trilogije „Domovina,“ režiser namerava analizirati spremembe, ki so najbolj zaznamovale življenja Kitajcev v zadnjih 50-ih letih. Wang s skoki po časovni premici potrpežljivo zlaga koščke in postopoma odkriva pomembne detajle zgodbe, ki se navkljub izdatni dolžini nikoli ni vleče. Nelinearna naracija prinese dobrodošlo tančico skrivnosti, v katero so ovite usode nekaterih akterjev, pomemben delež k vsesplošnem dobrem vtisu prispevajo tudi zanesljivi igralski nastopi vseh pomembnejših članov igralskega ansambla. Zbogom, sin moj je film, s katerim Wangu uspe, s pravšnjim odmerkom sentimenta, povezati vsakdan malega človeka s sporno državno politiko in v ta kontekst subtilno postaviti počutje tistih, ki so v teh razmerah najbolj trpeli. 

Ocena


ponedeljek, 08. junij 2020

Grâce à Dieu (2018)

aka By the Grace of God
Melvil Poupaud in Grâce à Dieu (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: Božja Milost
Drugi naslovi: By the Grace of God
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2018
Dolžina: 137'Imdb
Žanri: drama, krimi
Režija: François Ozon
Scenarij: François Ozon
Igrajo: Melvil Poupaud, Denis Ménochet, Swann Arlaud, Bernard Verley, Josiane Balasko


Francoski režiser in scenarist François Ozon je zaslovel z dramami, prežetimi s komičnimi podtoni, v središču katerih so najpogosteje partnerski odnosi in zanimivi pogledi na različne motive: od identitete in različnih oblik seksualnosti, do umora in samomora. Ozon z naslovno stvaritvijo stopi izven svoje „komfortne zone“ in se loti v preteklih letih zelo aktualne teme zlorab otrok, ki so jo pod svojo streho desetletja dovoljevali in sistematično prikrivali najvišji cerkveni dostojanstveniki. 

Film nas brez veliko ovinkarjenja, že po nekaj spoznavnih minutah z Alexandrom, globoko vernim človekom, očetom petih otrok, pripelje do bistva naslovne zgodbe. Alexandra je kot otroka zlorabil duhovnik in njegove rane so, navkljub ljubeči družini in uspešni karieri, še vedno globoke. Po naključnem razkritju, da taisti duhovnik še vedno dela z otroci se Aleksander odloči z zadevo seznaniti cerkev. Kot dober vernik zadevo želi rešiti diskretno, v sodelovanju z najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki. V upanju, da bo francoski kardinal po njegovem pričevanju enkrat z vselej s položaja odstavil spornega duhovnika, se Aleksander loti zanj zelo mučnega iskanja pravice. Toda po dolgem in potrpežljivem usklajevanju s cerkveno vrhuško naposled dojame, da prave volje za odstranitev pedofilskega duhovnika ni. Soočen z ignoranco cerkve povleče še zadnjo možno potezo – zoper duhovnika poda prijavo na policiji in tako nehote sproži gibanje, katerem se kmalu pridruži še več žrtev omenjenega duhovnika. Tako je dosežena kritična masa, ko svoje moči usmeri v razkritje desetletij sistematičnega toleriranja zločinov, storjenih pod okriljem cerkve.

Ozon je tokrat posnel zanj netipično zgodbo, navdihnjeno z resničnimi dogodki. Francoz se je pri prenosu zgodbe na filmski trak trudil tesno slediti dejstvom in posnel čistokrvno doku dramo,  ki s postopnim razkrivanjem dejstev sledi formulo proceduralnega trilerja. Prve težave se pokažejo že v prvi tretjini filma, v kateri Ozon po moji oceni predolgo vztraja na suhoparni izmenjavi pisem med Aleksandrom in cerkvenim vrhom. Vsebina pisem je predstavljena z glasom protagonistov v „offu,“ pomešana z kratkimi utrinki iz Aleksandrovega življenja. Namen, pokazati protagonistovo trpljenje in ignoranco cerkve je dosežen, toda cena takšnega pristopa je dolgočasna prva tretjina filma, ki ponudi bore malo razlogov za zadovoljstvo. V nadaljevanju, ko v dogajanje s svojimi zgodbami posežejo še druge žrtve, zgodba dobi novi zagon, ki ni preveč dobro izkoriščen. V želji zaobjeti več posameznih zgodb pride do pretirane razdrobljenosti, zavoljo katere film začne izgubljati ostrino in na trenutke spominja na dolgočasne oddaje o resničnih zločinih na kakšnemu izmed dokumentarnih programov, ki bistvo, po kateri bi lahko posneli soliden 15-minutni film, razvlečejo na celo uro. 

