Underbelly (2008– )

Slo naslov: Čistka v podzemlju

Država: Avstralija

Jezik: angleščina

Leto: 2008

Dolžina: 6 sezon (68 epizod),  Imdb

Žanri: krimi, drama, misterij

Slo recenzija: -

Režija: Tony Tilse, Shawn Seet, David Caesar

Scenarij: Peter Gawler, Felicity Packard, Kris Mrksa

Igrajo: Caroline Craig, Gary Bennett, Marcus Shultz, Paul Tassone, Daniel Roberts, Rodger Corser, Gyton Grantley, Dieter Brummer

[SLO]

Serija nas popelje skozi vzpone in padce v avstralskem podzemlju, skozi oči obeh strani zakona. Odvija se v različnih časovnih obdobjih, in mestih z novimi vodij hudodelskih združb in policijo, ki jih poskuša privesti pred sodišče.

[ENG]

Each season of this multi award winning Television series takes you through a 13 episode run in the rise and fall of real life Australian underworld figures as told from both sides of the law. As each new season unfolds you are in a different time period and City with new Crime Bosses and the Police that try to bring them to justice. 

Ocena

$5 a Day (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 90' ,  Imdb
Režija: Nigel Cole
Scenarij: Neal H. Dobrofsky, Tippi Dobrofsky
Igrajo: Alessandro Nivola, Christopher Walken, Sharon Stone, Dean Cain, Peter Coyote, Amanda Peet

Ritchie je pravkar izgubil službo sanitarnega inšpektorja, ker je v prijavnici za službo lagal o svoji preteklosti. Nekaj časa je preživel v zaporu, kar je nesprejemljivo, če želiš delati v javni upravi. Nič ne pomaga, če si  dober pri opravljanju svojega dela. A s tem se slabih novic ni konec. Še isti dan ga zapusti dolgoletno dekle Maggie, ki ima dovolj njegove zaprtosti in skrivnostne preteklosti. »Počutim se, kot bi živela ob popolnem tujcu,« mu pove in odide. Ritchie čuti, da je prišel čas za obračun s preteklostjo, zato se odpravi v Atlantic City, kjer bo srečal Nata. Nat je njegov oče, mojster ukan in prevar, s katerim je Ritchie dolgo nazaj pretrgal vse stike. Zdaj ga oče vabi k sebi z izgovorom, da je hudo bolan. Nat nima veliko časa pred sabo, zato želi preživeti nekaj dni s sinom in popraviti napake storjene v preteklosti. Toda Ritchie očetovi zgodbi ne verjame in je trdno prepričan, da gre za še eno ukano starega prevaranta, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev.

Moram priznati, da me je k ogledu privabila dobra igralska zasedba in osnovni zaplet, ki je deloval kar obetavno. Christopher Walken v vlogi prevarantskega očeta, poskuša popraviti odnose s sinom edincem (Alessandro Nivola), razrešiti nekaj neporavnanih računov z bodočim županom in obiskati leseno počitniško hiško, v kateri je nekoč s pokojno ženo in sinom preživel čudovite počitnice. Spotoma se bosta ustavila pri ženski, nekoč Ritchijevi varuški (Sharon Stone), ki je med puberteto in odraščanjem pogosto igrala glavno vlogo v njegovih seksualnih fantazijah. Komična drama in road movie sta oznaki, ki se najbolj priležejo filmu Nigela Cola (Calendar Girls, Saving Grace), v katerem oče in sin poskušata razrešiti medsebojna nesoglasja. Vsako potovanje ima svoj začetek in cilj, ki je v našem primeru tudi konec filma, po katerem sem bil komajda zadovoljen z videnim. Igra je dobra, Walken ne more razočarati, a tudi Nivola ni od muh, gledal sem ga v lepem številu t.i. malih filmov, kjer se ta zanimivi igralec pokaže v najboljši luči. Film na žalost nima prave globine, čustvena razmerja med protagonisti me niso ravno prepričala, komični elementi so nekoliko boljši, a skupek vsega je le solidno povprečje.

Ocena: 6.0/10

The Square (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Avstralija
Leto: 2008
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 105' ,  Imdb 
Režija: Nash Edgerton
Scenarij: Joel Edgerton, Matthew Dabner
Igrajo: David Roberts, Claire van der Boom, Anthony Hayes, Joel Edgerton, Peter Phelps, Bill Hunter, Hanna Mangan-Lawrence, Kieran Darcy-Smith, Brendan Donoghue

Nash Edgerton je v filmskem svetu znan večinoma po svojih kaskaderskih vložkih, sodeloval je pri lepem številu znanih naslovov, odigral nekaj manjših vlog in posnel nekaj kratkih filmov (najbolj znan in tudi nagrajevan je Spider), preden se je loti režije igranega filma. Nash Edgerton je brat nekoliko bolj znanega avstralskega igralca Joela Edgertona, ki je spisal scenarij za The Square in v njem pod bratovo režisersko taktirko odigral eno izmed glavnih vlog.

Dva avtomobila so parkirana na osamljenem parkirišču, v enem sta dva psa, pudelj in večji pas (pasje pasme so zame zona somraka), v drugem pa njihova lastnika. Opazujemo par sredi strastnega seksa na zadnjem sedežu avtomobila, kmalu izvemo da je to nekaj, kar Ray in Carla počneta že lep čas. Ray se bliža petdesetim in išče popestritev monotonega zakonskega življenja, veliko mlajša Carla pa pri možu ne dobi dovolj pozornosti, zato se je odločila poiskati ljubezen drugje. Po prihodu domov Carla opazi potovalko z denarjem v moževih rokah, ki jo ta skrije na podstrešje, ne vedoč, da ga je Carla videla. Ko ostane sama, Carla preišče vsebino potovalke in odkrije zajeten kup denarja. Ray in Carla sta pogosto fantazirala o pobegu in vedno se je izkazalo, da je denar največja ovira. In zdaj je na njenem podstrešju veliko denarja, le še Raya treba prepričati, da ga vzameta. Ta se sprva obotavlja, a na koncu vendarle pristane. Skujeta načrt, kako priti do denarja. Ray najame človeka, ki bo uprizoril požar v Carlini hiši. Plan je na videz popoln, saj bo preiskava pokazala, da je požar zakrivila električna napeljava za novoletne lučke. Toda nihče ni predvidel, da hiša ob izbruhu požara ne bo prazna. Nihče v enačbo ni vključil Carline tašče, ki je prišla na obisk za novoletne praznike. Jutro razkrije hišo pogorelo do tal in taščino zoglenelo truplo v naslanjaču.

The Square  zagotovo ne sodi med najizvirnejše filme, kar sem jih kdaj videl, saj vsebinsko uporabi kar nekaj klišejev in prejemov, ki dogajanje usmerjajo v predvidljivi smeri. A kaj, ko je kljub temu film preprosto odličen. Največ zaslug verjetno ima Edgerton, ki kaže izjemen čut za graditev zgodbe in ustrezne atmosfere, ki jo brez pomisleka lahko označim za tipično noirovsko. Lahko sklepam, da je Edgerton navdih iskal pri bratih Coen in njihovem Krvavo preprosto ali recimo v  Preprostem načrtu Sama Raimija in verjetno še kakšnem naslovu, ki mi zdaj ne pride na misel. Edgertonov film deluje na vseh ravneh, kljub razmeroma velikemu številu likov, ki nimajo le obrobne vloge v pripovedni strukturi, režiser zelo uspešno postavi zgodbo in predstavi svoje like. Gledalec nikoli ne tava v temi, razen takrat seveda, ko se je avtor odločil drugače. Tako kot je to v navadi pri  filmu noir, prešuštvo je le uvod v nekaj, kar bo nedvomno preraslo te okvirje. Ko se v igri pojavi denar in Ray in Carla skujeta navidez popoln načrt, čutimo, da veliko stvari lahko gre narobe. In prav to se tudi zgodi, vse kar lahko gre narobe, tudi gre narobe. Božične lučke so lahko usodne, pasja ljubezen se lahko konča tragično, preobilno deževje pa je Rayev najhujši sovražnik, ki preti z razkritjem kraj zločina. Film bi mogoče potreboval malce več seksualne napetosti na relaciji Ray-Clara, s katero bi postopki prešuštnikov še nekoliko bolj dobili na veljavi, a tudi tako je ta nizkoproračunska stvaritev film, ki nam ponudi veliko dobrega. Zelo dobro odigran, odlično posnet in zmontiran, začinjen s pametnimi dialogi in zelo dobrim, usklajenim ritmom, The Square je film, ki ga nikakor ne gre spregledati.

