Diego Maradona (2019)

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Diego Maradona

Država: VB

Jezik: angleščina, španščina, italijanščina

Leto: 2019

Dolžina: 130',  Imdb

Žanri: dokumentarni, biografija, športni

Režija: Asif Kapadia

Scenarij: Asif Kapadia

Igrajo: Diego Maradona, Claudia Villafañe, Jorge Burruchaga, Dalma Maradona, Diego Maradona Sr.

Ko v spletni iskalnik vpišete "mali zeleni," ena izmed najvišje rangiranih možnosti za dokončanje iskalnega niza je Maradona. Zaljubljence v najpomembnejšo postransko stvar na svetu danes navdušujejo drugi heroji v kopačkah, toda Diego Armando Maradona bo vedno "mali zeleni." Drugi so lahko vesoljci, prišleki z drugih planetov, toda "mali zeleni" je lahko le eden. 

S svojim najnovejšim dokumentarcem Asif Kapadija po dveh odličnih filmih – Amy (2015) o glasbenici Amy Winehouse in Senna (2010) o dirkaču formule 1 Ayrtonu Senni – nadaljuje s pretresanjem fenomena zvezdništva in temnih plati slave. Moment, ki Kapadijine dokumentarce dela posebne in morda najbolj ločuje od ostalih tovrstnih projektov je preciznost, ali bolje rečeno občutek, s katerim Britanec uspeva iz morja posnetega, največkrat arhivskega materiala, koščke zgodbe sestaviti tako, da v njih lahko prepoznamo ljudi iz krvi in mesa. Ali drugače, Kapadia obvlada prijeme, s katerimi enodimenzionalna podoba posameznika dobi globino, širino in potrebno kompleksnost.

Za razliko Senne in Amy se je Kapadia to pot lotil portretiranja še vedno živega človeka. Morda je ravno zato nekatere zmotilo, da režiser zgodbo o Maradoni konča z njegovim odhodom iz Napolija in Italije, toda ravno Maradonin posebni odnos z južnjaško prestolnico in Italijo nasploh tvori eno izmed pomembnejših, če ne najpomembnejšo čustveno nit filma. Zgodba se sicer začne v faveli Villa Fiorito v Buenos Airesu, med reveži, ki brez elektrike, vodovoda in kanalizacije sanjarijo o boljšem življenju. Maradona je prve nogometne korake naredil prav tam, na zaprašenih ulicah, s katerih se je že pri rosnih 15-ih letih izstrelil med nogometne profesionalce in podpisal prvo pogodbo. Pogodbo, s katero je dobil plačo in čisto pravo, funkcionalno stanovanje, v katerega se je potem preselila njegova celotna, velika družina. Maradona je tako že pri 15-ih začel skrbeti za družino, ki jo nikoli ni pustil na cedilu. Pet let kasneje je 21-letni Maradona prišel v Evropo, oblekel dres španskega velikana Barcelone in tako napovedal velike stvari. Toda že takrat so v javnosti krožile zgodbe o razuzdanem nočnem življenju Argentinca in njegovi ljubezni do kokaina. Mediji so hitro ustvarili sliko slabega fanta in neprofesionalca, ki nikoli ne bo izkoristil svojega nespornega talenta. Nato je prišla še huda poškodba na eni izmed klubskih tekem in njegova kariera v katalonski prestolnici je bila zapečatena. 

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Kolosej

Maradone pri za nogometaša še vedno rosnih 23-ih ni želel nihče. Katalonci so se ga želeli na vsak način znebiti, toda nihče ga ni želel kupiti. In nato se je javil Napoli, ki se je v tem obdobju boril za obstanek v italijanski prvi ligi. Mali klub, ki dotlej ni osvojil nič zares pomembnega. Klub, ki so ga javno povezovali s camorro in klub, za katerim je stala cela armada temperamentih južnjaških navijačev. "Najrevnejši klub na svetu je kupil najdražjega nogometaša na svetu!" so pisali. V očeh mnogih je scenarij za katastrofo bil spisan. Ožigosani Maradona je ob prihodu v Neapelj sprožil pravo evforijo, četudi je izjavi ob prihodu poudaril, da je k Napoliju prišel preprosto zato, ker ga nihče drug ni želel. In nihče takrat niti v sanjah ni mogel predvideti, da je priča nastanku čudovite ljubezenske zgodbe med klubom in igralcem, med človekom in mestom, ki bo tako kot prava velika ljubezen sproducirala velike stvari. Zgodbe, ki je nekega navijača Napolija v trenutku navdiha pripravila da tega, da je na steno pokopališča izobesil transparent z napisom: "Ne sanja se vam, kaj ste zamudili!" Zgodbe, ki se je tako kot številne ljubezenske zgodbe končala z grdim razhodom, ki vseeno ne zasenči vsega lepega, kar se je zgodilo vmes. 

Zavoljo tistih, ki z nogometno zgodovino niso na "ti," se ne bom spuščal v podrobnosti. Izkušnja je nemara še nekoliko bolj zanimiva, ko zgodbe ne poznaš in se ji le prepustiš. V rokah izvrstnega pripovedovalca, kakršen je Kapadia, je potopitev v vsebino garantirana, saj Britanec iz pretežno arhivskih posnetkov sestavi kolaž na katerem ni težko prepoznati ključne motive zgodbe. Motiv razrednega boja, ki ga je Maradona, kot potomec favele, nedvomno utelešal od prvega dne in ga z javnimi nastopi, Chejevo tetovažo na ramenu in drugimi dejanji vedno podčrtaval. Režiser to nit filma lepo nadgradi z odnosom bogatega italijanskega severa do revnega juga in nenazadnje s tekmo četrtfinalno svetovnega prvenstva v Mehiki med njegovo Argentino in Anglijo. Ena izmed pomembnejših komponent je vsekakor raziskovanje temnih plati zvezdništva, ki jo doživljamo skozi Argentinčevo odvisnost od prepovedanih substanc, brodolome v zasebnem življenju in napetosti življenja v soju žarometov. Zanemarljiv detajl ni niti Maradonina mnogokrat potencirana vez s camorro, iz katere ni težko razbrati naravo tega odnosa in kdo je v tem odnosu pravzaprav imel vlogo žrtve. Diego Maradona je doku, ki poleg kompleksnega portreta enega največjih nogometnih čarovnikov odlično zaobjame silovitost čustev, ki jih iz gledalcev in tistih na zelenici, izvablja nogometna igra. 

Ocena

Free Solo (2018)

Alex Honnold in Free Solo (2018), © 1996-2015 National Geographic Society

Slovenski naslov: Free Solo

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: dokumentarni, športni 

Dolžina: 100' ,  Imdb 

Režija: Elizabeth Chai Vasarhelyi, Jimmy Chin

Scenarij: Elizabeth Chai Vasarhelyi, Jimmy Chin

Igrajo: Alex Honnold, Tommy Caldwell, Sanni McCandless, Jimmy Chin, Cheyne Lempe, Mikey Schaefer, Dierdre Wolownick, Peter Croft

Free Solo v svetu alpinizma označuje plezanje brez vrvi in ostale varnostne opreme. Alpinisti, ki na ta način premagujejo plezalne poti se lahko zanesejo le na svoje psihofizične sposobnosti in izkušnje. S tem povezana tveganja so včasih zelo velika in za povprečnega človeka težko razumljiva. Pričujoči dokumentarec prinaša eno izmed teh zgodb, ki sta jo v objektiv kamere izjemno ujela Elizabeth Chai Vasarhelyi in njen mož Jimmy Chin (tudi sam profesionalni plezalec in fotograf). Zakonca sta pozornost širše javnosti pritegnila z dokumentarcem Meru (2015), v katerem sta nam pokazala osvajanje Shark’s Fina, tehnično najzahtevnejšega vrha gore Meru v Himalaji.

