četrtek, 12. september 2019

Srbenka (2018)

Srbenka (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: Srbkinja
Angleški naslov:
Država: Hrvaška
Jezik: hrvaščina
Leto: 2018
Dolžina: 70' Imdb
Žanri: dokumentarni
Režija: Nebojša Slijepčević 
Scenarij: Nebojša Slijepčević 
Igrajo: Oliver Frljić, Niny Batinić, Ivana Roščić, Damir Orlić, Mirta Polanović



Nebojša Slijepčević je z zelo zanimivim dokumentarcem Gangster te voli (2013) spisal prepričljivo vabilo za svoje bodoče projekte. Rojeni Zagrebčan je posnel več kratkih dokumentarcev, Srbkinja pa je njegov drugi dolgometražni film, za katerega je prejel nagrade na številnih festivalih. Film bo gotovo pritegnil pozornost tistih, ki poznajo ustvarjalni opus hrvaškega gledališkega režiserja Oliverja Frljića (za predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, je prejel dve Borštnikovi nagradi), saj dokumentarec prenaša edinstven vpogled v nastajanje Frljićeve predstave o usodi 12-letne Aleksandre Zec, ki je skupaj s starši leta 1991 bila umorjena v Zagrebu. Film je nastal kot posledica Slijepčevićevega zanimanja za ustvarjalni proces njegovega gledališkega kolega. Avtor je namreč s kamero beležil nastanek predstave, ki je sprožila nemalo kontroverz v hrvaški javnosti in s katero se je Frljić, v zanj značilnem slogu, lotil seciranja kolektivne zavesti hrvaške (in širše) javnosti in v nacionalno tkivo vtkane nestrpnosti in sovraštva do tistih, ki v svojih celicah nosijo napačen genski zapis in so kot takšni "naravni" sovražniki vsakega pravega domoljuba. Slijepčević je v objektiv kamere ujel edinstven proces nastanka predstave – skozi interakcijo med igralci po Frljićevih smernicah nastajajo liki, s katerimi se nastopajoči povežejo na nekem zelo osebnem, intimnem nivoju. Nekje v tem procesu se v fokusu zgodbe znajde ena izmed mladih igralk, 12-letna na Reki rojena deklica srbskih korenin. Skozi dekličino percepcijo njenega položaja v družbi film učinkovito vzpostavi portret skupnosti, ki sedanjost še vedno vidi, doživlja in vrednoti skozi prizmo krvave preteklosti. Rezultat je objektiven in mestoma izrazito intimen vpogled v življenja rojenih po koncu balkanskih spopadov, ki z vojno niso imeli nič, a na svojih hrbtih vseeno še kako čutijo bič preteklosti.

Ocena



torek, 27. avgust 2019

Gisaengchung (2019)

aka Parasite
Kang-ho Song, Hye-jin Jang, Woo-sik Choi, and So-dam Park in Gisaengchung (2019), Foto: Imdb


Slo naslov: Parazit
Angleški naslov: Parasite
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina 
Leto: 2019
Dolžina: 132',  Imdb
Žanri: komedija, drama, triler
Režija: Bong Joon-ho
Scenarij: Bong Joon-ho, Han Jin-won
Igrajo: Song Kang-ho, Choi Woo-shik, Lee Sun-kyun, Park So-dam, Cho Yeo-jeong, Lee Jung-eun, Chang Hyae-jin, Jung Ziso, Jung Hyeon-jun



Južnokorejski mojster Bong Joon-ho je z najnovejšim filmom, nagrajenim z zlato palmo v Cannesu, dosegel novo najvišjo točko v njegovem zares impresivnem avtorskem opusu. Splošni kritiški konsenz je, da je Bong posnel enega najboljših filmov v svoji karieri, vendar je vsesplošno navdušenje nad njegovo najnovejšo stvaritvijo vseeno potrebno vzeti z nekaj rezerve. Predvsem ako naslovnega postavimo ob bok mojstrovinam kakršni sta Spomini na umor in Mati. Dela avtorjev, s katerim smo skozi prejšnja udejstvovanja vzpostavili določen odnos običajno vrednotimo drugače, z večjo naklonjenostjo, in imam občutek, da je tudi to pot tako. Nenazadnje, večina velikih in pomembnih avtorjev najprestižnejših nagrad ni prejela za svoje najboljše filme. Te so največkrat prišle šele potem, ko so se le-ti etablirali in že posneli svoje najboljše filme.

