četrtek, 16. januar 2020

Bad Boys for Life (2020)

Will Smith and Martin Lawrence in Bad Boys for Life (2020), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Podli fantje za vedno
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: akcija, komedija, krimi
Dolžina: 123' ,  Imdb 
Režija: Adil El Arbi, Bilall Fallah
Scenarij: Joe Carnahan, Chris Bremner, George Gallo
Igrajo: Will Smith, Martin Lawrence, Vanessa Hudgens, Alexander Ludwig, Charles Melton, Paola Nunez, Kate Del Castillo, Nicky Jam, Joe Pantoliano


Četrt stoletja po prvem filmu iz franšize Slabi fantje in sedemnajst let po drugem filmu, detektiva Mike Lowrey in Marcus Burnett ponovno jezdita skupaj. Uresničitev projekta Slabi fantje 3 ima zelo dolgo brado, saj so pomembni igralci te zgodbe v zadnjem desetletju večkrat namignili, da lahko pričakujemo nove pustolovščine dveh detektivov miamijske policije.   

Will Smith več ni del hollywoodske igralske smetane, pozabljenega Martina Lawrenca pa je iz naftalina potegnil Harmony Korine, ki mu je v lanskoletnem Kralju plaže (The Beach Bum) namenil manjšo vlogo. Lahko bi rekli, da je tretji del franšize projekt, ki sta ga za revitalizacijo njunih karier potrebovala oba glavna igralca. In obujanje franšize bo, sodeč po toplem sprejemu občinstva na razprodani premierni projekciji v ljubljanskem Koloseju, zadetek v polno.

Detektivski duo se je vedno znal prikupiti publiki na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah, manj zadovoljni pa so praviloma bili kritiki, ki v prvih dveh filmih niso videli presežka. Vsekakor je priporočljivo, da v kino ne vstopimo s (pre)velikimi pričakovanji in potem utegne vse skupaj biti nekoliko bolj zabavno. Ob tem in podobnih akcijskih spektaklih s poudarjeno komično komponento vodotesnost zgodbe in zapletov, ki poganjajo dogajanje, vendarle ni najpomembnejši dejavnik. 

Malce zarustanemu detektivskemu tandemu tokrat nasproti stoji skrivnostni morilec, ki ga nad Mika, in še nekatere uslužbence policije, pošlje mehiški narko kartel. Mehika je znana po kartelih in telenovelah, zato naj vas ne preseneti, če vas občasno prevzame občutek, da gledate zaplete, ki so nujna sestavina vsake dobre žajfnice. 

Akcijske komedije običajno funkcionirajo bolje, če nasproti dobrih fantov stojijo zločinci, ki premorejo nekaj smisla za humor. Scenaristični tim (pri projektu je sodelovalo vsaj pet imen) na žalost ni bil takšnega mnenja in je negativce raje  vkalupil v dolgočasne, zlizane modele. Stvari sta v prvih dveh filmih reševala Mike in Marcus in ko malo bolje razmislimo, pridemo do zaključka, da uspeh franšize ni nikoli bil odvisen od kvalitete scenarija in spektakularnosti akcijskih prizorov. Občinstvo je glavna junaka vzljubilo predvsem zaradi odlične kemije med njima in komičnega momenta, ki je krasil njuno interakcijo. Težava tretjega filma je v tem, da Marcus v prvi tretjini igra upokojenca, ki zavrača idejo o vrnitvi na delo. In ko Marcusa ni ob Miku, lahko pozabite na čarovnijo. Toda ko Marcus v drugi tretjini po pričakovanjih prekliče svojo odločitev o upokojitvi in se v Mikovi družbi poda v lov na slabe fante, film naenkrat postane veliko bolj zabaven in gledljiv. 

Ocena



torek, 14. januar 2020

1917 (2019)

George MacKay in 1917 (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: 1917
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, vojni
Dolžina: 119' Imdb 
Režija: Sam Mendes
Scenarij: Sam Mendes, Krysty Wilson-Cairns
Igrajo: Dean-Charles Chapman, George MacKay, Daniel Mays, Colin Firth, Andrew Scott


Sedma umetnost je prvo svetovno vojno vedno nekoliko zapostavljala, vsaj iz stališča števila posnetih filmov, saj so se filmarji raje odločali za zgodbe postavljene v čas druge svetovne vojne. Večja časovna distanca in številni objektivni razlogi (manj izvirnih gradiv iz časopisnih, knjižnih in dokumentarnih virov) so nedvomno nekoliko skrčili interes ustvarjalcev za vojne zgodbe iz tega obdobja. Zato ne preseneča, da je večina najboljših filmov o prvi svetovni vojni posneta v prvi polovici dvajsetega stoletja, četudi smo tudi v drugi polovici prejšnjega stoletja dobili nekatere klasike kot so: Kubrickove Steze slave, Leanovega Lawrenca Arabskega, Weirov Gallipoli...