Ocena: 7.5/10

Adventures of Power (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Komedija, Glasba
Dolžina: 89' ,  Imdb 
Režija:  Ari Gold
Scenarij: Ari Gold
Igrajo: Ari Gold, Michael McKean, Jane Lynch, Shoshannah Stern, Albert Huerta, Adrian Grenier

Kdo je Ari Gold? Če ste najprej pomislili na Jeremyja Pivena in Entourage, ste na napačni sledi. Ko pogledamo seznam nastopajočih in med njimi opazimo ime Adrian Grenier, spet pomislimo na isto, vendar tukaj gre zgolj za naključje, Priskledniki (Entourage) nimajo nič skupnega s tem projektom. Adventures of Power je mali neodvisni film, glavno vlogo je odigral prav Gold, za katerega je to bil dolgometražni prvenec.

Power je ime glavnega junaka, ki živi v majhni sobici, ki mu jo je prijazno odstopila teta Joni, stene njegovega bivališča krasijo številni posterji. Power dela v kamnolomu, službo mu je zriktal oče, vodilni sindikalist in človek, ki ga Powerjevi sodelavci zelo spoštujejo. Power nima punce, nasploh se v njegovem življenju dogaja bolj malo. Njegova največja strast je igranje navideznih bobnov, njegova priljubljena glasbena skupina je Rush. V majhnem mestecu ob mehiški meji se ne dogaja prav veliko, edini kraj kjer Power lahko pokaže svoj talent, je nek neugleden lokal, kjer občasno organizirajo bitko talentov. Gostje lokala za njegov nastop nimajo prav veliko razumevanja, razen ostarelega Mehičana in njegovega najstniškega prijatelja, mu nihče ne ponudi podpore. Ko nekega dne brezciljno tava po mestu, naleti na letak, ki vabi na veliko tekmovanje v igranju navideznih bobnov. Tekmovanje poteka v Mehiki, v bližnjem obmejnem mestecu, način na kateri je izvedel za tekmovanje,  Power razume kot dejanje usode. Power se usede na prijateljev BMX in se odpravi v Mehiko, na tekmovanje, ki bi lahko bilo prelomnica v njegovem življenju.

Power je zguba, ki ga nihče, tudi njegovi bližnji ne jemljejo resno. Lahkotna komedija postavi  antijunaka v glavno vlogo, osrednji lik je nekakšna mešanica med  Napoleon Dynamitom in Hot Rodom, človek ki živi v svojem imaginarnem svetu navideznega bobnanja. Adventures of Power je nizkoproračuski film in tako tudi izgleda, vizualna podoba je zelo blizu kakemu eksperimentalnemu študentskemu filmu. Glavni junak je sicer simpatičen, a je njegova celotna drža enostavno premalo zabavna. Gre za film, ki je osvojil nekaj nagrad na manjših neodvisnih festivalih, prav zaradi tega sem ga tudi pogledal. V prihodnje bo moral Gold ponuditi veliko več, da mu znova ponudim priložnost.

Ocena: 5.0/10

Ballast (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 96' ,  Imdb 
Režija: Lance Hammer
Scenarij: Lance Hammer
Igrajo: Michael J. Smith Sr., Jim Myron Ross, Tarra Riggs, Johnny McPhail

Mississippi, ZDA je kraj, v kamor režiserski debitant Lance Hammer postavi svojo pripoved. Ruralno območje, razmeroma redko poseljenega ameriškega podeželja je kraj, kjer prevladuje sivina. Sivina na obzorju in sivina v ljudeh. Sivina, ki se počasi spreminja v črnino. Tako nekako se počuti Lawrence potem, ko se njegov brat dvojček odloči, da bo zapustil ta svet. Depresija je bila premočna, veselje so življenja izgubljeno, samomor edina opcija. Verjetno ste že slišali kaj o tem, kako zelo močne vezi vežejo dvojčka. Zaradi bratove smrti je Lawrence na tleh, tako potrt, da tudi sam  pritisne na petelina in se ustreli. Toda Lawrence ne umre, temveč konča v bolnišnici in se po okrevanju vrne domov. Dejstvo, da je še živ, mu ne vlije novih moči, še vedno je zelo depresiven, za nič mu ni mar, tudi če ga oropajo ne. Celo tako prijazen je, da roparju prinese denarnico in mu izroči denar. V hišo je s pištolo v roki prišel James, njegov nečak, ki ga je zdaj že pokojni oče zapustil že pred leti. Počasi spoznavamo ozadje preteklih dogodkov. Nečak, ki je danes star 12-13 let je že odvisnik, po mamila pa je hodil k napačnim ljudem, ki jim zdaj dolguje denar. Odvisnica je nekoč bila tudi njegova mama Marlee, ki jo je fantov oče zaradi odvisnosti zapustil. Dilerji iščejo Jamesa, domače stanovanje zanj in mater več ni varen kraj, zato se preselijo v hišo Jamesovega očeta. Montažni hišici je eno zraven druge postavil oče za oba brata, zdaj sta nečak in njegova mama zakonita dediča in po novem, Lawrencova prva soseda. Čeprav je na začetku Marlee zelo nenaklonjena Lawrencu in Jamesu prepoveduje druženje z njim, počasi uvideva, da so si vsi skupaj lahko medsebojno pomagajo in si tako marsikatero stvar olajšajo.

Ballast je bil nagrajen na več festivalih, najbolj ugledni sta vsekakor nagradi iz Sundancea. Razmah neodvisnega filma v zadnjih nekaj letih lahko pripišemo, med ostalim, tudi pocenitvi tehnologije potrebne za realizacijo filma. Prav Ballast je lep primer, kako se z minimalnimi sredstvi da posneti soliden film. Pogosta uporaba ročne kamere, malo dialoga in anonimusi v glavnih vlogah film močno približajo dokumentarnim prvinam. Prave zgodbe je bolj malo, najpomembnejši dogodek je smrt brata-očeta-bivšega moža, okoli katere režiser gradi turobno atmosfero. Ballast je film brez glasbe, tudi zvoki okolice so omejeni na minimum, kar še bolj poudari sivino in depresijo. Nekateri filmu očitajo pretirani minimalizem, tudi sam bi se v določeni meri strinjal s takšno trditvijo. Ballast ni tiste vrste film, ki si ga gledalec želi videti prav pogosto. Že prej sem vedel, kakšen bo film, nekaj uvodnih kadrov odlično napove, kaj lahko pričakujemo v nadaljevanju. Hammerju uspe gledalca povezati z liki in ga zainteresirati za njihovo usodo, igralci so odlično usklajeni z režiserjevo vizijo. Kljub izrazito depresivni drži nam film ponudi nekaj optimizma v obliki sporočila o pomembnosti družine in ohranjanja stikov z bližnjimi. Če ostanemo sami, opasani z širokimi zidovi, ki jih gradimo okoli sebe, obstaja velika možnost, da nikoli ne bomo videli sveta z odprtimi očmi.