Free Solo je zgodba o Alexu Honnoldu in njegovih prizadevanjih preplezati steno El Capitan, verjetno najzahtevnejšo granitno vertikalo na svetu, v ameriškem nacionalnem parku Yosemite. Film nas postopoma uvaja v vesolje glavnega protagonista s povzetkom njegove poti od začetnika do enega najbolj uveljavljenih alpinistov na svetu v tem trenutku. Avtorja se skozi zgodbo na zanimiv način dotikata temeljnih vprašanj povezanih z življenjskim slogom portretiranca. Od tistega ključnega, kaj pravzaprav žene našega junaka, do njegovega odnosa z najbližjimi. O sinovi hoji po robu pred kamero spregovori Alexova mama in njegovi plezalni partnerji, največ prostora pa je posvečeno njegovem razmerju s punco Sanni. 

Free Solo je eden tistih projektov, pri katerem se zbere ekipa somišljenikov, ki se med seboj dobro poznajo, in, kar je še bolj važno, dobro poznajo materijo, ki jo obdelujejo. Tandem Chai-Chin je okoli sebe zbral alpinistično podkovano ekipo snemalcev, ton mojstrov in ostalega tehničnega osebja (v ekipi je bilo deset ljudi), ki nam na najboljši možni način približajo vse aspekte Alexovega podviga. 

Ustvarjalci s kombinacijo utrinkov iz zasebnega življenja in studioznim prikazom poteka dolgotrajnih priprav trasirajo pot trenutku, ko se bo junak brez vsakršnih pomagal spopadel z El Capitanom. Med procesom slišimo novice o tragični usodi nekaterih vidnih članov alpinistične družine, ki nas opominjajo, kako zelo nevaren cilj si je zastavil glavni protagonist. Gledalci Alexa, očitno vajenega nastopanja pred kamero hitro, vzamemo za svojega – mladenič nas očara s preprostostjo, smislom za humor in strastjo, s katero se loteva največjega izziva v njegovi plezalni karieri. Zato v  finalnih dvajsetih minutah, ki se iztečejo v slogu napetega, dih jemajočega trilerja, zanj še toliko močneje stiskamo pesti in z odprtimi usti opazujemo fascinantno natančnost in osredotočenost, s katero Alex premika meje možnega. 

Ocena

Journeyman (2017)

Paddy Considine & Paul Popplewell in Journeyman (2018), © Dean Rogers

Slovenski naslov: - 

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Žanri: drama, športni

Dolžina: 92' ,  Imdb 

Režija: Paddy Considine

Scenarij: Paddy Considine

Igrajo: Paddy Considine, Jodie Whittaker, Anthony Welsh, Tony Pitts, Paul Popplewel

Zgodbe o boksu in boksarskih junakih običajno nudijo kronologijo dogodkov, ki junaka po številnih tegobah v profesionalnih in zasebnem življenju pripeljejo na vrh. Vmes sicer lahko izgubijo kakšen dvoboj, vendar junak na koncu skoraj vedno najde pot nazaj in domov odnese pas namenjen zmagovalcu. V tem pogledu Journeyman ni tipičen boksarski film, saj njegov fiktivni junak Matty Burton svojo največjo zmago doseže že v zgodnji fazi filma, po kateri šele pridemo do fokusa zgodbe – življenju po koncu kariere in posledicah, ki jih lahko prinese dolgotrajna kariera profesionalnega boksarja. Journeyman je sicer drugi celovečerec cenjenega britanskega igralca Paddyja Considina, ki privlačnost (v mojih očeh) dolguje predvsem režiserjevemu izjemnemu prvencu Tiranozaver (Tyrannosaur,2011), s katerim je ta pred sedmimi leti zelo odmevno zaplul v režiserske vode. 

Considine kot rečeno igra boksarja, ki ga ob koncu profesionalne poti čaka še zadnji dvoboj za ubranitev naslova svetovnega prvaka. Dvoboj, s katerim bo finančna stabilnost njega in njegove mlade družine zagotovljena. Toda junak se bo po tesni in težko prigarani zmagi soočil z drugačnim in nedvomno največjim izzivom dotlej –  življenjem po možganski kapi, ki je direktna posledica mnogih let nevarnega življenja v ringu. 

Film v fokus postavlja neizogibno dramo, ki jo v družinsko dinamiko prinese neljubi dogodek: Mattyjev odnos z ženo Emmo in povsem človeško, sprva nekoliko sebično reakcijo najbližjih sodelavcev in prijateljev, ki se šele v nadaljevanju ustrezno odzovejo na nove okoliščine. Journeyman je zgodba o ljubezni in prijateljstvu z odličnim centralnim performansom Paddyja Considina in solidno podporo Jodie Whittaker. Vloga ljubeče soproge je vseeno nekoliko nedorečena in ne morem se znebiti občutka, da bi film prav v njenem liku lahko našel dodatno kvalitetno dimenzijo. Considine v kasnejši fazi filma morda nekoliko pretirava s sentimentom, a to vseeno ne spodkopava kredibilnosti zgodbe in splošnega pozitivnega vtisa. Eden od pomembnejših aspektov filma je nedvomno njegova subtilnost v obravnavi športa, saj film brez poveličevanja ali obsojanje izpostavi nevarnosti življenja v boksarskem ringu. 

Ocena

Breath (2017)

Slo naslov: -

Država: Avstralija

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 115' ,  Imdb

Žanri: drama, šport

Režija: Simon Baker

Scenarij: Gerard Lee, Simon Baker

Igrajo: Simon Baker, Samson Coulter, Ben Spence, Elizabeth Debicki, Richard Roxburgh

Zgodbe o odraščanju so v rokah talentiranega pripovedovalca hvaležen material in verjetno je podobno razmišljal tudi avstralski igralec Simon Baker (najbolj znan po glavni vlogi v priljubljeni tv seriji The Mentalist), ko je za svoj režiserski debi izbral ekranizacijo romana Breath (2008) avstralskega pisatelja Tima Wintona. Zgodba postavljena v 70-ta leta v malo avstralsko priobalno mesto se vrti okoli dveh štirinajstletnikov, umirjenega in nekoliko sramežljivega Pikeleta (Samson Coulter) in njegovega bolj divjega prijatelja Loonieja (Ben Spence). Fanta se s kolesi odpravita do obale in po enem popoldnevu v družbi deskarjev sta tako očarana, da vso energijo usmerita v zbiranje denarja za njuni prvi deski. Nekaj priložnostnih del kasneje sta fanta ponosna lastnika dveh najslabših surfov v stokilometrskem radiusu in po nekaj dneh na valovih sta že del majhne surferske skupnosti. Nato ju opazi Sando (Simon Baker) lokalna surferska legenda – fanta v njegovi lopi nedaleč od obale najprej začneta shranjevati svoja surfa, nekaj tednov kasneje pa že vsi trije surfajo skupaj. Ta postane njun mentor in fanta začneta vedno več časa preživljata na njegovi posesti. Sando je poročen z Evo, depresivno smučarko, ki se po hudi poškodbi kolena ne more sprijazniti z življenjem brez smučk. Eva je sprva zadržana, nenavdušena nad njuno prisotnostjo, vendar se ji fanta, še posebej nekoliko senzibilnejši Pikelet, počasi prikupita. 

