torek, 13. november 2018

The House That Jack Built (2018)

Matt Dillon and Riley Keough in The House That Jack Built (2018), © 2018 - Zentropa


Slovenski naslov: Hiša, ki jo je zgradil Jack
Država: Danska, Francija, Nemčija
Jezik: angleščina 
Leto: 2018
Žanri: drama, grozljivka 
Dolžina: 152'Imdb 
Režija: Lars von Trier
Scenarij: Lars von Trier, Jenle Hallund 
Igrajo: Matt Dillon, Bruno Ganz, Uma Thurman, Siobhan Fallon Hogan, Sofie Gråbøl, Riley Keough


Hiša, ki jo je zgradil Jack  je film, ki je v zadnjih nekaj letih pri meni sprožil največ nelagodja. Pravzaprav je zgodba o evoluciji serijskega morilca Jacka (Matt Dillon) ena izmed najbolj izčrpljujočih izkušenj v moji »karieri,« ob katerem je mestoma bilo praktično nemogoče ohraniti distanco in zavedanje, da gledam fiktivno zgodbo. Nazadnje sem podobno, vendar nekoliko manj intenzivno nelagodje občutil ob ogledu Miss nasilja (Miss Violence, 2013) grškega režiserja Alexandra Avranasa. Elementi grozljivke v delih Larsa von Trierja so vedno imeli poseben »vibe« saj je ta v svoje zgodbe vedno znal na zanimiv način umestiti srh in grozo. Že po kultnem Kraljestvu (Riget, 1994-1997) je bilo jasno, da von Trier ima »čut« za horor, ki ga je nato v manjših odmerkih vključeval v vse svoje filme. 

S Hišo, ki jo je zgradil Jack, je von Trier posnel svojo ultimativno grozljivko in znova premaknil mejo sprejemljivega. Ali bolje rečeno, testiral mejo sprejemljivega, ki je sodeč po številu gledalcev, ki so zapustili projekcijo filma, ki sem se je udeležil, tu bila prekoračena (mimogrede, nekaj podobnega se je zgodilo tudi na premieri v Cannesu). Filmi so nam že mnogokrat ponudili zgodbe, v katerih so psihopatski morilci na najrazličnejše načine morili svoje nedolžne žrtve. Od bolj efektnih, a vseeno dokaj banalnih poskusov, kot je denimo franšiza Žaga (Saw), do bolj sofisticiranih, danes kultnih del, kot je denimo Henry: Portret serijskega morilca (John McNaughton, 1986). Distanca in neprizadetost, ki jo čutimo do umorov ob povprečnih grozljivkah (pogosto veliko bolj nagnusnih in krvavih), je dejavnik, ki gledalca varuje pred tem, da bi se ga to kar gleda (zločin), zares dotaknilo. V tem smislu govorimo o filmih, ki so tu predvsem zato, da zabavajo in v osnovi imajo razvedrilno funkcijo. 

Tisto, kar von Trierjev film najbolj loči od povprečne grozljivke je njegova sposobnost, da iz te enačbe odstrani gledalčevo distanco in ga bolj neposredno poveže z nasiljem. In to je grenka, za mnoge očitno neprebavljiva pilula. Čeprav je popolnoma jasno, da so med nami ljudje, sposobni početi zločine, ki jih tu zakrivi Jack in čeprav ni dvoma, da so med nami ljudje sposobni še hujših zlodel. Na to nas nenazadnje spomni tudi von Trier, ko Jacka na koncu ne pošlje v najgloblji, deveti krog pekla, čeprav ta nekako pričakuje, da bo končal prav tam. Zločine smo nekako vajeni doživljati bodisi iz perspektive žrtev, bodisi iz zornega kota protagonistov, ki te zločine preiskujejo. Izbira perspektive morilca in von Trierjevo »sprevrženo« razumevanje njegove psihe tako postanejo ključni gradniki nelagodja, ki se z vsakim novim umorom stopnjuje, tako kot se stopnjuje Jackova zbranost med izvedbo zločinov. Stopnjuje se tudi raven tveganja, ki jo je pripravljen sprejeti in v tem momentu zgodbe, Jackovem vedno drznejšem izzivanje sreče, vidim eno pomembnejših sporočilnih vrednosti zgodbe. Ta eno svojih žrtev spodbuja, da se poskuša rešiti s kričanjem (in se ji celo pridruži) – to je vzorec obnašanja, ki smo mu priča ob vzponu skrajne desnice (v Evropi in svetu) in vsesplošnem naraščanju tolerance do vsakovrstnega sovraštva. 