Ocena: 7.5/10

Le premier jour du reste de ta vie (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: The First Day of the Rest of Your Life
Država: Francija
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 114 minut,  Imdb
Režija:  Rémi Bezançon
Scenarij: Rémi Bezançon
Igrajo: Jacques Gamblin, Zabou Breitman, Déborah François,Pio Marmai, Marc-Andre Grondin, Roger Dumas, Stanley Weber, Sarah Cohen-Hadria

Ali ste kdaj premišljevali o ključnih trenutkih svojega življenja? O dogodkih ki so zaznamovali vašo življenjsko pot? Verjetno ste se kdaj spraševali, kaj bi bilo, če bi se stvari iztekle drugače? The First Day of the Rest of Your Life se ne ukvarja s tem, kaj bi se zgodilo, če bi lahko spreminjali preteklost. Film je v resnici povzetek petih ključnih dni v zgodovini povprečne francoske družine. Pet dni, ki so zaznamovali njihova življenja in jih oblikovali v ljudi kakršni so danes. No, pa predstavimo družino, ko smo jo spremljali v drugem celovečercu dokaj neznanega francoskega režiserja Rémija Bezançona.

Najprej glava družine, oče in mož Robert Duval (Jacques Gambli), taksist, poznavalec rock & roll zgodovine, ki ni izpolnil pričakovanj zahtevnega očeta in postal nekaj več. Zaradi tega dejstva v očetovih očeh vidi le razočaranje. Razočaranje, ker mu je moral posoditi denar za nakup hiše, razočaranje ker je slab poznavalec vin,  ker je le taksist. Razen slabe volje, ki mu jo vedno znova prikliče obisk očeta, so odnosi med ostalimi člani družine dobri. Njegova soproga Marie-Jeanne (Zabou Breitman) je življenje  posvetila družini in vzgoji otrok, zdaj ko se približuje čas, ko bo najstarejši sin Albert zapustil domače gnezdo, je mama čedalje bolj panična. Njena nervoza se prenaša na ostale člane družine, ki jo poskušajo pomiriti in ji dopovedati da Albertovo samostojno življenje ne pomeni konca sveta. Mlajši sin Raphael je nepopravljivi romantik, ljubitelj kitarskih rifov, zagovornik ljubezni na prvi pogled. Usoda ga je ogoljufala za telefonsko številko, od katere je bila odvisna njegova sreča, številka je bila njegova vstopnica za nebesa. Ko jo je izgubil, je potonil v melanholijo iz katere dolgo ni našel izhoda. Srčne zadeve tarejo tudi najmlajšega člana družine. Fleur je dekle, ki ji je usojeno, da bo na boleč način spoznala vse ljubezenske pasti, punca ki je malokdo doma razume. Na skrivaj je zaljubljena v bratovega prijatelja, a kaj ko jo ta ne opazi. Peti, odmaknjeni član družine je Robertov premožni oče, ki se še najbolje razume z vnukom Raphaelom, ki ga obišče enkrat tedensko in z njim preizkuša vrhunska vina. Vina so starčkova največja strast, njegova vinska klet je polna redkih, posebnih, vrhunskih buteljk. Če bi vam povedal, katere dneve njihovih življenj bomo spremljali, bi vam izdal preveč. Zato si raje oglejte film in zagotavljam, da vam ne bo žal.

Svetoval bi, da ohranite koncentracijo v prve pol ure, kajti to je čas, ki si ga režiser vzame, da nas seznani z vsemi člani družine in nam na grobo predstavi njihove glavne značilnosti. Po tem času je gledalec že sprejel like na malih zaslonih in njihove težave vzel za svoje. Zelo kompleksno mešanje dogodkov in likov, nam ponudi odkrit, iskren vpogled v življenja ene navadne družine, s katero se z lahkoto poistovetimo. V tem filmu boste našli vse, ljubezen, srečo, žalost in nesrečo, ki jo je režiser kronološko razporedil na pet ključnih dogodkov. Bezançon je posnel film o vzgoji otrok, film o zakonskem življenju in težavah ki zakon spremljajo. Posnel je film o odraščanju, film ki bi mu najlažje rekli - smisel življenja. Mislim, da s tako definicijo ne pretiravam, kajti ta film je prav to - življenje v pravem pomenu besede. Zgodba, ki smo jo videli, po ničem ne izstopa iz množice podobnih zgodb, ki smo jih že videli, bodisi na filmu, bodisi v resničnem življenju. Razlika je v tem, da vsak posameznik takšno zgodbo doživlja enodimenzionalno, iz svojega zornega kota. Tukaj smo priča izjemnemu občutku mešanja usod in prepletanja posameznih zgodb z enim skupnim imenovalcem - družino.

Ocena: 8.0/10

Tokyo! (2008)

Slovenski naslov: Tokyo!
Država: Francija, Japonska, Nemčija, J. Koreja
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 112 minut,  Imdb 
Režija:  Michel Gondry, Léos Carax, Bong Joon-ho
Scenarij: Michel Gondry, Léos Carax, Bong Joon-ho, Gabrielle Bell   
Igrajo: Ayako Fujitani, Ryo Kase, Ayume Ito, Denis Levant, Jean-François Balmer, Renji Ishibashi, Teruyuki Kagawa, Yu Aoi, Naoto Takenaka

Tokyo! je film, ki se ukvarja z glavnim japonskim mestom, prestolnica je tista rdeča nit, ki povezuje zgodbe med seboj. Tokyo igra pomembno vlogo v življenjih tamkajšnjih prebivalcev in akterjev dogodkov, ki ji uprizarja film.  Pri filmu sta sodelovala tri režiserja, njihova skupna lastnost je, da nihče med njimi ni Japonec. Film je torej nekakšna predstavitev Tokia skozi oči tujcev, treh filmskih ustvarjalcev, ki japonsko prestolnico predstavljajo gledalcem z nekoliko surelističnim pridihom.  Film razdeljen na tri segmente so režirali Michel Gondry, Leos Carax in Joon-ho Bong. Vrstni red segmentov je identičen vrstnemu redu režiserjev.

Segment - Interior Design (Michel Gondry)

Akira in Hiroko sta mlad par, ki je pravkar prispel v Tokio. Akira je mlad režiser, ki želi predstaviti svoj art-house film v majhnemu gledališču. Hirokina prijateljica paru ponudi prenočišče v svojem miniaturnem stanovanju, dokler si Akira in Hiroko ne najdeta primernega stanovanja. Na njihovo žalost, tudi najslabša stanovanja presegajo njihove plačilne zmožnosti. Zato potrebujeta službo, ki jo Akira tudi dobi. Hiroko pri iskanju službe nima srečne roke, zato jo vedno bolj obdajajo občutki nesposobnost, nekoristnosti, manjvrednosti. Včasih pomisli, da bi bolje bilo, če nebi bila človek, temveč navaden stol. Tako bi se nekdo nanj vsaj usedel, počutila bi se koristno …

Segment – Merde (Leos Carax)

Drugo poglavje govori o čudaškem človeku iz kanalizacije, bosonogemu nasilnežu v zeleni obleki, ki se vsake toliko časa prikaže iz tokijskega podzemlja in terorizira naključne mimoidoče. Nenavadna rdeča brada in stekleno oko ne zbujata ravno prijetnih občutkov, njegov sprehod po ulicah je podoben uničevalnem pohodu. Naključnemu mimoidočemu bo vzel mobitel, ženski iztrgal šopek rož iz rok, pljunil v otroški voziček ... Preden se presenečene žrtve zavedo kaj se je zgodilo, je napadalec že izginil v kanalizaciji. Še preden je zakrivil svoj najhujši zločin se ga je prejelo ime - Pošast iz kanalizacije. In kaj je storil. V podzemlju je našel ročne bombe, še iz časov druge sv. vojne in se odpravil na ulico.

