petek, 22. maj 2020

Fresh (1994)

Sean Nelson in Fresh (1994), Foto: Imdb


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 1994
Žanri: krimi, drama, triler
Dolžina: 114'Imdb 
Režija: Boaz Yakin
Scenarij: Boaz Yakin
Igrajo: Sean Nelson, Giancarlo Esposito, Samuel L. Jackson, N'Bushe Wright, Ron Brice, Yul Vazquez, Víctor González



V letu 1994 je izšel Šund (Pulp Fiction), po katerem je Samuel L. Jackson postal nepogrešljivo igralsko ime sodobnega Hollywooda. Jackson je istega leta igral v še enem odličnem filmu – Fresh, debitantski stvaritvi Boaza Yakina, ki je nekako ostal v senci več velikih in zares dobrih filmov, ki jih je filmskim sladokuscem ponudilo leto '94. V istem letu nam je ameriški film poleg Šunda ponudil še Foresta Gumpa in Kaznilnico odrešitve, med neameriškimi biseri je Kieslowski z dvema filmoma sklenil trilogijo Tri barve, Luc Besson je predstavil Leona, Novozelandec Lee Tamahori nas je pretresel z Nekoč so bili bojevniki... Fresh si je istega leta na festivalu Sundance s kultnimi Trgovci Kevina Smitha razdelil nagrado Filmmakers Trophy, v tem času drugo najpomembnejšo nagrado festivala in bil eden izmed izmed kandidatov za zlato kamero v Cannesu (nagrada za najboljši prvenec).  

Glavni junak naslovne zgodbe je 12-letni Fresh (debitant Sean Nelson), ki je navkljub rosnim letom eden najbolj zanesljivih kurirjev v distribucijski mreži pod kontrolo lokalnega mamilarskega šefa Estebana. Streho nad glavo mu zagotavlja dobrosrčna teta, ki je prevzela skrb zanj in še nekaj daljnih sorodnikov, ki so jih starši, tako kot njega, pustili na cedilu. Njegova starejša sestra se potepa od enega do drugega sponzorja, ki z dnevnimi odmerki mamil kupujejo njeno ljubezen. Oče (Samuel L Jackson) je še vedno del njegovega življenja, vendar fant od alkoholika, ki živi v dotrajani prikolici, ni nikoli imel veliko koristi. Toda oče mu je vseeno nekaj dal – ogrel ga je za šah, ki je postal njuna praktično edina skupna točka in razlog, da ga Fresh še vedno občasno obišče na njegovem standardnem "delovnem mestu" v parku. Esteban je zaradi njegove zanesljivost in natančnosti v poslu večkrat poudaril, da bo nekoč, ko bo zrasel, on The Man, človek, ki bo vodil igro. Njegova največja prednost je ravno v tem, da v očeh sovražnikov 12-letni fant ne more biti nekdo, ki že vodi igro.     

Sploh, ker jo fant vodi tako, da nihče od vpletenih ne sluti, da je le figura na šahovskem polju.  Boaz Yakin je s tem zares impresivnim prvencem postavil visoke standarde, ki jih potem žal več ni dosegel. V nadaljevanju kariere je sicer posnel še nekaj solidnih filmov (nedavno sem pod drobnogled vzel najnovejšega – Boarding School, 2018) vendar formule, ki bi njegove novejše projekte dvignila vsaj na isto raven z naslovnim, več ni našel. Fresh je posrečena kombinacija zanimive zgodbe (Yakin je snemal po lastnem scenariju), intrigantnega zapleta, dobro profiliranih likov in skrbno izbranih prizorišč, ki gledalcu nudi pristen utrip newyorških ulic sredi 90-ih. Prepričljiva slika skupnosti v objemu mamil je rezultat večnivojskega pristopa. Yakin ne zanemari pomembnih detajlov kot so distribucijski kanali, hierarhija med razpečevalci, ali učinek produkta na končne porabnike, obenem pa v dogajanje strateško vpleta skrbno izbrano galerijo likov, ter med njimi vzpostavlja verjetne, življenjske relacije. Med krasno igralsko zasedbo posebej velja izpostaviti mladega Seana Nelsona v naslovni vlogi (ki potem ni izpolnil pričakovanj večine kritikov, ki so mu napovedovali svetlo prihodnost) in Giancarla Esposita (danes ga poznamo predvsem kot Gustava Fringa iz megauspešnice Kriva pota), ki je izvrsten v vlogi mamilarskega šefa Estebana. Danes, s 26-letne časovne distance, Fresh uspešno kljubuje zobu časa in je po moji oceni eden zanimivejših filmov '90-ih. 


