petek, 15. november 2019

Ut og stjæle hester (2019)

aka Out Stealing Horses
Stellan Skarsgård in Ut og stjæle hester (2019), Foto:Liffe



Slovenski naslov: Konje krast

Angleški naslov: Out Stealing Horses
Država: Norveška, Švedska
Jezik: norveščina, švedščina
Leto: 2019
Žanri: drama, misterij
Dolžina: 123 Imdb
Režija: Hans Petter Moland 
Scenarij: Hans Petter Moland, Per Petterson (knjiga)
Igrajo: Stellan Skarsgård, Jon Ranes, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Danica Curcic



Hans Petter Moland je ponovno z nami. Zdi se, da ta ugledni norveški režiser v zadnjem obdobju snema filme po načelu: eden zame, eden za plačilo računov. Človek pač mora od nečesa živeti, kar do neke mere pojasni nihanja v kvaliteti njegovih filmov. Enkrat pač slediš trendom in po drugorazrednem scenariju režiraš sklepno dejanje trilogije o Oddelku Q, drugič recikliraš samega sebe (Cold Pursuit) in ameriškemu okusu prilagajaš veliko boljši izvirnik Amaterji (Kraftidioten,2014). A še vedno govorimo o človeku, ki nam je podaril Zero Kelvin, Aberdeen, A Somewhat Gentle Man... 

Stalnica v praktično vseh boljših Mollandovih filmih je skandinavska igralska legenda Stellan Skarsgård, ki v naslovnem Konje krast igra Tronda Sanderja, 67-letnega penzionista, ki se po ženini smrti pomaha v slovo življenju v Oslu in se preseli v odmaknjeno kočo v obmejnem pasu, onstran meje. Koča stoji na švedski strani, na robu manjše vasice, v kateri je Trond pred mnogimi leti preživel eno najlepših poletij njegovega življenje. Pogovor o očetih s serviserjem, ki popravlja njegov poškodovani avto, je vstopna točka za prvi daljši flashback, s katerim se Trond spominja poletja, ki ga je po koncu druge svetovne vojne  preživel z očetom. Trond s svojim glasom v offu postane naš vodič po lastnih spominih. Pripoved ves čas skače iz sedanjosti v preteklost, iz teh koščkov pa nastaja čutna zgodba, ki je močno zaznamovala njegovo življenje.

Moland se je to pot odločil za adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice norveškega romanopisca Pera Pettersona, ki po pričevanjih tistih, ki so roman prebrali, temelji na zelo živih, natančnih opisih narave in interakcije protagonistov s čudovitimi prizorišči. Prevod te bivanjske izkušnje in odnosa človeka z naravo v filmski jezik je bil ena ključnih komponenta projekta in režiser se je skupaj s sodelavci v tem segmentu odrezal odlično. Ko po ogledu filma premlevaš videno prideš do ugotovitve, da si skozi film spoznal marsikaj o tem kako so nekoč pridobivali les, ga sekali, pripravljali hlode in jih dostavljali kupcem v nadaljnjo obdelavo. Človek si ne predstavlja, da je drsenje orodja za odstranjevanje lubja s hlodov lahko posebna avdiovizualna izkušnja, a prav takšni in podobni detajli dajejo tej izkušnji poseben pečat. 

Jon Ranes in Ut og stjæle hester (2019), Foto: Imdb
Narava priskrbi krasne kulise zgodbi, ki je v svoji esenci zgodba o odraščanju fanta, ki prvič v življenju spoznava kaj je družina, prijateljstvo, ljubezen, izguba... Ali krajše, fantu se zgodi življenje in to je njegova zgodba. V njej veliko vlogo igra eno posebno poletje, ki je definiralo njegov odnos z očetom in pomembno vplivalo na njegovo prihodnosti. Tisto poletje se v vasi zgodi družinska tragedija, ki znotraj majhne skupnosti razkrije dotlej nevidne razpoke. 

Zgodba je subtilno posejana z drobnimi namigi, s pomočjo katerih iz perspektive najstnika odkrivamo naravo povezav med pomembnejšimi protagonisti. Najstnika, čigar objekt poželenja postane mati njegovega najboljšega in edinega prijatelja, ki se, mimogrede, na skrivaj dobiva z njegovim očetom. Razkritje očetove nezvestobe na mladeniča ima večplasten učinek: razkritje ne zamaja zgolj temeljev njegove družine in poruši idealizirano sliko očeta. Fant očeta naenkrat začne doživljati kot tekmeca v boju za naklonjenost ženske, ki ga močno privlači. Zgodba v tem segmentu odlično poveže vso kompleksnost čustev, ki prevzemajo mladega junaka. Najprej je skozi interakcijo med očetom in sinom osvetljena močna vez, ki ju druži in šele potem je, kot kontrapunkt tej ljubezni, vzpostavljen občutek zasanjanega poželenje, ki ga najstnik čuti do starejše ženske. Moland je izvrsten pripovedovalec, ki zna ujeti kapljice vode na njenih kolenih, pot ne njenem obrazu in košček njenega golega stegna, ob vstopu v čoln. In na tem mestu se moram zopet spomniti lubja, ki je prikazano s podobno skorajda fetišistično preciznostjo. Prav to so momenti, v katerih se Konje krast najbolj dvigne iznad poprečja in gledalcu ponudi trenutke čistega kinematografskega užitka.