Bong se s Parazitom ponovno loteva socialnih razlik in velikega prepada med premožno manjšino in revno večino, ujeto v neizprosen boj za eksistenco. V Ledenem vlaku (Snowpiercer, 2013) je Korejec socialne razrede inštaliral vodoravno, v futuristični kontekst drvečega vlaka z različnimi stopnjami potovalnega udobja, z naslovnim pa se je vrnil v običajne okvirje vertikalne hierarhije, ki nam jo predstavi skozi interakcijo dveh družin. Ena zaseda položaj na samem repu družbene lestvice, druga je pozicionirana v samem vrhu. Te poziciji se najbolj očitno in dobesedno manifestirata v domovih teh družin – ena je svojo luksuzno rezidenco zgradila v elitnem delu mesta, na gričih nad mestom, druga je dom našla v stanovanju lociranem v kleti dotrajane stavbe.   

Štiričlanska družina Kim je namreč tipičen predstavnik revne večine, ki o boljšem življenju sanjari iz njihovega vlažnega polkletnega stanovanja. Njihova zakotna uličica je magnet za pijance, ki tam hodijo prazniti svoje mehurje in s curki "pomivajo" njihova s cesto poravnana okna. Kimovi so se dobro prilagodili na življenje v takšnih okoliščinah. Dobrosrčni oče Ki-taek je v vsaki situaciji znal najti kanček optimizma in je skupaj s ženo Chung-sook na življenjske izzive v zahtevnih pogojih dobro pripravil njuna bistra otroka – hčerko Ki-jung in sina Ki-wooja.

Sun-kyun Lee and Yeo-jeong Jo in Gisaengchung (2019), Foto: Imdb
Družina Park na drugi strani živi v izobilju. Gospod Park je eden izmed vodilnih mož uspešnega podjetja, gospa Park pa je nase prevzela vzgojo njunih dveh otrok. Njena trenutna prioriteta je iskanje ustrezne zamenjave za inštruktorja angleščine, o katerem sta visoko mnenje imele obe, mati in njena najstniška hčerka. Uglajeni mladenič, ki je mladenki dotlej pomagal z angleščino in se z njo vmes tudi intimno zapletel, namreč odhaja na študij v tujino. Ta za svojega naslednika izbere prijatelja Ki-wooja, ki nato z njegovim priporočilom zlahka prepriča gospo Park in prevzame njegovo delo. Tako je vzpostavljena vez med svetovoma družin Park in Kim. Vez iz katere bojo Ki-woo in njegova družina z lažmi in zvijačami poskušali iztržiti maksimum.

To je temelj na katerem je Bong skupaj z zanesljivo igralsko zasedbo (del te je tudi legendarni Song Kang-ho) zgradil sila zabavno izkušnjo. V narativno tkivo vtkan komični moment filma nas z dialogi in zanimivimi situacijami razveseljuje skozi celotno zgodbo, ki je na enem sporočilnem nivoju funkcionira kot klasičen komentar socialnih razmerij, podložen s kritiko vedno večjih razlik v sodobni družbi. Na sekundarnem nivoju Bonga zanima odziv družine Kim, ki v stiku z višjim slojem, oziroma denarjem, vedno bolj izgublja moralni kompas.