Mislim, da je Danec s tem filmom vsem ki ne prenesejo njega in njegovih filmov poslal dokaj jasno sporočilo in se ob tem še malo pohecal na njihov račun. Kako drugače razumeti izbiro Bruna Ganza, igralca, ki je med drugim znan tudi po izjemno prepričljivi upodobitvi Hitlerja (Der Untergang, 2004) in nakladanje o vedno aktualni ločitvi umetnika in umetniškega dela? Že ptički na vejah čivkajo o tem, kako je von Trier provokator, ki svoje like izrablja kot nekakšne avatarje za izražanje svojih stališč. In kaj potem? Nič. Od enega največjih provokatorjev v svetu filma kaj drugega niti nisem pričakoval. Hiša, ki jo je zgradil Jack je film, ki nas s prav vsakim sprevrženim detajlom spominja, da bi se kaj takega lahko zgodilo tudi v resničnem življenju in mislim, da bi se s to trditvijo strinjali tudi njegovi največji nasprotniki. Kredibilnost zgodbe izhaja iz verjetnosti takšnih in podobnih scenarijev in to je pri vsem tem še najbolj srhljivo.

Ocena



sobota, 10. november 2018

Wildlife (2018)

Jake Gyllenhaal, Carey Mulligan, and Ed Oxenbould in Wildlife (2018), © Sundance Institute pro


Slovenski naslov: Divje življenje
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: drama
Dolžina: 105'Imdb 
Režija: Paul Dano
Scenarij: Paul Dano, Zoe Kazan, Richard Ford (knjiga)
Igrajo: Carey Mulligan, Ed Oxenbould, Jake Gyllenhaal, Bill Camp


Divje življenje je režijski prvenec Paula Dana, posnet po istoimenski knjižni predlogi Richarda Forda, objavljeni leta 1990. Dano je z igralko Zoe Kazan iz knjižne predloge izluščil scenarij (ko-scenarista sta par tudi v zasebnem življenju), ki v središče postavi tričlansko ameriško družino na začetku 60-ih let. Oče Jerry (Gyllenhaal) dela kot pomočnik na golf igrišču, mama Jeannete (Mulligan) je gospodinja, najmlajši član je najstniški sin Joe. Družina se je pred kratkim preselila v Great Falls v Montani. Fotogenično mestece je kraj, kjer bo družina v najeti pritlični hiški začela znova. Toda ko Jerry izgubi službo, se donosi med zakoncema začnejo krhati. Sprva optimistična Jeannete je vedno bolj nezadovoljna s tem, kako glava družine krmari njihovo družinsko barko. Po še enem težavnem novem začetku se ji dozdeva, da Jerry ni oseba, ki ji lahko ponudi stabilno življenjsko okolje. Do kulminacije njenega nezadovoljstva pride, ko Jerry sklene za nedoločen čas oditi v gore in sprejeti nevarno, slabo plačano službo gasilca (oblasti sprejmejo praktično vsakogar, ki se je pripravljen boriti z velikimi požari). 

Kronologijo razpada njunega zakona spremljamo iz perspektive najstniškega sina, ki ga zanesljivo upodobi mladi avstralski igralec Ed Oxenbould. Dano pri njem pogosto išče (in tudi najde) odzive in čustva zaskrbljenega najstnika, ki je, soočen s kriznimi razmerami, prisiljen prehitro odrasti. Na njegovem mladem obrazu Dano subtilno ujame pridušeno bolečino otroka, ki lahko le nemočno opazuje padec njegovih herojev. Film je še bolj delikaten v obravnavi lika matere, ki je z izjemno tenkočutnostjo upodobi izvrstna Carey Mulligan. V eni svojih najboljših vlog nam igralka odlično približa pozicijo in počutje ženske, ki se pri 34-ih še ni pripravljena vdati v usodo. Čustveno jedro filma najdemo v njenem odnosu do potomca in specifičnostmi, s katerimi ta poskuša edincu pojasniti svoje motive in želje. V tako zastavljeni zgodbi lik očeta ostane nekoliko nedorečen in zdi se, da na koncu bolje razumemo motive premožnega ločenca Warrena, ki se zaplete v razmerje z Jeannete (izvrstna interpretacija vedno zanesljivega Billa Campa), kakor motive in dejanja Jerryja, ki v zgodbi zaseda pomembnejšo vlogo. Zdi se, da Dano v sklepnem delu filma ne izkoristi vsega potenciala kvalitetnega jedra zgodbe in akumuliranih čustev, ki jih je skozi interakcijo med liki dotlej potrpežljivo gradil. Divje življenje je film, ki nam ponudi odličen občutek za kraj in zgodovinsko obdobje, pravi slow burner, ki preko zgodbe o odraščanju, umeščene v portret razpadajoče družine, napoveduje žensko emancipacijo in bližajočo se seksualno revolucijo. 