Segment - Shaking Japan (Bong Joon-ho)

Zadnji segment nam predstavi hikikomorija. Ta termin opisuje človeka izoliranega od ostalega sveta, samotarja, ki se izogiba stiku z ljudmi, na svoji koži ne prenese sončnih žarkov. Naslovni lik zgodbe že deset let ni zapustil svojega stanovanja. Ob vsakomesečnih denarnih prilivih bogatega očeta in telefonskem priključku možakar kar od doma opravlja vse potrebno. Dobava hrane, plačilo položnic. Njegovo dojemanje življenja se spremeni, ko mlada punca ki mu je dostavila hrano izgubi zavest in brez besed pade čez prag njegovega stanovanja. Za izgubo zavesti je kriv potres, zaradi katerega je punca omedlela od strahu. Tako je samotar prisiljen v prvi »človeški stik« po toliko letih. Prav ta »stik« bo hikikomorija pripravil do tega, da po tolikih letih stopi ven na ulico, začuti sonce na obrazu.

Nezmožnost prilagoditve, oz shajanja s družbo v kateri živimo je skupni imenovalec vseh treh zgodb, ki se razlikujejo predvsem v načinih, kako se ta odtujenost manifestira na posameznika. V prvi zgodbi je Hiroko tista, ki nikakor ne najde načina, kako bi počela kaj koristnega, prav nič ji ne gre od rok. Njen defekt tako vpliva na njeno samozavest in integracijo v družbo, zaradi tega je tudi osebna sreča ogrožena. Razlogi za Merdejevo sovražnost do družbe v drugi zgodbi so mi ostali neznani, toda kljub nerazumevanju njegovega početja, je zgodba izjemno zanimiva in nam ponuja najizrazitejši prikaz sovražnosti do družbe kot celote. Tretjo zgodbo najbolje definira nekaj prizorov med potresom v katerih Joon-ho Boong najprej pokaže prazno ulico, nato je ista ulica za nekaj trenutkov polna ljudi (med potresom), nato pa življenje znova zamre, ko se ljudi vrnejo notranjost v svojih domovanj. Tri kratke zgodbe so vsaka po svoje nekaj posebnega, drugačnega, nekonvencionalnega, kar je dandanes zelo redka lastnost v svetu filma.

Ocena:7.5/10

Anvil! The Story of Anvil (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Dokumentarni, Biografija, Glasbeni
Dolžina: 80 minut, Imdb
Režija: Sacha Gervasi
Scenarij: /Igrajo: Kevin Goocher, Glenn Gyorffy, Steve 'Lips' Kudlow, Robb Reiner, Chris Tsangarides, Tiziana Arrigoni

Preden sem videl Anvil! The Story of Anvil, sem imel napačno predstavo, da je ta film v resnici mockumentary (fejk dokumentarec, odigran dokumentarni film). Šele po ogledu sem malo raziskoval in spoznal, da je Anvil band, ki je še kako resničen. Največ zavajajočega učinka je prispeval Reinerjev This Is Spinal Tap, saj pogled na promocijski poster in kratka vsebina zelo spominjajo na Reinerjev kultni film, zato nas je tako veliko, ki smo bili mnenja, da je Anvil le Spinal Tap reciklaža.

Kanadski heavy metal band Anvil obstaja zelo dolgo, že 35 let ustanovitelja benda, pevec in kitarist Steve "Lips" Kudlow in bobnar Robb Reiner poskušata uresničiti svoje najstniške sanje. Lips in Robb sta pri 14-ih začela svojo glasbeno pot v rojstnem Torontu in prisegla, da nikoli ne bosta odnehala. Leta 82' so nastopili na Japonskem, na velikem glasbenem festivalu, kjer so fantje delili stage z velikimi bendi kot so Whitesnake, Scorpions in Jon Bon Jovi. Takrat so promovirali svoj prvi album Metal on Metal, a po studijskem prvencu in obetavnem začetku se stvari niso premaknile na bolje. Zelo hitro je bend potonil v pozabo, Robb in Lips sta imela le še lepe spomine na svojih »pet minut slave.« Fantje so se morali sprijazniti s tem, da od glasbe ne morejo živeti, zato so hodili v redno službo, ter tako preživljati sebe in družino. A de ne boste mislili, da so se odpovedali svojim sanjam. Nikakor ne. Fantje so od 80-ih do danes posneli kar 13 albumov, vsi albumi razen prvega in zadnjega, (s simboličnim imenom, This Is Thirteen), so doživeli neuspeh in so bili finančni polom. Njihova zgodba je pritegnila režiserja Sacho Gervasija, ki se je bendu priključil na njihovi evropski turneji, pripravah na to turnejo in s kamero ujel in prikazal zakulisje koncertiranja pozabljenega heavy metal benda.

Anvil je bil premierno prikazan na lanskem Sundanceu, nato je nadaljeval svojo »festivalsko« pot, na kateri je prejel kar nekaj odmevnih nagrad. Mnenja okrog Anvila so enotna, všeč je vsem, občinstvu in kritiki, razlogov za takšne odzive je kar nekaj. Že sama zgodba o fantih, ki se pri 50-ih še nista vdala in še vedno tako igrata na koncertih, ustvarjata nove pesmi in vmes hodita v službo je dovolj zanimiva. Če ste redno zaposleni in za svojo dušo igrate kitaro v kaki garaži, je zamisel o koncertni turneji najbrž nekoliko pretenciozna. Lips in Rob ne mislita tako. Tour menedžer je lahko vneta italijanska oboževalka, za enomesečno evropsko turnejo pa lahko izrabite neplačani letni dopust. Tudi ko igrate pred občinstvom ki ga lahko preštejete na prste ene roke, svoje delo opravite pošteno in profesionalno. Anvil je bend, ki je vse to prestal. Vse zgoraj zapisano je le delček tistega kar Anvil ponuja. Gervasi je odlično ujel iskren, čustven odnos med dolgoletnimi prijatelji, ki včasih eden drugemu žrejo živce, a nato zmorejo dovolj samokritike in moči za iskreno opravičilo. Lips in Rob predstavljata prijateljstvo v njegovi najčistejši obliki. V svojih čustvenih izbruhih je Lips tako človeški, resničen in samosvoj, zato je gledalec hočeš-nočeš potegnjen v dogajanje, prisiljen da sočustvuje z liki na ekranu. V Anvilu boste našli vse: humor, žalost, parodijo, samoparodijo, dramo, predanost glasbi, toplino in neuničljivost človeškega duha. Za ogled tega filma je glasbena usmeritev gledalca je nepomembna, tudi če vam težkometalni zvoki niso ravno pri srcu, vas to ne bo motilo. Anvilovci trenutno delajo na novem albumu, štirinajstem po vrsti, Juggernaut of Justice, njegov morebitni neuspeh pa zagotovo fantov ne bo ustavil na njihovi glasbeni poti.

