ponedeljek, 19. november 2018

Loro (2018)

aka Them


Toni Servillo in Loro (2018), Foto: Imdb


Slo naslov: Oni
Angleški naslov: Them
Država: Italija, Francija
Jezik: italijanščina
Leto: 2018
Dolžina: 150',  Imdb
Žanri: biografija, drama
Režija: Paolo Sorrentino
Scenarij: Paolo Sorrentino, Umberto Contarello
Igrajo: Toni Servillo, Elena Sofia Ricci, Riccardo Scamarcio, Kasia Smutniak, Euridice Axen, Fabrizio Bentivoglio, Ricky Memphis, Roberto De Francesco, Dario Cantarelli, Anna Bonaiuto  



Paolo Sorrentino in Toni Servillo sta dežurni dvojec, zadolžen za zgodbe o italijanskih premierih. Pred leti sta skupaj posnela Mogočneža (Il Divo, 2008), portret večkratnega predsednika vlade Giulia Andreottija, letos pa smo dočakali portret Silvija Berlusconija, še enega kontroverznega premiera, ki je z devetimi leti na položaju predsednika vlade še vedno najdolgotrajnejši premier v zgodovini povojne Italije. Po vseh škandalih, s katerimi so povezovali nekdanjega premiera, medijskega mogotca in ustanovitelja stranke Naprej Italija, ni težko razumeti, zakaj je njegov portret za Sorrentina bil tako mična priložnost. Na koncu je posnetega materiala bilo toliko, da se je italijanski oskarjevec odločil zgodbo v kino mrežo poslati v dveh delih, ki  v seštevku ponujata malo več kot 200 minut. Obiskovalci Liffa pa smo »prihranili« slabo uro, saj nam je v ogled ponujena 150-minutna festivalska različica. 

Sorrentino zgodbo odpre s precej dolgim uvodom, v katerem v središče postavi ambicioznega Sergia, zvodnika iz mesteca na italijanskem jugu, ki si je s strateškim usmerjanjem uslug njegovih deklet, priboril marsikakšen privilegij pri lokalnih oblastnikih. Berlusconijeve razvpite zabave so v tem času bile javna skrivnost, zato je Sergio skoval zanimiv načrt. Prihranke je vložil v najem luksuzne vile na Sardiniji, ki stoji na elitnem delu otoka, nedaleč stran od Berlusconijeve posesti. Tam je povabil svoja najbolj atraktivna dekleta in organiziral večdnevno zabavo v upanju, da mu bo uspelo pritegniti »njegovo« pozornost. Sprva je kazalo, da iz te moke ne bo kruha, a nato se vendarle zgodilo. Živahno dogajanje je bilo opaženo, kontakt vzpostavljen.

Na tej točki film v svoje roke prevzame Toni Servillo, ki je le v nekaj minutah razblinil vse dvome o tem, ali je Sorrentino ravnal prav, ko mu je zaupal glavno vlogo. Moram priznati, da sem sprva menil, da njegove fizične predispozicije niso najprimernejše za to vlogo, toda vsaki nov prizor me je opominjal, da gledam igralskega kameleona, ki bi lahko igral kogarkoli. Z njegovo pomočjo je Sorrentinu uspelo sestaviti zares zanimiv portret nekdanjega prvega človeka Italije, ob katerem se je težko dolgočasiti (vsaj v odsekih filma, ko je v ospredju Berlusconi). Všečen satirični momenta filma izhaja iz dobro napisanih dialogov, v katerih Sorrentino lepo prepleta humor in tehten komentar z učinkovito fizično prezenco glavnega igralca. To so glavne prednosti, zaradi katerih filmu brez dvoma velja nameniti pozornost. Manj navdušen sem s (pre)dolgim uvodnim delom, saj podzgodba o povzpetniškem zvodniku ne ponudi prave dodane vrednosti in mnenja sem, da bi film brez tega uvoda, ali vsaj z manj potencirano vlogo sicer solidnega Riccarda Scamarcija, pridobil na kompaktnosti. Poleg tega bi izpostavil še podhranjenost praktično vseh ženskih likov in nepotrebno moraliziranje, ki ga najbolj odsevata vlogi Berlusconijeve soproge Veronice in mladenke, ki dobi priložnost zavrniti neko najvplivnejšega Italijana. Kljub omenjenim pripombam je Loro pozitivna in  večjim delom zelo zabavna izkušnja.  


Ocena


nedelja, 18. november 2018

Manbiki kazoku (2018)

aka Shoplifters
Foto: Manbiki kazoku (2018), Imdb



Slo naslov: Tatiči
Drugi naslovi: Shoplifters
Država: Japonska
Jezik: japonščina
Leto: 2018
Dolžina: 121',  Imdb
Žanri: drama
Režija: Hirokazu Koreeda
Scenarij: Hirokazu Koreeda
Igrajo: Lily Franky, Ando Sakura, Matsuoka Mayu, Kiki Kirin, Jyo Kairi, Sasaki Miyu



Hirokazu Koreeda je s svojimi filmi v zadnjih letih redni gost festivala v Cannesu. Za glavno nagrado se je potegoval kar štirikrat in z naslovnim filmom mu je naposled uspelo domov odnesti zlato palmo, verjetno najprestižnejše festivalsko odličje v svetu filma. S Tatiči se japonski mojster vrača k filmom kakršne je snemal v zgodnejši fazi kariere in če bi moral izpostaviti naslov iz režiserjeve zakladnice, ki ima največ skupnih točk z naslovnim, potem bi se odločil za mojstrovino Nihče ne ve (Dare mo shiranai, 2004), zgodbo o 12-letnem dečku, ki po odhodu neodgovorne matere prevzame skrb za mlajši sestrici in bratca. Tudi to pot je v ospredju nekoliko nekonvencionalna petčlanska družina: sestavljajo jo babica Hatsue, zakonca  Osamu in Nobujo, njena mlajša sestra Aki in najmlajši član Šota. Družina živi v revščini, saj je babičina pokojnina edini redni mesečni priliv, nekaj s priložnostnimi deli primakneta še ostali polnoletni člani družine. Nemalokrat se člani družine, običajno oče Osamu in najmlajši Šota, spuščata v drobne tatvine, s katerimi s polic izmikata predvsem življenjske potrebščine in občasno tudi kakšno bolj vredno stvar, ki jo nato zamenjata za denar. Njuno pozornost je na poti domov že nekaj večerov zapored pritegnila deklica, ki se igra na balkonu nekega stanovanja. Očitno je, da premražena in lačna deklica živi v neurejenih družinskih razmerah, zato ji poskušata pomagati. Jasno je, da punčko ne bo nihče ne iskal, ne pogrešal, zato jo Osamu in Šota odpeljeta s seboj domov. Ostali sprva niso navdušeni nad še enimi lačnimi usti, toda drobna punčka hitro prevzame njihova srca. 