Ocena



ponedeljek, 05. november 2018

29. Ljubljanski mednarodni filmski festival – Liffe




Očitne in manj očitne izbire v programskih sklopih 29. Liffa


Le nekaj dni nas loči od začeta 29. Liffa, ki bo med med 7. in 18. novembrom krojil urnike filmskih sladokuscev na sončni strani Alp. V vseh sekcijah je zbranih 97 celovečernih in 15 kratkih filmov, ki so razporejeni v deset programskih sklopov. Zanimivih naslovov je res veliko, zato je tudi letos z izbiro filmov in optimizacijo urnika potrebno najti ustrezno formulo za najboljši izkoristek 12 dni trajajočega filmskega razvajanja. 

Perspektive

V edinem tekmovalnem sklopu festivala najdemo 10 filmov mladih ustvarjalce (prvi ali drugi film), ki so v konkurenci za nagrado vodomec. Tovor, prvenec srbskega režiserja Ognjenja Glavonjića, je že zaradi regionalne specifičnosti ena izmed očitnejših izbir, obenem pa ne smemo zanemariti niti naklonjenosti, s katero so film sprejeli v Cannesu in na ostalih festivalih. Redni obiskovalci festivala verjetno še niso pozabili odličnega prvenca Islandca Benedikta Erlingssona. Zato bo tudi njegov drugi celovečerec Bojevnica, ki prepoveduje zgodbo o boju 50-letne okoljevarstvenice proti lokalni aluminijski industriji, pritegnil kar nekaj obiskovalcev. Domači adut, prvenec Urše Menart Ne bom več luzerka, je grenko-sladka zgodba o tridesetletni diplomantki umetnostne zgodovine, ki pri tridesetih spoznava, da bo morala dokončno odrasti. Manj očitna, a kljub temu izvrstna izbira je Jezdec, v formo netipičnega vesterna zapakirana zgodba o mladem kavboju, ki se po hudi poškodbi glave mora sprijazniti s koncem kariere v rodeu. Styx avstrijskega režiserja Wolfganga Fischerja je iz perspektive vsebinske aktualnosti eden zanimivejših filmov tekmovalnega sporeda in, glede na odzive iz festivalskega krogotoka, zelo dobra izbira.

Eva Jesenovec v Ne Bom več luzerka, Foto: SFC


Predpremiere

Pri tej, najbolj udarni sekciji festivala, se ne bom preveč zadrževal. V njej so zbrani filmi, ki jih po koncu festivala lahko ujamemo v redni kinodistribuciji. A glede na dosedanje izkušnje bo na nekatere naslove vseeno potrebno čakati več mesecev. In ker so zdaj tu, dosegljivi, bo prilika za mnoge preveč mična, da bi jo tako enostavno izpustili. Očitne izbire: Hiša, ki jo je zgradil Jack, Tatiči, Dogman, Oni, Mektoub, ljubezen moja… In tiste manj očitne – po odličnih Čudesih me najbolj zanima Srečen kot Lazzaro, s katerim nas Alice Rohrwacher še enkrat pelje na italijansko podeželje, veliko lepih stvari sem slišal tudi o Stotniku Roberta Schwentkeja, zgodbi ki jo režiser opiše kot pripoved o strukturni dinamiki nacionalsocializma. V to kategorijo nedvomno sodi še Kafarnaum, novi film Nadine Labaki, ki nam bo, v to sem prepričan, ponudila še eno presunljivo zgodbo iz rodnega Libanona.