Ocena: 8.5/10

Flammen & Citronen (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Srugi naslovi: Flame & Citron
Država: Danska, Češka, Nemčija
Leto: 2008
Žanri: Drama, Zgodovinski, Triler, Vojni
Dolžina: 130  minut,  Imdb 
Režija:  Ole Christian Madsen
Scenarij: Lars Andersen, Ole Christian Madsen
Igrajo: Thure Lindhardt, Mads Mikkelsen, Stine Stengade, Peter Mogge Mygind, Christian Berkel, Mille Lehfeldt, Flemming Enevold

Danski film zavzema pomembno mesto evropski kinematografiji, verjetno ne bo nič narobe če zatrdim, da so danski filmarji v samem evropskem vrhu. Kvalitetni filmi in število posnetih filmov letno, so hvale vreden dosežek, glede na velikost države in število prebivalcev. Na režiserskem stolčku je  Ole Christian Madsen, igralec režiser in scenarist, ki je bolj znan doma (leta 2002 je prejel nagrado za najboljši domači film), kot zunaj meja domovine, kjer ni dosegel večjih uspehov. Njegov mednarodno najbolj odmeven film je prav film, ki ga obravnava ta spis.

Film je zasnovan na resničnih likih iz danske zgodovine, postavljen v čas 2. svetovne vojne. Danska heroja protifašističnega gibanja sta bila človeka,  ki sta imela zanimiva vzdevka. Flammen in Citronen ali po domače Plamen in Limona, sta bila člana odporniškega gibanja, ki sta se sprva največkrat »ukvarjala« z domačimi kvislingi in akcijami zoper njih. Če rečem akcijami, potem imam v mislih likvidacijo vseh domačinov, ko so aktivno sodelovali z okupatorjem in imeli vplivno vlogo v državni ureditvi med okupacijo. Plamen in Limona sta nekoliko nenavaden par. Če je Plamen (Thure Lindhardt) hladnokrven, razsoden v kočljivih situacijah in predvsem neusmiljen pri egzekucijah je Limona (legenda danskega filma Mads Mikkelsen) njegovo pravo nasprotje. Vedno nervozen, ves prepoten, nezmožen stisniti na petelina ko bi ga moral, a vendarle neustrašen, brezpogojno predan skupnim ciljem. Sezname za »odstrel« naj bi sestavljal London, ter jih posredoval uporniškem gibanju preko uglednega odvetnika, ki nastopa v vlogi vodje upornikov. Plamen in Limona s svojimi akcijami počasi pridobivata na ugledu, a upravičenost njihovega početja je postavljena pod vprašaj, ko dvojec odkrije, da je njihov nadrejeni nekatere sezname za uboje delal na lastno pest, voden koristoljubjem in ozkimi lastnimi interesi. Plamen in Limona spoznata, da sta bila le orodje v rokah spretnega manipulatorja z dobrimi zvezami pri zaveznikih.

Potem ko mi je v lepem spominu ostal še eden »severnjaški« film s podobno vojno tematiko, švedski Max Manus, se je na jedilniku znašla še danska različica boja proti okupatorju med drugo veliko vojno. Filmu le malo tega lahko očitam, saj gre za odlično posnet, odlično odigran in vseskozi zanimiv izdelek, ob katerem gledalčeva koncentracija ne bo popustila. Po tej plati filmu res nimam kaj očitati, toda, vsebinsko je zgodba preveč navadna, uporabljeno je preveč ustaljenih prejemov, da bi ta film lahko označil za presežek. Jasno je da vpletanje ženske v zgodbo ne bo prineslo nič dobrega. Agentka, za katero sploh ni jasno, za katero stran dela, je tako klišejsko in romantično neprepričljivo. Plamen, ki je tako skuliran, hladnokrven tip je izgubil razsodnost zaradi ženske, ki bi jo povprečen moški zlahka prebral. Akcijske sekvence delujejo dobro, Mikkelsen je znova v vrhunski formi, nič slabši ni niti Christian Berkel (Hoffmann), poveljnik lokalnega gestapa in največji sovražnik uporniškega dvojca. Skrivni sestanek na Švedskem, kjer zavezniki in vodje upornikov dogovarjajo povojno ureditev na Danskem je zanimiv dodatek, ki pokaže vso dvoličnost in razsežnost političnih iger, ob koncu 2. svetovne vojne. Film ki premore veliko dobrih elementov bi dejansko potreboval nekoliko bolj dodelan scenarij. Če se je režiser že podal v smeri ljubezenskih intrig, bi lahko ozadje teh odnosov nekoliko bolj približal gledalcu, namesto podajanja golih dejstev. Seštevek vsega je dober film, ki bi z manjšimi spremembami lahko bil še boljši, tako pa ostane le korak do odličnosti. Večina kritikov ni mojega mnenja in o tem filmu piše le v superlativih, a to je le dokaz, da nimamo vsi enakega okusa.

Ocena: 7.5/10

Sugar (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Drama, Športni
Dolžina: 120 minut,  Imdb
Režija:  Anna Boden, Ryan Fleck
Scenarij: Anna Boden, Ryan Fleck
Igrajo: Algenis Pérez Soto, Rayniel Rufino, Andre Holland, Michael Gaston, Jaime Tirelli, José Rijo, Ann Whitney, Richard Bull

Pot do uspeha, do statusa vrhunskega športnika, (kar v pravilu pomeni odlično plačanega športnika), je vedno težavna, naporna, posejana z ovirami, vzponi in padci. Marsikateri navadni smrtnik se ne zaveda, koliko stvari se mora uskladiti in koliko predpogojev mora biti izpolnjenih, da bi se dosegel uspeh. Vse se začne s talentom, to drži kot pribito, toda talent brez veliko dela skoraj vedno ne pomeni nič. Miguel Santos, a.k.a. Sugar, je mlad igralec baseballa, ki še vedno upa, da ga bodo izbrali. Da bo dobil svojo priložnost za odhod  v ZDA, kjer bo lahko dokazal, kako dober je. Že od otroštva je Sugar v trenažnem procesu, obiskuje trening kamp v rojstnem San Pedru, Dominikanska Republika. Že dejstvo, da lahko vadi v trening kampu in igra v domači ligi pomeni, da so ga opazili, da ga spremljajo. Vsak novi dan je novo dokazovanje, vedno ko se v kampu prikaže kakšen od skavtov, se igralci trudijo pokazati največ kar lahko. Dan, ki ga Sugar čaka celo življenje je le prišel. 19-letnika je je izbral Kansas City. Sugar odide v Kansas, nakar ga pošljejo na »kaljenje« v nižjo ligo. Igral bo v zvezni državi Iowa, za ekipo Bridgeporta, kjer bo pridobil prepotrebne izkušnje. Sugar kmalu dojame kaj »kaljenje« pomeni. V nižji ligi moraš vedno biti med najboljšimi, biti tisti ki odloča tekme, ki prispeva največ. Če to dosežeš, lahko upaš, da se boš prebil naprej, med »velike fante.« Miguelu na začetku kaže odlično, je med najboljšimi igralci in obeti so več kot dobri. Toda fant še ni prejel svojega »deleža nesreče«, ki ga doleti v obliki neugodne poškodbe. Po saniranju poškodbe se Miguel vrne na igrišča, toda nikakor ne pride do prave forme in njegovo mesto v prvi ekipi je pod čedalje večjim vprašajem.