Navkljub naslovu Koreeda s svojim najnovejšim filmom v fokus ne postavlja moralnih dilem, povezanih s sporno metodo reševanja osnovnih eksistencialnih vprašanj njegovih junakov. Drobne tatvine so tako minorne, da jim ne gre pripisovati večje teže, čeprav Koreeda usodo, oziroma zaprtje majhne trgovinice z nekaj prizori očitno poveže z dejanji protagonistov. Kot kontrapunkt družbeno nesprejemljivemu preživljanju z drobnimi krajami Koreeda postavi motiv kompleksnosti človekove narave. Njegov junak je pred tem v trgovini resda izmaknil jogurt, šampon in rezance, a je na poti domov opazil lačnega otroka na mrazu, prepuščenega samemu sebi. Navkljub revščini, prostorski stiski in zakonski spornosti dejanja je Osamu poslušal svoje veliko srce in brez pomisleka ukrepal – vsaj začasno je prekinil dekličino travmo in ji skupaj s svojo družino ponudil nekaj prepotrebne človeške topline. Kakšna je razlika med človekom, ki plača svojo špecerijo in gre mimo otroka v stiski, brez da bi ukrepal, in človeka, ki v obeh točkah stori ravno obratno? S  to dilemo Koreeda lepo podčrta moralno kompleksnost človeka in opozori, da ne obstajajo nekakšna jasno opredeljena merila in enote, s katerimi lahko izmerimo, koliko je nekdo dober, oziroma slab. 

Kot drugi pomembnejši motiv filma bi izpostavil motiv prevpraševanja koncepta družine. S skrivnostmi, ki so razkrite v kasnejši fazi filma, Koreeda od nas zahteva premislek o tem, v kolikšni meri krvne vezi definirajo trdnost vezi in intenziteto čustev med nami. Ljudje smo pogosto sposobni razviti pristnejša čustva z ljudmi, s katerimi nismo sorodstveno povezani in to je ena temeljnih resnic, ki jo film pretresa iz vidika moralno-pravnih norm, ki v delikatnih situacijah regulirajo te odnose. Filmu bi zlahka očital manipulacijo in predvidljivost (babičina usoda, dekličin pravni status), vendar je tisto, kar naredi film in kar nekako najbolje povzame plemenitost ključnih idej, režiserjevo mojstrstvo v koordinaciji interakcije med liki, v organskosti le-te in sposobnosti ujeti drobne detajle, ki opredeljujejo nevidne vezi, ki jih povezujejo in držijo skupaj. V skorajda otipljivi toplini čustev in teles, v kapljicah znoja na koži, ki v skopo odmerjenem življenjskem prostoru odsevajo izjemno intimnost. Vse skupaj zaokroži krasna igralska zasedba: Kirin Kiki je že vrsto let stalnica v Koreedajevih filmih, izvrstna pa sta predvsem odlični karakterni igralec Lily Franky in njegova nekoliko mlajša partnerka Sakura Ando. S prepričljivim nastopom mladega debitanta Kairija Jyoja je Koreeda še enkrat demonstriral čut za delo z mladimi igralci-amaterji, ki pod njegovo dirigentsko palico praviloma dosegajo odlične rezultate. Tatiči so tako še en izvrsten naslov v njegovi impresivni filmografiji, globoko humanističen film, ki ga nikakor ne gre zamuditi.



Ocena


sobota, 17. november 2018

Utøya 22. juli (2018)

Andrea Berntzen in Utøya 22. juli, Foto: Liffe



Slo naslov: Utoya - 22. julija
Drugi naslovi: Utøya: July 22
Država: Norveška
Jezik: norveščina 
Leto: 2018
Dolžina: 93'Imdb
Žanri: drama, triler 
Režija: Erik Poppe
Scenarij: Siv Rajendram Eliassen, Anna Bache-Wiig
Igrajo: Andrea Berntzen, Aleksander Holmen, Brede Fristad, Elli Rhiannon Müller Osbourne, Solveig Koløen Birkeland, Sorosh Sadat, Ada Eide


22. julija 2011 je Norveško pretresla ena največjih tragedij v zgodovini države. En sam napadalec je na otočku Utoya, nedaleč stran od norveške prestolnice, ubil 69 ljudi, več kot sto oseb je bilo težje ali lažje ranjenih in poškodovanih. Za masaker je bil odgovoren v policijska oblačila oblečen napadalec, ki je pred tem zraven poslopja vlade v središču Osla parkiral dostavno vozilo polno eksploziva. V siloviti eksploziji nekaj minut zatem je umrlo 8 ljudi, še več je bilo poškodovanih. In med tem ko so se vsi ukvarjali s terorističnim napadom na stavbo vlade se je napadalec neovirano odpravil na Utoyo, kjer je potekal poletni kamp podmladka laburistične stranke.

Utoya - 22. julija je film, ki nam v realnem času pokaže 72 minut kaosa in groze – točno toliko časa naj bi preteklo od prvega strela do trenutka, ko se je napadalec predal policiji. Rekonstrukcije dogodka se je lotil norveški režiser Erik Poppe, ki za prikaz dogajanja izbere perspektivo žrtev blaznega skrajneža. Poppe in sodelavci so govorili s preživelimi in iz pričevanj sestavili pripoved, ki sicer spremlja fiktivne like, vendar potek zgodbe tesno sledi dejanskemu razvoju situacije in predstavlja kredibilen približek vsega, kar se je tistega usodnega dne zgodilo na Utoyi. 
Poppe zgodbo odpre s posnetki norveške prestolnice iz zraka in materialom, ki so ga v času eksplozije posnele varnostne kamere v okolici vladnega poslopja. Po tem kratkem uvodu smo že na Utoyi, v družbi 19-letne Kaje, ki je ena izmed nekaj več kot 500 mladih duš, ki v tem trenutku kampirajo na otoku. Na otok je prišla skupaj z mlajšo sestro Emilie in nekaterimi prijatelji, do njih je pravkar prišla novica o bombnem napadu v prestolnici. Nedolgo zatem so odjeknili prvi streli, nemir med mladino je hitro prerasel v paniko: mladostniki so brezglavo tekali vsevprek, kričanje, jok in vsesplošna zmeda… 