Alba Rohrwacher and Adriano Tardiolo in Lazzaro felice (2018)


Kralji in kraljice

Podobna slika nas čaka tudi v drugi najodmevnejši sekciji festivala, v kateri nas čakajo filmi prepoznavnih in nagrajevanih mojstrov sodobnega filma. Najbolj nestrpno pričakujem Divjo hruško turškega mojstra Nurija Bilge Ceylana in najnovejšo vragolijo mojega najljubšega Grka Yorgos Lanthimos, ki z Najljubšo v precep  vzame spletke na angleškem kraljevem dvoru na začetku 18. stoletja. Požiganje Leeja Chang-donga je ena največjih mojstrovin tekočega leta o kateri sem na blogu že poročal, vsekakor pa si želim videti tudi najnovejšo stvaritev iz delavnice kitajskega mojstra Jia Zhang-keja Pepel je snežno bel. Po odličnem Aferim! Se na Liffe vrača tudi Radu Jude, s filmom z najdaljšim naslovom v letošnji konkurenci. Zmagovalec festivala v Karlovih Varih Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari, je zgodba o mladem umetniku, ki pripravlja gledališko predstavo o poboju Judov, ki so ga leta 1941 s pomočjo romunske armade izvedle tedanje oblasti.

Hazar Ergüçlü and Dogu Demirkol in Ahlat Agaci (2018)


Panorama

Prva izbira mnogih v tej sekciji bo režijski prvenec Paula Dana, ki ga od premiere v sklopu festivala Sundance spremljajo izrazito pozitivni odzivi. Divje življenje nam skozi oči odraščajočega fanta v 60-ih letih prikaže razpad zakona njegovih staršev. Ne puščaj sledov Debra Granik je eden izmed filmov, ki je letos naredil name najmočnejši vtis. Gre za zgodbo o očetu in hčerki, ki jima nekaj časa uspe živeti v gozdu, v osami, vse dokler ju ne odkrije socialna služba, ki ju želi integrirati nazaj v družbo. V tej sekciji lahko ujamete tudi Mejo Alija Abbasija, iranskega režiserja na začasnem delu v Skandinaviji. Film, ki je odnesel glavno nagrado v tekmovalni sekciji Poseben pogled v Cannesu, je zgodba o carinski uslužbenki z posebno sposobnostjo – carinica namreč lahko začuti strah ljudi, ki nekaj skrivajo. 

Ekstravaganca

Letošnja ekstravaganca je še posebej močna, vendar ni dvoma, da bo največ pozornosti pritegnil novi film Luca Guadagnina, ki se je po odmevnem Pokliči me po svojem imenu odločil posneti rimejk kultne Suspirie. Za vse spoštovalce Argentovega klasika skorajda nujen ogled (glasbo je prispeval Thom York iz Radioheadov). Na velikem platnu bo gotovo lepo videti tudi Mandy Panosa Cosmatosa, v katerem gledamo maščevalno razpoloženega Nicka Caga. Vrhunec bo gotovo imel svojo publiko, saj je Gaspar Noé skozi leta nadvse izvirnega filmskega udejstvovanja uveljavil kot režiser s samosvojo ustvarjalno filozofijo, ki ga je promovirala v enega izmed najzanimivejših ustvarjalcev današnjice. Potencialno zanimiva sta tudi Ederlezi vzhaja, srbska znanstveno-fantastična romantična drama na slovenski pogon (s Sebastianom Cavazzo in Marušo Majer) in japonska komična grozljivka Smrt v enem kadru.

Dakota Johnson, Mia Goth, and Olivia Ancona in Suspiria (2018)

Ostale sekcije

Programski sklop Fokus: Vzhod-severovzhod letos prinaša filme iz baltskih držav, Ukrajine, Gruzije, Kazahstana… Med njimi med ostalimi najdemo Dombas, novi film ukrajinskega ceneasta Sergeja Loznice, Gruzijski Dede, ki pod drobnogled vzame dogovorjene poroke v ruralnih delih države in Reko kazahstanskega režiserja Emirja Baigazina (Harmony Lessons), ki z najnovejšo stvaritvijo v precep vzame vpliv digitalne tehnologije na življenje ljudi na kazahstanskem podeželju.

Sekcija Retro letos prinaša retrospektivo češkega novega vala s trinajstimi filmi in ponuja izvrstno priložnost za ogled klasičnih del slovite češke komedije, filme Miloša Formana, Jaroslava Papouška, Juraja Herza, Jirija Menzela… 

Sekcija Posvečeno prinaša šest filmov nemškega režiserja Christiana Petzolda in to je lepa priložnost, da na velikem platnu ujamete Barbaro, Phoenix, Jerichow…., med tem ko njegov najnovejši film Tranzit lahko ujamete v sklopu Predpremier.

petek, 02. november 2018

The Land of Steady Habits (2018)



Connie Britton and Ben Mendelsohn in The Land of Steady Habits (2018)

Slo naslov: - 
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Dolžina: 98'Imdb
Žanri: drama, komedija
Režija: Nicole Holofcener
Scenarij: Nicole Holofcener, Ted Thompson (knjiga)
Igrajo: Ben Mendelsohn, Edie Falco, Thomas Mann, Charlie Tahan, Connie Britton, Bill Camp, Elizabeth Marvel



The Land of Steady Habits je šesti celovečerec Nicole Holofcener in prvi film, ki ga 58-letna Newyorčanka ni posnela po lastnem izvirnem scenariju. To pot je izbrala adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice Teda Thompsona iz leta 2014. Obenem je to njen prvi film z moškim v glavni vlogi, saj so vsi dosedanji filmi v fokus postavljali ženske like. 