Ocena


sreda, 20. maj 2020

Hatsukoi (2019)

aka First Love
Sakurako Konishi and Masataka Kubota in Hatsukoi (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Prva ljubezen
Drugi naslovi: First Love
Država: Japonska, VB
Jezik: japonščina
Leto: 2019
Dolžina: 108'Imdb
Žanri: krimi, komedija, romantični
Režija: Takashi Miike
Scenarij: Masa Nakamura
Igrajo: Becky, Sakurako Konishi, Masataka Kubota, Nao Ōmori, Shōta Sometani, Jun Murakami, Sansei Shiomi


Veliki Takashi Miike je po dveh malce slabših filmih ponovno v dobri formi. Človek, ki v svoji filmografiji ima že več kot sto različnih projektov nam je tokrat pripravil za običajne standarde nekoliko drugačno ljubezensko zgodbo, ki romantični del pripovedi izkoristi za oživitev v japonski kinematografiji vedno manj prisotne kriminalke o jakuzah. 

Miike v sodelovanju s pogostim sodelavcem, scenaristom Maso Nakamuro, predstavnikom japonskega kriminalnega sindikata zoperstavi kitajsko mafijo (triade), nekje med njima, v navzkrižnem ognju, pa se znajde mlada, od mamil odvisna prostitutka, ki s prodajanjem svojega telesa plačuje za očetove grehe in osamljeni boksar, ki po nepričakovanem porazu v ringu izve, da so mu dnevi šteti. Nasprotnik ga na tla spravi z nič kaj močnim krošejem, pregled pri specialistu pa razkrije, da je razlog za nokavt veliki tumor na njegovih možganih. 

Zgodba se odvije v eni sami noči, narativno kolesje pa je sproženo z načrtom manj pomembnega člana japonske mafije, ki v sodelovanju s pokvarjenim detektivom tokijske policije šefom želi izmakniti prihajajočo pošiljko mamil. Toda njegov načrt že v osnovi ne upošteva nepredvidenih okoliščin, ki dogajanje usmerijo v nepričakovane smeri. Slabo izpeljan rop ima učinek po klancu se kotaleče snežne kepe, z naraščajočo rušilno močjo. 

(Prva) ljubezen običajno ima več kulminacij in več srečnih koncev. Po enaki, v strukturo filma vtkani logiki, Miike orkestrira pripoved s številnimi vrhunci in kar tremi srečnimi konci. V treh krajših podaljških Miike zgodbo pelje naprej, čez očitne logične konce in tako vzpostavi svojevrstno strukturno alegorijo ljubezenskega akta. Takšno rezoniranje je morda zgrešeno in mirne duše ga lahko lahko pripišete moji pokvarjeni domišljiji, vendar glede na Miikovo reputacijo to idejo vseeno ne gre povsem zanemariti. 

Prva ljubezen je sila zabavna izkušnja, stiliziran, vendar sproščen, s komičnim tonom prežet poklon filmom o jakuzah. Japonske črne limuzine z zatemnjenimi šipami se kameri nastavljajo tako, da ob prihodu velikega šefa najprej opazimo cigaretni dim, ki ob spuščeni zadnji šipi uhaja ven in nato  še resnoben obraz na videz nezainteresiranega šefa. Ob izstopu iz avta so kakopak v kadru njegovi sijoči čevlji in šele po tem ritualu lahko preidemo k bistvu. K vrtoglavi akciji, v kateri ne manjka odsekanih udov in over-the-top obračunov, v katerih nasprotniki s fatalnimi poškodbami le zapnejo suknjič in nadaljujejo s srditim bojem. V ta vrtinec so vpleteni številni slikoviti liki, s katerimi Miike zgodbo večkrat uspešno spelje v nepričakovane smeri, vmes pa se vedno znova vrača k osrednjem paru bodočih ljubimcev na begu, s katerim Prva ljubezen vendarle dobi obrise ljubezenske zgodbe. Miike z naslovno stvaritvijo gotovo ne bo razočaral starih fanov, obenem pa je to lepa vstopna točka za vse, ki po ogledu bodo začutili željo po odkrivanju bogate zakladnice japonskega mojstra.