Poppe kamero postavi sredi te zmede in se poda v beg skupaj s Kajo in nekaj njenih prijateljev, ki tako kot večina instinktivno poiščejo zaklonišče v bližnjem gozdičku. Kamera je na tleh, skupaj z nesrečnimi otroci, ki bi se najraje pogreznili v tla in postali nevidni. Film izjemno učinkovito posreduje izkušnjo teh nesrečnih otrok in njihovo počutje, vse skupaj na še intenzivnejši nivo dviguje tehnična odločitev ustvarjalcev, da dogajanje posnamejo v enem samem nepretrganem posnetku. Montažer Einar Egeland je v nekem intervjuju sicer namignil, da film morda vsebuje nekaj skritih rezov (menda v trenutkih, ko je kamera na tleh), vendar to niti ni tako pomembno. 
Utoya - 22. julija je film, ki ga ni lahko gledati. Zahtevna izkušnja, ki povsem prevzame in izčrpa. Zgodba, ob kateri dobimo občutek, da se skupaj z žrtvami napada pogrezamo v blato, oklepamo skalnatega pobočja in poskušamo ugotoviti, ali je kje v bližini kakšno boljše skrivališče. Smrtna resnost grožnje nam je učinkovito posredovana skozi zvočni dizajn in odzive nesrečnikov pred kamero, med tem ko nasilje večino časa ostane izven vidnega polja kamere. Z izjemo enega samega kadra, v katerem vidimo silhueto napadalca, Poppe nikoli ne pokaže njegovega obraza, niti omeni njegovega imena. 

Film so od premiere v Berlinu spremljali mešani, čeprav večinoma pozitivni odzivi. Nekateri so Poppu očitali eksploatacijo žrtev prav zaradi odločitve, da svojo obrtno spretnost dokazuje na takšni zgodbi in dejstva, da film na povprečnega gledalca učinkuje podobno kot prepričljiv triler. A spomnimo se, da je enako strategijo nedolgo nazaj s Savlovim sinom izbral László Nemes, vendar je film zavoljo časovne distance bil bistveno bolje sprejet.           


Ocena



petek, 16. november 2018

Climax (2018)

Foto: Climax (2018), Wild Bunch


Slovenski naslov: Vrhunec
Država: Francija, Belgija, ZDA
Jezik: francoščina
Leto: 2018
Žanri: drama, grozljivka, glasba
Dolžina: 95' Imdb 
Režija: Gaspar Noé
Scenarij: Gaspar Noé
Igrajo: Sofia Boutella, Romain Guillermic, Souheila Yacoub, Kiddy Smile, Claude Gaujan Maull


Po približno 45-ih minutah petega celovečerca Gasparja Noeja dogajanje za nekaj trenutkov prekine grafično raznolika predstavitev igralskega kadra in glasbe. Premor tudi simbolično napove, da nas od tu naprej čaka nek drug film. Film, v katerem bi se morda počutili bolje, ako bi si v oko nakapljali nekaj kapljic določene psihoaktivne substance. Vseeno ste lahko brez skrbi – za razumevanje dogajanja bo zadostovala že trezna glava, vendar je obenem jasno, da za kreacijo kaosa ki sledi nedvomno moraš imeti nekaj izkušenj s halucinogenimi substancami. Za gledalca, ki prvič stopa v imaginarij francoskega provokatorja, je izkušnja toliko bolj zahtevna, enostavno pa ne bo niti tistim, ki so že arhivirali vse njegove filmske podvige.

Filmi nas do vrhunca navadno pripeljejo na koncu, a ko smo v rokah tako samosvojega filmarja, vrhunec lahko pričakujemo tudi na začetku. V tem smislu se tisti bolj konvencionalni vrhunec odvrti že v prvi polovici filma, v kateri gledamo hipnotičen, izjemno kinematičen, z energično elektronsko glasbo podložen glasbeno-plesni spektakel, ob katerem smo preprosto posrkani v izvrstno koreografijo in koordinacijo gibov, ritmov in premikov kamere. Občutek je toliko boljši, ker je vse skupaj posneto v enem samem nepretrganem posnetku, ki se nato nadaljuje s sprehodom med plesalci. Ti združno ugotavljajo, da je vaja pred odhodom na ameriško turnejo uspela, čas, ko se kamera sprehaja med njimi, je izkoriščen za predstavitev protagonistov in opredelitev njihovih seksualnih usmeritev. Načrtovana zabava, ki po vaji poteka v zapuščeni šolski telovadnici je vedno intenzivnejša in ko se nekateri izmed plesalcev začnejo počutiti čudno, tisti bolj prisebni hitro ugotovijo, da je nekdo v sangrijo, ki jo pijejo (skoraj) vsi, dodal LSD. Stvari počasi uhajajo izpod nadzora in po kratkotrajnem  premlevanju situacije najglasnejši sklenejo, da je krivec gotovo človek, ki zaradi verskih prepričanj ni pil alkohola. 

Seveda ni naključje, da glavni osumljenec in prva žrtev vedno bolj nerazsodnih soplesalcev postane musliman. Tako kot ni naključna rasna sestava plesne skupine, ki nas s svojo barvno raznolikostjo nedvomno spominja na današnjo (urbano) Francijo in to so izbire, s katerimi Noe nedvomno vzpostavlja določen družbeni komentar. Tovrstni sporočilni motivi tu vseeno niso odločilnega pomena, saj se Noe v nadaljevanju primarno osredotoča na prikaz posledic, ki jih zaužito mamilo ima na skupino. S tem je teren pripravljen za še eno za Noeja tipično morasto izkušnjo. Za tekanje skozi dolge koridorje, za modro, zeleno, rumeno in seveda rdečo, ki z eskalacijo napetosti počasi prevzema nadzor nad vizualno podobo filma. Za klavstrofobične snemalne kote in nelagoden zvočni dizajn, v katerem pozitivne ritme iz prve polovice filma nadomestijo psihedelični zvoki, pomešani z jokom, krikom in grozo, ki nas prevzema ob opazovanju nerazsodnih reakcij in grdih posledic le-teh. Pri vsem skupaj velja izpostaviti, da se Noe v tem kaosu ne odpove razvoju posameznih likov in do neke mere celo nadgradi kratke epizode iz prve polovice filma. Iz šopka teh večinoma seksualno naravnanih zgodbic še najbolj izstopa tista o zaščitniškem bratu, ki svojo mlajšo sestro želi za vsako ceno obvarovati pred potencialnimi snubci, s katero režiser v obravnavo znova vzame incestno razmerje. Njegov odmevni celovečerni prvenec Sam proti vsem (Seul contre tous, 1998) je namreč tematiziral incestno razmerje med očetom in hčerko. Vrhunec je izjemno intenzivna izkušnja, tipičen Gaspar Noe, ki deli publiko in ob katerem je nemogoče ostati ravnodušen. In to kakovost, ki jo premorejo le redki.