Skozi zgodbo nas z glasom v offu vodi zdaj že odrasli Pikelet. To je prejem, ki Bakerju v kombinaciji z drugimi relativno enostavnimi scenskimi rešitvami pomaga vzpostavi nostalgičen podton zgodbe in želeni retro učinek. Naravne lepote zahodnoavstralske obale prispevajo čudovit okvir za zasanjano zgodbo o mladih protagonistih, ki prvič v življenju odkrivajo pomen pravega prijateljstva, se prvič soočajo s silovitostjo ljubezenskih čustev, prvimi seksualnimi izkušnjami in ostalih stvarmi, ki definirajo odraščanje mladega človeka. Ena rdečih niti filma, ki jo Baker vzpostavi že s prvim prizorom, je univerzalni motiv strahu in različni načini na katere se protagonisti nosijo s tem. Film ves čas prevprašuje varljivo, težko določljivo mejo med zdravo dozo strahu, ki nas varuje pred vsem hudim in strahom, kot varovalko in oviro, ki junakom ne dovoljuje živeti polnega življenja, v vsej njegovi silovitosti in lepoti. To je motiv, ki morda še najbolj stopi v ospredje v trenutkih, ko se Loonie in Pikelet poženeta v bližajoče se valove in za nekaj trenutkov na svojih deskah testirata to nevidno mejo. Breath je surferski film, vendar bi zlahka bil tudi film o kakšnem drugem športu, v katerem sta uspeh in užitek neločljivo povezana z ravnijo tveganja. Breath je tako v prvi vrsti drama o odraščanju, v kateri ključni vlogi pripadeta mladostnikoma, ki ju zelo prepričljivo upodobita debitanta Ben Spence in Samson Coulter. Snemalca Marden Dean (zadolžen za kopenske prizore) in Rick Rifici (ki je snemal prizore v vodi) sta odlično ujela vzdušje življenja ob morju in razburljivo lepoto razmerja med surferji in valovi. Solidna tehnična plat filma je le ena izmed nujnih sestavin, ki sama po sebi ne bi štela veliko, če Baker iz knjižne predloge in scenarija Grarda Leeja ne bi znal izluščiti kompleksnosti razmerij in čustev, ki so v preteklosti povezovali glavne protagoniste. Breath je v seštevku zelo soliden prvenec, po katerem bom z zanimanjem čakal Bakerjev naslednji režiserski korak.

Ocena

Chuck (2016)

Slo naslov: -

Drugi naslovi: The Bleeder

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2016

Dolžina: 98',  Imdb

Žanri: biografija, drama, športni

Slo recenzija: -

Režija: Philippe Falardeau

Scenarij: Jeff Feuerzeig, Jerry Stahl

Igrajo: Liev Schreiber, Elisabeth Moss, Naomi Watts, Ron Perlman, Jim Gaffigan, Morgan Spector, Pooch Hall

[ENG]

Chuck Wepner, the "Bayonne Bleeder," he was the pride of Bayonne, New Jersey, a man who went fifteen rounds in the ring with Muhammad Ali, and the real life inspiration for Rocky Balboa. But before all that, Chuck Wepner was a liquor salesman and father with a modest prizefighting career whose life changed overnight when, in 1975, he was chosen to take on The Greatest in a highly publicized title match. It's the beginning of a wild ride through the exhilarating highs and humbling lows of sudden fame-but what happens when your fifteen minutes in the spotlight are up? 

Ocena

The Crash Reel (2013)

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: Angleščina

Leto: 2013

Dolžina: 108',  Imdb

Žanri: Biografija, Dokumentarni, Športni

Slo recenzija: -

Režija: Lucy Walker

Scenarij: Pedro Kos, Lucy Walker

Igrajo: Kevin Pearce, Shaun White, Mason Aguirre, Adam Pearce, Sarah Burke 

[ENG]

The dramatic story of one unforgettable athlete, Kevin Pearce; one eye-popping sport, snowboarding; and one explosive issue, Traumatic Brain Injury.  A comeback story with a difference.

This eye-popping film seamlessly combines twenty years of stunning action footage with new specially-shot verité footage and interviews as it follows U.S. champion snowboarder Kevin Pearce and exposes the irresistible but potentially fatal appeal of extreme sports. 

An escalating rivalry between Kevin and his nemesis Shaun White in the run-up to the 2010 Olympics leaves Shaun on top of the Olympic podium and Kevin in a coma following a training accident in Park City, Utah.  Kevin's tight-knit Vermont family flies to his side and helps him rebuild his life as a brain injury survivor.  But when he insists he wants to return to the sport he still loves, his family intervenes with his eloquent brother David speaking for all of them when he says, “I just don’t want you to die.” Kevin’s doctors caution him that even a small blow to the head could be enough to kill him. Will Kevin defy them and insist on pursuing his passion?  With his now impaired skills, what other options does he have?  How much risk is too much?  [Official Site]

Ocena

Miekkailija [The Fencer] (2015)

Slo naslov: - 

Drugi naslovi: The Fencer

Država: Estonija, Finska, Nemčija

Leto: 2015

Dolžina: 93',  Imdb

Žanri: Drama, Športni, Zgodovinski   

Slo recenzija: -

Režija: Klaus Härö

Scenarij: Anna Heinämaa

Igrajo: Lembit Ulfsak, Märt Avandi, Kirill Käro, Ursula Ratasepp, Mikhail Paschuck

[ENG]

Fleeing from Stalin’s secret police, an ambitious young fencer finds himself teaching small town children in a godforsaken Estonian coastal village, only to realize that this is exactly what he wants to do in life. A young man, Endel Nelis, arrives in Haapsalu, Estonia, in the early 1950s. Having left Leningrad to escape the secret police, he finds work as a teacher and founds a sports club for his students. Endel becomes a father figure to his students and starts teaching them his great passion – fencing, which causes a conflict with the school’s principal. Envious, the principal starts investigating Endel’s background... Endel learns to love the children and looks after them; most are orphans as a result of the Russian occupation. Fencing becomes a form of self-expression for the children and Endel becomes a role model. The children want to participate in a national fencing tournament in Leningrad, and Endel must make a choice: risk everything to take the children to Leningrad or put his safety first and disappoint them. (Via thefencermovie.com)

[Director's statement]

Reading Anna Heinämaa’s script was a wonderfully surreal experience. The story begins with a quiet man teaching fencing to children – a promise of a good story. The script captivated me, and I kept waiting for the story to flatten, never imagining that it could hold that level of fascination. But the story kept its grip on me till the very end. It’s a story with everything a good film needs and a good number of challenges for a director. With all the elements a director could want, a wish entered my mind: Could I get to direct this film? THOUGHTS Director’s This exceptional story was a great foundation for the production and attracted the interest of financiers. The entire crew gave their all, working long days because the story had meaning for each and every one of them. Stories about encounters between children and adults have always interested me. Almost all of us can remember an adult whose presence or words at the right time in our childhood have inspired or given us the crucial nudge in the right direction, helping us to realize a dream or pursue our dream job. I had teachers who encouraged me to make films, and I don’t think I would be a director without them. The core theme of THE FENCER is the role of adults in children’s lives, how adults see children and their interests, and how adults can steer children in the right direction. It’s a question that fascinates and puzzles: how do people become who they are? I want to tell stories that tell the truth about life. (Klaus Härö)

Ocena

Creed (2015)

Slovenski naslov: Creed: Rojstvo legende
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Drama, Športni
Dolžina: 133' ,  Imdb 
Režija: Ryan Coogler
Scenarij: Ryan Coogler, Aaron Covington
Igrajo: Sylvester Stallone, Michael B. Jordan, Tessa Thompson, Phylicia Rashad, Anthony Bellews

Creed je že sedmo poglavje  o boksarskem junaku, ki je v ring prvič stopil že daljnega leta 1976. Rocky Balboa je skoraj štirideset let kasneje še vedno z nami in videli bomo, ali je letošnji film zadnje poglavje v tej zgodbi. Pobuda za snemanje sedmega dela franšize je tokrat prišla od mladega ameriškega režiserja Ryana Cooglerja, ki je nase  opozoril s Postajo Fruitvale (Fruitvale Station, 2013), resnično zgodbo o umoru temnopoltega mladeniča, ki so ga na postaji podzemne železnice brez razloga ubili policisti. Coogler  je scenarij za Rockyjev spin-off  spisal skupaj z povsem neznanim Aaronom Covingtonom, pri piljenju zgodbe in finalni različici scenarija pa je pomagal tudi Sylvester Stallone.

Verjetno ni potrebno posebej pojasnjevati, kdo je Apollo Creed, Rockyjev nasprotnik iz prvih dveh filmov, ter kasnejši sodelavec in veliki prijatelj. Večina verjetno ve, da je Apollo v četrtem Rockyju umrl v ringu, a s tem vez med Balboo in Creedom ni prekinjena. 