Ocena


četrtek, 14. maj 2020

Hvítur, hvítur dagur (2019)

aka A White, White Day

Ingvar E. Sigurdsson & Ida Mekkin Hlynsdottir - Hvítur, hvítur dagur  (2019), Foto: Film Movement

Slo naslov: -
Drugi naslovi: A White, White Day
Država: Islandija, Danska, Švedska
Jezik: islandščina
Leto: 2019
Dolžina: 109'Imdb
Žanri: drama, triler
Režija: Hlynur Palmason
Scenarij: Hlynur Palmason
Igrajo: Ingvar E. Sigurdsson, Ida Mekkin Hlynsdottir, Hilmir Snaer Gudnason, Bjorn Ingi Hilmarsson, Elma Stefania Agustsdottir


Islandski režiser in scenarist Hlynur Palmason nam že z uvodno sekvenco njegovega drugega celovečerca pove, da smo v rokah pripovedovalca, ki nam želi ponuditi karseda boljši občutek za mesto, ki ga v okolju zasedajo njegovi liki. Kamera v meglenem vremenu, v katerem je zaradi silne beline včasih težko ločiti zemljo od neba, spremlja vozilo, ki se po mokrem vozišču spušča v dolino.  V tej dolgi sekvenci napetost narašča z vsakim prevoženim ovinkom, vse do trenutka, ko voznica izgubi nadzor nad vozilom in prebije zaščitno ograjo.  

Statična kamera nam nato v "time-lapse" posnetku pokaže minevanje časa skozi spremembo vremenskih pogojev (morda celo letnih časov), v središču kadra pa je postavljen objekt, ki bo kmalu deležen obnove. Brez jasnega občutka, koliko časa je pravzaprav minilo od nesreče v uvodnem prizoru, se v kadru naposled pojavi Ingimundur, policijski komandir v bližnjem mestecu, ki je v nesreči izgubil soprogo. Ožaloščenega vdovca so po nesreči poslali na bolniški dopust z obvezno terapijo pri svetovalcu, ki mu bo pomagal iti skozi proces žalovanja. Toda Ingimundur je vase zaprt človek, ki z velikim odporom enkrat tedensko hodi na predpisane terapije. Na njegovo razpoloženje najbolj blagodejno vpliva druženje z vnukinjo Salko in obnovitvena dela na objektu, ki ga Ingimundur prenavlja za hčerko in njeno družino. A ko se nekega jutra odloči pregledati vsebino škatle, v kateri je shranjeno nekaj ženinih stvari, odkrije nekaj detajlov, ki mu ne dajo miru. Možnost, da je v ženinem življenju obstajal še nek drug moški ga pahne v serijo iracionalnih dejanj. 

Film po tem razkritju preide v fazo "slow-burn" trilerja, v kateri nas Palmason z mojstrskim doziranjem informacij pelje proti resnici, do katere skoraj obsesivno poskuša priti glavni akter. S potrpežljivim zlaganjem koščkov mozaika narašča tudi Ingimundurjeva obsedenost z resnico, ki počasi začenja ogrožati njega in njegove bližnje. Vzporedno z njegovo preiskavo spremljamo drugi pomemben del filma, s toplino prežeto dinamiko med glavnim junakom in njegovo mlado vnukinjo Salko. Obe vlogi so že od prvih osnutkov zgodbe bile pisane za Ingvarja Sigurdssona in režiserjevo hčerko Ido Mekkin Hlynsdottir. Odlični Sigurdsson je dokazana vrednost islandskega filma, tisto pravo odkritje pa je mlada Ida – punca je fantastična v vlogi vnukinje, ki je v mojih očeh ena izmed najboljših otroških vlog zadnjih let. Skozi analizo razmerja med glavnim junakom in njegovo pokojno ženo na eni, ter vnukinjo na drugi strani, Palmason vzpostavi trdno jedro filma, sestavljeno iz prevpraševanje dveh različnih form ljubezni – brezpogojni ljubezni, ki jo človek čuti do potomcev in veliko bolj kompleksne ljubezni, ki povezuje življenjske sopotnike. Njegov zgodba o žalovanju, maščevanju in ljubezni ponuja unikaten vpogled v vso kompleksnost teh čustev zapakiran v film, ki deluje tudi na vseh drugih nivojih. Režiser odlično orkestrira vse pomembne elemente filmskega jezika: z postavitvami in gibi kamere nas efektno potegne v svet ranjenega moškega, ki na neki točki mora opredeliti in sprejeti svoja čustva. Izpiljen v potrpežljivem stopnjevanju suspenza, vizualno premišljen in izviren (kamera Švedinje Marie von Hausswolff), podprt z odlično glasbo britanskega skladatelja Edmunda Finnisa, A White, White Day je eden izmed biserov evropskega filma.