Ocena


nedelja, 10. november 2019

The Peanut Butter Falcon (2019)

Dakota Johnson, Shia LaBeouf, and Zack Gottsagen in The Peanut Butter Falcon (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov:
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: avantura, komedija, drama
Dolžina: 97'Imdb
Režija: Tyler Nilson, Michael Schwartz
Scenarij: Tyler Nilson, Michael Schwartz
Igrajo: Shia LaBeouf, Dakota Johnson, Zack Gottsagen, Bruce Dern, John Hawkes, Thomas Haden Church



Grozljivke, napete akcijske zgodbe, težke drame. Vse te zgodbe v kombinaciji z jesenskimi deževnimi dnevi na človeka lahko vplivajo malce depresivno, a tudi za takšne primere obstaja rešitev – razpoloženje si vedno lahko popravite z ogledom kakšnega "feelgood" filma. Na te zahteve lahko odlično odgovori The Peanut Butter Falcon (ljubljenec občinstva na uglednem SXSW festivalu), sicer celovečerni prvenec režiserko-scenarističnega dua Tyler Nilson-Michael Schwartz, ki je potreboval pet let za uresničitev naslovnega projekta. Zgodba je od samega začetka bila napisana za Zacka Gottsagena, igralca z Downovim sindromom, ki je na nekem zborovanju spoznal Nilsona in Schwartza. Iz navdušenja nad njegovim entuziazmom, oziroma njegovo željo po igralski karieri, je nastal scenarij, ki je s svojo kvaliteto na koncu pritegnil ugledno igralsko zasedbo.

Zack je v filmu izgubil črko c in postal Zak, varovanec doma za slabotne in ostarele, ki sanjari o karieri rokoborca. Mladenič je večkrat neuspešno poskušal pobegniti iz doma in priti do Salt Water Rednecka, njegovega idola, sicer nekoč slavnega rokoborca, ki zdaj vodi šolo za rokoborbo. Zak je med varovanci doma (Bruce Dern) in osebjem (Dakota Johnson) našel prijatelje, toda želja po svobodi in karieri profesionalnega rokoborca je tako močna, da Zak preprosto noče in noče odnehati. Po več spodletelih poskusih mu naposled uspe pobegniti, a to je le začetek dolge poti na Florido, ki je posuta s številnimi nevarnostmi. Njegova mala pustolovščina bi se najbrž hitro končala, če Zak po spletu okoliščin ne bi poiskal zatočišča v čolnu problematičnega Tylerja (Shia LaBeouf), ki mu za ovratnik dihata nevarna lokalna ribiča. Tyler je storil neumnost in stopil na žulj ljudem, ki se mu na vsak način želijo maščevati za povzročene nevšečnosti. In to so vse potrebne sestavine za pustolovščino, iz katere se bo rodilo čudovito prijateljstvo.


In zakaj je The Peanut Butter Falcon zame bil tako lepa izkušnja? Avtsajderje ni nikoli težko vzljubiti in če je eden izmed glavnih protagonistov človek z Downovim sindromom, je vse skupaj  toliko lažje. Ustvarjalci v tem segmentu opravijo odlično delo, saj Zacka nikoli ne obravnavajo kot manj vrednega protagonista in ga prikažejo kot človeka, ki s svojo pozitivno energijo, iskrenostjo in odločnostjo uresničiti sanje, sproža pozitivne premike v ljudeh okoli njega. S problematičnim Tylerjem na drugi strani je zgodba drugačna – na začetku v njem vidimo le iracionalno zgubo, ki je pravi magnet za težave. Šele skozi interakcijo z Zakom na plano privre njegova mehkejša plat in topla duša, ki se je dotlej skrivala pred surovo realnostjo. Dobra kemija med Shio LaBeoufom in Zackom Gottsagenom me spominja na senzibilnost, s katero je Jeff Nichols v odličnem Mud (2012) prikazal odnos ubežnika in dveh mladih fantov. Svoj doprinos k tej senzibilnosti v ravno prav kratkem/dolgem krilu doda še Dakota Johnson. Ta odlično pooseblja zaščitniško, materinsko figuro enega in romantični interes drugega moškega, s katerima se uslužbenka doma za ostarele neplanirano poda na pot, na kateri se bo med triom stkala posebna vez. The Peanut Butter Falcon je film ceste, ki si vzame čas za tihe trenutke ob taborniškem ognju in kopanje v avgustovskem popoldnevu, skozi katere nam direktor fotografije Nigel Bluck s premišljenim kadriranjem posreduje občutek zasanjane brezbrižnosti in svobode. Vsi ti drobni dotiki lepo dopolnjujejo prispevek všečne igralske zasedbe in sporočilno komponento filma, ki ga ne želite zamuditi.


Ocena


četrtek, 07. november 2019

Haunt (2019)

Katie Stevens in Haunt (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Strašila
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: grozljivka, triler
Dolžina: 92' Imdb 
Režija: Scott Beck, Bryan Woods
Scenarij: Scott Beck, Bryan Woods
Igrajo: Katie Stevens, Will Brittain, Lauryn McClain, Andrew Caldwell, Shazi Raja



Strašila (Haunt, 2019), je prvi odmevnejši avtorski projekt tandema Scott Beck-Bryan Woods, dolgoletnih prijateljev, ki sta se na veliko sceno prebila z izvirnim scenarijem za uspešnico Tiho mesto (A Quiet Place, John Krasinski, 2018). Leto kasneje sta dobila priložnost podpisati njuno prvo ambicioznejšo produkcijo pod producentsko taktirko Elija Rotha, ki se je v zadnjih letih v vlogi režiserja, scenarista in producenta promoviral v enega vplivnejših ustvarjalcev žanrskega filma. Strašila so eden v nizu filmov, ki si v kinih in na različnih streaming platformah želijo odrezati svoj kos pogače, v za tovrstne poskuse ugodnem času priprav na praznovanje noči čarovnic, ko je povpraševanje po grozljivkah praviloma največje. 

Strašila so še en v nizu mlačnih poskusov, v katerem prepoznavamo odmeve žanrskih klasik in že po četrt ure ugotavljamo, da se še enkrat podajamo na pot, na kateri ne gre pričakovati nobenih presenečenj. Zgodba o mladini, ki na noč čarovnic v iskanju primerne zabave zaide v hišo strahov in tako stori usodno napako, sledi klasičnim žanrskim zapovedim. Takoj je jasno, kdo je nabolj trdoživa protagonistka zgodbe, t.i. final girl, ki bo preživela do konca in se navkljub navidezni krhkosti uspešno zoperstavila zlobnežem. Njeni prijatelji so tukaj le zato, da zaposlijo skupino psihopatov in omogočijo uresničitev njihovih izprijenih fantazij. Finalno dekle je obenem edini karakter z nekaj ozadja: skoki v preteklost nas seznanjajo s travmatično izkušnjo iz otroštva in v luči teh spoznanj je njen boj za preživetje tudi svojevrsten obračun s preteklostjo. Naslovna stvaritev je pogojno gledljiva zavoljo dejstva, da žrtve niso le butaste tarče, ki brezglavo tekajo po prizoriščih in brez boja čakajo bridki konec. Funkcioniranje preživetvenih nagonov vsekakor velja pozdraviti, vendar me Strašila nikoli niso mobilizirala do te mere, da bi mi resnično bilo mar za usodo kogarkoli od nastopajočih. Predvidevam, da film lahko nekaj več užitka ponudi mlajši (najstniški) populaciji, medtem ko bo gledalec z nekaj več kilometrine v njem težko našel dovolj razvedrilne vrednosti.  

Ocena


torek, 05. november 2019

Dronningen (2019)

aka Queen of Hearts
Trine Dyrholm and Gustav Lindh in Dronningen (2019), © Rolf Konow


Slo naslov: -
Drugi naslovi: Queen of Hearts
Država: Danska, Švedska
Jezik: danščina, švedščina
Leto: 2019
Dolžina: 127'Imdb
Žanri: drama
Režija: May el-Toukhy
Scenarij: May el-Toukhy, Maren Louise Käehn
Igrajo: Trine Dyrholm, Gustav Lindh, Magnus Krepper, Silja Esmår Dannemann, Liv Esmår Dannemann, Stine Gyldenkerne



V eri seks škandalov, ki so odnesli nekoč najvplivnejšega hollywoodskega producenta, nekaj znanih igralskih imen in drugih znanih obrazov iz različnih segmentov javnega življenja, iz Skandinavije prihaja dansko-švedska produkcija, ki nekoliko premeša karte in se zlorabe šibkejšega loti iz nekoliko drugačne perspektive. Danska režiserka  May el-Toukhy se istega vprašanja loti tako, da v vlogo šibkejšega postavi najstniškega fanta, ki ga iz pozicije moči izkorišča starejša ženska. 

Ime je Anne. Je poročena, mati dveh simpatičnih dvojčic in uspešna odvetnica, specializirana za primere, v katerih zastopa mladoletnike, ki so na različne načine bili zlorabljeni od odraslih, največkrat tistih iz ožjega družinskega kroga. Mož Peter je zdravnik, ki ima še enega otroka, vendar ta živi z bivšo ženo. V prvi tretjini filma opazujemo družinsko dinamiko v kateri največ prostora dobi odnos med zakoncema. Ta je sicer korekten, a opaziti je, da med njima že dolgo ni pravega ognja. Opazujemo ju pred odhodom k nočnem počitku, zjutraj in popoldan, po vrnitvi iz služb. Očitno je, da zatopljena vsak v svoje projekte ne posvečata veliko pozornosti telesnem zbliževanju. Peter je morda zadovoljen s takšnim partnerskim režimom, toda prizor, v katerem Ana v ogledalu opazuje svoje nago telo, dovolj jasno odraža njeno negotovost, svojevrstno soočanje z lastno minljivostjo in željo po tem, da jo nekdo (po)gleda s poželenjem v očeh. Družinska dinamika se spremeni, ko se k njim preseli Peterov problematični 17-letni sin Gustav, ki je za njegovo mamo postal neobvladljivo breme. 


May el-Toukhy se s svojim drugim celovečercem loteva specifične teme, ki sta jo v novem tisočletju najbolj odmevno pretresala Britanec Richard Eyre v Zapiskih o škandalu (Notes on a Scandal, 2006) in, do neke mere, Bralec (The Reader, 2008), Eyrejevega rojaka Stephena Daldryja. Toda že dejstvo, da imamo opravka s Skandinavci sugerira, da navkljub uvodni pripravi terena za povprečno melodramo v nadaljevanju lahko pričakujemo nekoliko drugačen kurz. In res, goli prizor glavne (anti)junakinje je napoved dokaj eksplicitnih scen, v katerih se Ana in Gustav prepustita mesenemu poželenju. Nekateri kritiki so se spotaknili ob prikazano eksplicitnost in jo izpostavili kot nepotrebno. Sam s tem nimam prav nobenih težav in menim, da je režiserka z zavračanjem puritanskega pristopa prispevala veliko k pristnosti zgodbe in razumevanju sle, ki poganja dejanja protagonistov. In med tem ko Gustavovo nepremišljenost lahko pripišemo njegovi mladostniški brezskrbnosti in deloma maščevalnosti, ki izhaja iz zamer do očeta (ta ga je zapustil v otroštvu), za Ano ni opravičila, ne glede na človeškost spolne sle, ki jo žene v prepovedano razmerje. Tisto kar Dronningen dviguje nad povprečje je vse kar se zgodi potem, ko Ana Gustavu da vedeti, da je prišel čas za konec njune strastne avanture. Občudujem smer v kateri režiserska in izvrstna Trine Dyrholm razvijata kompleksno karakterno študijo ženske, ki ne želi plačati ceno za svoje napake. Ženske, ki račun za svoje napake brezobzirno prevali na svojega mladega ljubimca. Mislim, da film ravno v tem segmentu funkcionira odlično, brez nepotrebnega moraliziranja in iskanja nekakšnih polovičnih rešitev, ki bi podčrtale nauk zgodbe in zadovoljile vse vpletene. Namesto tega nas čaka neusmiljeno soočanje z resničnostjo in spoznanje, da nihče ni zgolj slab ali dober. Resnica je vedno nekje vmes, je relativna, kompleksna in včasih za vedno ovita s tančico skrivnosti.  


Ocena




nedelja, 03. november 2019

Diego Maradona (2019)

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Diego Maradona
Država: VB
Jezik: angleščina, španščina, italijanščina
Leto: 2019
Dolžina: 130'Imdb
Žanri: dokumentarni, biografija, športni
Režija: Asif Kapadia
Scenarij: Asif Kapadia
Igrajo: Diego Maradona, Claudia Villafañe, Jorge Burruchaga, Dalma Maradona, Diego Maradona Sr.




Ko v spletni iskalnik vpišete "mali zeleni," ena izmed najvišje rangiranih možnosti za dokončanje iskalnega niza je Maradona. Zaljubljence v najpomembnejšo postransko stvar na svetu danes navdušujejo drugi heroji v kopačkah, toda Diego Armando Maradona bo vedno "mali zeleni." Drugi so lahko vesoljci, prišleki z drugih planetov, toda "mali zeleni" je lahko le eden. 

S svojim najnovejšim dokumentarcem Asif Kapadija po dveh odličnih filmih – Amy (2015) o glasbenici Amy Winehouse in Senna (2010) o dirkaču formule 1 Ayrtonu Senni – nadaljuje s pretresanjem fenomena zvezdništva in temnih plati slave. Moment, ki Kapadijine dokumentarce dela posebne in morda najbolj ločuje od ostalih tovrstnih projektov je preciznost, ali bolje rečeno občutek, s katerim Britanec uspeva iz morja posnetega, največkrat arhivskega materiala, koščke zgodbe sestaviti tako, da v njih lahko prepoznamo ljudi iz krvi in mesa. Ali drugače, Kapadia obvlada prijeme, s katerimi enodimenzionalna podoba posameznika dobi globino, širino in potrebno kompleksnost.

Za razliko Senne in Amy se je Kapadia to pot lotil portretiranja še vedno živega človeka. Morda je ravno zato nekatere zmotilo, da režiser zgodbo o Maradoni konča z njegovim odhodom iz Napolija in Italije, toda ravno Maradonin posebni odnos z južnjaško prestolnico in Italijo nasploh tvori eno izmed pomembnejših, če ne najpomembnejšo čustveno nit filma. Zgodba se sicer začne v faveli Villa Fiorito v Buenos Airesu, med reveži, ki brez elektrike, vodovoda in kanalizacije sanjarijo o boljšem življenju. Maradona je prve nogometne korake naredil prav tam, na zaprašenih ulicah, s katerih se je že pri rosnih 15-ih letih izstrelil med nogometne profesionalce in podpisal prvo pogodbo. Pogodbo, s katero je dobil plačo in čisto pravo, funkcionalno stanovanje, v katerega se je potem preselila njegova celotna, velika družina. Maradona je tako že pri 15-ih začel skrbeti za družino, ki jo nikoli ni pustil na cedilu. Pet let kasneje je 21-letni Maradona prišel v Evropo, oblekel dres španskega velikana Barcelone in tako napovedal velike stvari. Toda že takrat so v javnosti krožile zgodbe o razuzdanem nočnem življenju Argentinca in njegovi ljubezni do kokaina. Mediji so hitro ustvarili sliko slabega fanta in neprofesionalca, ki nikoli ne bo izkoristil svojega nespornega talenta. Nato je prišla še huda poškodba na eni izmed klubskih tekem in njegova kariera v katalonski prestolnici je bila zapečatena. 

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Kolosej

Maradone pri za nogometaša še vedno rosnih 23-ih ni želel nihče. Katalonci so se ga želeli na vsak način znebiti, toda nihče ga ni želel kupiti. In nato se je javil Napoli, ki se je v tem obdobju boril za obstanek v italijanski prvi ligi. Mali klub, ki dotlej ni osvojil nič zares pomembnega. Klub, ki so ga javno povezovali s camorro in klub, za katerim je stala cela armada temperamentih južnjaških navijačev. "Najrevnejši klub na svetu je kupil najdražjega nogometaša na svetu!" so pisali. V očeh mnogih je scenarij za katastrofo bil spisan. Ožigosani Maradona je ob prihodu v Neapelj sprožil pravo evforijo, četudi je izjavi ob prihodu poudaril, da je k Napoliju prišel preprosto zato, ker ga nihče drug ni želel. In nihče takrat niti v sanjah ni mogel predvideti, da je priča nastanku čudovite ljubezenske zgodbe med klubom in igralcem, med človekom in mestom, ki bo tako kot prava velika ljubezen sproducirala velike stvari. Zgodbe, ki je nekega navijača Napolija v trenutku navdiha pripravila da tega, da je na steno pokopališča izobesil transparent z napisom: "Ne sanja se vam, kaj ste zamudili!" Zgodbe, ki se je tako kot številne ljubezenske zgodbe končala z grdim razhodom, ki vseeno ne zasenči vsega lepega, kar se je zgodilo vmes. 

Zavoljo tistih, ki z nogometno zgodovino niso na "ti," se ne bom spuščal v podrobnosti. Izkušnja je nemara še nekoliko bolj zanimiva, ko zgodbe ne poznaš in se ji le prepustiš. V rokah izvrstnega pripovedovalca, kakršen je Kapadia, je potopitev v vsebino garantirana, saj Britanec iz pretežno arhivskih posnetkov sestavi kolaž na katerem ni težko prepoznati ključne motive zgodbe. Motiv razrednega boja, ki ga je Maradona, kot potomec favele, nedvomno utelešal od prvega dne in ga z javnimi nastopi, Chejevo tetovažo na ramenu in drugimi dejanji vedno podčrtaval. Režiser to nit filma lepo nadgradi z odnosom bogatega italijanskega severa do revnega juga in nenazadnje s tekmo četrtfinalno svetovnega prvenstva v Mehiki med njegovo Argentino in Anglijo. Ena izmed pomembnejših komponent je vsekakor raziskovanje temnih plati zvezdništva, ki jo doživljamo skozi Argentinčevo odvisnost od prepovedanih substanc, brodolome v zasebnem življenju in napetosti življenja v soju žarometov. Zanemarljiv detajl ni niti Maradonina mnogokrat potencirana vez s camorro, iz katere ni težko razbrati naravo tega odnosa in kdo je v tem odnosu pravzaprav imel vlogo žrtve. Diego Maradona je doku, ki poleg kompleksnega portreta enega največjih nogometnih čarovnikov odlično zaobjame silovitost čustev, ki jih iz gledalcev in tistih na zelenici, izvablja nogometna igra. 


Ocena



četrtek, 31. oktober 2019

Crawl (2019)

Kaya Scodelario in Crawl (2019), Photo: Imdb


Slo naslov: Plazenje
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Dolžina: 87',  Imdb
Žanri: akcija, drama, grozljivka
Režija: Alexandre Aja
Scenarij: Michael Rasmussen, Shawn Rasmussen
Igrajo: Kaya Scodelario, Barry Pepper, Ross Anderson



Vse od odlične Krvave romance (Haute Tension, 2003), od francoske režiserja Alexandra Aje čakamo naslednjo klasiko žanra. Od takrat do danes je posnel pet celovečercev, vendar več ni našel formule in forme, ki bi katerega izmed njegovih filmov postavila ob bok Krvavi romanci. Vmes je sicer nanizal nekaj solidnih (rimejk Cravenove klasike The Hills Have Eyes, Horns) in zabavnih (Piranha 3D) poskusov, toda Francoz več ni dosegel takšnega nivoja. 

The Crawl je novo poglavje v tej seriji, s katerim je Aja na žalost nadaljeval negativen trend in posnel enega svojih najslabših izdelkov doslej. Filma sem se lotil na krilih zmernega optimizma, s katerim so kritiki opisovali Ajino najnovejšo stvaritev. Optimizma, ki je že po pol ure filma povsem splahnel in me pustil v stanju popolne nezavzetosti, s katero sem na avtopilotu prilezel do konca filma.   

Zgodba o mladi profesionalni plavalki Haley (Kaya Scodelario), ki se sredi hudega orkanskega neurja želi prepričati, da je z njenim očetom (Barry Pepper) vse v redu, mi je ponudila bore malo razlogov za zadovoljstvo in zato toliko težje razumem v povprečju solidne ocene večine ocenjevalcev. Ob takšnih filmih je razvedrilna vrednost vedno argument, s katerim lahko opravičiš nekatere stvari, toda v naslovnem primeru moji (morda pokvarjeni) senzorji niso zaznali nobenih omembe vrednih dosežkov. Igralskih, obrtnih, scenarističnih. Pozorno oko lahko že v uvodu opazi tablo, ki označuje bližino krokodiljega rezervata/farme ali nekaj podobnega. Ob hudem nalivu in poplavah ni težko predvideti, kakšna grožnja čaka našo junakinjo in njenega, kot se kasneje izkaže, pomoči potrebnega očeta. Prav tako je jasno, da bo plavalka nekje vmes morala plavati hitreje od krvoločnih krokodilov in nekajkrat za las uiti smrti. A kaj naj si človek misli, ko opazuje v kleti hiše ujeta protagonista, ki ob sebi imajo celo nekaj orodja, a jim vseeno ne pride na misel, da z nogama in rokama izbijejo nekaj lesenih dil in se prebijejo na varno? Aja je očitno vso kreativno energijo usmeril v iskanje načinov, kako velikanske plazilce spraviti iz kleti v podstrešje (dobesedno) in jih pognati v lov na njegovo trdoživo protagonistko. Manj pomembno je očitno bilo spisati zgodbo, v kateri se akterji se ne bodo obnašali idiotsko. Pomembno je, da ves čas dogaja in to je moto, na katerega na žalost prisega režiser, ki mu za naslovno skrpucalo vpisujem en velik minus.


Ocena


torek, 29. oktober 2019

Teret (2018)

aka The Load


Leon Lučev in Teret (2018), Photo: Imdb


Slo naslov: Tovor
Drugi naslovi: The Load
Država: Srbija, Francija, Hrvaška 
Jezik: srbščina
Leto: 2018
Dolžina: 98'Imdb
Žanri: drama
Režija: Ognjen Glavonić
Scenarij: Ognjen Glavonić
Igrajo: Leon Lučev, Pavle Čemerikić, Tamara Krcunović, Ivan Lučev



Tovor, srbskega režiserja Ognjena Glavonjića, smo lahko ujeli že na lanskem Liffu (posebna omemba žirije), še nekaj časa pa ga lahko ujamete na VOD platformi evropskega  HBO-ja. Film, ki je svojo pot začel z odmevno premiero v sklopu festivala "Cannes Directors' Fortnight," so v režiserjevi domovini mnogi označili za protisrbski in ravno zavoljo takšne kvalifikacije je verjetno bil deležen nekaj večje pozornosti, kot bi jo dobil sicer. 

Glavni junak zgodbe postavljene v leto 1999, v čas NATO bombardiranja Srbije,  je Vlada (Leon Lučev), ki se po zaprtju tovarne v kateri je delal vrsto let preživlja s priložnostnimi deli. Vozniški izpit, ki ga je na pobudo pokojnega očeta naredil pred mnogimi leti, mu je zdaj prišel še kako prav. Vlada je namreč eden izmed več voznikov, ki z območij na jugu Srbije, kjer še potekajo spopadi med Srbi in Albanci, na obrobje Beograda peljejo tovornjake s skrivnostnim tovorom. Vozniki do tovornega prostora zaklenjenega z verigo nimajo dostopa, vozil ne preverja niti policija, ki v primeru  kontrole v roke dobi depešo, ki vozilu zagotavlja prosto pot. Po prispetju na cilj vozniki za opravljeno delo dobijo denar na roke. Vprašanja niso dovoljena. Denar pospraviš v žep, greš domov in čakaš na naslednjo turo. Takšna so pravila. In v teh okoliščinah se Vlada ne počuti najbolje v svoji koži. 

Zakaj, verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati gledalcem iz območja nekdanje skupne države in bolje informiranim Evropejcem. Vsem ostalim, z nekaj manj znanja o konfliktih na področju bivše Jugoslavije, režiserjev pristop morda lahko ponudi nekaj dodatnega suspenza. Tovor je film, ki opozori kdo nosi odgovornost za gnusne zločine in jasno pove, da so bili vojni zločini in prikrivanje le-teh sistemska rešitev Miloševićevega režima. O stvareh, o katerih govori film sem že vedel dovolj, zato sem po ogledu premišljeval o tem, kaj pravzaprav sem odnesel od Glavonjićevega filma. Režiserju vsekakor velja čestitati za izkazan pogum in pozdraviti njegova prizadevanja, da se prihodnost novih generaciji poskuša gradi na zdravih/resničnih zgodovinskih temeljih. Toda poleg omenjene komponente in dobre igre vedno zanesljivega Leona Lučeva mi film enostavno ni ponudil dovolj. Režiser tematiki primerno stavi na estetiko grdega: blatne ceste, gola drevesa, meglena jutra in temni oblaki tvorijo sivino, ob kateri se človeka začneta lotevati pesimizem in depresija. Mislim, da bi se za boljše razumevanje dvomom glavnega protagonista z njim morali povezati na intenzivnejši, bolj osebni ravni. Bolj začutiti, da se notranjega konflikta in njegove tesnobe ne da preprosto zakleniti v kabino njegovega tovornjaka.


Ocena



nedelja, 20. oktober 2019

Zombieland: Double Tap (2019)

Woody Harrelson, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, and Emma Stone in Zombieland: Double Tap (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Vrnitev v deželo zombijev
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: akcija, komedija, grozljivka
Dolžina: 99'Imdb 
Režija: Ruben Fleischer
Scenarij: Dave Callaham, Rhett Reese, Paul Wernick
Igrajo: Woody Harrelson, Emma Stone, Jesse Eisenberg, Abigail Breslin, Zoey Deutch, Bill Murray, Rosario Dawson


Se še spomnite druščine, ki je v razigranem celovečernem prvencu Rubena Fleischerja k večnem počitku veselo pošiljala žive mrtvece? Druščina je vmes postala skorajda družina, ki tako kot vsaka družina ima svoja nesoglasja. Razmerje med Wichito in Columbusom je na točki, ko slednji želi njun odnos tudi formalno dvigniti na višji nivo. Wichita nad idejo ni navdušena, tako kot nad Tallahasseejevo pretirano zaščitniško, očetovsko držo, ni navdušena zdaj že odrasla Little Rock. Tallahassee in Columbus vseeno ne moreta skriti razočaranja, ko nedolgo zatem ugotovita, da ju je ženski del družine zapustil. Sestri sta se usedle v Tallahasseejevega jeklenega ljubljenčka in se odpeljale svobodi in novim dogodivščinam naproti. „Izdaja“ je hitro pozabljena, saj oba Wichiti priskočita na pomoč, ko svojeglava Little Rock pobegne z mladim pacifistom/glasbenikom. Tam zunaj je bolj nevarno kot kdajkoli prej – iz dneva v dan je vedno več novih, visoko razvitih zombijev (rečejo jim T-800, glej Terminator), ki jih je hudičevo težko pokončati. Povabilo za avanturo maskirano v iskalno akcijo je tako izpisano.

Natanko deset let po uspehu prvega filma se je ponovno zbrala ekipa, zaslužna za eno  izmed zabavnejših izkušenj leta 2009. Vrnitev v deželo zombijev je nova zgodba sestavljena iz enakih, vendar deset let starejših sestavin. Prav to je bil eden izmed glavnih pomislekov pred ogledom (četudi obstajajo izjeme, ki dokazujejo nasprotno – beri: Deadpool 2), saj vsi dobro vemo, da je dobro kosilo praviloma pripravljeno iz svežih sestavin. Zaužitje nove epizode iz življenja glavnega četverca je na žalost izkušnja podobna konzumaciji jedi, ki je (pre)dolgo stala v hladilniku. Zavoljo pretirane konzumacije zombijev je filmska industrija prišla do točke, ko tudi največji mojstri obrti (beri: Jim Jarmush, The Dead Don't Die) ne uspevajo iz upehanega konja izvleči še kakšen atom moči. Poleg redkih dialoških domislic in simpatične igralske zasedbe Vrnitev v deželo zombijev ne premore pravega omembe vrednega dosežka. Generičnost akcijskih prizorov z živimi mrtveci, ki tudi v stajliš slow-motionu nimajo pravega učinka, neprepričljivo čustveno jedro filma, nizanje nezanimivih zapletov s katerimi nekako prilezemo do predvidljivega  finalnega dejanja, in še bi lahko našteval. Iz moje perspektive je Vrnitev v deželo zombijev nepotreben film, ki bo hitro izpuhtel v meglici pozabe.


Ocena


četrtek, 17. oktober 2019

In Fabric (2018)

Marianne Jean-Baptiste and Fatma Mohamed in In Fabric (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -
Država: VB
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: komedija, grozljivka
Dolžina: 118'Imdb 
Režija: Peter Strickland
Scenarij: Peter Strickland
Igrajo: Marianne Jean-Baptiste, Fatma Mohamed, Hayley Squires, Leo Bill, Jaygann Ayeh


In Fabric, najnovejša stvaritev Petera Stricklanda, enega najzanimivejših britanskih avtorjev zadnjega desetletja, je že od lanske premiere v Torontu stal v samem vrhu seznama filmov, ki se jim najbolj veselim v letošnjem letu. Vprašanje je, ali bi svet sploh slišal za danes 46-letnega Angleža, če ta ne bi denarja podedovanega po pokojnem stricu, namesto v reševanje stanovanjskega vprašanja raje usmeril v snemanje celovečernega prvenca. Strickland je sklenil posneti film z lastnimi sredstvi in ker je 25.000 funtov zapuščine v Angliji dobra desetina sredstev, ki jih potrebuješ za takšen projekt, je odšel v Romunijo in tam posnel prvenec Katlin Varga (2009), s katerim se je prebil na veliko sceno (premiera v Berlinu in srebrni medved za zvok). Sledil je Berberian Sound Studio (2012), čudovito avdiovizualno posvetilo eri gialla in nato še vrhunec njegove dosedanje kariere, odlični The Duke of Burgundy (več o filmu si lahko preberete na tej povezavi), ki sem ga uvrstil na mojo lestvico najboljših filmov leta 2014.

Marianne Jean-Baptiste in In Fabric (2018), Foto: Imdb
Strickland tudi z naslovno zgodbo znova nadvse uspešno obuja duh gialla. Odlična Marianne Jean-Baptiste igra bančno uslužbenko Sheilo, žensko srednjih let, ki po propadu zakona poskuša obrniti novi list. Potem ko jo bivši zamenja za "novejši model" Sheila želi spoznati nekoga novega. Stik s potencialnim kandidatom je vzpostavljen skozi časopisna rubriko z zasebnimi oglasi, prvi zmenek dogovorjen. Sheila v iskanju ustrezne obleke zaide na ženski oddelek lokalne veleblagovnice, kjer njeno pozornost pritegne rdeča toaleta. Na pomoč ji priskoči enigmatična uslužbenka, ga Luckmoore, ki jo s svojimi čari prepriča, da je prav ta edinstvena obleka optimalen izbor. Malce čudno je le, da se ji oblačilo, čeprav nekaj številk preveliko, ob pomerjanju idealno prilega. Izkaže se, da je ta na videz nepomemben detajl le delček posebnih "čari" skrivnostne rdeče obleke. Ista obleka je v središču tudi v drugem delu zgodbe, v katerem se ta znajde v rokah sramežljivega serviserja gospodinjskih aparatov Rega Speaksa. 

In Fabric je še ena navdihnjena kreacija avtorja, ki nadaljuje po začrtani poti, drznega, nekonvencionalnega filmanja. Strickland to pot resda ni dosegel višav surrealne senzualnosti Burgundskega vojvode, toda tudi naslovni je še ena dobrodošla osvežitev, ki odlično razbija monotonijo ustaljenih narativnih konvencij. Vizualna komponenta filma (fotografijo podpisuje Ari Wegner) v povezavi z dovršenim set dizajnom in kostumografijo razvaja oko, pomemben delež k vzdušju prispeva še odlična retro glasbena podlaga skupine Cavern of Anti-Matter. In Fabric je Stricklandova najbolj humorna stvaritev doslej, ob kateri sem se res imenitno zabaval. Dialoška spretnost, s katero ga. Luckmoore sklepa posle z vsakim novim prizorom postaja prepričljivejša, bolj zabavna, podoben učinek imajo monologi serviserja gospodinjskih aparatov – njegovo naštevanje možnih vzrokov za okvaro namreč ima prav poseben vpliv na gospodinje (pozor, ime mu je Reg Speaks). Prekletstvo rdeče obleke je rdeča nit zgodbe, ob kateri je mogoče potegniti vzporednice z Gumo (Rubber, 2010) Quentina Dupieuxa, v katerem podobno funkcijo ima odvržena pnevmatika. Na sporočilnem nivoju film razumem kot kritiko potrošniško usmerjene družbe, hipnotizirane z marketinškimi akcijami in drugimi prejemi, ki posameznika posrkajo v spiralo iz katere je težko najti izhod. Razloge, da Strickland to pot ni posnel mojstrovine gre iskati v slabši koherentnosti celote, ki izhaja iz ohlapne povezave obeh delov zgodbe in predvsem nekoliko slabšem, manj zanimivem drugem delu filma. Toda ne glede na povedano je In Fabric še vedno posebna izkušnja, ki si zasluži pozornost in omembo. 

Ocena


ponedeljek, 14. oktober 2019

The Art of Self-Defense (2019)

Alessandro Nivola and Jesse Eisenberg in The Art of Self-Defense (2019), © Bleecker Street


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: komedija, krimi, drama
Dolžina: 104'Imdb 
Režija: Riley Stearns
Scenarij: Riley Stearns
Igrajo: Jesse Eisenberg, Alessandro Nivola, Imogen Poots, Steve Terada, Phillip Andre Botello


Stemnilo se je že. Z vrečko pasje hrane hitite domov. V pusti ulici mimo pripeljeta neznanca na motorju, eden izmed njiju te vpraša: "Si oborožen?" Kako sploh odgovoriti na takšno vprašanje? "Nisem!" je odvrnil zmedeni Casey (Jesse Eisenberg) in tako spisal povabilo skupini napadalcev na motorjih, ki ga je nekaj trenutkov kasneje oropala in hudo pretepla. Tako hudo, da je nekaj dni preživel v bolnišnici, na oddelku za intenzivno nego. 

Dogodek je sesul že tako nizko samozavest sramežljivega računovodje, ljubitelja mehkega rocka in lastnika prikupnega kužka, sicer njegovega edinega prijatelja. Trideset in nekaj letni Casey je torej prava šleva, moški brez jajc, ki se nikoli v življenju ni postavil po robu živi duši. Ob prvih znakih potencialnega konflikta je vedno izbral umik. To je taktika, ki je delovala vse do srečanja z neznanci na motorjih. In to je dogodek, po katerem Casey odide do trgovine z orožjem, z namero kupiti pištolo. Formularji so izpolnjeni in ovir za nakup ni. Toda preden lahko prevzame svoj kos orožja mora miniti nekaj tednov. Takšen je pač zakon. Gre za nekakšno varovalko, ki preprečuje scenarij, da kupec v navalu jeze takoj preluknja tistega, do katerega goji zamero. V iskanju alternativ Casey zaide v lokalni karate klub in hitro začuti, da je to dober korak v smeri izboljšanja njegovih obrambnih sposobnosti. Pod svoje okrilje ga vzame karizmatični Sensei (Alessandro Nivola) in transformacija glavnega akterja se lahko začne.

33-letni ameriški režiser Riley Stearns je z odličnim prvencem Faults (2014) spisal najboljše povabilo za svoje bodoče projekte. Pet let kasneje so na festivalu South by Southwest premierno predvajali Umetnost samoobrambe, zgodbo o večnem luzerju, ki s pomočjo enigmatičnega učitelja najde svoja davno izgubljena jajca. Izkaže se, da se le-ta vedno bila na svojem mestu, le da jih junak ni nikoli zares začutil. Za prebujanje tega občutka je potreboval karate in učitelja, ki mu razložil, da karate ni zgolj obrambna tehnika, ampak tudi stanje duha. Nekje v tem procesu preobrazbe svojo vlogo odigra tudi dekle (Imogen Poots), in to so že vsi elementi klasične rom-kom zgodbe o fantu, ki se bo izboril za svoje mesto pod soncem in osvojil srce prikupne dečve. Toda v Stearnsovem filmu so tovrstni klasični narativni motivi v funkciji povsem drugačnega vzdušja in občutkov, ki se močno razlikujejo od  ustaljenih konvencij. V tonu in ritmu zgodbe je vedno nekaj, kar ne pričakujemo, nekaj neobičajnega, a kljub temu logičnega. Ekscentrični liki in občutek, s katerim režiser zgodbo krmari po tanki liniji med nelagodjem in humorjem, med absurdom in logiko, so sestavine, iz katerih izhaja poseben "vibe" izdelka. Jesse Eisenberg je vloga "softiča", ki mora najti pogum in odločnost pisana na kožo, odlično delo v vlogi karizmatičnega trenerja opravi tudi Alessandro Nivola. Stearns v tem neobičajnem pretresanju karakteristik, ki tako ali drugače definirajo tradicionalne gabarite moškosti in moškega, mestoma zgreši tarčo, a zadetkov je kljub temu več kot dovolj, da tudi v drugem celovečerec vidim še eno uspešno zgodbo zelo zanimivega avtorja.

Ocena