Čeprav na prvi pogled dobimo vtis, da bomo gledali klasično športno dramo, je Sugar veliko več od klasične športne drame, zgodbe o uspehu, do katere glavni junak na koncu le pride. Veliko je spremljajočih motivov v  filmu, ki mu dodajo dodatno težo in ga naredijo bolj verodostojnega. Najprej je v ospredju socialni motiv, prizadevanje za odhod v obljubljeno deželo. Podpis pogodbe s profesionalno ekipo pomeni za marsikaterega mladeniča izhod iz revščine zanj in njegovo družino. Drugi bistven element filma je prikaz razvejane skavting mreže, ki jo imajo vsi večji ameriški klubi v deželah Latinske Amerike. Tako kot v Evropejcem veliko bližjem nogometu, je tudi tukaj postavljena zelo široka osnovna baza, ki pobira vse lokalne talente in jih privablja v lokalne trening kampe, kjer potem le resnično najboljši dobijo priložnost za odhod v tujino. Tako gledalec dobi vsaj približno občutek, skozi koliko filtrov se morajo prebiti mladi športniki, da pridejo na veliko sceno. Tretji najpomembnejši element je usoda glavnega  junaka (zelo dobro ga je odigral Algenis Perez Soto, ki se je tudi že preizkusil kot igralec baseballa), ki celo življenje sanjari le o tem, kako bo igral profesionalni baseball. Ko stvari v njegovi karieri krenejo navzdol, mladenič premore dovolj pameti in poguma, da svoje življenje usmeri na pravo pot in kljub nezavidljivi situaciji v kateri se je znašel, odkrije da so na svetu tudi druge stvari, ki ti lahko kakovostno zapolnijo življenje. Čeprav o baseballu pred ogledom nisem vedel nič in tudi po ogledu ne vem skoraj nič, me to niti malo ni oviralo, da na polno uživam v filmu.

Ocena: 7.5/10

Yip Man (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Ip Man
Država: Hong Kong
Leto: 2008
Žanri: Akcija, Biografija, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 106 minut,  Imdb
Režija: Wilson Yip
Scenarij: Edmond Wong
Igrajo: Donnie Yen, Simon Yam, Siu Wong Fan, Ka Tung Lam, Yu Xing, You-Nam Wong, Chen Zhi Hui, Hiroyuki Ikeuchi

V zadnjih mesecih sem večkrat zasledil debate na temo filma z naslovom Yip Man 2, kar je seveda pomenilo, da je prvi del že zgodovina, ter da je ta bil dovolj odmeven, da so se odločili posneti nadaljevanje, kar je spet bilo dovolj, da sem se malo pozanimal in nabavil prvi del filma. Sicer je kar dolgo čepel v čakalni vrsti, a sem  na koncu le naše čas zanj.

Yip man (Donnie Yen) je veliki mojster kung fuja, bolj natančno veščine ki je le ena od vej te tradicionalne borilne veščine, wing-chuna. Zelo spoštovan od vseh, tudi od tistih ki ga ne marajo, živi lagodno življenje z družino v mestu Fo Shan. Vedno je dovolj prijateljev, znancev, občudovalcev in učiteljev kung fuja , ki si želijo česa naučiti od velikega mojstra, ali celo preizkusiti svoje znanje kot njegov sparing partner. Fo Shan je veljal za mesto z največjo koncentracijo mojstrov borilnih veščin, kar je vedno magnet za nadebudne mojstre željne dokazovanja. Ko v mesto s podeželja pride zelo nasilni, brezobzirni kung fu mojster in zelo hitro premaga vse lokalne mojstre, se Yip man znajde v situaciji, v kateri se ne more izogniti spopadu s prišlekom. Yip man brez težav premaga nasilneža in tako postane mestni heroj, njegovo zmago slavi celo mesto.
Nato sledi časovni preskok,  po katerem izvemo da se je v Fo Shan marsikaj spremenilo. Zgodila se je japonska okupacija, veliko Kitajcev je bilo pobitih, v mestu vlada velik kriza in pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin. V težkih pogojih živi tudi Yip manova družina, hrane je čedalje manj, zato je veliki mojster prvič v življenju prisiljen poiskati delo, ki ga je mimogrede zelo težko dobiti. A stara slava še ni zbledela, na ta račun dobi delo v premogovniku. Po nekaj dneh v novi službi se mora soočiti z novo težavo. V premogovnik pridejo japonski vojaki in iščejo kung fu mojstre, ki bi se bili pripravljeni boriti na turnirjih, ki jih organizira njihov poveljnik, mladi general, velik ljubitelj borilnih veščin.Vsak zmagovalec dvoboja bo nagrajen z vrečo riža, kar je neverjeten motiv za sestradane ljudi in njihove družine. Yip man se zaveda, kako tvegano je to početje in svojo udeležbo ostro zavrača, toda splet okoliščin ga bo prisilil, da bo moral sodelovati.

Z nekaj brskanja po internetu boste odkrili, kdo je bil Yip man. Njegovo ime še danes ima veliko veljavo, saj je Yip man po koncu obdobja ki ga obravnava film, postal učitelj kung fuja, njegov učenec je bil nihče drug kot Bruce Lee, človek, ki je verjetno najzaslužnejši za planetarno popularnost borilnih veščin. Film mi je bil všeč zaradi več dejavnikov. Drugačnost prikaza spopadov, v katerih ni prostora za skakanje po stavbah in desetmetrskih skokov v višino, je le ena od teh. Okoli kung fuja, ki je osrednja nit filma so prepričljivo vpletene tudi drugi elementi, ki filmsko dogajanje dodatno bogatijo. Družinski odnosi, japonska okupacija, motiv upora okupatorju in sodelovanje domačih pomagačev-izdajalcev (za katere avtor najde potreben čas in jih prikaže večdimenzionalno), so stvari ki dvigujejo na višji nivo in zaokrožujejo v prepričljivo celoto. Spopadi so res lepo posneti, Donnie Yen se je izkazal v akcijskih sekvencah, pa tudi sicer človek izžareva karizmo in zlahka pritegne gledalčevo pozornost. Čeprav gre za akcijski film, je Yip man dovolj večplasten, da bo všeč tudi gledalcem, ki jim akcija preveč ne diši.

Ocena: 8.0/10 

Julia (2008)

Slovenski naslov: Julia
Država: Francija, ZDA, Mehika
Leto: 2008
Žanri: Drama, Krimi, Triler
Dolžina: 144 minut, Imdb
Režija: Erick Zonca
Scenarij: Aude Py, Erick Zonca
Igrajo: Tilda Swinton, Saul Rubinek, Kate Del Castillo, Aidan Gould, Jude Ciccolella, Bruno Bichir, Horacio Garcia Rojas, Gaston Peterson 

Jula je film, ki sem ga imel na lagerju že zelo dolgo. Bežen pogled na IMDB je razkrival bore malo, le to da glavno vlogo igra oskarjevka Tilda Swinton, ter da je film videlo razmeroma malo obiskovalcev te priljubljene filmske strani. Po ocenah sodeč, bi pričakoval da gre za solidno dramo in nič več. In vedno ko sem ga hotel pogledati, me je zmotila dolžina 144 minut. Zato sem z ogledom odlašal in odlašal, a sem zadnji vikend le našel čas in si ga ogledal.