Glede na zmagoslavje na zlatih globusih (nagradi za najboljši film in režijo) in številne oskarjevske nominacije si je takšen status že zagotovil tudi osmi celovečerec Sama Mendesa. Angleški oskarjevec (Lepota po ameriško) se je o prvi svetovni vojni veliko pogovarjal s svojim dedkom in rezultat teh pogovorov je scenarij, ki ga je spisal skupaj s ko-scenaristko Krysty Wilson-Cairns. Na tem mestu mogoče ni odveč poudariti, da plod njunih naporov sam po sebi ni nobeden scenaristični presežek, ampak dokaj preprosta, linearna pripoved. Dva mlada britanska vojaka Blake (Dean-Charles Chapman) in Schofield (George MacKay) se nepričakovano znajdeta pred izjemno nevarno, morda celo nemogočo nalogo. Komunikacija z enim izmed bataljonov britanske vojske je pretrgana in 1600 mož pod poveljstvom ambicioznega polkovnika bo kot kaže padlo v past, ki so jo s strateškim umikom nastavili Nemci. Njuna naloga je prebiti se skozi nevarno nikogaršnje ozemlje in poveljniku enote dostaviti ukaz o preklicu planiranega napada. Dodaten motiv za enega izmed mladeničev je dejstvo, da je med borci ogroženega bataljona tudi njegov starejši brat.
Dean-Charles Chapman in 1917 (2019), Foto: Imdb
Mendes nas po hitri seznanitvi z obema junakoma skupaj z njima vrže v obrambne jarke britanske vojske. Z njima se hitro premikamo po dolgi obrambni liniji vedno globlje proti prvi bojni črti in spotoma absorbiramo fragmente realnosti vojakov, ki čakajo na naslednji sovražnikov napad ali juriš, ko bodo njihove možnosti za preživetje znova drastično upadle. Toda 1917 je film, ki nima časa za njihove zgodbe. Osnovna ideja je bila posneti film v enem samem kadru, ki s konstantnim premikanjem akterjev gledalcu posreduje občutek kontinuiranega dogajanja. Mendes je odlično izkoristil prednosti digitalne ere, obenem pa je na voljo imel vrhunskega mojstra kamere, oskarjevca Rogerja Deakinsa in montažne spretnostmi še enega oskarjevca Leeja Smitha. Skupaj so sestavili vizualno impresivno zgodbo, povedano v ritmu, ki gledalcu ne pušča veliko časa za predah ali premlevanje videnega. 

Skoraj dve uri filma mineta v konstantnem boju junakov s tiktakajočo uro in številnimi ovirami, ki jima stojijo na poti. Zato v naslovnem vidim sila kratkočasno izkušnjo, po kateri mi ni bilo tako enostavno identificirati razloge, zaradi katerih po izhodu iz kino dvorane nisem čutil prevzetosti, ki bi jo glede na kvaliteto vseh sestavnih delov moral čutiti. Za tako dobro režiran film, s tako dovršenimi prizorišči, celostno vizualno podobo in nadvse primerno glasbeno spremljavo Thomasa Newmana, bi občutki morali biti boljši. In občutki so, da ne bo pomote, zelo dobri, a vseeno sem nekako prišel do sklepa, da je prav tehnična superiornost v realizaciji koncepta nepretrganega posnetka najbrž tista utež okoli vratu, ki zgodbi preprečuje, da zadiha s polnimi pljuči. Za vzpostavitev intimnejšega odnosa med gledalcem in liki navkljub izdatni minutaži enostavno zmanjka časa, podobni občutki se porajajo tudi ob pomanjkanju nekega širšega konteksta, v kateri je umeščena naslovna zgodba. Protivojna sporočilnost je glede na kupe razpadajočih trupel dovolj močna, a vseeno ostaja občutek, da je takšno vrsto zgodbe izbrana pripovedna tehnika vseeno ni bila najboljša izbira. Film kljub temu že s samo izbiro dveh osrednjih protagonistov podčrta eno izmed temeljnih resnic vsake vojne: na prvih bojnih črtah so najpogosteje ugašala življenja mladih fantov, med tem ko so starejši njihov pogum največkrat občudovali z razmeroma varne distance.