Apollo je imel zunajzakonskega otroka, precej problematičnega mulca, ki je zaradi pogostega pretepanja in kratke vžigalne vrvice končal v poboljševalnici za mladoletnike. Od tam ga je po moževi smrti rešila Apollova žena Mary Anne. Otroka je uradno posvojila in Adonis "Donnie" Johnson je ob njej zrasel v lepo vzgojenega mladega moža. 17 let po posvojitvi Donnie ima prijetno pisarno in dobro plačano službo, vendar mladostniška ljubezen do vihtenja pesti še živi: mladec ob vikendih sodeluje v napol-ilegalnih boksarskih dvobojih onstran meje, v Mehiki. Jabolko ne pade daleč od drevesa in tudi Donnie se odlično znajde v ringu. Po dolgem zmagovalnem nizu na amaterskem nivoju se odloči preizkusiti v svetu profesionalnega boksa.  Odpravi se v Philadelphio, poišče Rockyja in ga s svojo vztrajnostjo in talentom prepriča, da postane njegov trener. Z zvenečim priimkom in legendo v vlogi trenerja Donnie nepričakovano dobi priložnost na veliki sceni.

Creed je prvi film v seriji, pri katerem Stallone ni ključna figura: njegova vloga je, čeprav pomembna, stranska, ob tem pa ni odveč poudariti,  da je to prvi film, v katerem ni prevzel eno izmed dveh najpomembnejših resorjev za kamero — režije ali scenarija. Sylvester Stallone je spisal scenarij za prvih šest filmov in režiral drugi, tretji, četrti in šesti film. In to nam neki pove. Po eni strani je to dokaz njegove prizemljenosti in dobre presoje, kdaj je smiselno stopiti vstran in centralno vlogo prepustiti prihajajoči generaciji. Po drugi strani v tej potezi prepoznamo igralčevo ljubezen do lika, ki ga je izstrelil v igralsko orbito in do danes ostal njegov največji dosežek.  Rocky, ta nekoliko surovi in nežni velikan dobrega srca, ki se zaljubi v sramežljivo, socialno nerodno dekle iz trgovinice za domače živali, nas je kupil že dolgo nazaj. Lik se je dobro staral in v njem še danes vidim dobrodušnega velikana, ki živi v prijetno melanholični harmoniji z lastno preteklostjo. In to je stanje duha, ki je odlično sinhronizirano s Stallonejevo igralsko frekvenco.

Liki in igralski nastopi so v bistvu tisti odločilni dejavnik, na katerem film gradi svojo všečnost. Odlični  Michael B. Jordan vsak prizor napolni s prav posebno energijo in v njemu je ameriški film našel igralca, ki ob preudarni izbiri vlog lahko ponudi še veliko. Prepriča tudi Tessa Thompson (opažena v satiri Dear White People), pevka s slušno motnjo, ki ogreje srce našega mladega leva. A ko odmislimo like in igralske dosežke, nam od filma žal ne ostane prav veliko. Zavedam se, da je boksarka drama dodobra izčrpano polje, na katerem je težko ponuditi nekaj novega, a za nadpovprečen rezultat je vseeno potrebno pokazati nekaj več scenaristične kreativnosti, podobni občutki so me prevzemali ob koreografiji dveh ključnih boksarskih dvobojev. Dobra kamera sicer ponudi nekaj svežine, a to je glede na končni razplet in re-interpretacijo win-win razpleta vseeno premalo. V filmu bodo nekaj več videli predvsem tisti, ki nimajo veliko izkušenj s filmi o boksanju, za vse ostale pa bo Creed zgolj solidna športna drama.

Ocena:

Southpaw (2015)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2015
Žanri: Akcija, Drama, Športni 
Dolžina: 124',  Imdb 
Režija: Antoine Fuqua
Scenarij: Kurt Sutter
Igrajo: Jake Gyllenhaal, Rachel McAdams, Oona Laurence, Forest Whitaker, 50 Cent, Skylan Brooks

Antoine Fuqua je pred skoraj petnajstimi leti navdušil z Dnevom za trening (Training Day). Od takrat je posnel kar nekaj filmov, a se z nobenim več ni približal kvaliteti omenjenega. Imej je nekaj solidnih (Zakon ulice, Pravičnik) in nekaj slabših poskusov (Padec Olimpa, Kralj Arthur), toda film, v katerem si je Denzel Washington prislužil svojega drugega oskarja, je do danes ostal njegov najboljši izdelek. Nova priložnost se je ukazala, ki mu je ponujena režija boksarke drame, v kateri je bila glavna vloga prvotno rezervirana za reperja Eminema. Glasbenik je nato odstopil od projekta, njegovo mesto pa je zapolnil Jake Gyllenhaal. Stvari se skorajda niso mogle razplesti bolje; Jake je eden najbolj vročih igralcev ta hip, k projektu sta pristopila še Rachel McAdams in Forest Whitaker, in Fuqua je že imel respektabilno zasedbo, s katero se je dalo doseči marsikaj.  Edina neznanka je bila kakovost scenarija Kurta Sutterja, ki se doslej še ni preizkusil v celovečerni formi, a je zato pisal zgodbe za odmevne tv projekte kot so Sinovi anarhije in Ščit. Nekdo je mogoče ob prvih posnetkih nabildanega Gyllenhaala celo (pre)optimistično upal, da se film lahko približa najboljšim: Razjarjenemu biku, Rockyju, Punčki za milijon dolarjev… In delal račun brez krčmarja, saj zgodba Kurta Sutterja svetlobna leta daleč od omenjenih. 

Pozor, spojlerji!

Če bi moral z eno besedo izpostaviti največjo težavo filma, potem bi se odločil za verjetnost. Ako se odločimo kvaliteto gledalčeve izkušnje meriti v procentih in na isti način začnemo vrednotiti verjetnost posameznih scenarističnih zasukov v tej zgodbi, ugotovimo, da je verjetnost dogodkov in odzivov v filmu tista vrednost, ki najbolj reflektira občutke ob gledanju Southpawa (pojasnilo naslova najdete v Filmoljubovem članku). Tako je denimo verjetnost, da človek, ki je več kot desetkrat ubranil naslov svetovnega boksarskega prvaka, že po enem porazu ostane brez premoženja majhna. Recimo, tam okoli 10 procentov. Tudi če bi živel veliko bolj razsipno, kot živi naš glavni junak. Verjetnost, da na humanitarno večerjo, na kateri so zbrani zelo premožni povabljenci prineseš orožje in ga nato celo uporabiš, je komaj nekajprocentna, še manj verjetno je, da tisti, ki bi mu to nekako uspelo, navkljub številnim pričam, za svoje početje ostane nekaznovan. Na teh nekaj procentih Southpaw prozorno gradi ultimativni motiv maščevanja, kar samo še poudari predvidljivost nadaljnjega poteka  zgodbe, ki do tragičnega dogodka vendarle ni bila tako predvidljiva. Vrnimo se nazaj k verjetnosti in se vprašajmo, ali je mogoče, da otrok ob prvem srečanju z očetom, ko ga ta obišče v domu za mladoletne, odreagira tako, kot je odreagirala hčerkica glavnega junaka. Dotlej smo namreč priča ljubečem odnosu med očetom in hčerko. Zato otrokova zamera deluje povsem neprepričljivo, saj je malo verjetno, da se otrok odzove tako, kot bi se v podobni situaciji morda (s poudarkom na morda) odzvala odrasla oseba. A brez otrokove jeze ne bi imeli družinske drame, junak pa bi ostal brez plemenitega motiva za ponovno vrnitev v ring in maščevanje človeku, ki mu je uničil življenje. Vprašamo se lahko tudi, kakšna je verjetnost, da večkratni boksarski prvak konča brez ficka, v zanikrni garsonjeri in od najemodajalke posluša o nujnosti rednega plačila mesečne najemnine. Kje so novinarji in tisti, ki pišejo knjige o vzponih, padcih in osebnih tragedijah znanih, ki so ta privilegij navadno pripravljeni mastno plačati. Film je skratka poln teh malo verjetnih zasukov, ki odvzemajo kredibilnost zgodbi in povsem zasenčijo nekatere zares dobre elemente. Tako nam na koncu od filma ostane samo še ena odlična igralska transformacija Jaka Gyllenhaala, uživanje v igri Foresta Whitakerja, dobra glasba in solidno režirani prizori v ringu.    