Že v uvodu spoznamo Julio na razuzdani zabavi v nočnem klubu, kjer alkohol teče v potokih. Julia je huda žurerka obkrožena z večinoma moško družbo. Alkohol je njeno gorivo, ki jo žene v avanture po katerih navadno konča v postelji ali na zadnjem sedežu avtomobila kakega neznanca. Ko se prebuja, sprva niti ne ve kje je, niti kaj se je zgodilo. Potem se ji počasi vrača spomin, zavest o tem, da denimo mora v službo. V službo ki jo potem zaradi popivanja tudi izgubi. Julijin sponzor (tisti, ki ga navadno imajo odvisniki) vztraja, da Jula začne hoditi na skupinsko terapijo, srečanja alkoholikov, ki bi se radi znebili te odvisnosti. Čeprav se Jula zelo upira temu, na koncu le odide na srečanje, kjer spozna prijazno Mehičanko Eleno, s katero naveže stik. Po nekaj srečanjih ji Elena zaupa, da ima sina, ki so ji ga vzeli. Zdaj živi pri bogatem dedku, ki Eleni ne dovoli obiskov. Jula ne kaže zanimanja za Elenine težave, dokler ji ta ne pove, da želi dobiti (beri ugrabiti) sina nazaj, ter je pripravljena Juliji plačati 50.000 $ za pomoč pri tem dejanju. Julia je v resni finančni stiski, zamuja z najemnino za stanovanje, zdaj ko je brez službe, nujno potrebuje denar. Po kratkem premisleku, privoli v sodelovanje, pred načrtovano ugrabitvijo nabavi tudi pištolo(za vsak primer, si misli). Na dan ugrabitve ji Elena pove, da obljubljenega denarja nima, toda, lahko ga zahtevajo od fantovega zelo premožnega dedka.

Leto prej je Tilda Swinton prejela oskarja za stransko vlogo v filmu Michael Clayton, naslednje leto je posnela Julio, ki je iz meni neznanega razloga, ostala pogojno povedano, neopažena. Tilda me je s svojo igro navdušila in bi si za to predstavo zaslužila nominacijo tudi naslednje leto za  glavno žensko vlogo. Ni jo bilo med nominirankami, a meril za nominacije itak nikoli ne bom do konca razumel. V uvodu filma sem dobil občutek, da bom gledal nekaj podobnega kot Leaving Las Vegas, dramo v kateri je grd konec neizogiben. Le da je tokrat Swintonova počela tisto, kar je v Leaving LV počel Cage. Potem so se stvari začele zapletati z načrtovanjem in izvedbo ugrabitve. Ugrabitev, pa pušava, pa Mehika pa ... Človek na režiserskem stolčku Francoz Eric Zonca (The Dreamlife of Angels), pokaže izjemen čut za prehod in nadgradnjo že povedanega, ter pripravi gledalca do tega, da ta skoraj nikoli ne ve, kaj ga čaka. Dinamičen, napet, čustveno zahteven film, ki je bil vreden vsake minute mojega časa je nepozabna filmska izkušnja. Zlahka ga uvrščam med najboljše filme z letnico 2008, saj gre za film ki ima vse: igro, zgodbo in režijo na vrhunskem nivoju.   

Ocena: 9.0/10

Afterwards (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada, Nemčija, Francija
Leto: 2008
Žanri: Drama, Misterij
Dolžina: 107 minut,  Imdb
Režija:  Gilles Bourdos
Scenarij: Michel Spinosa,  Gilles Bourdos
Igrajo: Romain Duris, John Malkovich, Evangeline Lilly, Sara Waisglass, Reece Thompson, Pascale Bussières

Nathan (Romain Duris) je zelo uspešen  odvetnik, med najboljšimi v svojem poklicu. Po drugi strani, v privatnem življenju mu ne cvetijo rože. Zagrenjen, resnoben možakar ne izgleda prav nič srečen. Postopoma gledalec izve podatke iz njegovega življenja. Nathan je ločenec, skupaj z njegovo bivšo ženo Claire (Evangeline Lilly) živi hčerka Tracey. Nekega dne ga obišče nenavaden možakar, predstavi se  kot Doctor Kay (igra ga John Malkovich) ter ga posvari z nenavadnim opozorilom, katerega namen je težko razumeti. Nathan obiskovalca ne jemlje resno, vendar mu nekaj ne dovoli, da bi ga kar tako odslovil. Nato ga Kay »naključno« sreča na ulici in ga prosi za 10 minut časa. Če mu v tem času ne bo uspel pojasniti kaj od njega želi, bo odšel in pustil Nathana pri miru. Odideta skupaj na podzemno železnico in Kay napove, da bo nek mladenič naredil samomor. Ko se nekaj trenutkov kasneje to tudi zgodi, Nathan ne ve, kaj naj naredi.Dogodek kateremu je bil priča mu ne da miru, nakar mu skrivnostni dr.Kay razloži svojo nenavadno sposobnost. Kay namreč lahko vidi v prihodnost, če sem bolj natančen, občuti kdaj bo nekdo umrl. Ta mu se navadno prikaže obdan s svetniško belo svetlobo, kar pomeni da se bo življenje tega človeka kmalu končalo. Nathan še vedno nejeverno posluša njegovo razlago in sprašuje: Zakaj ni pomagal ubogemu mladeniču? Zakaj ni preprečil samomor?  Kay mu razloži, da lahko le vidi bodočega mrliča, ure njegove smrti pa ni mogoče spremeniti. Zdaj Nathana grabi panika in strah, saj meni, da ga je Kay obiskal zato, ker bo kmalu umrl. Kay pa pravi, da je njegova vloga pripraviti ljudi na neizogibno.

Spet lep primer filma, ki ga nikoli nebi videl, če nebi iznašli interneta. Afterwards je tako neopazno šel mimo, pa čeprav sta med sodelujočimi kar tri znana obraza. Johna Malkovicha ni potrebno posebej predstavljati, Romain Duris (The Beat That My Heart Skipped) in prikupna Evangeline Lilly (zvezdnica nadaljevanke Lost), so imena, ki morala vzbuditi pozornost. Vsaj v krogu ljudi ki spremljajo film. In ravno med kritiki je ta film požel večinoma slabe kritike, »navadnih gledalcev« pa verjetno ni bilo veliko. Meni je film bil všeč. Še nekoliko bolj zato ker sem ogled začel brez kakršnikoli pričakovanj. Gonilna sila filma je vsekakor misterij, razrešitev pa čakamo do samega konca, seveda, tako je tudi prav. Sicer se gledalcu v zadnji tretjini že malo svita, kaj bi se lahko zgodilo, a vseeno. Dobra igra glavnih igralcev, lepo grajenje zgodbe in stopnjevanje napetosti,  ki nas pripelje do zanimivega konca ob zelo lepih podobah, tega lepo posnetega filma. Zgodba o človeku ki po lastni krivdi pozabi na vse tiste stvari, zaradi katerih je vredno živeti. Kritika sodobnega človeka in njegovih čedalje bolj vprašljivih idealov in vrednot. Vsebinsko in vizuelno zanimiv film.  

Ocena: 7.0/10

Choke (2008)

Slovenski naslov: Velik zalogaj
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 92 minut, Imdb
Režija: Clark Gregg
Scenarij: Clark Gregg, Chuck Palahniuk (knjiga)
Igrajo: Sam Rockwell, Anjelica Huston, Brad William Henk, Clark Gregg, Kelly Macdonald, Gillian Jacobs

Veliko je igralcev ki se želijo ali so se že preizkusili za kamero, na režiserskem stolčku. Med njimi je tudi Clark Gregg, znani obraz ki je igral v veliko različnih filmih in tv serijah večinoma manjše vloge, a se nikoli ni prebil stopnico višje, ter odigral kakšno pomembno vlogo v kakem odmevnem filmu. Tokrat se je lotil režije filma v katerem je odigral tudi eno stranskih vlog, podlago za filmsko dogajanje je našel v istoimenskem romanu Choke, ki ga je napisal ameriški pisatelj Chuck Palahniuk, ki je širši javnosti bolj znan kot avtor romana Fight Club, po katerem so posneli zdaj že kultni Klub golih pesti.