Ocena



sreda, 14. november 2018

Leave No Trace (2018)

Photo by Scott Green, © Sundance Institute pro
Ben Foster and Thomasin McKenzie in Leave No Trace (2018), © Sundance Institute pro


Slo naslov: Ne puščaj sledov
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: drama
Dolžina: 109',  Imdb
Režija: Debra Granik
Scenarij: Debra Granik, Anne Rosellini, Peter Rock (knjiga)
Igrajo: Thomasin McKenzie, Ben Foster, Jeffery Rifflard, Michael Draper, Derek John Drescher, Peter Simpson



Ne puščaj sledov! Če želiš živeti izven sistema, po lastnih pravilih, potem za seboj preprosto ne smeš pustiti nič. Drugače te izsledijo in nemudoma poskušajo integrirati nazaj v sistem. Življenje znotraj  sistema ima svoje prednosti in slabosti, počutje pa je odvisno od  prilagodljivosti in splošnega psiho-fizičnega stanja. Če si veteran ene izmed novejših ameriških vojn, ki se zaradi močne post-travmatske motnje z muko prebija iz dneva v dan, stvari so toliko bolj zapletene. Eden teh neprilagojencev je Will (Ben Foster), ki je nekega dne spoznal, da si z življenjem po sistemskih standardih tlakuje pot v pogubo. Zato je odvrgel antidepresive in s hčerko Tom (Thomasin McKenzie) odšel v gozd. Dom sta si ustvarila v gozdovih v okolici Portlanda in tam več let živela v miru in harmoniji. V mesto sta hodila le izjemoma, ko sta potrebovala najnujnejše potrebščine. A nato so prišli rangerji in ju odpeljali na zaslišanje. Nastanitev v javnih parkih je namreč zakonsko prepovedana in glede na dejstvo, da je Tom še mladoletna, zadevo pod drobnogled vzame še socialna služba. Očeta in hčerko po dolgih letih življenja v izolaciji čaka težaven proces integracije, skozi katerega bolje »plava« Tom, medtem ko Willovi dnevi postajajo vedno bolj tesnobni. Hčerka in oče se na nove okoliščine odzoveta različno in navkljub obojestranskem spoštovanju in sočutju je čutiti, da bo njun odnos kmalu postavljen na resno preizkušnjo.


Debra Granik je režiserka, ki svoje like išče na družbenih marginah, med odvisniki, reveži in vsakovrstnimi izobčenci. Še posebej jo zanimajo usode vojnih veteranov in težave, s katerimi se ti srečujejo potem, ko plačajo svoj dolg domovini. Tu imamo veterana s post-travmatskim sindromom, v dokumentarcu Stray Dog (2014) je fokus na bajkerju, vojnem veteranu in potepuhu Ronnieju Hallu, ki je imel manjšo vlogo že v njenem drugem igranem filmu Na sledi očetu (Winter's Bone, 2010). Izhodiščni material je to pot knjiga Petera Rocka My Abandonment, iz katere je Granik s stalno kreativno sodelavko Anne Rosellini izluščila scenarij. Rezultat je verjetno najbolj zelen (dobesedno) film leta, saj se večji del zgodbe odvrti v čudovitem ambientu deževnega gozda na Pacifiškem severozahodu, enemu najlepših predelov Severne Amerike. S samimi prizorišči in časom investiranim v prikaz življenja dveh protagonistov v naravi, film vzpostavi vizualno privlačen in nadvse zanimiv antropološki vidik zgodbe. Nekaj pomirjujoče liričnega je v interakciji dveh ljudi v gozdu, v enostavnosti njunega obstoja in vsakodnevni rutini, s katero se oče in hčerka prebijata iz dneva v dan. Osrednja dilema filma vendarle ni izbira med »klasičnim« življenjem v skladu s splošnimi družbenimi konvencijami in zeleno alternativo, ki jo izbereta osrednja protagonista. V drugem delu filma v ospredje vedno bolj prihaja (ne vem če temu lahko rečem) »konflikt« med očetom in hčerko, ki navkljub navezanosti in ljubezni do očeta spoznava, da ji nomadski način življenja ne ustreza več. V tem smislu na film lahko gledamo tudi kot na nekoliko atipično zgodbo o odraščanju, ki preko dinamike dveh akterjev tenkočutno prevprašuje razmerje me individualnimi potrebami in čustvi do tistih, ki nam nekaj pomenijo. Z Ne puščaj sledov je Debra Granik po moji oceni storila korak naprej v karieri in posnela svoj najboljši film doslej. Film z zgodbo in liki, ki z nami ostanejo še dolgo po ogledu, tudi po zaslugi izjemnih igralskih nastopov. Ben Foster je v vlogi ljubečega očeta s post-travmatskim sindromom, še enkrat potrdil nesporno igralsko kvaliteto, tisto pravo odkritje pa je mlada novozelandska igralka Thomasin McKenzie, pred katero je nedvomno svetla prihodnost.


Ocena



torek, 13. november 2018

The House That Jack Built (2018)

Matt Dillon and Riley Keough in The House That Jack Built (2018), © 2018 - Zentropa


Slovenski naslov: Hiša, ki jo je zgradil Jack
Država: Danska, Francija, Nemčija
Jezik: angleščina 
Leto: 2018
Žanri: drama, grozljivka 
Dolžina: 152'Imdb 
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier, Jenle Hallund 
Igrajo: Matt Dillon, Bruno Ganz, Uma Thurman, Siobhan Fallon Hogan, Sofie Gråbøl, Riley Keough


Hiša, ki jo je zgradil Jack  je film, ki je v zadnjih nekaj letih pri meni sprožil največ nelagodja. Pravzaprav je zgodba o evoluciji serijskega morilca Jacka (Matt Dillon) ena izmed najbolj izčrpljujočih izkušenj v moji »karieri,« ob katerem je mestoma bilo praktično nemogoče ohraniti distanco in zavedanje, da gledam fiktivno zgodbo. Nazadnje sem podobno, vendar nekoliko manj intenzivno nelagodje občutil ob ogledu Miss nasilja (Miss Violence, 2013) grškega režiserja Alexandra Avranasa. Elementi grozljivke v delih Larsa von Trierja so vedno imeli poseben »vibe« saj je ta v svoje zgodbe vedno znal na zanimiv način umestiti srh in grozo. Že po kultnem Kraljestvu (Riget, 1994-1997) je bilo jasno, da von Trier ima »čut« za horor, ki ga je nato v manjših odmerkih vključeval v vse svoje filme. 

S Hišo, ki jo je zgradil Jack, je von Trier posnel svojo ultimativno grozljivko in znova premaknil mejo sprejemljivega. Ali bolje rečeno, testiral mejo sprejemljivega, ki je sodeč po številu gledalcev, ki so zapustili projekcijo filma, ki sem se je udeležil, tu bila prekoračena (mimogrede, nekaj podobnega se je zgodilo tudi na premieri v Cannesu). Filmi so nam že mnogokrat ponudili zgodbe, v katerih so psihopatski morilci na najrazličnejše načine morili svoje nedolžne žrtve. Od bolj efektnih, a vseeno dokaj banalnih poskusov, kot je denimo franšiza Žaga (Saw), do bolj sofisticiranih, danes kultnih del, kot je denimo Henry: Portret serijskega morilca (John McNaughton, 1986). Distanca in neprizadetost, ki jo čutimo do umorov ob povprečnih grozljivkah (pogosto veliko bolj nagnusnih in krvavih), je dejavnik, ki gledalca varuje pred tem, da bi se ga to kar gleda (zločin), zares dotaknilo. V tem smislu govorimo o filmih, ki so tu predvsem zato, da zabavajo in v osnovi imajo razvedrilno funkcijo. 

Tisto, kar von Trierjev film najbolj loči od povprečne grozljivke je njegova sposobnost, da iz te enačbe odstrani gledalčevo distanco in ga bolj neposredno poveže z nasiljem. In to je grenka, za mnoge očitno neprebavljiva pilula. Čeprav je popolnoma jasno, da so med nami ljudje, sposobni početi zločine, ki jih tu zakrivi Jack in čeprav ni dvoma, da so med nami ljudje sposobni še hujših zlodel. Na to nas nenazadnje spomni tudi von Trier, ko Jacka na koncu ne pošlje v najgloblji, deveti krog pekla, čeprav ta nekako pričakuje, da bo končal prav tam. Zločine smo nekako vajeni doživljati bodisi iz perspektive žrtev, bodisi iz zornega kota protagonistov, ki te zločine preiskujejo. Izbira perspektive morilca in von Trierjevo »sprevrženo« razumevanje njegove psihe tako postanejo ključni gradniki nelagodja, ki se z vsakim novim umorom stopnjuje, tako kot se stopnjuje Jackova zbranost med izvedbo zločinov. Stopnjuje se tudi raven tveganja, ki jo je pripravljen sprejeti in v tem momentu zgodbe, Jackovem vedno drznejšem izzivanje sreče, vidim eno pomembnejših sporočilnih vrednosti zgodbe. Ta eno svojih žrtev spodbuja, da se poskuša rešiti s kričanjem (in se ji celo pridruži) – to je vzorec obnašanja, ki smo mu priča ob vzponu skrajne desnice (v Evropi in svetu) in vsesplošnem naraščanju tolerance do vsakovrstnega sovraštva. 

Mislim, da je Danec s tem filmom vsem ki ne prenesejo njega in njegovih filmov poslal dokaj jasno sporočilo in se ob tem še malo pohecal na njihov račun. Kako drugače razumeti izbiro Bruna Ganza, igralca, ki je med drugim znan tudi po izjemno prepričljivi upodobitvi Hitlerja (Der Untergang, 2004) in nakladanje o vedno aktualni ločitvi umetnika in umetniškega dela? Že ptički na vejah čivkajo o tem, kako je von Trier provokator, ki svoje like izrablja kot nekakšne avatarje za izražanje svojih stališč. In kaj potem? Nič. Od enega največjih provokatorjev v svetu filma kaj drugega niti nisem pričakoval. Hiša, ki jo je zgradil Jack je film, ki nas s prav vsakim sprevrženim detajlom spominja, da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi v resničnem življenju in mislim, da bi se s to trditvijo strinjali tudi njegovi največji nasprotniki. Kredibilnost zgodbe izhaja iz verjetnosti takšnih in podobnih scenarijev in to je pri vsem tem še najbolj srhljivo.

Ocena



sobota, 10. november 2018

Wildlife (2018)

Jake Gyllenhaal, Carey Mulligan, and Ed Oxenbould in Wildlife (2018), © Sundance Institute pro


Slovenski naslov: Divje življenje
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: drama
Dolžina: 105'Imdb 
Režija: Paul Dano
Scenarij: Paul Dano, Zoe Kazan, Richard Ford (knjiga)
Igrajo: Carey Mulligan, Ed Oxenbould, Jake Gyllenhaal, Bill Camp


Divje življenje je režijski prvenec Paula Dana, posnet po istoimenski knjižni predlogi Richarda Forda, objavljeni leta 1990. Dano je z igralko Zoe Kazan iz knjižne predloge izluščil scenarij (ko-scenarista sta par tudi v zasebnem življenju), ki v središče postavi tričlansko ameriško družino na začetku 60-ih let. Oče Jerry (Gyllenhaal) dela kot pomočnik na golf igrišču, mama Jeannete (Mulligan) je gospodinja, najmlajši član je najstniški sin Joe. Družina se je pred kratkim preselila v Great Falls v Montani. Fotogenično mestece je kraj, kjer bo družina v najeti pritlični hiški začela znova. Toda ko Jerry izgubi službo, se donosi med zakoncema začnejo krhati. Sprva optimistična Jeannete je vedno bolj nezadovoljna s tem, kako glava družine krmari njihovo družinsko barko. Po še enem težavnem novem začetku se ji dozdeva, da Jerry ni oseba, ki ji lahko ponudi stabilno življenjsko okolje. Do kulminacije njenega nezadovoljstva pride, ko Jerry sklene za nedoločen čas oditi v gore in sprejeti nevarno, slabo plačano službo gasilca (oblasti sprejmejo praktično vsakogar, ki se je pripravljen boriti z velikimi požari). 

Kronologijo razpada njunega zakona spremljamo iz perspektive najstniškega sina, ki ga zanesljivo upodobi mladi avstralski igralec Ed Oxenbould. Dano pri njem pogosto išče (in tudi najde) odzive in čustva zaskrbljenega najstnika, ki je, soočen s kriznimi razmerami, prisiljen prehitro odrasti. Na njegovem mladem obrazu Dano subtilno ujame pridušeno bolečino otroka, ki lahko le nemočno opazuje padec njegovih herojev. Film je še bolj delikaten v obravnavi lika matere, ki je z izjemno tenkočutnostjo upodobi izvrstna Carey Mulligan. V eni svojih najboljših vlog nam igralka odlično približa pozicijo in počutje ženske, ki se pri 34-ih še ni pripravljena vdati v usodo. Čustveno jedro filma najdemo v njenem odnosu do potomca in specifičnostmi, s katerimi ta poskuša edincu pojasniti svoje motive in želje. V tako zastavljeni zgodbi lik očeta ostane nekoliko nedorečen in zdi se, da na koncu bolje razumemo motive premožnega ločenca Warrena, ki se zaplete v razmerje z Jeannete (izvrstna interpretacija vedno zanesljivega Billa Campa), kakor motive in dejanja Jerryja, ki v zgodbi zaseda pomembnejšo vlogo. Zdi se, da Dano v sklepnem delu filma ne izkoristi vsega potenciala kvalitetnega jedra zgodbe in akumuliranih čustev, ki jih je skozi interakcijo med liki dotlej potrpežljivo gradil. Divje življenje je film, ki nam ponudi odličen občutek za kraj in zgodovinsko obdobje, pravi slow burner, ki preko zgodbe o odraščanju, umeščene v portret razpadajoče družine, napoveduje žensko emancipacijo in bližajočo se seksualno revolucijo. 

Ocena



ponedeljek, 05. november 2018

29. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe




Očitne in manj očitne izbire v programskih sklopih 29. Liffa


Le nekaj dni nas loči od začeta 29. Liffa, ki bo med med 7. in 18. novembrom krojil urnike filmskih sladokuscev na sončni strani Alp. V vseh sekcijah je zbranih 97 celovečernih in 15 kratkih filmov, ki so razporejeni v deset programskih sklopov. Zanimivih naslovov je res veliko, zato je tudi letos z izbiro filmov in optimizacijo urnika potrebno najti ustrezno formulo za najboljši izkoristek 12 dni trajajočega filmskega razvajanja. 

Perspektive

V edinem tekmovalnem sklopu festivala najdemo 10 filmov mladih ustvarjalce (prvi ali drugi film), ki so v konkurenci za nagrado vodomec. Tovor, prvenec srbskega režiserja Ognjenja Glavonjića, je že zaradi regionalne specifičnosti ena izmed očitnejših izbir, obenem pa ne smemo zanemariti niti naklonjenosti, s katero so film sprejeli v Cannesu in na ostalih festivalih. Redni obiskovalci festivala verjetno še niso pozabili odličnega prvenca Islandca Benedikta Erlingssona. Zato bo tudi njegov drugi celovečerec Bojevnica, ki prepoveduje zgodbo o boju 50-letne okoljevarstvenice proti lokalni aluminijski industriji, pritegnil kar nekaj obiskovalcev. Domači adut, prvenec Urše Menart Ne bom več luzerka, je grenko-sladka zgodba o tridesetletni diplomantki umetnostne zgodovine, ki pri tridesetih spoznava, da bo morala dokončno odrasti. Manj očitna, a kljub temu izvrstna izbira je Jezdec, v formo netipičnega vesterna zapakirana zgodba o mladem kavboju, ki se po hudi poškodbi glave mora sprijazniti s koncem kariere v rodeu. Styx avstrijskega režiserja Wolfganga Fischerja je iz perspektive vsebinske aktualnosti eden zanimivejših filmov tekmovalnega sporeda in, glede na odzive iz festivalskega krogotoka, zelo dobra izbira.

Eva Jesenovec v Ne Bom več luzerka, Foto: SFC


Predpremiere

Pri tej, najbolj udarni sekciji festivala, se ne bom preveč zadrževal. V njej so zbrani filmi, ki jih po koncu festivala lahko ujamemo v redni kinodistribuciji. A glede na dosedanje izkušnje bo na nekatere naslove vseeno potrebno čakati več mesecev. In ker so zdaj tu, dosegljivi, bo prilika za mnoge preveč mična, da bi jo tako enostavno izpustili. Očitne izbire: Hiša, ki jo je zgradil Jack, Tatiči, Dogman, Oni, Mektoub, ljubezen moja… In tiste manj očitne – po odličnih Čudesih me najbolj zanima Srečen kot Lazzaro, s katerim nas Alice Rohrwacher še enkrat pelje na italijansko podeželje, veliko lepih stvari sem slišal tudi o Stotniku Roberta Schwentkeja, zgodbi ki jo režiser opiše kot pripoved o strukturni dinamiki nacionalsocializma. V to kategorijo nedvomno sodi še Kafarnaum, novi film Nadine Labaki, ki nam bo, v to sem prepričan, ponudila še eno presunljivo zgodbo iz rodnega Libanona.

Alba Rohrwacher and Adriano Tardiolo in Lazzaro felice (2018)


Kralji in kraljice

Podobna slika nas čaka tudi v drugi najodmevnejši sekciji festivala, v kateri nas čakajo filmi prepoznavnih in nagrajevanih mojstrov sodobnega filma. Najbolj nestrpno pričakujem Divjo hruško turškega mojstra Nurija Bilge Ceylana in najnovejšo vragolijo mojega najljubšega Grka Yorgos Lanthimos, ki z Najljubšo v precep  vzame spletke na angleškem kraljevem dvoru na začetku 18. stoletja. Požiganje Leeja Chang-donga je ena največjih mojstrovin tekočega leta o kateri sem na blogu že poročal, vsekakor pa si želim videti tudi najnovejšo stvaritev iz delavnice kitajskega mojstra Jia Zhang-keja Pepel je snežno bel. Po odličnem Aferim! Se na Liffe vrača tudi Radu Jude, s filmom z najdaljšim naslovom v letošnji konkurenci. Zmagovalec festivala v Karlovih Varih Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari, je zgodba o mladem umetniku, ki pripravlja gledališko predstavo o poboju Judov, ki so ga leta 1941 s pomočjo romunske armade izvedle tedanje oblasti.

Hazar Ergüçlü and Dogu Demirkol in Ahlat Agaci (2018)


Panorama

Prva izbira mnogih v tej sekciji bo režijski prvenec Paula Dana, ki ga od premiere v sklopu festivala Sundance spremljajo izrazito pozitivni odzivi. Divje življenje nam skozi oči odraščajočega fanta v 60-ih letih prikaže razpad zakona njegovih staršev. Ne puščaj sledov Debra Granik je eden izmed filmov, ki je letos naredil name najmočnejši vtis. Gre za zgodbo o očetu in hčerki, ki jima nekaj časa uspe živeti v gozdu, v osami, vse dokler ju ne odkrije socialna služba, ki ju želi integrirati nazaj v družbo. V tej sekciji lahko ujamete tudi Mejo Alija Abbasija, iranskega režiserja na začasnem delu v Skandinaviji. Film, ki je odnesel glavno nagrado v tekmovalni sekciji Poseben pogled v Cannesu, je zgodba o carinski uslužbenki z posebno sposobnostjo – carinica namreč lahko začuti strah ljudi, ki nekaj skrivajo. 

Ekstravaganca

Letošnja ekstravaganca je še posebej močna, vendar ni dvoma, da bo največ pozornosti pritegnil novi film Luca Guadagnina, ki se je po odmevnem Pokliči me po svojem imenu odločil posneti rimejk kultne Suspirie. Za vse spoštovalce Argentovega klasika skorajda nujen ogled (glasbo je prispeval Thom York iz Radioheadov). Na velikem platnu bo gotovo lepo videti tudi Mandy Panosa Cosmatosa, v katerem gledamo maščevalno razpoloženega Nicka Caga. Vrhunec bo gotovo imel svojo publiko, saj je Gaspar Noé skozi leta nadvse izvirnega filmskega udejstvovanja uveljavil kot režiser s samosvojo ustvarjalno filozofijo, ki ga je promovirala v enega izmed najzanimivejših ustvarjalcev današnjice. Potencialno zanimiva sta tudi Ederlezi vzhaja, srbska znanstveno-fantastična romantična drama na slovenski pogon (s Sebastianom Cavazzo in Marušo Majer) in japonska komična grozljivka Smrt v enem kadru.

Dakota Johnson, Mia Goth, and Olivia Ancona in Suspiria (2018)

Ostale sekcije

Programski sklop Fokus: Vzhod-severovzhod letos prinaša filme iz baltskih držav, Ukrajine, Gruzije, Kazahstana… Med njimi med ostalimi najdemo Dombas, novi film ukrajinskega ceneasta Sergeja Loznice, Gruzijski Dede, ki pod drobnogled vzame dogovorjene poroke v ruralnih delih države in Reko kazahstanskega režiserja Emirja Baigazina (Harmony Lessons), ki z najnovejšo stvaritvijo v precep vzame vpliv digitalne tehnologije na življenje ljudi na kazahstanskem podeželju.

Sekcija Retro letos prinaša retrospektivo češkega novega vala s trinajstimi filmi in ponuja izvrstno priložnost za ogled klasičnih del slovite češke komedije, filme Miloša Formana, Jaroslava Papouška, Juraja Herza, Jirija Menzela… 

Sekcija Posvečeno prinaša šest filmov nemškega režiserja Christiana Petzolda in to je lepa priložnost, da na velikem platnu ujamete Barbaro, Phoenix, Jerichow…., med tem ko njegov najnovejši film Tranzit lahko ujamete v sklopu Predpremier.

petek, 02. november 2018

The Land of Steady Habits (2018)



Connie Britton and Ben Mendelsohn in The Land of Steady Habits (2018)

Slo naslov: - 
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 98'Imdb
Žanri: drama, komedija
Režija: Nicole Holofcener
Scenarij: Nicole Holofcener, Ted Thompson (knjiga)
Igrajo: Ben Mendelsohn, Edie Falco, Thomas Mann, Charlie Tahan, Connie Britton, Bill Camp, Elizabeth Marvel



The Land of Steady Habits je šesti celovečerec Nicole Holofcener in prvi film, ki ga 58-letna Newyorčanka ni posnela po lastnem izvirnem scenariju. To pot je izbrala adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice Teda Thompsona iz leta 2014. Obenem je to njen prvi film z moškim v glavni vlogi, saj so vsi dosedanji filmi v fokus postavljali ženske like. 

Centralni protagonist naslovne zgodbe je Anders (Ben Mendelsohn), moški v poznih srednjih letih, ki se je po tridesetih letih ločil od Helene (Edie Falco), pustil dobro plačano službo v finančnem sektorju in se predčasno upokojil. U uvodnih kadrih ga srečamo v neki veleblagovnici, kjer izbira dodatke, s katerimi želi okrasiti svoje novo stanovanje. »Iščem nekaj zanimivega za na polico.« pove prodajalki, s katero je  že nekaj ur kasneje v postelji, vendar se vse skupaj konča klavrno. »Vajo« nato ponovi – v njegovem objemu konča še ena prijazna prodajalka, a po novem neuspehu postane jasno, da določeni deli teles več ne ubogajo možganov in da vsega skupaj ni mogoče pripisati slabi dnevni formi. 

Naenkrat se zdi, da svoboda in novi začetek Andersu nista prinesla nič dobrega in potem ko na tradicionalni prednovoletni zabavi zagleda Helene je očitno, da je storil morda nepopravljivo napako. Tudi zato, ker bivša po zgolj šestih mesecih že ima novega ljubimca, s katerim že živita skupaj. Edina preostala vez z bivšo ženo je njun problematični 27-letni sin Preston (Thomas Mann), ki se še vedno išče in ne zna začeti samostojnega življenja. Anders nikoli ni znal vzpostaviti prave komunikacije z edincem, zato pa se dokaj hitro spoprijatelji s Charliejem, težavnim mladostnikom z žilico za risanje stripov in »ljubeznijo« do širokega spektra opojnih sredstev.  

V »Deželi ustaljenih navad,« v urejenih domovih belskega predmestja živijo dobro situirani ljudje, ki na prvi pogled uživajo idilična družinska življenja. Toda za fasado zadovoljstva in harmonije domujejo nezvestoba, depresija, razočaranje in, kot prikaže film, gruča zadetih, izgubljenih potomcev, ki preprosto ne vedo, kaj storiti s svojimi življenji. Lahko bi rekli, da Anders ima podobne težave kot njegovi mladi someščani, saj se ta sredi petdesetih odloči za radikalno spremembo – ločitev in nov začetek, ki naj bi njegovemu monotonemu življenju dal nov zagon. Toda hitro se izkaže, da naš protagonist v resnici ne ve, kaj storiti s svobodo, po kateri je tako hrepenel. Nezmožen obrniti novi list taca v mestu in upa, da še ni dosegel točko, po kateri vrnitve na staro ni več. V tem kontekstu je glavni steber zgodbe pripoved o tem, kako bo junak našel svojo pot in na novo definiral svoje življenje. The Land of Steady Habits je tipičen film brez zgodbe, ki želi oponašati resnično življenje, z vso kompleksnostjo številnih vezi in relacij, ki posameznika vežejo za določeno okolje. Toda Holofcenerjeva to pot žal ne najde povsem ustrezne formule, kako te relacije in usode povezati v kompaktno filmsko zgodbo. Zgodbe drugih likov, v katere se Anders vpleta v različnih vlogah, enkrat v vlogi zaskrbljenega očeta, ki želi sinovo življenje usmeriti v pozitivno smer, drugič v vlogi očetovske figure, ki želi mlademu, neprilagojenemu mladeniču pomagati prebroditi težaven prehod iz adolescence v odraslost, enostavno nimajo prave teže. Te podzgodbe so le orodje za dosego dramatičnega učinka, saj režiserka ne poskuša globlje popraskati pod površje njihovih disfunkcij. Film kljub temu vzpostavi zanimiv subtekst: pogled na depresivno, zagrenjeno odraslo populacijo, njihove zakonske, finančne, zdravstvene in čustvene težave ustvarja sliko, ki mladini ne nudi veliko razlogov za optimizem. Zato ne preseneča, da nekateri izmed njih enostavno ne želijo odrasti.                


Ocena


sreda, 31. oktober 2018

Tuntematon sotilas (2017)

aka Unknown Soldier 
Eero Aho, Johannes Holopainen, and Elias Gould in Tuntematon sotilas (2017)


Slo naslov: Neznani vojak
Drugi naslovi: Unknown Soldier 
Država: Finska, Belgija 
Jezik: finščina
Leto: 2017
Dolžina: 180',  Imdb
Žanri: drama, vojni
Režija: Aku Louhimies
Scenarij: Aku Louhimies, Vaino Linna (knjiga)
Igrajo: Eero Aho, Johannes Holopainen, Jussi Vatanen, Aku Hirviniemi, Hannes Suominen, Arttu Kapulainen, Paula Vesala, Joonas Saartamo, Juho Milonoff



Zgodovinski roman Neznani vojak (Tuntematon sotilas, 1954) finskega pisatelja Vaina Linna (preveden tudi v slovenščino) je ena najpomembnejših knjig na Finskem in izhodišče za kar tri istoimenske filme: prvega je leta 1995 režiral Edvin Laine, drugega leta 1985 Rauni Mollberg, najnovejša različica v režiji Akuja Louhimiesa pa je v finska kina prišla lanskega oktobra. Triurni vojni ep spremlja pehotno enoto finske vojske med drugo svetovno vojno, v t.i. Nadaljevalni vojni (junij 1941 - september 1994), v kateri se je takratna zaveznica nacistične Nemčije spopadla z ruskimi silami. Spopad je bil svojevrstno nadaljevanje 15 mesecev trajajoče Zimske vojne (ta je trajala od novembra 1939 do marca 1940), v kateri je Finska izgubila del ozemlja na vzhodu države. Film pojasnjuje okoliščine in zgodovinski kontekst finskega sodelovanja z nacistično Nemčijo. V nastanek enega izmed najdražjih finskih filmov vseh časov je vloženo 7 milijonov evrov in moram priznati, da je ekipi, ki stoji za naslovno produkcijo, v mnogih pogledih uspelo ustvariti impresivno filmsko stvaritev. Sploh če končni rezultat primerjamo z dragimi holivudskimi produkcijami, saj sem imel občutek, da gledam film, ki je stal desetkratnik tega zneska. Največ prizorov je namreč posnetih na prostem, v finskih gozdovih in gorah, v najrazličnejših vremenskih pogojih, kar je ob številnih likih in velikemu številu statistov nedvomno bila dokaj zahtevna naloga. Neznani vojak v tehničnem smislu izpolni malodane vse cilje pravega zgodovinskega vojnega spektakla. Film ponuja številne lepo koordinirane in posnete prizore bojevanja, avtentično kostumografijo in rekvizite (orožje in ostala vojaška sredstva), ki zgodbo prepričljivo postavijo v obravnavano zgodovinsko obdobje. Louhimies zgodbo gradi okoli več likov, med katerimi najbolj izstopa odlični Eero Aho v vlogi sposobnega vojnega veterana in desetnika Rokka, ki ne prenese avtoritete in nesmiselnih ukazov nadrejenih. Številni liki sicer prinašajo raznolikost a so istočasno ena izmed slabosti, saj film navkljub izdatni dolžini mestoma izgublja fokus, z vpletanjem romantičnih elementov in vzpostavljanjem povezav med pomembnejšimi liki in tistimi, ki čakajo na njihovo vrnitev. Neznani vojak je izkušnja, ki gledalcu poleg osvetlitve manj znanih zgodovinskih dejstev ponudi dovolj cineastičnega zadoščenja, a obenem želim poudariti, da je Louhimiesov film vseeno daleč od največjih mojstrovin vojnega filma, kakršna je denimo Malickova Tanka rdeča črta (The Thin Red Line, 1998), s katerim ima kar nekaj podobnosti.


Ocena