Ocena



torek, 12. maj 2020

The Lodge (2019)

Riley Keough, Jaeden Martell, and Lia McHugh in The Lodge (2019)
 Photo by Bertrand Calmeau - © 2019 The Lodge


Slovenski naslov: Koča
Država: VB, Kanada, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, grozljivka, triler
Dolžina: 108',  Imdb 
Režija: Severin Fiala, Veronika Franz
Scenarij: Veronika Franz, Severin Fiala, Sergio Casci
Igrajo: Riley Keough, Jaeden Martell, Lia McHugh, Alicia Silverstone, Richard Armitage



Avstrijski kreativni duo Severin Fiala - Veronika Franz je s prvencem Lahko noč mamica (Ich seh, Ich seh, 2014) navdušil številne ljubitelje žanrskega filma in marsikdo je z veliko optimizma razmišljali o njunih bodočih projektih. Prvi gledalci so njun naslednji film dočakali pet let kasneje, na lanskem festivalu Sundance, pri nas pa s(m)o ga lahko ujeli lansko jesen, v sklopu tradicionalne Noči grozljivk v Kinodvoru. Fiala in Franz z njunim drugim projektom nadaljujeta seciranje družinskih disfunkcij iz perspektive odnosa med potomci in materjo, oziroma osebo, ki v odnosu do potomcev prevzema vlogo materinske figure. V Lahko noč mamica je katalizator odtujevanje med materjo in otrokom(a) zamolčani tragični dogodek, po katerem se materino vedenje (in fizični opis) spremenita.

Sprožilec razkroja družinskih vezi v Koči je razpad zakona med Laurom in Richardom, ki že nekaj časa živi pri svoji novi, mlajši izbranki Grace (Riley Keough). Izkaže se, da je Richardova zahteva po uradnem dokončanju ločitvenih formalnosti kaplja čez rob, zaradi katere si čustveno labilna Laura vzame življenje. Pol leta kasneje Richard poskuša vzpostaviti funkcionalen odnos med Grace in otrokoma, toda Adian in Mia vztrajno zavračata žensko, ki je v njunih očeh glavni krivec za materino smrt. Božične počitnice v odmaknjeni družinski koči v gorah so priložnost za mehčanje napetosti med otrokoma in Grace, ki bo z njima sama preživela nekaj časa, saj se mora Richard zaradi službenih obveznosti za nekaj dni vrniti v mesto. Snežni vihar, ki kmalu po njegovem odhodu zajame območje je svojevrstna napoved, da se stvari ne bodo iztekle tako, kot sta upala Richard in Grace. Predvideti nista mogla vremenske nevšečnosti in še eno bistveno pomembnejšo okoliščino – otroka sta namreč uspela izvedeti nekaj temačnih detajlov iz Graceine preteklosti.

Kubrickovo Izžarevanje in Asterjevo Podedovano zlo sta (glede na prizorišče in vsebinske podobnosti) filma, ki jih večina upravičeno omenja v kontekstu opisa naslovne stvaritve. Povlečene vzporednice so povsem legitimne, vendar je Koča na številnih nivojih dovolj drugačna in samosvoja zgodba, da bi jo metali v isti koš s filmi, ki zgolj reciklirajo že povedane zgodbe. Drsenje v blaznost je pač eden železnih motivov mnogih sorodnih zgodb, vendar Fiala in Franz v skrhanih družinskih odnosih, podobno kot pri njunem prvencu, najdeta zanimiv zorni kot, obenem pa vse skupaj znata oviti z intrigantno tančico skrivnosti. Vznemirljivost zgodbe pričakovano izhaja iz izkrivljene percepcije protagonistov in zabrisane meje med resničnim in namišljenim. Čeprav otroka na eni, in žensko v nehvaležni vlogi nadomestne matere na drugi strani ženejo različni motivi, je med njima mogoče prepoznati očiten skupni imenovalec: njihovo doživljanje sveta so odločilno izoblikovali grehi, za katere niso krivi sami. V obeh primerih gre za vpliv dogodkov in dejanj, za katera odgovornost nosijo njihovi starši. Razlika je le v tem, da so nekatere rane bolj sveže, druge, čeprav starejše, bolj globoke. In ko iz te enačbe odstraniš zdravila, kot ključni dejavnik ohranjanja ravnovesja, recept za novo tragedijo izpisan.