Ocena:

Unbroken (2014)

Slovenski naslov: Neuklonljiv
Država: ZDA
Leto: 2014 
Žanri: Biografija, Drama, Športni
Dolžina: 137' ,  Imdb
Režija: Angelina Jolie
Scenarij: William Nicholson, Joel in Ethan Coen, Richard LeGravenese
Igrajo: Jack O'Connell, Domhnall Gleeson, Takamasa Ishihara, Garrett Hedlund, Finn Wittrock, Jai Courtney, Alex Russell

Neuklonljiv je drugi režiserski poskus intergalaktične zvezdnice Angeline Jolie, ki po prvencu V deželi krvi in medu (In the Land of Blood and Honey, 2011) ostaja na podobnem tematskem področju. Še vedno jo zanimajo vojne zgodbe,  le da nas tokrat pelje  v čas druge svetovne vojne, največji delež zgodbe pa investira v izkušnjo ameriških vojnih ujetnikov v japonskih taboriščih. Med njimi je živel in preživel Louis Zamperini, prav poseben človek, ki je v življenju prestal in dosegel marsikaj. Zamperinijevo življenje je tako fascinantno, da bi o njem lahko posneli več filmov posvečenih različnim obdobjem njegovega življenja. Njegova izjemna biografska zgodba je najprej postal knjižna uspešnica Unbroken: A World War II Story of Survival, Resilience, and Redemption (2010), izpod peresa ameriške pisateljice Laure Hillenbrand, avtorice uspešnice Seabiscuit: An American Legend, po kateri je Gary Ross pred dvanajstimi leti posnel športno dramo Seabiscuit (7 nomonacij za oskarja). Zamperini je že dolgo nazaj pritegnil pozornost filmarjev, saj je eden večjih studiev že konec 50-ih let odkupil pravice za ekranizacijo njegove življenjske zgodbe, vendar je ideja realizirana šele dobrega pol stoletja kasneje, predvsem po zaslugi odličnih rezultatov, ki jih je dosegla knjižna verzija zgodbe. O življenju takšnega protagonista bi kot rečeno lahko posneli več filmov, zato tudi film Angeline Jolie deluje kot dva, morda celo tri filma, z enakim glavnim protagonistom.

Neuklonljiv lahko razdelimo na tri dele, ki si sledijo kronološko. Najprej je tu junakovo otroštvo in športna kariera, ki z nastopom na poletnih olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 postreže s prvim vrhuncem. V osrednjem delu je v središču 47 dni trajajoči boj za preživetje v rešilnem čolnu, v katerem se Zamperini znajde v družbi dveh soborcev, ko njihovo letalo strmoglavi v Pacifik. Tretji, najdaljši del filma je posvečen Louisovem življenju v japonskem ujetništvu, saj je nesrečnik imel nesrečo v sreči, da ga iz rešilnega čolna potegne sovražnik in ga nato pošljejo naravnost v taborišče. Skoraj neverjetno je, da se je vse to zgodilo enemu samemu človeku in že zaradi nevsakdanjosti zgodbe je bilo skoraj nemogoče posneti nezanimiv film o Zamperiniju. Sploh ko okoli sebe zbereš sanjsko ekipo, v kateri poleg scenaristične pomoči bratov Coen imaš Rogerja Deakinsa, direktorja fotografije, ki je pomagal ustvariti toliko izjemnih filmov (večino najvidnejših filmov bratov Coen, Čudoviti um Rona Howarda, Kaznilnico odrešitve Franka Darabonata…). Glasbo je prispeval oskarjevec Alexandre Desplat, še eno ime z izjemno bogato in uspešno kariero, film pa sta montirala William Goldenberg in Tim Squyres, prav tako težkokategornika v svojem poslu. Očitno je, da je Neuklonljiv  narejen z visokimi ambicijami, a dejstvo, da je na koncu, kljub all-star zasedbi prejel tri oskarjevske nominacije v tehničnih kategorijah dovolj zgovorno namiguje, da je najšibkejši član zasedbe prav režiserka, ki ni znala adekvatno izkoristiti takšno koncentracijo kvalitete za in pred kamero. Končni izdelek iz vseh teh razlogov v seštevku ni slab film, saj nam ponuja fascinantno zgodbo v vizualno privlačni formi in interpretaciji dobro selekcionirane, všečne igralske zasedbe. Neizkoriščenost stranskih igralcev je nekako pričakovana, ampak  človek bi vseeno pričakoval več karakterne globine vsaj pri glavnemu protagonistu, saj O'Connell nedvomno ima potencial za razvoj lika v vseh potrebnih smereh. Toda Angelina se je od začetka do konca, kot pijanec plota, držala zamisli, da njen junak mora biti junak za vsako ceno in vsaki situaciji. Filmi, ki slavijo moč človeškega duha pogosto kažejo tendenco enodimenzionalnega portretiranja junakov in tudi pričujoča stvaritev se ujame v to past.  Z režiserkinim potenciranjem pokončne drže in herojstva  glavnega junaka O'Connelliju ostane bore malo prostora za karakterni razvoj lika, ki na koncu izzveni sterilno. Malo v šali in malo zares bi rekel,  da še android Bishop Lanca Henriksena deluje bolj človeško. Na koncu, ob vseh teh ne-verjetnih podvigih glavnega akterja  tolikšnega odmerka ne-verjetnosti preprosto nisem mogel kupiti. In v trenutkih ko japonski mučitelj naposled pade na kolena in neuklonljivemu prizna zmago, se tudi film najbolj očitno približa porazu.  

Ocena:

Fair Play (2014)

Slovenski naslov: Fair Play
Država: Češka, Slovaška, Nemčija
Leto: 2014
Žanri: Drama, Športni
Dolžina: 100' , Imdb
Režija: Andrea Sedlackova
Scenarij: Andrea Sedlackova, Irena Hejdova
Igrajo: Judit Bardos, Anna Geislerova, Eva Josefikova, Roman Luknar, Roman Zach, Ondrej Novak

Fair Play je bil letošnji  češki kandidat za oskarja in eden vidnejših naslovov na prestižnem mednarodnem filmskem festivalu Karlovy Vary. Tisti najbolj zagreti so film lahko ujeli že lanskoletnem Liffu, za vse ostale pa je poskrbela nacionalka, ki je film zavrtela v sredini rubriki »film tedna.« Gre za  stvaritev Andree Sedlačkove, uspešne češke montažerke (Joyeux Noël, Welcome) in režiserke, ki ustvarja na relaciji Pariz-Praga. V domovini so v ospredju njeni scenaristično-režiserski projekti (3 kino filma in več tv filmov), v Franciji pa se avtorica fokusira predvsem na delo za montažno mizo. Čehinja nas z naslovno zgodbo pelje ne tako davno češko preteklost, v čas pred sporazumnim razpad skupne češko-slovaške države. Nekje na začetek 80-ih let, ko je železna zavesa še vedno strogo ločevala kapitalistični zahod in socialistični vzhod. Glavna junakinja Anna prihaja iz zaznamovane družine — oče je emigriral na zahod, mati Irena se je v preteklosti družila z znanimi disidenti — a se ji je kljub temu uspelo prebiti v državno atletsko reprezentanco. Punca je pač izjemno perspektivna tekačica, zato je vodilni možje atletske zveze vključijo v specialni program, s katerim želi zveza iz perspektivnih atletov in atletinj izvleči maksimum. Pred vključitvijo v program je potrebno podpisati posebno izjavo, ki udeležencem prepoveduje razkritje podrobnosti programa. Povsem razumljivo, glede na dejstvo, da se je želelo prikriti sistematsko rabo dopinških sredstev, ki je v tistih časih bila zelo razširjena v deželah vzhodnega bloka. Športne arene v tistih časih niso bile samo prizorišča mednarodnih tekmovanj, ampak tudi odmeven poligon za doseganje pomembnih ideoloških zmag. 