Ocena



torek, 02. junij 2020

Boze Cialo (2019)

aka Corpus Christi
Bartosz Bielenia in Boze Cialo (2019), Foto:Imdb

Slo naslov: -
Drugi naslovi: Corpus Christi
Država: Poljska
Jezik: poljščina
Leto: 2019
Dolžina: 115'Imdb
Žanri: drama
Režija: Jan Komasa
Scenarij: Mateusz Pacewicz
Igrajo: Bartosz Bielenia, Eliza Rycembel, Aleksandra Konieczna, Tomasz Ziętek, Leszek Lichota, Łukasz Simlat


38-letni poljski režiser in scenarist Jan Komasa je pozornost bolj metodičnih spremljevalcev evropskega  filma pritegnil že s celovečernim prvencem Samomorilna soba (Sala samobójców, 2011). Njegov drugi film, Varšava 44 (Miasto 44, 2014), je odmeval predvsem v režiserjevi domovini, saj ga je v kinih videlo slabih dva milijona Poljakov. Božje telo je njegov najuspešnejši in po moji oceni najboljši film doslej, ki je po premieri v neodvisni sekciji beneškega festivala Giornate degli Autori (ang. Venice Days) in kasnejši oskarjevski nominaciji, nadarjenega režiserja dokončno približal tudi mednarodni publiki. 

Prva violina njegovega tretjega igranega filma je izvrstni Bartosz Bielenia v vlogi varovanca doma za mlade prestopnike. Že v enemu izmed uvodnih prizorov Daniel sodeluje v koordiniranem napadu na enega izmed varovancev doma, čeprav je eden izmed bolj angažiranih zapornikov pri obveznem bogoslužju, ki ga za varovance doma organizira duhovnik, s katerim se Daniel še posebej dobro razume. Sčasoma je postal duhovnikova desna roka in celo začel premišljevati o opravljanju izpita za duhovnika, vendar so pristojni na višjih instancah ambicije bivšega delinkventa hitro postavili v realne okvirje. Predanost veri mu je vseeno prinesla nekaj dobrega – pogojni izpust in delo na žagi v bližnjem mestecu. Toda fant po spletu okoliščin (lokalnem župniku se izdaja za potujočega duhovnika) dobi priložnost začasno opravljati duhovniško delo – župnik zaradi zdravstvenih težav konča na zdravljenju in Daniel do njegove vrnitve prevzame skrb za majhno župnijo. Izkaže se, da je mesto močno zaznamovano s tragedijo, v kateri je ugasnilo pet mladih življenj in življenje alkoholika, ki naj bi bil odgovoren za njihovo smrt. 

Izkaže se, da je tragedija boleča tema, zaradi katere prihaja do napetosti med vaščani in soprogo moškega odgovornega za tragedijo. Toda Daniel se po začetnem privajanju na novo vlogo smelo loti reševanja teh tenzij. Energija in svež pogled, ki ga mladenič prinese med vernike, kmalu prinese prve očitne rezultate – v sprva napol prazni cerkvi je vedno več vernikov, Daniel pa se čedalje bolj poglablja v svojo novo vlogo. Na neki točki dobimo občutek, da celo sam počasi pozablja, da je njegovo novo poslanstvo in transformacija, ki smo ji priča, zgrajeno na lažni identiteti. 

Božje telo se na kompleksen način poglablja v motive odpuščanja in odrešitve skozi prevpraševanje vloge posameznika v skupnosti in svetu nasploh. Ali nas kot ljudi dejansko definira vsota starih grehov? Zakaj naše poglede na svet in sočloveka tako pogosto oblikujejo predsodki in napačne domneve, ter zakaj tako pogosto pozabljamo, da je odpuščanje ena ključnih vrednot (vsake) vere. Odpuščanje seveda ni izključno verska kategorija, temveč univerzalna vrednost in prav to je eden izmed pomembnih dosežkov naslovne stvaritve, ki inteligentnim prevpraševanjem vere in s tem povezanih izzivov ponudi nekaj inspirativnih odgovorov. Bartosza Bielenio postavljam ob bok Brendanu Gleesonu v McDonaghovi Kalvariji (Calvary, 2014), Ethanu Hawkeu v Schraderjevem Preporodu (First Reformed, 2017), ali denimo Andrewu Scottu v Bolhači (Fleabag, Phoebe Waller-Bridge,2016-2019) –  vsi omenjeni so duhovniki, v družbi katerih se enako dobro počutijo verniki in ateisti. Prva ta univerzalno razumljiva sporočilnost je adut filma, ki pomembna spoznanja podčrtava z občudovanja vredno kompleksnostjo. Morda najboljši dokaz za to je fanatasični zadnji kader filma, ki nekako napove, da Danijel šele na začetku poti, na kateri ga čakajo še mnoge preizkušnje.