Ocena


ponedeljek, 11. maj 2020

Beasts That Cling to the Straw (2020)

Do-yeon Jeon in Beasts That Cling to the Straw (2020)

Slo naslov: -
Drugi naslovi: Beasts Clawing At Straws
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2020
Dolžina: 108'Imdb
Žanri: krimi, misterij, triler
Režija: Kim Young-hoon
Scenarij: Kim Young-hoon, Keisuke Sone (knjiga)
Igrajo: Jeon Do-yeon, Jung Woo-sung, Bae Sung-woo , Yun Yuh-jung, Jung Man-sik, Jin Gyeong, Shin Hyun-been, Kim Jun-han



V otvoritvenem prizoru najnovejše korejske uspešnice Beasts Clawing At Straws kamera v stilu caper filmov iz 80-ih spremlja pot dizajnerske torbe z denarjem, ki svojo pot konča v neki omarici. Torba polna keša je gonilo ne ravno izvirne, vendar dobro režirane, odigrane in dokaj zabave zgodbe o številnih bolj ali manj slabih likih, ki na vsak način želijo priti do tega denarja. Prvi, moralno najmanj sporen lik v tej zgodbi je receptor hotelske savne, ki med pospravljanjem omaric odkrije torbo z denarjem. Denar bi mu, kakopak, ob vseh težavah, s katerim vas ne bom obremenjeval, prišel še kako prav, vendar previdni receptor denarja vseeno ne odnese takoj domov, Po premisleku se odloči, da bo torbo skril v skladišču in počakal, kaj se bo zgodilo, saj je malo verjetno, da nihče ne bo pogrešal takšnega kupa denarja. 

Na režiserskem stolčku je debitant Kim Young-Hoon (v scenarij je lastnoročno pretočil roman japonskega avtorja Keisukeja Soneja), ki se predstavi kot spreten pripovedovalec, sposoben krmariti zgodbo s številnimi liki, zasuki in preobrati. Korejec je uporabil mozaični pristop – zgodbo je razdelil na nelinearna prepletajoča se poglavja, ki spominjajo na prejeme Quentina Tarantina, na njegov slog  pa so do neke mere nedvomno vplivali tudi filmi bratov Coen in krimi komedije Guyja Ritchieja. Posamezna poglavja zgodbe poleg omenjenega receptorja vključujejo zadolženega carinika, ki ga za jajca drži lokalni mafijec, pri katerem si je denar sposodila ženska, s katero je omenjeni carinik nekaj časa delil posteljo. Ko ta izgine neznano kam, mora carinik (ki vraževerno verjame, da bo vse ok, dokler kadi Lucky Strike), prevzeti obveznosti iz posojilne pogodbe na svoja pleča. Njegova prebrisana ljubimka pa se je vmes vpletla v še eno "shemo," kateri del so nasilni alkoholik z visoko zavarovalno polico, njegova trpeča soproga (tudi ona, mimogrede, ni angelček) in zaljubljeni kitajski emigrant, ki po nekaj veselih uricah v družbi pretepačeve privlačne žene nase prevzame reševanje njenega problema. In to še ni vse, saj v tem koktajlu s številnimi sestavinami svoje mesto najdejo še oportunistični detektiv, srhljivi psihopat zadolžen za discipliniranje dolžnikov zgoraj omenjenega mafijca, carinikov naivni prijatelj...  Beasts... je pod črto zabavna izkušnja z omejenim rokom trajanja, ki v iskanju razvedrilne vrednosti stori kar nekaj napačnih, slabo premišljenih korakov, vendar film, ob sproščenem pristopu brez pretiranega analiziranja, kot celota vseeno ne razočara.

Ocena


sreda, 06. maj 2020

International Falls (2019)

Rachael Harris and Rob Huebel in International Falls (2019), © Outskirt Media

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, komedija
Dolžina: 93',  Imdb 
Režija: Amber McGinnis
Scenarij: Thomas Ward
Igrajo: Matthew Glave, Rachael Harris, Rob Huebel, Mindy Sterling


International Falls, Minnesota. Kakih šest tisoč prebivalcev mesteca ob kanadski meji je navajeno na mraz v zimskih mesecih, ko temperatura ves čas ostajajo krepko pod ničlo. Mrzel severni zrak veliko slabše prenašajo redki obiskovalci mesta, v katerem kljub grandioznemu imenu ni slapov. Ne malih, ne velikih.  