Spomini na življenje za železno zaveso so v bivših komunističnih deželah razmeroma pogosto filmsko gradivo. Andrea Sedlačkova se s svojim tretjim celovečercem pridružuje skupini filmskih ustvarjalcev, ki jih bolj kot nostalgija in romantiziranje komunistične preteklosti zanima kritičen pogled na polpreteklo zgodovino. Fokus na sistematični uporabi nedovoljenih poživil v športu je tista specifična sestavina, s katero avtorica naslavlja vprašanja, o katerih v njeni domovini (in širše), še vedno neradi govorijo. Film s tem pod vprašaj ne postavi samo športnih dosežkov v tem obdobju; neposredno so na odgovornost poklicani tudi nekateri športni heroji nacije, senca dvoma pada tudi na odmevne zmage, ki so nacijo v preteklosti spravljale v kolektivni delirij in tu nedvomno gre za stvari, ki bi jih večina najraje pustila počivati v preteklosti. Iz tega vidika si režiserka zasluži priznanje za izbiro teme, saj je prav osrednja tema največji adut filma. Pohvaliti velja tudi prispevek simpatične glavne igralke Judit Bardos in več kot solidno kakovost produkcije s prepričljivo rekonstrukcijo zgodovinska obdobja. Fair Play ne želi biti samo športna drama, saj se avtorica s skoraj enako vnemo posveča dobro znanim težavam, značilnim za življenje pod komunističnim režimom. Kazenski pregon zaradi drugačnih političnih prepričanj, šikaniranje zaradi poznanstva ali sorodstvenega razmerja z znanimi disidenti, vmešavanje državnih obveščevalnih služb v vse pore življenja in ostali nedemokratični prejemi so stvari, o katerih so nekateri sorodni filmi spregovorili na višjem kakovostnem nivoju (Življenje drugih, Barbara). V film je enostavno vključeno preveč površnih podzgodb: od materine zgodbe, ki je zaradi zoperstavljanja sistemu bila prisiljena teniški lopar zamenjati za metlo, do medle romantične komponente filma, ki nikoli ne zadiha s polnimi pljuči in je po moji oceni nepotrebna. Na račun takšnih rešitev pripoved zagotovo izgubi nekaj ostrine, vendar je celostna podoba še vedno dovolj jasna in zanimiva, da upraviči čas investiran v ogled filma. 

Ocena:

Foxcatcher (2014)

Slovenski naslov: Foxcatcher: Boj z norostjo
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Biografija, Drama, Športni
Dolžina: 134',  Imdb
Režija: Bennett Miller
Scenarij: E. Max Frye, Dan Futterman
Igrajo: Steve Carell, Channing Tatum, Mark Ruffalo, Sienna Miller, Vanessa Redgrave

Bennett Miller Foxcatcherja odpre s starimi dokumentarnimi posnetki, ki prikazujejo aristokracijo v lovu na lisice. Dokumentarni posnetek poleg utemeljitve naslova ponudi motiv dinastije v nastanku in nam pomaga dojeti, kako zelo dolgo nekatere najvplivnejše družine akumulirajo kapital in povečujejo svojo moč in vpliv. S filmom, ki pri nas nosi podnaslov Boj z norostjo, se Miller po drami Capote in vmesnem izletu na teritorij športne drame (Zmagovalec, 2011) vrača s filmom, ki je nekakšna žanrska mešanica obeh omenjenih. Po eni strani Miller tako še vedno ostaja v stiku s športom in športniki, vendar je samo jedro zgodbe bolj temačno, bazirano na psihološkem profiliranju likov, kar je potemtakem bližje vzdušju, ki smo ga občutili ob gledanju biografske zgodbe Trumana Capoteja. 

Miller nam najprej predstavi Marka Schultza (Tatum), olimpijskega rokoborskega prvaka, ki nikoli ni uspel unovčiti svojega velikega uspeha. Olimpijski prvaki so navadno nacionalni heroji, toda v deželi, v kateri je število osvojenih kolajn na velikih tekmovanjih vedno zelo visoko, zmagovalci v manj popularnih športih hitro tonejo v pozabo. Ne pomaga niti dejstvo, da je Mark vase zaprt samotar, ki je neroden v komunikaciji z ljudmi; v njegovih očeh je delni krivec za njegovo mizerijo starejši brat Dave (Ruffalo), prav tako olimpijski prvak z istih olimpijskih iger (Los Angeles, 1984), ki je zmagal v nižji kategoriji. Davu, ki zdaj v vlogi trenerja Marka pripravlja na naslednje svetovno prvenstvo in olimpijske igre v Seulu, veliko bolj leži vloga slavnega športnika. Dober v komunikaciji z novinarji, pokrovitelji in ljudmi iz olimpijskega komiteja, Dave je vedno bil prvo ime družine Schultz. 

Brata kljub vrhunskim dosežkom nimata najboljših pogojev za delo in ko na njuno adreso prispe povabilo multimilionarja Johna Du Ponta (Carrell), ki želi financirati priprave na naslednje veliko tekmovanje, Mark začuti, da mu nekdo končno namenja pozornost, ki si jo zasluži. Zato brez pomisleka sprejme Du Pontovo povabilo, ki je na svoji ogromni posesti zgradil moderno pripravljalno središče. Sodelovanje z premožnim dobrotnikom je zanj priložnost, da končno stopi iz bratove sence in vsem pokaže, kdo je največji športnik v družini Schultz. Dave je namreč družinski človek, ki se ne more tako enostavno preseliti na drugi konec Amerike in na tej točki se brata ločita. Mark tako začne s treningi pod okriljem Johna Du Ponta, velikega patriota in ljubitelja rokoborskega športa, ki v sodelovanju z olimpijskim prvakom vidi priložnost za samopromocijo in uresničitev lastnih trenerskih ambicij. Po začetni idili Du Pontov velikanski ego začne načenjati Markovo samozavest in ta počasi spoznava, da sodelovanje z Du Pontom mogoče ni bila najboljša odločitev.

Foxcatcher je pripoved, ki funkcionira na dveh poglavitnih nivojih. Na enem nivoju je to prikaz potlačenih čustev, nesoglasij in neizrečenih obtožb, ki zaznamujejo odnos bratov, predstavljen iz perspektive mlajšega Schultza, na drugem pa imamo opravka s kompleksno karakterno študijo vplivnega posameznika, v čigar narcisoidni personi se, skozi stoletja akumuliranja moči in vpliva, manifestira prepričanje o lastni izjemnosti in večvrednosti. In ker govorimo o enemu izmed najsijajnejših predstavnikov ameriške družbe, primerjava z ameriškim kompleksom večvrednosti se ponuja kot samoumevna paralela. Miller te motive zapakira v počasno, atmosferično izkušnjo, ki se na gledalca v največji meri prinaša preko vizualne komponente filma, saj je dialoški aspekt tu predvsem zato, da nudi adekvatno podporo podobam na zaslonu. Večina filmov s športno tematiko koristi dosežke in zmagoslavja športnikov kot sredstvo za graditev suspenza in doseganje čustvenih vrhuncev. Miller v film sicer vključi scene s tekmovanj in prikaže pot mlajšega Schultza do naslova svetovnega prvaka, vendar te prizore slika hladno, nečustveno, brez evforije, ki navadno spremlja takšna zmagoslavja. Zmagoslavje je v tem primeru prazno, v njem je celo čutiti kanček razočaranja, saj nihče izmed ključnih akterjev v teh trenutkih ne čuti pravega zadoščanja. Športnik zato, ker si največ zaslug za njegovo zmago pripisuje namišljeni kvazi trener, taisti trener pa med hlinjenjem navdušenja ves čas nekje globoko v sebi ve, da si pripisuje preveč zaslug, istočasno pa ga razjeda spoznanje, da sam nikoli ne bo dosegel takšne izjemnosti. 