Ocena


sreda, 08. januar 2020

Ready or Not (2019)

Samara Weaving in Ready or Not (2019), © 2019 - Fox Searchlight

Slovenski naslov: -
Država: Kanada, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: komedija, grozljivka, misterij
Dolžina: 95'Imdb 
Režija: Matt Bettinelli-Olpin, Tyler Gillett
Scenarij: Guy Busick, R. Christopher Murphy 
Igrajo: Samara Weaving, Adam Brody, Mark O'Brien, Henry Czerny, Andie MacDowell, Melanie Scrofano


Ready or Not je ena uspešnejših ameriških produkcij lanskega leta, ki je na globalnem nivoju v mošnjiček investitorjev prinesla desetkratnik vloženih sredstev. Komično grozljivko s primesmi trilerja odprejo priprave na poročno slovesnost. Nevesta Grace (Samara Weaving) je odraščala pri številnih rejniških družinah in v tej luči poroka z Alexom ima posebno težo. Poroka je za njo življenjska prelomnica, po kateri bo končno imela čisto pravo družino. Dejstvo, da Alex prihaja iz zelo premožne družine, ki je svoj imperij zgradila z izdelavo in prodajo inovativnih družabnih iger, je le dodatni bonus. Toda izkaže se, da za uspešnostjo in milijoni zelencev stojijo mračne sile, s katerimi je družina sklenila poseben sporazum.

Sporazum, v katerem posebno vlogo igrajo novinci, ki ob vstopu v družino morajo isti skozi sprejemni ritual, ki zna biti sila neprijeten. Tradicija namreč veleva, da se družina na prvo poročno noč zbere ob večerji, na kateri mora novi član iz nekakšne starodavne naprave izvleče karto, ki nato definira njegovo/njeno usodo. Grace se niti približno sanja, kaj ji pripravlja njena nova družina v primeru, da izvleče napačno karto. In ko se to dejansko zgodi, igra mačke z mišjo se lahko začne. Dinamično in mestoma zabavno sosledje krvavih dogodkov je sproženo in sprva se zdi, da bo plašna miška lahek plen. A ko začetni šok popusti se izkaže, da številni lovci imajo opravka s trdoživo miško, ki se ne bo tako zlahka vdala v usodo.

Večina gledalcev bo brez težav našla motivacijo za stiskanje pesti za glavno junakinjo, ki jo upodablja simpatična avstralska igralka Samara Weaving. Avtorski tandem Matt Bettinelli-Olpin in Tyler Gillett njuno junakinjo na srečo ni ukrojil po za grozljivke klasičnem kopitu neumne blondinke, ki brezglavo teka okoli, iz ene neumnosti v drugo. Veliko lažje je navijati za junakinjo, ki se dobro zaveda v kakšni godlji je in z racionalnimi postopki poskuša rešiti svojo kožo. Izkušnja je zabavna tudi zato, ker zlobneži premorejo nekaj zanimive karakterizacije, iz katere avtorja črpata dobršen odmerek humorja. Za marsikakšno nerodnost poskrbi ženinova mlajša sestra, ljubiteljica kokaina in drugih opojnih substanc, pred katero ni varen nihče od prisotnih. Zet, ki med lovom na stranišču raje gleda prenos tekme, krvoželjna snaha, ki spominja na starleto iz filmov za odrasle, občutljivi, starejši brat, ki se mu vse skupaj upira... Gosto posejani komični utrinki dvigujejo razvedrilno vrednost filma in če se ga lotite brez velikih pričakovanj, iskanja globlje karakterizacije in sporočilnosti, na koncu ne boste razočarani.

Ocena


ponedeljek, 06. januar 2020

Der goldene Handschuh (2019)

aka The Golden Glove
Jonas Dassler in Der goldene Handschuh (2019), © Gordon Timpen, Foto: Imdb

Slo naslov: Zlata rokavica
Drugi naslovi: The Golden Glove
Država: Nemčija, Francija
Jezik: nemščina
Leto: 2019 
Dolžina: 115'Imdb
Žanri: krimi, drama, grozljivka
Režija: Fatih Akin
Scenarij: Fatih Akin, Heinz Strunk (knjiga)
Igrajo: Jonas Dassler, Philipp Baltus, Margarete Tiesel, Martina Eitner-Acheampong, Marc Hosemann, Greta Sophie Schmidt, Victoria Trauttmansdorff


Fatih Akin se je na začetku tekočega milenija s filmi kot sta Z glavo ob zid (Gegen die Wand, 2004) in Z druge strani (Auf der anderen Seite, 2007) profiliral v enega pomembnejših avtorjev nemškega filma. Kvaliteta njegovih stvaritev je v dobrih dveh desetletjih ustvarjanja nihala, vendar Akin po moji oceni ni nikoli posnel zares slabega filma. 