To informacijo lahko izveste že na recepciji edinega hotela v mestu, na kateri dela štirideset in nekaj letna Dee, mati dveh punčk, ki že nekaj časa ve za moževo nezvestobo, a vseeno ne stori nič. Namesto soočanja s soprogom raje živi na avtopilotu in sanjari o karieri stand-up komedijantke. 

Nato v mesto pride ne ravno uspešen komik Tim, ki bo dvakrat nastopil pred hotelskimi gosti. Prišlek je bil ravno tisto, kar je Dee v tem trenutku potrebovala – privlačen moški s katerim se je takoj odlično ujela in zvečer, po prvem nastopu, končala v njegovi sobi. Dee se je na ta način verjetno želela možu vsaj malo maščevati za njegovo nezvestobo, toda izkušnja se iz načrtovane avanture za eno noč nepričakovano začne spreminjati v nekaj veliko globljega.  

Rachael Harris in Rob Huebel sta odlična glavna aduta te simpatične dramedije. Režiserka Amber McGinnis (njen igrani prvenec) nas počasi, organsko vpelje v svet depresivnega komika in razočarane receptorke. Zgodba se razvija v smeri, ki spominja na scenarije, ki jih je v trilogiji Pred zoro/sončnim zahodom/polnočjo odlično udejanjil Richard Linklater – torej, očarljivo romantično zgodbo brez nepotrebne osladnosti, vendar so liki Amber McGinnis drugačni – starejši, polni obžalovanja in globoko nezadovoljni s svojo situacijo. In žalost v očeh njenih junakov nam nekako da slutiti, da nekateri med nami včasih preprosto nimajo dovolj moči, da bi obrnili nov, nepopisan list.

Ocena


sobota, 02. maj 2020

Animal (2018)

Guillermo Francella & Federico Salles, Animal (2018), Foto: Film Factory

Slovenski naslov: -
Država: Argentina
Jezik: španščina
Leto: 2018
Žanri: drama, triler
Dolžina: 112',  Imdb 
Režija: Armando Bo
Scenarij: Armando Bo, Nicolás Giacobone
Igrajo: Guillermo Francella, Carla Peterson, Federico Salles, Marcelo Subiotto, Gloria Carrá


Po odmevnem celovečernem prvencu Zadnji Elvis (El ultimo Elvis, 2012), ki sem ga videl pred skoraj sedmimi leti, sem argentinskega režiserja in scenarista Armanda Boja dodal na seznam zanimivih mladih avtorjev, od katerih pričakujem zanimive stvari. Bo je potreboval celih šestih letih, da je dokončal svoj, pri filmarjih pogosto problematičen, drugi film. 

Glavno vlogo je zaupal argentinski igralski legendi Guillermu Francelli, ki igra Antonia Decouda, srečno poročenega moškega in očeta treh otrok, ki živi mirno življenje v okusno urejeni družinski hiši v predmestju. Antonijo je s pedantnostjo in predanostjo delu sebi in družini omogočil lagodno življenje. Tudi otvoritveni prizor filma ga prikaže kot skrbnega očeta in partnerja, na katerega se vsi lahko zanesejo. Tako je bilo tudi tistega jutra, ko je še enkrat poskrbel za lagoden začetek dneva svojih domačih, se pripravil na jutranji tek in nato, po nekaj minutah kolapsiral. Sledi časovni skok, po katerem izvemo, kaj se je zgodilo – Antonio je v bolnišnici, priklopljen na aparate za dializo. Nujno potrebuje novo ledvico in 17-letni sin je na srečo ustrezen darovalec. Datum operacije je prišel in skupaj s sinom sta že sedela v avtu pred bolnišnico. Toda mladenič je v zadnjem hipu premislil, izstopil iz avta in pobegnil. 