Čeprav sprva dobimo občutek, da bo film v epicenter zgodbe postavil mlajšega Schultza in njegov odnos s starejšim bratom, Miller relativno zgodaj fokus preusmeri na ekscentričnega bogataša in njegovo disfunkcijo. Potapljanje v njegovo norost je postopno, njegova okvara je jasna in dobro utemeljena. Pravijo, da je kvaliteta filma sorazmerno enaka kvaliteti njenega glavnega antagonista. Glavna odlika kvalitetnih filmov je sposobnost, da nam na dovolj prepričljiv in logičen način približa disfunkcijo antagonista in njegov boj z notranjimi demoni. Bajeslovno bogastvo tako Du Pontu ne pomaga pregnati občutka osamljenosti, ne zrasti v materinih očeh, ki sina v nobenem trenutku ne doživlja kot sebi enakovredno bitje. Za konstrukcijo tako kompleksnega karakterja je Miller potreboval vrhunskega igralca. Nekoliko nepričakovano ga je našel v Stevu Carellu, ki je po moji oceni tu ustvaril najboljšo vlogo v karieri in nobeno presenečenje ni, da ga mnogi vidijo, kot enega izmed resnih kandidatov za zlati kipec. Foxcatcher je očitno film rezerviran za netipčno selekcijo igralskega kadra. Tudi Channingu Tatumu uspe več kot solidno upravičiti izkazano zaupanje — Tatum  je menda bil Millerjev prvi pick že pred osmimi leti, ob prvem neuspešnem poskusu realizacije projekta Foxcatcher, čeprav je ta takrat bil še zelenec, ki ga je režiser opazil v indie uspešnici A Guide to Recognizing Your Saints (R: Dito Montiel, 2006). Standardno zanesljivi Mark Ruffalo zaokroži odlično izpolnjeno igralsko križanko,  ki jo je osebno sestavljal Bennett Miller. Filmu lahko očitamo nekatere pomanjkljivosti (denimo podhranjenost obeh pomembnejših ženskih likov), a tudi s temi pripombami je Foxctcher še vedno ena izmed najbolj užitnih filmskih izkušenj tekočega leta. (+4)

Ocena:

Moneyball

Slovenski naslov: Zmagovalec
Država: ZDA 
Leto: 2011
Žanri: Biografija, Drama, Športni
Dolžina: 133',  Imdb
Režija: Bennett Miller
Scenarij: Steven Zaillian, Aaron Sorkin 
Igrajo:  Brad Pitt, Jonah Hill, Philip Seymour Hoffman, Robin Wright, Chris Pratt, Stephen Bishop, Brent Jennings, Ken Medlock

Zadnji baseball film, ki mi je ostal v lepem spominu sem videl skoraj dve leti nazaj. Govorim o Sugar (Anna Boden in Ryan Fleck, 2008), ki nam ta šport predstavi iz perspektive igralca in nam pokaže, kako zelo težko je uspeti na najvišjem nivoju. Zmagovalec na drugi strani predstavlja pogled na baseball iz perspektive vodstvenih struktur, se ubada s skavti, trenerji, športnimi direktorji in ostalim klubskim osebjem. V epicentru pripovedi stoji Billy Beane (Brad Pitt), generalni menedžer oaklandskega baseball moštva. Nad Billyjem je le lastnik moštva, ki je zaprl pipico in močno oklestil proračun za novo sezono. Kljub dejstvu, da je klub zapustilo nekaj pomembnih igralcev, denarja za zveneče okrepitve ni. Billy poskuša prepričati lastnika, naj vendarle odpre mošnjiček in odobri sredstva za vsaj tri kvalitetne (drage) okrepitve, toda šef je neomajan. Billy se bo moral sprijazniti s finančno konstrukcijo, ki izključuje drage nakupe. Pred njim in njegovo  skavtsko službo je zahtevna naloga - z minimalnimi sredstvi morajo zakrpati moštvo. Med iskanjem okrepitev pri konkurenčnem moštvu, po naključju sreča nepomembnega analitika Petra Branda (Jonah Hill). Mladi diplomirani ekonomist mu predstavi svoj povsem matematičen pogled na baseball in mu na hitro razloži, zakaj statistični podatki in celoletna povprečja ponujajo najbolj iskreno sliko vrednosti posameznega igralca in celotnega moštva. Po njegovem modelu je mogoče s pametno, statistično podkrepljeno selekcijo igralcev, z relativno skromnimi sredstvi sestaviti kompaktno moštvo, ki se lahko kosa z najboljšimi. Naslednji dan Peter Brand prevzame vlogo Billyjevega svetovalca in se skupaj z njim loti prenove moštva. Statistični izsledki ponudijo neke nove resnice, s katerimi se ostali staroselci v klubu ne morejo in ne želijo sprijazniti.   

Ali je pri neameriškem gledalcu sploh mogoče doseči enako raven zadovoljstva, kot pri njegovem ameriškem ekvivalentu s filmom, ki obravnava tipično ameriški šport? Z ogledom sem odlašal prav zaradi moje vcepljene nezainteresiranosti za ta šport. Nekoliko podcenjevalno sem se celo zafrkaval z znanci, da film ne more biti kaj prida, saj v njem ne igra Kevin Costner, ki je že večkrat po filmsko izkazal svojo ljubezen do baseballa. Če bi podoben film, s podobno zgodbo in podobno produkcijsko vrednostjo govoril o nogometu, potem bi ga verjetno hvalil na ves glas. Zato se mi zdi navdušenost ameriških kritikov in publike, ki imajo ljubezen do tega športa zapisano v genih, povsem legitimna in razumljiva. Kakorkoli, tudi za neameriškega gledalca je Zmagovalec povsem všečna filmska izkušnja. Sploh če vemo, da je v filmu zelo malo prostora namenjeno sami igri in veliko več zakulisnem dogajanju. Privzeta nastavitev povprečnega človeka sili v simpatiziranje z majhnimi, šibkimi in nemočnimi. Kolikokrat ste med ogledom kakšne tekme navijali za Davida in proti Golijatu? Verjamem, da neštetokrat, izjeme so le tekme, v katerih nastopajo domači klubi ali reprezentance. 

Iz tega izhodišča gre tudi Zmagovalec, ko od nas zahteva (in tudi dobi) simpatije, za obubožano ekipo, ki ji nihče ne pripisuje možnosti za uspeh. Kljub izdatni dolžini, ki je omogočala kakovostno karakterizacijo večjega števila likov, film na svojih plečih nosita predvsem Brad Pitt in Jonah Hill (oba z nominacijo za oskarja), ki se v svojih vlogah znajdeta zelo dobro, a vseeno menim, da je tisto kar pokažeta premalo za nominacijo. Mogoče sem krivičen, a kaj čem, tako čutim. Žal mi je, da takšen kaliber, kot je Hoffman, dobi tako mizerno vlogo, a kaj hočemo, saj je vendarle sam privolil v sodelovanje. Scenaristično dobro zatesnjen film je adaptacija istoimenskega romana Michaela Lewisa, na katerem je najprej delal neznani Stan Chervin, ki je nato svoje mesto prepustil bolj izkušenem Stevenu Zaillianu (Schindlerjev seznam, Tolpe New Yorka), ki je spisal novo verzijo. A tudi ta se ni obdržala in na koncu je obveljala tretja različica, ki jo je sestavil Aaron Sorkin (Socialno omrežje). Tudi na režiserskem stolčku ni šlo brez zapletov. David Frankel (The Devil Wears Prada) je bil prva izbira, toda studijski šefi so ga ekspresno zamenjali z bolj uveljavljenim Stevenom Soderberghom, a tudi on ni dočakal začetka snemanja. Studiu ni bila všeč njegova vizija in tik pred snemanjem je režisersko taktirko prevzel Bennett Miller (Capote.) Zmagovalec je dober film, v katerem lahko uživajo tudi tisti, ki baseballa/športa praviloma ne marajo. Konkreten film, ki gledalca ne dolgočasi, a obenem v nobeni točki ne izstopa tako močno, da bi se lahko vtisnil v trajnejši spomin. (3+)

Ocena:

Warrior

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Drama, Športni
Dolžina: 140',  Imdb
Režija: Gavin O'Connor
Scenarij: Gavin O'Connor, Anthony Tambakis
Igrajo: Tom Hardy, Joel Edgerton, Nick Nolte, Jennifer Morrison, Frank Grillo, Kevin Dunn