Ocena



četrtek, 28. maj 2020

Midnight Family (2019)

Fer Ochoa, Josue Ochoa & Juan Ochoa in Midnight Family (2019), Foto: Official site

Slovenski naslov: -
Država: Mehika
Jezik: španščina
Leto: 2019
Žanri: dokumentarni
Dolžina: 81',  Imdb 
Režija: Luke Lorentzen
Scenarij: Luke Lorentzen
Igrajo: Fer Ochoa, Josue Ochoa, Juan Ochoa


V Mexico Cityju po uradnih evidencah živi okoli 9 milijonov prebivalcev, po neuradnih pa v mehiškem prestolnici živi skoraj 20 milijonov ljudi.  Za nujno medicinsko pomoč in prevoz ponesrečencev do bolnišnic je v povprečju na voljo le 45 reševalnih vozil v državni lasti, ki bolnikom in ponesrečencem nudijo brezplačno asistenco. Občutno premalo za potrebe tako obljudenega mesta, v katerem reševalna vozila po grobih ocenah opravijo več kot tisoč nujnih voženj na dan. V takšnih razmerah le redki dočakajo prihod brezplačnega reševalnega vozila, vsi ostali pa so prisiljeni koristiti usluge številnih zasebnih reševalnih ekip, ki s prisluškovanjem policijskih frekvenc prihajajo do informacij o dogodkih in nesrečah. In ko pride do dogodka v četrti, v kateri glede na strukturo prebivalstva lahko pričakujejo plačilo za svoje usluge, se dirka proti kraju dogodka lahko začne. Kdor prej pride, prej melje. 

V fokusu ameriškega režiserja in scenarista Luka Lorentzena je družina Ochoa: oče Fer, in njegova sinova Juah in Josue. Za volanom družinskega reševalnega vozila je najpogosteje 18-letni Juan, mlajši Josue pa je osnovnošolec, ki se običajno zadržuje zadaj, v prostoru za paciente in včasih, če je potrebno, skrit za majhno pregrado – njegovim skrivališčem med policijskimi kontrolami. O družinskih kvalifikacijah za opravljanje poklica ni povedano veliko, vendar je njihova usposobljenost za opravljanje tako odgovornega poklica močno vprašljiva. Kljub temu jim predanosti pri opravljanju dela ne moremo očitati, saj so napol legalne ekipe včasih edina pomoč, ki so jo deležni ponesrečenci. Kajti, ko pomoči ni, vsakršna pomoč je dobrodošla. 

V približno 70 nočeh, ki so jih režiser in njegova ekipa posneli v obdobju treh let je kamera zabeležila številne intervencije, v slogu akcijskih filmov posnete dirke reševalnih vozil, ki tekmujejo med seboj za potencialne paciente, vlogo lokalne policije, ki je mnogokrat veliko bolj sporna od usposobljenosti posameznih reševalnih ekip. Posneti material je na enem nivoju, skozi življenja družine Ochoa nudi fascinanten portret mehiške delavske družine. Na drugem, še pomembnejšem, je film potret zdravstvenega sistema na kolenih, ki je v kaotičnih razmerah skoraj povsem izgubil čut za vrednost človeških življenj. Midnight Family je obenem opomnik, zakaj nikoli ne smemo dovoliti, da se tako pomemben segment družbe, kakršen je zdravstveni sistem, obravnava kot gospodarska dejavnost, regulirana po principu svobodnega trga. Naslovni dokumentarec je ogledni primer sistema, ki je ljudi pustil na cedilu in opomnik, zakaj se potrebno boriti proti scenarijem, ki nas peljejo v tej smeri.

Ocena