Njegov najnovejši film Zlata rokavica je po kritiškem konsenzu sodeč ena najslabših stvaritev v njegovem opusu. Živimo v času, ko javno mnenje o posameznih filmih pogosto oblikuje nekaj prvih, praviloma vplivnih kritik(ov), ki potem usmerjajo ostale, manj pomembne kritike. In če ti denimo rečejo, da je sranje tipa „Prevarantke na Wall Streetu“ pomemben in kvaliteten film, potem je malo takih, ki končajo na nasprotnem bregu. Konsenz torej pravi, da je Zlata rokavica čisto sranje. 

Ob tako dovršenem filmu, enemu najboljših v režiserjevem opusu, se odločno, z vso mojo nepomembnostjo vred, postavljam na nasprotni breg v prepričanju, da pišem o enem izmed vrhuncev lanskega leta. Zgodba o serijskem morilcu Fritzu Honki (Akin je v film pretočil istoimenski roman Heinza Strunka), ki je v 70-ih letih umoril in razkosal najmanj štiri ženske, je ena tistih zgodb, ki jo ne pozabiš zlahka. Zgodba, ob kateri lahko skorajda zavohaš smrad, umazanijo in občutiš neko novo, nepredstavljivo dimenzijo grdote. Zavedam se, da tudi tisti z močnim želodcem bodo nekajkrat prisiljeni pogledati vstran in vse to so dejavniki, ki so gotovo oblikovali negativen ton večine prispevkov o Zlati Rokavici. Toda ko enkrat sprejmemo Akinovo estetiko grdega, je veliko lažje spoštovati in občudovati dovršeno scenografijo, igralske nastope in rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja. Prizori v baru Zlata rokavica, po katerem so poimenovali film (in knjigo), so prave male mojstrovinice – Akin v prizoriščih in likih vrhunsko ujame duh časa in okoliščine, v katerih je blaznež in alkoholik Honkinega kalibra brez večjih težav v smrtno past zvabil svoje žrtve. Alkoholičarke in prostitutke – „nesnago“ z družbenega dna, ki jo nihče ni zares pogrešal.

Ocena



sreda, 18. december 2019

Hustlers (2019)

Jennifer Lopez in Hustlers (2019), © Photo by Barbara Nitke. 2019 STX Financing, LLC.


Slovenski naslov: Prevarantke na Wall Streetu
Država: ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2019
Žanri: komedija, krimi, drama
Dolžina: 110' Imdb 
Režija: Lorene Scafaria
Scenarij: Jessica Pressler, Lorene Scafaria
Igrajo: Constance Wu, Jennifer Lopez, Lili Reinhart, Julia Stiles, Madeline Brewer, Keke Palmer



Kam so volkovi z Wall Streeta šli po koncu delovnega dne? Dobra večina je, sodeč po tretjem celovečercu Lorene Scafaria, odšla v newyorške strip klube in prelahko zaslužene bankovce zmetala na plesne podije, na katerih so svoje obline razkazovale junakinje naslovne zgodbe. Vse dokler ni prišla zadnja velika kriza, ki je s seboj odnesla tudi volkove z Wall Streeta. Denarja je bilo vedno manj, šampanjec več ni tekel v potokih. 

Takrat je Ramona (Lopez), nekronana kraljica plesa ob drogu, skupaj s svojo vajenko Destiny (Wu), našla formulo za izhod iz krize. Punce so začele hoditi v lokalne bare, ali kar na ulico, in zdaj že sramežljive, bolj zadržane borznike s posebnimi prejemi ponovno zvabile nazaj v klube. Na domačem terenu jim potem ni bilo težko v pijačo naivnežev dodati poseben koktejl mamil. Edini spomin na preteklo noč teh dripcev je bil izkoriščen limit na kreditni kartici, domnevno nepozabna žurka z dekleti pa je ostala le v meglo zavita iluzija. 

O podvigih iznajdljivih striperk, ki so praznile račune bogatih strank izvemo iz prve roke – okvir zgodbe je intervju, ki ga neka novinarka (podlaga za film je resnični časopisni članek) vodi z glavno akterko. V daljših skokih v preteklost nastaja štorija o vzponu in padcu skupine atraktivnih punc, ki svoje telesne atribute izrabi za robinhudovsko ropanje bogatih. Te so nato denar večinoma porabljale na luksuz in to je moment zgodbe, ki junakinje preobrazi v antagonistke. Nekaj prozornih opravičil je sicer vrženo v miks, vendar bistveno premalo, za kakršnokoli sočustvovanje z z njimi. To je le eden izmed razlogov, zakaj so mi Prevarantke... ponudile bore malo razlogov za zadovoljstvo. Scafaria se zadovolji z nizanjem prizorov, v katerih denar leti okoli nagih telesih in alkohol teče v potokih. Po uspešni obdelavi naivnežev rutina ostaja enaka, denar je spet v luftu, šampanjec ohlajen. OK, dovolj je, razumemo. Film se resnici približa le enkrat – v prizoru, ko nek moški plesalki v denarni stiski ponudi denar za dodatno uslugo. Nekje tam, v njenem nelagodju je za hip nakazan potencial zgodbe, ki je na žalost zreducirana na plehko razvedrilno vsebino, od katere nisem odnesel nič. 