Centralni protagonist naslovne zgodbe je Anders (Ben Mendelsohn), moški v poznih srednjih letih, ki se je po tridesetih letih ločil od Helene (Edie Falco), pustil dobro plačano službo v finančnem sektorju in se predčasno upokojil. U uvodnih kadrih ga srečamo v neki veleblagovnici, kjer izbira dodatke, s katerimi želi okrasiti svoje novo stanovanje. »Iščem nekaj zanimivega za na polico.« pove prodajalki, s katero je  že nekaj ur kasneje v postelji, vendar se vse skupaj konča klavrno. »Vajo« nato ponovi – v njegovem objemu konča še ena prijazna prodajalka, a po novem neuspehu postane jasno, da določeni deli teles več ne ubogajo možganov in da vsega skupaj ni mogoče pripisati slabi dnevni formi. 

Naenkrat se zdi, da svoboda in novi začetek Andersu nista prinesla nič dobrega in potem ko na tradicionalni prednovoletni zabavi zagleda Helene je očitno, da je storil morda nepopravljivo napako. Tudi zato, ker bivša po zgolj šestih mesecih že ima novega ljubimca, s katerim že živita skupaj. Edina preostala vez z bivšo ženo je njun problematični 27-letni sin Preston (Thomas Mann), ki se še vedno išče in ne zna začeti samostojnega življenja. Anders nikoli ni znal vzpostaviti prave komunikacije z edincem, zato pa se dokaj hitro spoprijatelji s Charliejem, težavnim mladostnikom z žilico za risanje stripov in »ljubeznijo« do širokega spektra opojnih sredstev.  

V »Deželi ustaljenih navad,« v urejenih domovih belskega predmestja živijo dobro situirani ljudje, ki na prvi pogled uživajo idilična družinska življenja. Toda za fasado zadovoljstva in harmonije domujejo nezvestoba, depresija, razočaranje in, kot prikaže film, gruča zadetih, izgubljenih potomcev, ki preprosto ne vedo, kaj storiti s svojimi življenji. Lahko bi rekli, da Anders ima podobne težave kot njegovi mladi someščani, saj se ta sredi petdesetih odloči za radikalno spremembo – ločitev in nov začetek, ki naj bi njegovemu monotonemu življenju dal nov zagon. Toda hitro se izkaže, da naš protagonist v resnici ne ve, kaj storiti s svobodo, po kateri je tako hrepenel. Nezmožen obrniti novi list taca v mestu in upa, da še ni dosegel točko, po kateri vrnitve na staro ni več. V tem kontekstu je glavni steber zgodbe pripoved o tem, kako bo junak našel svojo pot in na novo definiral svoje življenje. The Land of Steady Habits je tipičen film brez zgodbe, ki želi oponašati resnično življenje, z vso kompleksnostjo številnih vezi in relacij, ki posameznika vežejo za določeno okolje. Toda Holofcenerjeva to pot žal ne najde povsem ustrezne formule, kako te relacije in usode povezati v kompaktno filmsko zgodbo. Zgodbe drugih likov, v katere se Anders vpleta v različnih vlogah, enkrat v vlogi zaskrbljenega očeta, ki želi sinovo življenje usmeriti v pozitivno smer, drugič v vlogi očetovske figure, ki želi mlademu, neprilagojenemu mladeniču pomagati prebroditi težaven prehod iz adolescence v odraslost, enostavno nimajo prave teže. Te podzgodbe so le orodje za dosego dramatičnega učinka, saj režiserka ne poskuša globlje popraskati pod površje njihovih disfunkcij. Film kljub temu vzpostavi zanimiv subtekst: pogled na depresivno, zagrenjeno odraslo populacijo, njihove zakonske, finančne, zdravstvene in čustvene težave ustvarja sliko, ki mladini ne nudi veliko razlogov za optimizem. Zato ne preseneča, da nekateri izmed njih enostavno ne želijo odrasti.                


Ocena