Parazit v vsebinsko-sporočilnem smislu ne ponuja nič revolucionarnega – v prvem delu filma nas zgodba predvidljivo pelje skozi postopno infiltracijo družine Kim v svet družine Park. Graditev zapleta moteče površno vzpostavlja posamezne relacije – od prijateljstva uglajenega študenta s Ki-Woojem, kot las tanke vezi, preko katere je vzpostavljen inicialni kontakt med družinami, do za moj okus pretirane naivnosti in površnosti družine Park, ki Kimovim omogoči vstop v njihov krog zaupanja. Toda trik je v obrtni spretnosti, s katero južnokorejski mojster zapolni zgodbo s finimi podrobnostmi, ki v seštevku povsem preglasijo omenjene pomanjkljivosti. Človek enostavno mora zaploskati subtilnosti, s katero je denimo najprej skozi dialog (ali bolje rečeno monolog) o prilagodljivosti ščurkov, v kasnejši fazi filma vzpostavljena analogija z družino Kim v glavni vlogi. Ko jih nepričakovana vrnitev družine ujame nepripravljene, ti zavetišče, podobno kot ščurki, poiščejo  pod mizami in posteljami. In med tem ko še premlevamo genialnost s katero je vse skupaj izpeljano in zaokroženo, nas Bong v nadaljevanju omenjene sekvence razveseli z izjemnim komično-erotičnim vložkom, katerega neme priče nehote postanejo člani družine Kim. Stvari se nato le še bolj zapletejo in zgodba še bolj odločno zavije v smeri režiserju ljubega seciranja vedenja posameznika v ekstremnih okoliščinah, ko postane jasno, da se nič ne bo izteklo tako, kot so sprva načrtovali akterji te zgodbe. 



Ocena


četrtek, 11. julij 2019

Styx (2018)


Susanne Wolff in Stix (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Stiks
Država: Nemčija, Avstrija
Jezik: angleščina, nemščina 
Leto: 2018
Žanri: drama 
Dolžina: 94'Imdb 
Režija: Wolfgang Fischer
Scenarij: Wolfgang Fischer, Ika Künzel
Igrajo: Susanne Wolff, Gedion Oduor Wekesa


Rike je premožna zdravnica, ki potrebuje oddih od vsakdanjega stresa, ki ga s seboj prinaša delo z njeno reševalno ekipo. Zato se vkrca v svojo jadrnico Asa Gray in odpluje proti Ascensionu, izoliranemu tropskemu otoku sredi Atlantika. Na poti proti tropskemu paradižu pripluje do dotrajane ladje, polne afriških prebežnikov. Stanje izčrpanih, žejnih in lačnih prebežnikov na počasi potapljajočem plovilu je alarmantno in za večino je mala jadrnica zadnja rešilna slamica. Toda očitno je, da je jadrnica premajhna za vse. Tako kot je očitno, da se obalna straža, ki jo Rike nemudoma zaprosi za pomoč, ne bo odzvala tako hitro. Če sploh. In Asa Gray je dovolj blizu, da nekateri izmed teh nesrečnikov s skokom v morje preskusijo svojo srečo.

Svet gleda filme. I filmi gledajo svet nazaj. Ob gledanju in poslušanju poročil iz pristanišča Lampedusa in aretaciji Carle Rackete, kapitanke ladje Sea Watch 3, ki je navkljub prepovedi italijanskih oblasti vplula v pristanišče in s seboj pripeljala 40 prebežnikov rešenih na morju, je uvodna konstatacija še toliko bolj na mestu. Kajti Carla Rackete in Rike (Susanne Wolff), glavna junakinja drugega celovečerca avstrijskega režiserja Wolfganga Fischerja, imata toliko skupnega, da je podobnosti med resnično in fiktivno osebo nemogoče spregledati. 

Stiks je grški mitologiji reka, ki ločuje tostranstvo in kraljestvo mrtvih. Iz perspektive prebežnikov je vkrcanje na dotrajane ladje nekje na afriški obali in tvegana plovba proti evropski obali poskus premagovanja te ločnice, za katero jih na drugi strani čaka boljše življenje. Morje med Evropo in Afriko tako simbolno prevzema vlogo mitološke reke, ki bo določila njihovo usodo in jih morda pripeljala do vrat paradiža. Izobražena, premožna, samozadostna zdravnica lastnoročno obvladuje jadrnico, s katero pluje v nasprotni smeri, proti nekem drugem raju. Vse dokler ne opazi prizora, ki ga ne more ignorirati. 

Njen pogled z varne distance na potapljajočo se ladjo in upoštevanje navodil obalne straže, med tem ko ji veter v uho prinaša krike umirajočih, je nedvomno svojevrstna metafora za prelaganje osebne odgovornosti in trkanje na vest vseh nas, ki iz udobja naših naslanjačev poslušamo poročila o potopljenih ladjah v Sredozemlju. Pa tudi opomnik, kaj pravzaprav delamo, ko na volilnih lističih obkrožujem razne „Salvinote.“ Fischer nas skozi mikrokozmos glavne junakinje in njene jadrnice opozarja na kompleksno naravo dilem, s katerimi se sooča sodobna družba. Avstrijec to sporočilnost postavi v formo napetega trilerja, katerega glavno gonilo je tiktakajoča ura, ki iz minute v minuto zmanjšuje možnost preživetja nesrečnikov na dotrajanem plovilu. Kompleksnost položaja doživljamo skozi oči glave junakinje, prepričljive Susanne Wolff, ki v svojem nastopu odločno pooseblja uspešno, močno in hkrati senzibilno Evropejko, ki se v kočljivem položaju enostavno ne more in ne želi odpovedati svoji človečnosti.

Ocena


nedelja, 07. julij 2019

Amatörer (2018)

aka Amateurs
Amatörer (2018), Foto: Imdb 


Slo naslov: -
Angleški naslov: Amateurs
Država: Švedska
Jezik: švedščina
Leto: 2018
Dolžina: 102'Imdb
Žanri: komedija, drama
Režija: Gabriela Pichler
Scenarij: Gabriela Pichler
Igrajo: Zahraa Aldoujaili, Yara Aliadotter, Fredrik Dahl, Shada Ismaeel, Maria Nohra



Dobrodošli v Lafors, zaspano švedsko mestece, v katerem je verjetno največja atrakcija vsakoletni country festival, ob katerem Lafors za en dan preobrazi v pravo malo teksaško mesto. A nato v županovo pisarno prispe pismo o nameri, ki sproži vznemirjenje med prebivalstvom in mestno oblastjo. Investicijski oddelek nemške trgovske verige Superbilly v Laforsu želi postaviti svoj štab in distribucijski center, iz katerega bo sledil načrtovani prodor na švedsko tržišče. Edini protikandidat je nekaj deset kilometrov oddaljeno mestece in mestni veljaki bodo storili vse, da veletrgovec, ki bo zagotovil 500 novih delovnih mest, izbere Lafors. V ta namen sklenejo posneti propagandni video, s katerim bodo potencialnim vlagateljem predstavili potencial mesta. Težava je v tem, da je mestna blagajna prazna in denarja za najem profesionalcev ni. Zato z zanimivo idejo naprej stopi Musse, uradnik v mestni administraciji, ki predlaga, da snemanje propagandnega posnetka zaupajo mladini – lokalnim srednješolcem, ki dobijo priložnost predstaviti svoje vizijo mesta in življenja v njem.

In to je naloga za Aido in Dano, najboljše prijateljici in potomki priseljenskih družin, ki se oborožene s telefoni in mladostniško energijo odpravijo na mestne ulice. Režiserka in so-scenaristka Gabriela Pichler, ki nas je pred leti prijetno presenetila s prvencem Äta sova dö (Eat Sleep Die, 2012), nastanek promocijskega videa izkoristi za pronicljivo analizo krvne slike sodobne  Švedske in subtilen komentar socialnih razmerij. Na krilih simpatičnih mladih igralk Zahre Aldoujaili in Yare Aliadotter zgodba iz lahkotne komedije organsko preraste v tehtno zgodbo, ki nevsiljivo, a vendarle povsem kredibilno obravnava motive prijateljstva, razrednih razmerij, integracije, asimilacije, globalizacije in še česa. Amaterji so tiste sorte film, od katerega sprva ne pričakuješ veliko, saj zgodba in liki gledalca prevzemajo počasi, skoraj neopazno. Nekaj zaslug gotovo gre pripisati ustrezni selekciji pretežno neprofesionalnega igralskega kadra, ki lepo vdihne življenje idejam kodiranim v pametni scenarij Gabriele Pichler in Jonasa Hassena Khemirija. Scenarij, ki nam zna približati čustva na Švedskem rojenega Tamilca Musseja (Fredrik Dahl), ki se prek interneta uči tamilščine zato, da se lahko pogovarja z dementno materjo (ta je v domu za ostarele preprosto pozabila švedščino in zdaj govori le še tamilščino). Amaterji so prijeten, pozornosti vreden mali film za dobro počutje, ki vam ga toplo priporočam v ogled.


Ocena


Maj 2019

Caini / Dogs (2016), Režija: Bogdan Mirica  *** ½  (recenzija)
Un pas în urma serafimilor / One Step Behind the Seraphim (2017),  Režija: Daniel Sandu ***
Tueurs / Above the Law(2017), Režija: Jean-F. Hensgens, François Troukens ** 
The Breaker Upperers (2018), Režija: Madeleine Sami, Jackie van Beek   ** ½
Den 12. mann / The 12th Man (2017), Režija: Harald Zwart  ** ½
Velvet Buzzsaw (2019), Režija: Dan Gilroy *** ½
1985 (2018), Režija: Yen Tan ****
Arabia / Araby (2017), Režija:  João Dumans, Affonso Uchoa ***
Girl (2018), Režija: Lukas Dhont  ***
Bathtubs Over Broadway (2018), Režija: Dava Whisenant   ***
The Man Who Killed Don Quixote (2018), Režija: Terry Gilliam ***
La vie rêvée des anges / The Dreamlife of Angels (1998), Režija: Erick Zonca  *** ½
El reino / The Realm (2018), Režija: Rodrigo Sorogoyen  **** (recenzija)
All  About Nina (2018), Režija: Eva Vives  *** ½
Fighting with My Family (2019), Režija: Stephen Merchant   **
La Villa / The House by the Sea (2017), Režija: Robert Guédiguian  ***
Van Pao-te / Father to Son (2018), Režija: Ya-chuan Hsiao ***
Hevi reissu / Heavy Trip (2018),  Režija: Juuso Laatio, Jukka Vidgren ** ½
Gi-eok-ui bam / Forgotten (2017), Režija: Hang-jun Zhang  ** ½
Somewhere Beyond the Mist (2017), Režija: King-wai Cheung  ** ½
La patota / Paulina (2015),  Režija: Santiago Mitre ***
Twarz / Mug (2018), Režija: Malgorzata Szumowska  ** ½
Long Shot (2019), Režija: Jonathan Levine ** ½
Tumbbad (2018),  Režija: Rahi Anil Barve, Anand Gandhi ***
Amanda (2018), Režija: Mikhaël Hers ***
Goliat / Goliath (2018), Režija: Peter Grönlund  ***
Fyre (2019), Režija: Chris Smith *** ½ (recenzija)
Brat / Brother (1997), Režija: Aleksey Balabanov  *** ½
Brat 2 / Brother 0 (2000), Režija: Aleksey Balabanov  ***
Sans toit ni loi / Vagabond (1985), Režija: Agnès Varda *** ½
High Life (2018), Režija: Claire Denis *** ½
Jiang hu er nü / Ash Is Purest White (2018), Režija: Zhangke Jia ***
Andið eðlilega / And Breathe Normally (2018), Režija: Isold Uggadottir ***
Peterloo (2018), Režija: Mike Leigh ***
Posoki / Directions (2017), Režija: Stephan Komandarev ***
Sadie (2018), Režija: Megan Griffiths *** ½
A Land Imagined (2018), Režija: Siew Hua Yeo *** ½
Ana, mon amour (2017), Režija: Calin Peter Netzer ***
Pájaros de verano / Birds of Passage (2018), Režija: Cristina Gallego, Ciro Guerra  ***
Da xiang xi di er zuo / An Elephant Sitting Still (2018), Režija: Bo Hu *** ½
Diamantino (2018), Režija: Gabriel Abrantes, Daniel Schmidt **** (recenzija)
Rocketman (2019), Režija: Dexter Fletcher *** ½ (recenzija)

April 2019



1987: When the Day Comes (2017),  Režija: Jang Joon-hwan  *** (recenzija)
As Boas Maneiras / Good Manners (2017),  Režija: Marco Dutra, Juliana Rojas ** ½
At Eternity's Gate (2018), Režija: Julian Schnabel  *** ½
Ben Is Back (2018), Režija: Peter Hedges  ***
Blaze (2018), Režija: Ethan Hawke *** ½  (recenzija)
Bodied (2017), Režija: Joseph Kahn ***
Brothers' Nest (2018), Režija: Clayton Jacobson ***
D'après une histoire vraie / Based on a True Story (2017), Režija: Roman Polanski ** ½
Destroyer (2018), Režija: Karyn Kusama ** ½  (recenzija)
Dragged Across Concrete (2018), Režija: S. Craig Zahler *** ½
Galveston (2018), Režija: Mélanie Laurent ***
Holiday (2018), Režija: Isabella Eklöf  *** ½  (recenzija)
Hostiles (2017), Režija: Scott Cooper  ***
Se rokh aka 3 Faces (2018), Režija: Jafar Panahi  *** ½
Kamera o tomeru na! aka One Cut of the Dead (2017), Režija: Shin'ichirô Ueda  ***½   
Le monde est à toi aka  The World Is Yours (2018), Režija: Romain Gavras ***
Leto aka Summer (2018), Režija: Kirill Serebrennikov  *** ½  (recenzija)
Netemo sametemo aka Asako I & II (2018), Režija: Ryusuke Hamaguchi *** (recenzija)
Pet Sematary (2019), Režija: Kevin Kölsch, Dennis Widmyer ** ½  (recenzija)
Stan & Ollie (2018), Režija: Jon S. Baird   *** ½
Suspiria (2018); Režija: Luca Guadagnino  ****
The Beach Bum (2019), Režija: Harmony Korine **** (recenzija)
The Changeover (2017), Režija:  Miranda Harcourt, Stuart McKenzie  ***
The Endless (2017), Režija: Justin Benson, Aaron Moorhead ***
The Hate U Give (2018), Režija: George Tillman Jr. ** ½
The Marvelous Mrs. Maisel (2017 -), 2. sezona  *** ½
The Night Comes for Us (2018) Režija: Timo Tjahjanto  * ½   (recenzija)
The Place (2017), Režija: Paolo Genovese  ** ½
Tiempo compartido aka Time Share (2018), Režija: Sebastian Hofmann  ** ½
True Detective (2014– ) (3.sezona), Režija: Jeremy Saulnier, Daniel Sackheim, Nic Pizzolatto *** (recenzija)
Underground Fragrance (2015), Režija: Peng Fei Song ***
Vox Lux (2018), Režija: Brady Corbet ****
Wajib (2017), Režija: Annemarie Jacir  ***
Who We Are Now (2017), Režija: Matthew Newton *** ½

Instant Family (2018)

Margo Martindale, Gustavo Quiroz, and Julianna Gamiz in Instant Family (2018), © 2018 Paramount Pictures


Slo naslov: Instant družina
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 118'Imdb
Žanri: komedija, drama
Režija: Sean Anders
Scenarij: Sean Anders, John Morris
Igrajo: Mark Wahlberg, Rose Byrne, Octavia Spencer, Isabela Moner, Eve Harlow, Julie Hagerty, Charlie McDermott


[SLO]


Zakonca Pet (Mark Wahlberg) in Ellie (Rose Byrne) prenavljata veliko hišo, o naraščaju pa še ne razmišljata. Ko ju prijatelj spodbode, da otrok ne bosta imela, se pričneta preigravati z idejo, da bi otroka posvojila iz rejništva. Ko se odločita za posvojitev najstnice, ugotovita, da ima mlajša brata in sestro, in tako posvojita vse tri. Ob prihodu v hišo pa se prične razburljivo privajanje na nov dom in drug na drugega. Jim bo uspelo preseči začetne težave in zaživeti kot družina? -Kolosej

[ENG]


Married couple Pete and Ellie Wagner, feeling a void in the marriage, visit a foster care center. Two social workers, Karen and Sharon, guide the hopeful parents on the steps to getting into becoming adoptive parents. The couples are brought to a fair where they have the chance to go up to kids that they are interested in adopting. Pete and Ellie walk by the teenagers, although Ellie shows hesitance over raising a teen, but one of the teens, Lizzie, informs Ellie that they all know no one wants to adopt the teens. Pete and Ellie talk to Karen and Sharon over potentially taking in Lizzie. The social workers inform the couple that Lizzie's mother is a drug addict who is currently in jail, and she set their home on fire because she left the crack pipe lit. It also turns out that Lizzie has two younger siblings, Juan and Lita. Although this seems like more of a challenge for Pete and Ellie, they agree to meet the siblings. Pete and Ellie have Thanksgiving dinner with Ellie's family, where... -Imdb


Ocena