Ocena


torek, 17. december 2019

Bacurau (2019)

Wilson Rabelo, Danny Barbosa, and Bárbara Colen in Bacurau (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Bacurau
Država: Brazilija, Francija
Jezik: portugalščina, angleščina
Leto: 2019
Žanri: akcija, avantura, misterij
Dolžina: 131'Imdb 
Režija: Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles
Scenarij: Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles
Igrajo: Udo Kier, Sônia Braga, Karine Teles, Chris Doubek, Silvero Pereira, Barbara Colen 


Pravijo, da bo tisti, ki bo v prihodnosti imel kontrolo nad pitno vodo, sedel na zlati jami. Podobno situacijo imamo v brazilskem filmu Bacurau, poimenovanem po vasici na redko poseljenem območju na severozahodu Brazilije. V vaških pipah že dolgo ni vode, saj so kontrolo nad vodovodom prevzele oborožene tolpe. V uvodu v zgodbo, postavljeno v bližnjo prihodnost, se tja v družbi šoferja cisterne z vodo vrača Teresa, ki hiti na babičin pogreb. Nona je bila zelo spoštovana ženska, nekronana županja vasi, zato se na pogrebu zbere cela vas. Kmalu po njeni smrti se začnejo dogajati čudne stvari: vasi naenkrat ni na elektronskih zemljevidih, mobilno omrežje je nedostopno, nekateri domačini pa so v bližini vasi opazili dron v obliki v letečega krožnika. Je vse skupaj naključje ali posebni predvolilni prejem v vasi osovraženega župana sosednjega mesta?


Režisersko-scenaristični tandem Kleber Mendonca Filho - Juliano Dornelles v zgodbo vplete še skupino belih plačancev, ki, tako kot njihovi beli predniki, ne prihajajo v miru. V tem smislu Bacurau deluje kot revizionistični vestern, saj z izbiro antagonistov in netipičnih junakov obrača ustaljene obrazce vesterna. Za domorodce je v vesternih praviloma bila rezervirana vloga primitivnih krvoločnežev, ki so brez razloga ubijali in trpinčili dobrodušne, bele kolonizatorje. Bacurau nam pokaže pravi obraz pošasti: ta je v resnici belopolta, ima plave oči, je do zob oborožena in povsem podrejena interesom kapitala. V zgodbi brez pravega osrednjega junaka to vlogo prevzame kolektiv dobro organiziranih vaščanov, ki lastno usodo vzamejo v svoje roke. Kdo ve, morda bi se prišleki naloge brisanja Bacurauja z obličja Zemlje lotili bolj premišljeno, če bi najprej obiskali kakšno lokalno znamenitost. Vaški muzej denimo, v katerem bi lahko videli, kako so se domačini z agresorji spopadali v preteklosti. Poleg popravljanja zgodovinskih zmot je eno temeljnih sporočil filma tisto o moči kolektiva in nujnosti trdnejšega povezovanja malih ljudi, ki le z enotnim in odločnim nastopom lahko zaščitijo svojo in prihodnost svojih otrok. Bacurau je metaforična refleksija sodobnega sveta uokvirjena v žanrsko razigrano, nepredvidljivo in sila kratkočasno izkušnjo. Eno najzanimivejših izkušenj iztekajočega se leta, pravzaprav. Vzemite si čas in ponudite mu priložnost.

Ocena


ponedeljek, 16. december 2019

Scary Stories to Tell in the Dark (2019)

Scary Stories to Tell in the Dark (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Strašljive zgodbe
Država: ZDA, Kanada
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: grozljivka, misterij, triler
Dolžina: 108'Imdb 
Režija: Andre Øvredal
Scenarij: Dan Hageman, Kevin Hageman, Guillermo del Toro
Igrajo: Zoe Margaret Colletti, Michael Garza, Austin Zajur, Gabriel Rush, Dean Norris


Noč čarovnic in jesenski meseci vsako leto prinesejo povečan pretok vsebin v žanrski niši rezervirani za ljubitelje grozljivk, saj se ustvarjalci dobro zavedajo, da je publika v tem času najbolj dovzetna za grozljive zgodbe. V zadnjem obdobju sem na blogu, bolj ko ne, izražal nezadovoljstvo nad kvaliteto ponudbe v tem segmentu, saj večina videnih naslovov v zadnjih mesecih sodi v kategorijo čistih razočaranj (Crawl) ali hitro pozabljivih zgodb (Haunt), brez kančka filmske čarovnije. 

Ciljno občinstvo Strašljivih zgodb so sicer (mlajši) najstniki, toda četrti celovečerec zanimivega norveškega  režiserja in scenarista Andreja Øvredala (Troll Hunter, The Autopsy of Jane Doe) je lahko lepa izkušnja tudi za starejšega gledalca. Prisotnost Guillerma del Tora v scenaristično-producentski vlogi nedvomno blagodejno vpliva na celostno podobo filma, ki z izbiro protagonistov, vzdušjem in motivi mladostniškega prijateljstva sledi retro-stilistični filozofiji uspešnice Stranger Things in ponovno obujene klasike Stephena Kinga It (2017,2019)

Zgodba spremlja skupinico najstnikov, ki po spletu okoliščin končajo v zapuščeni hiši na mestnem obrobju, kjer je nekoč živela družina Bellows in v kateri so se nekoč dogajale srhljive stvari. Najstniki v njej poiščejo zavetje pred nasilneži in po naključju odkrijejo prostore, v katerih je svoje dni preživljala Sarah, najmlajša potomka zakoncev Bellows. Tam najdejo skrivnostno knjigo, v katero je ta zapisovala srhljive dogodke iz njene mladosti – legenda pravi, da so zgodbe v njej zapisane z krvjo otrok. Stella Nicholls (Zoe Margaret Colletti), nekronana vodja prestrašene skupinice kmalu ugotovi, da ima knjiga, ko jo je odnesla s seboj, grozljive nadnaravne lastnosti.

Obujanje zlobnih duhov – recimo duha zlorabljene deklice, ki je v preteklosti bila žrtev grozovitih dejanj – je eden izmed železnih motivov žanra. V tem smislu Strašljive zgodbe ne odkrivajo novega ozemlja, toda kljub temu je Øvredalu, del Toru in ostalim uspelo znane motive obravnavati in zložiti tako, da sestavljajo lepo in zabavno celoto. Posneti dobro mladostniško grozljivko je nedvomno delikatna naloga – potrebno je nekako ustvariti pogoje, oziroma vzdušje, v katerem se gledalci lahko organsko potopimo v ta fantazijski svet in sprejmemo resnost groze (grožnje), četudi dobro vemo, da se bo na koncu vse vendarle dobro izteklo. Simpatična igralska zasedba, dovršena vizualnost (pošasti, retro podoba) in simbolika ujeta v ponavljajočih se odmevih predsedniške predvolilne kampanje in vietnamske vojne, všečno podčrtavajo zgodbo o odraščanju, prijateljstvu in izgubi nedolžnosti mladega človeka ujetega v kolesje hladnega, zlobnega sveta odraslih in odraslosti.

Ocena


sobota, 14. december 2019

Dylda (2019)

aka Beanpole
Viktoria Miroshnichenko in Dylda, Foto: Kino Lorber

Slo naslov: Prekla
Drugi naslovi: Beanpole
Država: Rusija
Jezik: ruščina
Leto: 2019
Žanri: drama, vojni 
Dolžina: 137',  Imdb
Režija: Kantemir Balagov
Scenarij: Kantemir Balagov, Alexander Terekho
Igrajo: Viktoria Miroshnichenko, Vasilisa Perelygina, Andrey Bykov, Igor Shirokov, Konstantin Balakirev, Ksenia Kutepova, Olga Dragunova, Timofey Glazkov



Leta 1991 rojeni ruski režiser Kantemir Balagov je že s prvencem Bližina (Tesnota, 2017) napovedal velike stvari, saj je zanj v Cannesu prejel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov (FIPRESCI). Dve leti kasneje se je na Azurno obalo vrnil s Preklo (Dylda), ki je v sekciji Poseben pogled odnesel nagrado za najboljšo režijo in še eno nagrado združenja kritikov. Kvaliteto njegovega drugega celovečerca je prepoznala tudi žirija nedavno končanega Liffa, ki je filmu podelila vodomca, najpomembnejšo nagrado največjega domačega festivala.

Prekla je zgodba postavljena v današnji Sankt Peterburg (nekoč Leningrad), nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne. V mesto, ki je preživelo eno najdaljših in najbolj uničujočih obleganj v sodobni zgodovini. Bolnišnice, polne ranjenih vojakov in civilistov pokajo po šivih. Medicinska sestra Ilja, visoka, suha in bleda ženska (pojasnilo naslova „Prekla“), je v bolnišnico prišla naravnost s prve bojne linije. Po močni eksploziji, v kateri ni bila fizično huje poškodovana se je nekaj premaknilo v njenih možganih. Po tej nesreči se ji je začelo dogajati, da preprosto zmrzne in za nekaj minut nepremično obtiči v mestu. V hipu se ji lahko zgodi, da postane negibna, povsem neobčutljiva za dogajanje okoli nje, nezmožna komunikacije z okolico. Ilja kljub temu dobro skrbi za malega Paško, ki v resnici ni njen otrok, ampak potomec njene najboljše prijateljice Maše. Splet nesrečnih okoliščin pripelje do tragičnega dogodka, ki bo Mašo po njeni vrnitvi s fronte še močneje povezal z Iljo.

V času vojne trpijo vsi. Tudi močni, kaj šele šibkejši. Po koncu druge svetovne vojne v dolgo obleganem Leningradu praktično več ni živega bitja, ki se ne spopada s post-travmatsko stresno motnjo. Eni so izgubili starše, drugi otroke, tretji partnerje. Tisti največji nesrečniki celotne družine. Biti samska ženska v tem času in takšnem okolju, v času povojne depresije in vsesplošnega pomanjkanja, je sila zahtevna izkušnja. 

Balagov je svojo zgodbo naslonil na knjigo Vojna nima ženskega obraza (The Unwomanly Face of War) pisateljice in nobelovke Svetlane Aleksijevič. Knjiga je bila navdih za izvirni scenarij, ki ga je Balagov soustvaril z Alexandrom Terekhom. Prekla v tem smislu ima neko posebno, redko lastnost, saj gledalcu nudi izkušnjo povojne depresije in drugih post-travmatskih resničnosti iz ženske perspektive, med tem ko večina povojnih zgodb izbere bodisi poveličevanje moških herojstev, bodisi klasično zgodbo o heteroseksualni ljubezni v težkih časih. 

Viktoria Miroshnichenko & Vasilisa Perelygina in Dylda, Foto: Kino Lorber

Film med ostalim jasno podčrta nepomembnost dejstva, da sta junakinji vojno dočakale na zmagovalni strani in spoznanje, da bolečina v povojnem času radira ločnico med poraženci in zmagovalci. Nemogoče je spregledati nesrečo, ki jo Maša poskuša skriti za njenimi prisiljenimi nasmehi, ali otopelosti v očeh najpomembnejšega moškega protagonista – izčrpanega starejšega zdravnika, sicer šefa bolnišnice – ki ga z Iljo druži poseben, skorajda očetovski odnos.

Balagovu v ta trikotnik protagonistov subtilno umesti vprašanje spolne identitete, kot nekakšno spremljajočo opombo – namenoma relativizirano vprašanje, ki je v težkih časih sekundarnega pomena. Potlačena romantična čustva so le ena komponenta zavezništva med Iljo in Mašo, ki je v  krutih razmerah v resnici edina pozitivna variabla v življenjih obeh junakinj.

Prekla je zahtevna, težka izkušnja, ki kljub temu nudi nekaj situacijskega, z vzdušjem dobro usklajenega humorja. Izpostaviti velja še odlično selekcijo igralskega kadra, predvsem v tistih najpomembnejših vlogah. Zelo cenim prispevek Viktorie Mirošničenko, ki kot Ilja subtilno skriva nemir, bolečino in hrepenenje za fasado ekspresivne zadržanosti in robatosti. Enako prepričljiva je Vasilisa Pereljgina kot Maša, ki je njeno pravo nasprotje – ta svoja čustva zna pokazati navzven, vendar je tudi ta, na videz čustveno bolj dostopna interpretacija ima funkcijo zakrivanje globokih ran, ki jih na duši in telesu (dobesedno) nosi protagonistka.  

Pika na i, ki drugi celovečerec izjemno nadarjenega režiserja dviguje visoko iznad povprečja je bogata, do zadnje podrobnosti izpiljena vizualna komponenta filma, ki jo s premišljeno mizansceno, barvnim dizajnom prizorišč in kostumografijo v zares impresivno izkušnjo poveže mlada, nadarjena direktorica fotografije Ksenia Sereda. Izkušnja gledanja Prekle je podobna opazovanju  vrhunskega slikarskega dela, ob katerem se lahko za nekaj trenutkov potopiš v ta svet in začutiš vso globino podob. V teh trenutkih do izraza pride režiserjev občutek za tempo, saj nam Balagov zna ponuditi dovolj časa za absorbiranje teh podob. Prekla je v mojih očeh, zavoljo vseh naštetih razlogov, eden izmed vrhuncev letošnjega leta.       


Ocena



petek, 06. december 2019

Celle que vous croyez (2019)

aka Who You Think I Am
Juliette Binoche in Celle que vous croyez (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Moj najboljši profil
Drugi naslovi: Who You Think I Am
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2019
Dolžina: 101'Imdb
Žanri: drama, romantični
Režija: Safy Nebbou
Scenarij: Safy Nebbou, Julie Peyr Camille Laurens
Igrajo: Juliette Binoche, Nicole Garcia, François Civil, Guillaume Gouix



Največji adut romantične drame Moj najboljši profil izven domovine malo znanega francoskega režiserja Safyja Nebbouja je nedvomno Juliette Binoche. Izjemna Francozinja tokrat igra 50 in nekaj letno Claire, profesorico, ločenko in mamo dveh otrok, ki po propadu zakona uteho najde v objemu mlajšega moškega. Že po prvem vročem prizoru je očitno, da mladi ljubimec z njo ne deli navdušenja glede resnosti njunega razmerja. Toda njeni senzorji njegove rezerviranosti ne zaznajo, kar do neke mere lahko opraviči tista faza vsakega razmerja, v kateri percepcijo resničnosti pošteno zameglijo čustva. 

Tam, kjer bi marsikdo doživel streznitev in užaljeno povlekel ročno, Claire ukrepa drugače. Z nakano špijoniranja mladega ljubimca ustvari lažni profil na socialnem omrežju in pod krinko 25-letne organizatorke modnih dogodkov začne spremljati njegovo življenje. O njem in njegovih prijateljih ve dovolj, da jo ti sprejmejo v svoje virtualne kroge. Toda zgodba se nato začne razvijati v drugačni smeri, saj njeno pozornost pritegne ljubimčev prijatelj, mladi fotograf Alex. Nekaj všečkov podeljenih njegovim fotografijam, prijazen komentar in stik je vzpostavljen. Izmenjavi všečkov sledi izmenjava sporočil, izmenjava sporočil pripelje do izmenjave telefonskih številk, dolgih pogovorov in telefonskega seksa. Claire svojo malo prevaro tako pripelje do točke, na kateri je srečanje z Alexom edina opcija. Toda profesorica še naprej vztraja in njeni obupni poskusi ohranitve statusa quo naposled pripeljejo do nepričakovanih, tragičnih posledic.

Šesti celovečerec izven domovine malo znanega francoskega režiserja in igralca Safyja Nebbouja je adaptacija istoimenskega romana priznane pisateljice Camille Laurens. Zgodba je zgrajena okoli protagonistke, ki nas s svojimi dejanji vedno bolj spravlja ob živce, tolerančni prag pa bi verjetno bil še nižji, če bi v tej vlogi gledali kakšno drugo, manj kakovostno igralko. Pripoved je od uvodih minut postavljena v okvir pacientkine izpovedi psihoterapevtki, zato nikoli ne moremo povsem prekrižati možnosti, da vse skupaj odvija le v njeni glavi. V njeni izpovedi posejani z drobni namigi je ravno dovolj intrigantnih neznank, da navkljub iritantnem, letom neprimernem vedenju, z njo vztrajamo do konca. Moj najboljši profil je film, ki svojo aktualnost vzpostavlja s komentarjem vedno večje prepletenosti virtualnega in resničnega, v katerem svoje mesto pod soncem poskuša najti predstavnica generacije, ki ji tovrstne oblike socializacije niso ravno blizu. Film na eni ravni opozarja na pasti virtualnega sveta in vpliv le teh na naše doživljanje resničnosti, na tistem drugem, pomembnejšem nivoju, zgodba skozi karakterno študijo glavne junakinje prevprašuje motive staranja, osamljenosti in neusahljive potrebe po ljubezni. Škoda je, ker se Nebbou očitno ni mogel odločiti, kakšen film želi posneti. Sicer ne vem, v kakšni meri je na celoto vplivala knjižna predloga, toda s preobrati in triler vložki je zgodba po mojem mnenju več izgubila, kot dobila. Z junakinjino domišljijsko različico konca, ki v pisni obliki pride v roke njene psihiatrinje, se je ponujala lepa priložnost zgodbo končati z lepim, dvoumnim koncem. Namesto tega se zgodba izteče z novimi razkritji in malo verjetnimi preobrati, s katerimi je film le izgubil del kredibilnosti.

Ocena