S tem je Bo zgradil zelo solidno izhodišče in na tej točki sem z veliko optimizma in radovednosti ugibal, kam me čaka v nadaljevanju. Pričakoval se poglabljanje v družinsko dinamiko, vendar režiser s časovnimi skoki na hitro pride do točke, ko zdaj že povsem obupani Antonio poseže po skrajnih rešitvah. Ob pogledu na čakalni seznam in visoko številko ob njegovem imenu se odloči, da bo ledvico poskušal nabaviti na črnem trgu. Podobni zamisli so filmske junake običajno pripeljala do kriminalnega ozemlja, vendar je Antoniu nekako uspelo najti človeka, ki namerava s prodajo ledvice rešiti svoje stanovanjsko vprašanje. V drugem delu filma režiser težišče zgodbe prenese na mučna pogajanja z nadležnim darovalcem in njegovo enako nadležno nosečo punco. Cilj je najverjetneje bil pokazati, kam človeka lahko pripelje nagon po preživetju, vendar se zdi, da je Bo s hitro opustitvijo Antonijevega razočaranja nad odzivom družine zamudil neko drugo, veliko zanimivejšo zgodbo. Njegovo natezanje z nadležnim parom je zame bilo tako iritirajoče, da mi je na koncu bilo vseeno, kaj se zgodi z glavnim junakom. 

Ocena


četrtek, 30. april 2020

Il traditore (2019)

aka The Traitor
Pierfrancesco Favino in Il traditore (2019), Foto: Imdb


Slo naslov: Izdajalec
Drugi naslovi: The Traitor
Država: Italija, Francija
Jezik: italijanščina, portugalščina
Leto: 2019
Dolžina: 153'Imdb
Žanri: biografija, krimi, drama
Režija: Marco Bellocchio
Scenarij: Marco Bellocchio, Valia Santella, Ludovica Rampoldi
Igrajo: Pierfrancesco Favino, Luigi Lo Cascio, Fausto Russo Alesi, Maria Fernanda Cândido, Fabrizio Ferracane



Izdajalec (Il Traditore) je zgodba o prvem mafijskem "žvižgaču" Tommasu Buscetti (igra ga odlični Pierfrancesco Favino), vidnemu članu Cosa Nostre, ki je prekršil znamenito omerto (mafijski zakon molka). Po njegovih pričevanjih je za zapahi (posredno ali neposredno) končalo skoraj 400 ljudi, saj je Buscetta bil v mafijski hierarhiji tako visoko pozicioniran, da so z njegovo pomočjo za rešetke spravil tudi dotlej nedotakljive šefe mafijskih družin. 

V zgodbo vstopimo nekje na začetku 80-ih let. Na nekem praznovanju se zberejo vsi pomembnejši člani sicilijanske mafije, med njimi tudi Buscetti, ki skupaj določijo nova pravila igre in principe, po kateri bojo družine med seboj razdelile distribucijo drog. Skupinska fotografija je priložnost za seznanitev z vsemi pomembnejšimi igralci v tej zgodbi in, kot se kasneje izkaže, uvod v novo krvavo vojno za ozemlje in kontrolo nad prodajo mamil. Buscetti je, zdi se, začutil prihajajočo nevihto, saj je vse tesnejše sodelavce že na omenjeni zabavi seznanil s svojo selitvijo v Brazilijo (domovino njegove aktualne, tretje žene). Zdi se, da ga huda zasvojenost njegovega zdaj že odraslega sina iz prvega zakona sili v razmislek o prevladujoči dejavnosti organizacije, kateri pripada. Nedolgo po odhodu v Brazilijo se začne krvavi boj za prevlado na ulicah italijanskih mest, med žrtvami so številni člani Buscettijeve družine. Kmalu postane jasno, da se Tommaso tudi z umikom na drugo celino ne more izključiti iz dogajanj v domovini – na njegova vrata potrka brazilska policija, njegova lažna identiteta je (vprašajmo se, po čigavi zaslugi), razkrinkana. Sledi izročitev Italiji in njegovo prvo srečanje s sodnikom Giovannijem Falconejem, ki bo pripeljalo do enega najodmevnejših sodnih procesov v italijanski zgodovini.