Prednovoletni čas je v filmskem svetu praviloma najbolj razgiban in zanimiv del leta. December je mesec, ki ga večina pretendentov za najprestižnejše nagrade izbere za premiere svojih filmov. Na ta način producenti želijo preprečiti daljšo časovno distanco med premiero in podelitvijo nagrad, vtisi ocenjevalcev so bolj sveži, nekaj pozitivnih točk prinašajo tudi ustrezno tempirane promocijske dejavnosti. Če se osredotočimo zgolj na prvo desetletje tekočega stoletja, opažamo,  da so filmi, ki govorijo o junakih, ki so tako ali drugače povezani z ringom in borilnimi športi, vedno imeli dober sprejem pri kritiki in publiki. Tako so samo v zadnjem desetletju kar štirje filmi prejeli eno ali več oskarjevskih nominacij. Najuspešnejši je bil Clint Eastwood s Punčko za milijon dolarjev (Million Dollar Baby, 2004),  ki je na koncu nagrajen s štirimi zlatimi kipci, dva oskarja je lani prejel Borec (The Fighter, David O. Russell, 2010). Cinderella Man: legenda o boksarju (Cinderella Man, Ron Howard, 2005) in Rokoborec (The Wrestler, Darren Aronofsky, 2008), sta na koncu s praznimi rokami odšla domov, prvi je ostal pri treh , drugi pri dveh nominacijah. Pri naslovnem umotvoru se je na režiserski stolček usedel Gavin O'Connor, ki obenem sopodpisuje tudi scenarij. O'Connor je pozornost pritegnil s komično dramo Begavki (Tumbleweeds, 1999),  v kateri si je Angležinja Janet McTeer prislužila oskarjevsko nominacijo za najboljšo žensko vlogo. Dobro sprejeta je bila tudi športna drama Čudež (Miracle, 2004) s Kurtom Russellom v naslovni vlogi, veliko slabše je končala O'Connorjeva krimi drama, Čast in slava (Pride and Glory,2008), z  Edwardom   Nortonom in Colinom Farrellom v glavnih vlogah, ki ga sam štejem, med povsem spodobne filme. Pred finančnim polomom na kino blagajnah, je Warrior sodil v krog kandidatov, ki lahko doseže kakšno nominacijo, danes je več ali manj jasno, da se kaj takega ne bo zgodilo (nekaj možnosti naj bi imel le še Nick Nolte, pri nominacijah za stranskega igralca).  

Paddy Conlon (Nick Nolte) je zdravljeni alkoholik, ki za seboj ima že tisoč dni brez pijače. Zaradi odvisnosti od alkohola je izgubil družino, zapustila ga je žena in sinova, ki sta šla vsak na svojo stran. Po 14 letih se pred Paddyjevo hišo v Pittsburghu nepričakovano pojavi mlajši sin Tommy (Tom Hardy), ki se je pravkar vrnil iz Iraka. Starejši sin Brendan (Joel Edgerton) z družino živi v Philadelphii, kjer na srednji šoli predava fiziko. Dolgo nazaj, ko so Conlonovi še bili srečna družina, je Paddy sinova  vpeljal v svet borilnih športov. Kasneje, ko se je družina znašla na robu propada,  je Tommy odšel z mamo in prevzel njen dekliški  priimek, Brendan je še nekaj časa ostal pri očetu, a na koncu tudi sam obupal, ga zapustil in odšel. Potem je zvil svoje gnezdo, se poročil s srednješolsko ljubeznijo in dobil otroka. Toda hčerkina huda bolezen je družino finančno izčrpala, nato je prišla še recesija in hudi časi za družine s hipotekarnimi krediti. Med njimi  se je znašla tudi Brendanova družina, ki jo loči le še 30 dni od prisilne deložacije. Nekako v tem času se je rojstno mesto vrnil Tommy in že naslednje jutro obiskal boksarko šolo, ki je nekoč treniral. Hitro se je znašel v ringu s priznanim borcem mešanih borilnih veščin (UFC) in ga po nekaj trenutkih v ringu, z lahkoto knockoutiral.  Kasneje se je izkazalo, da je prav ta knockout bil njegova vstopnica na veliki UFC turnir, na katerem se zberejo najboljši borci sveta, da bi se potegovali za šampionski pas in večmilijonsko glavno nagrado. Tisto kar Tommy ne ve je, da bo mesto med sodelujočimi nepričakovano dobil tudi Brendan, ki je znova nadel rokavice in začel kot po tekočem traku podirati nedorasle nasprotnike. Seveda, to še zdaleč ne bi bilo dovolj za uvrstitev na turnir, če preste vmes nebi vmešala nepredvidljiva usoda.  

Če sodite med tiste, ki ljubite suspenz, ki ga s seboj prinašajo dvoboji v ringu, potem je Warrior vsekakor zanimiva izbira in najboljši pretepaški film, ki sem ga videl v tekočem letu. Tako kot pri vseh podobnih filmih, tudi tukaj ozadje boksarskih dvobojev spremlja družinska drama in hude zamere, ki so na nasprotnih bregovih utrdile glavne protagoniste. Nick Nolte je izključni krivec za razpad družine Conlon, nasilje, ki je spremljalo njegovo popivanje, je v beg nagnalo Tommyja in njegovo mater. Z njima bi moral oditi tudi Brendan, a se je odločil očetu ponuditi še eno priložnost. In prav to odločitev  mu je takrat mladoletni Tommy neskončno zameril. Zato sta brata tudi 14 let kasneje, še vedno malodane sovražnika. Gavin O'Connor v svojem petem filmu (če zraven ne štejem tv filmov in serij), pripoveduje zgodbo , v kateri lahko zasledimo odmeve različnih, tematsko sorodnih filmov. Ne bom se spuščal v podrobnejšo analizo v tej smeri, toda dejstvo je, da se O'Connor ni pretirano trudil izogniti klišejem. Pravzaprav je danes težko posneti karkoli, ki hote ali nehote ne bo izpadlo klišejsko, že videno, predvidljivo. To je tudi največja pomanjkljivost Warriorja, ki se sprehaja po dobro znanih stezah, večino časa igra na predvidljive note in se le mestoma izogne pričakovani oz. očitni potezi. Moteče so tudi scenaristične rešitve, ki nekoliko podcenjujejo gledalca (denimo odločitev, da brata ne vesta, da se bosta srečala na zaključnem turnirju), ali možnost, da mati nikoli ni poiskala sina, ki ji ni storil nič slabega, da tudi pred njeno smrtjo, ni prišlo do njunega srečanja. To so več ali manj najočitnejše pomanjkljivosti, toda, na našo srečo Warrior premore veliko več pozitivnih, kakor negativnih lastnosti.  O'Connorju uspe zgodbo zapakirati v odlično atmosfero in zelo dober ritem, ki blagodejno vpliva na našo koncentracijo. Toda, vse bi bilo zaman, če režiserju ne bi uspelo angažirati pravih igralcev v treh ključnih vlogah.  O'Connor je kljub nasprotovanju producentov vztrajal pri Nicku Nolteju in zadel v polno. Poglavje zase je Tom Hardy, ki se je v pripravah na vlogo zredil za 13 kg čistih mišic. Njegova vrhunska upodobitev jeznega, čustveno poškodovanega bivšega marinca, ki se počuti živ le, ko na tla spravlja nasprotnike v ringu, je še ena vloga, pri kateri do izraza pride njegova talentiranost. Nekateri ste ga mogoče že opazili v Rokenrolerju (RocknRolla, Guy Ritchie, 2008),  drugi spet v Nolanovem Izvoru (Inception, 2010),  toda njegova prva odmevnejša glavna vloga je prišla v Refnovem Bronsonu (beri filmoljubov zapis tukaj). Australec Joel Edgerton  (Animal Kingdom), je odlična izbira za vlogo starejšega brata, neopaženo ni minil niti nastop Jennifer Morrison (mlada pomočnica dr. Housa), ki je tukaj odigrala ženo starejšega brata. Redki so filmi, pri katerih ne privoščimo poraza nobenemu nasprotniku, ko se ne moremo odločiti, koga bi raje videli na zmagovalnem odru. 

Ocena: