 |
| Navid Mohammadzadeh in No Date, No Signature (2017), Foto: RENDEZ VOUS |
Iranska drama Brez datuma in podpisa govori o specifični situaciji, v kateri se lahko znajde kdorkoli. O trenutkih, ko posameznik z drobno nepravilnostjo, zamolčano resnico ali majhno lažjo išče izhod iz zanj potencialno neprijetnega položaja in tako nehote sproži sosledje dogodkov, ki močno zaznamujejo njegovo in življenje drugih ljudi.
V drugem celovečercu iranskega režiserja in scenarista Vahida Jalilvanda imamo takšno situacijo, v katero se po naključju zaplete Kaveh Nariman, pošten in načelen človek, zdravnik oddelka za patologijo neke iranske bolnišnice. Na poti domov se po manjši neprevidnosti zaplete v prometno nesrečo, v kateri s svojim vozilom s ceste zrine družino na motociklu. Po nesreči takoj ustavi vozilo in priskoči na pomoč ponesrečencem. Kaže, da, razen nekaj manjših poškodb na dvokolesniku, nihče ni utrpel hujših poškodb. Kaveh vseeno skrbno pregleda dečka, ki sprva kaže znamenja dezorientacije, a se nato hitro zbere in zdi se, da se vse skupaj bo končalo le z nekaj zvite pločevine. Fantkov oče vztraja na tem, da pokličejo policijo, Kaveh pa bi vse skupaj rešil brez vpletanja policije, s plačilom odškodnine. Zaradi prezaposlenosti mu namreč ni uspelo podaljšati registracije in zavarovanja, zato kočljiv položaj želi zgladiti brez vmešavanja policije. Očitno je, da ima opravka z revno družino in ko fantkovem očetu odpre denarnico, zadeva je rešena. Toda očetova obljuba, da bo fantka za vsak slučaj odpeljal v bolnišnico, na preventivni pregled, obvisi v zraku, naslednje jutro pa je med trupli na Kavehovem oddelku tudi telo fantka, ki je po noči, po nepričakovanih zapletih, umrl na urgentnem oddelku.
Otrok je mrtev in načelni forenzik se dobro zaveda, da je morda prav on odigral odločilno vlogo v tragediji. A tu se razpletanje zapletenega klopčiča šele začne. Svojo vlogo v otrokovi smrti vzporedno prevprašuje tudi fantkov oče, ki otroka ni, tako kot je bilo dogovorjeno, takoj peljal v bolnišnico. Jalilvand prepričljivo zlaga vzročno-posledična sosledja z namenom prikazati kompleksnost človekovega značaja in pokazati, da tudi moralno stoični posamezniki včasih lahko naredijo drobne napake, iz katerih se lahko razvije nekaj nepopravljivega. Čeprav zgodba v stilu detektivskega trilerja postopoma razkriva detajle, s katerimi celotna slika postaja vedno bolj jasna in zanimiva, Jalilvandov cilj ni ugotovitev absolutne resnice. Vprašanje odgovornosti zgodbo žene naprej, toda to je le okvir za pretresanje položaja posameznika skozi prizmo razrednega položaja in privilegijev, ki izhajajo iz teh klasno definiranih vlog. Nosilca teh vlog sta oba glavna moška protagonista, ki z odličnima igralskima nastopoma poskrbita za močno vez z gledalcem, saj položaja in dejanj obeh ni težko razumeti in se z njimi poistovetiti. Primarni perspektivi sta moški vendar tudi obe ženski vlogi nosita določeno težo, s pomembnim prispevkom v nekaterih odsekih zgodbe. Dobro igro povezujeta racionalen scenarij in režija, ki se manifestirata v sposobnosti, da se zgolj z enim prizorom ali dialogom vzpostavi temelj za nadaljnji razvoj zgodbe. Vadid Jalilvand je z naslovno stvaritvijo pokazal zavidljivo avtorsko zrelost in se profiliral v enega najbolj zanimivih iranskih režiserjev današnjice.
Ocena