Il traditore (2019), Foto: Imdb
Italijanski veteran Marco Bellocchio nam ta, za sosednjo državo pomemben sodni proces, predstavi skozi karakterno študijo "žvižgača," ki je kot prvi vidnejši član sicilijanske mafije prekršil zakon molka, v kolektivno zavest Sicilijancev vtkano dolžnost, ki je vedno bila nad zakoni matične države. Izdajalec nam v osnovi ne prinaša za podobne filme klasičnega vpogleda v ustroj in delovanje Cosa Nostre. Bellocchio se je osredotočil na Buscettijevo goreče vztrajanje, da je hrbet mafiji obrnil predvsem zato, ker je ta z umori otrok, žensk in nedolžnih članov mafijskih družin, sicer nevpletenih v mafijske posle, izgubila vso integriteto. V kontekstu omenjenega sodnega procesa je pogosto omenjen tudi nekdanji ministrski predsednik Andreotti, ki mu sodelovanja z mafijo nikoli niso dokazali. Menim, da je Bellocchio z vzporednicami med preiskovalnim sodnikom Falconejem in Buscettijem, ter vključitvijo visoke politike, želel vzpostaviti komentar na temo splošnega propada osnovnih vrednot, proti kateri sta se, vsak na svoj način, borila ta navidezna naravna sovražnika. Drugi del filma, v katerem spremljamo masovno sojenje z Buscettijem v glavni vlogi, nudi zanimivo sliko pravosodnega sistema, ki povsem ne obvladuje nastalega položaja – v tem smislu film zanesljivo dokumentira obravnavano zgodovinsko obdobje in pokaže kako je prišlo do formiranja kritične mase, ki je preprečila ekspanzijo vpliva in moči Cosa Nostre. Poročila o različnih z mafijo povezanih zločinih in škandalih v vseh teh letih niso nikoli zares potihnila, kar zgolj opozarja na to, da je omenjeni proces bil le pomembno poglavje v boju z organiziranim kriminalom, ki je v sosednji državi postal nekakšna medgeneracijska konstanta. 


Ocena



sreda, 29. april 2020

Bellbird (2019)

Marshall Napier & Kahukura Retimana in Bellbird (2019), Foto: NZIFF

Slo naslov:
Država: Nova Zelandija
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Dolžina: 96',  Imdb
Žanri: drama
Režija: Hamish Bennett
Scenarij: Hamish Bennett 
Igrajo: Marshall Napier, Annie Whittle, Cohen Holloway, Rachel House, Stephen Tamarapa, Kahukura Retimana 


Glede na število objavljenih kritik in ocen na največjem filmskem portalu je novozelandski Bellbird filmček, ki bo dokaj neopaženo šel mimo. Kar je škoda, saj celovečerni prvenec Hamisha Bennetta film, ki nadpovprečno dobro slika prizore iz življenj običajnih ljudi. Zgodba je postavljena v režiserjev domači kraj, ruralno območje na severu Nove Zelandije, kjer svoje dni na njuni prostrani farmi preživljata Ross in Beth. A ko Beth nenadoma umre, se Ross znajde pred velikim izzivom. Tudi sam v letih, ko je človek prestar za nove začetke in premlad, da bi se predal, redkobesedni, vase zaprt moški, ne najde pravega načina za komunikacijo z okolico. Nič nenavadna, saj pokojna žena ni bila zgolj njegova ljubezen in življenjska sopotnica, ampak tudi svojevrsten most med njim in ostalimi svetom. Podobno zadržan in redkobeseden je tudi sin edinec Bruce, od katerega oče pričakuje, da počasi stopi naprej in prevzame vodenje farme. Toda Bruce, ki mu od nekdaj ni dišalo delo na farmi, je zadovoljen s svojo službo na lokalnem odlagališču kosovnih odpadkov. Čeprav živita eden ob drugemu je farma dovolj velika, da se drug drugemu uspešno izogibata in vedno znova prelagata pogovor o prihodnosti. 

Na srečo se njuna življenja prepletata z življenji drugih ljudi. Kozmične sile tako v njuno zaprto, s pomanjkanjem komunikacije obremenjeno vesolje prinesejo Marlyja, lokalnega fanta, ki s pristno otroško radovednostjo opazuje delo na farmi in je pri teh opravkih pripravljen pomagati. Potem je tu še Connie (igra jo Rachel House, stalnica v filmih Taike Waititija), šefinja omenjenega odlagališča, ki se odlično razume z Bruceom, ter simpatični veterinar Clem, ki ga pot vsake toliko časa zanese na Rossovo kmetijo. Tako je zaokrožena všečno pristna galerija likov, preko katere nam Bennett posreduje toplosrčno zgodbo o izgubi. Film kljub obravnavani temi ni turoben, saj režiser v proces žalovanja dveh osrednjih protagonistov naravno vpleta okusno odmerjeno dozo humorja. Bellbird počutje junakov išče v dejanjih in neizrečenih besedah, ter obenem prepričljivo zbliža svoje na videz nekompatibilne protagoniste. Lep film.  

Ocena