Glavno vlogo je Gregg zaupal Samu Rockwellu , ki igra Victorja Mancinija, odvisneža od seksa, serijskega podiralca vsega kar leze in gre. Victor dela kot statist v nekakšnem tematskem parku, v katere uprizarjajo življenje, kot je bilo v starih časih. Je eden od statistov, ki vsakodnevno hodijo v službo, v navidezno zgodovinsko naselbino, v kateri  se morajo oblačiti, obnašati in »živeti« delovni čas v skladu z zgodovinskim obdobjem v parku. Delovne obveznosti Viktorja niti malo ne ovirajo v njegovih seksualnih podvigih,  položil je skoraj vse ženske statistke, malo je takih, ki so mu rekle ne. Zvečer hodi na srečanja odvisnežev od seksa, ter ta srečanja izrablja za priložnostni seks s punco, ki bi ji moral biti sponzor in je odvračati od tega početja. Skoraj vsakodnevno obiskuje tudi mamo (Anjelica Huston), ki živi v domu za ostarele osebe, ki jim poleg starosti nagajajo tudi manjše psihične težavice. Mater obiskuje pogosto zato, ker želi izvedeti, kdo je njegov oče. Ne verjame materini razlagi, da je njegov oče nek norveški pomorščak, ki je potem ko je izvedel da bo oče, pobegnil v domovino. Viktor občasno prakticira tudi nenavaden hobi. Natančno-uigrano dušitev s hrano v različnih restavracijah, po kateri pusti »naključnem« obiskovalcu, da ga reši in obenem postane njegov ljubljenček. Viktor na obiskih pri mami spozna prikupno zdravnico, ki želi pomagati pri zdravljenju njegove matere. Viktorju je mlada zdravnica všeč, in ko ga ta zavrne, si jo Viktor želi še bolj.

Sam Rockwell je tudi tokrat izbral nekoliko nenavadno vlogo,  ki mu tako zelo paše in v kateri je spet vrhunski. Choke je črna komedija, ki se lahkotno giblje med komedijo in tragedijo, v kateri režiser spretno uporablja flashbacke za osvetlitev preteklih dogodkov. Nekateri flashbacki so komični (tukaj predvsem mislim na Victorja, ki v trenutku ko zagleda žensko s katero je nekaj imel v preteklosti, doživi flashback v katerem nekaj časa opazujemo, kako se je to »nekaj« zgodilo). Drugi so spet bolj resne narave in nas vračajo v čas  Viktorjevega odraščanja in pojasnjujejo njegovo osebnost oz. dejanja v sedanjosti. Anjelica Huston se sicer zdi nekoliko prestara, za vlogo Victorjeve matere v flashbackih. Vendar tega ne štejem kot njeno osebno slabost, saj je njena igra zelo prepričljiva in predstavlja poleg Rockwella gonilno silo tega filma. Choke je soliden film, pri katerem sem predvsem pogrešal gledalčevo povezanost z liki, ki je pri meni bila minimalna, pri gledalcu s bolj purističnimi nazori, bi to dejstvo bilo še nekoliko bolj izraženo. Majhen »twist« na koncu je všečen dodatek, ki v kombinaciji z Victorjevimi spoznanji o lastni preteklosti lepo zakroži celoto.

Ocena: 6.0/10

Tokyo sonata (2008)

Slovenski naslov: Tokijska sonata
Država: Japonska, Nizozemska, Hong Kong
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 120 minut,  Imdb 
Režija:  Kiyoshi Kurosawa
Scenarij: Kiyoshi Kurosawa, Max Mannix
Igrajo: Teruyuki Kagawa, Kyôko Koizumi, Yû Koyanagi, Kai Inowaki, Haruka Igawa, Kanji Tsuda, Kazuya Kojima, Kôji Yakusho

Če imate lastno družino in če ste recimo po 15-ih letih v enem podjetju ostali brez službe, zatočišče in kakšno spodbudno besedo boste najprej našli doma, v krogu najbližjih. Ti vas bodo potolažili in vam stali ob strani v tem zoprnem obdobju. A če ste povprečen Japonec, je to povsem drugačna zgodba. Za Japonca je odpustitev veliko bolj neprijetna. Izguba službe ima veliko več negativnih kotacij, kot denimo na evropskih tleh. Če te  odpustijo na Japonskem, to pomeni tudi, da si slab človek, delavec, soprog, oče, kolega in še marsikaj drugega. Izguba službe je veliko hujša izkušnja kot najhujša žalitev, ki jo lahko zamislite.In ravno to se je pripetilo očetu in glavi družine Sasaki. Ostal je brez službe, a nima dovolj moči, da bi to priznal  domačim. Zato še naprej »navidezno« hodi v službo a odpravnina ki jo je prejel ob odpustu počasi kopni. Seveda, njegovo utesnjenost in slabo voljo čuti tudi njegova žena, ki ne pozna razloga zaradi katerega je mož zadnje čase tako odtujen, kar tudi njo plahne v čustveno otopelost in depresijo.Njena edina svetla točka sta sinova. Starejši je študent, ki bi rad spreminjal svet, zato se odloči, da bo postal vojak, zato se prijave v vojsko. Pa ne v japonsko, da ne bo pomote, v ameriško, saj tam bolj plačujejo poklicne vojake. Mlajši sinko, star približno 10 let, kaže zanimanje za glasbo, rad bi se naučil igrati klavir, a oče njegovo prošnjo po plačilu ur klavirja gladko zavrne. Družinske finance tega ne dopuščajo in plačilo ur klavirja se očetu zdi nesmisel, ki ga ravno zdaj najmanj potrebuje. A deček je odločen, da se bo naučil igrati klavir, zato na skrivaj hodi na ure klavirja, ki jih plačuje z denarjem za šolsko malico. Po nekaj mesecih neplačane prehrane, mati dobi klic iz
šole ... Oče je prisiljen vzeti službo čistilca v nakupovalnem središču, starejši sin se odpravi v vojsko in na bojišče v Irak, mlajši pa razočaran zaradi prekinitve svoje glasbene vzgoje pobegne od doma. Na isti dan oče na stranišču nakupovalnega središča najde kuverto z denarjem, v njihovo stanovanje pa obišče vlomilec, ki potem ko ne najde denarja ugrabi Sasakijevo ženo.

Kiyoshi Kurosawa, doslej znan predvsem po režiji zelo uspešnih grozljivk (ki so dobile tudi ameriške prireditve), se je tokrat  posvetil bolj življenjskim temam. Temam v katerih se je odlično znašel. Uspelo mu je ustvariti zelo prepričljivo zgodbo o tegobah ki tarejo običajno japonsko družino. Pokazal nam je kako gospodarska kriza vpliva na »male ljudi«, ki kljub pridnem in predanem delu izgubljajo službe in s tem v veliki meri tudi lastno samozavest. Režiser gledalcu sprva zgodbo podaja z veliko dozo črnega humorja, a kako čas mineva , odtenki črnine postajajo vse bolj pogosti in naenkrat je cela družina ogrožena. Splet okoliščin porine vse družinske člane v težaven položaj iz katerega se lahko le sami rešijo. Odlična karaterizacija likov, ki nas pripravi do tega, da razumemo njihova dejanja in v nobenem od njih ne iščemo krivca za nastalo situacijo. Tokyo Sonata je film v katerem ne najdemo negativcev in zlahka sočustvujemo z vlomilcem in ugrabiteljem. Edini sovražnik, na katerega Kurosawa odkrito kaže s prstom je t.i.globalizacija, ki so jo kot kaže začeli čutiti tudi v tehnološko najrazvitejši deželi na zemeljski obli. Poetičen konec pa nakaže, da je družinska sreča nekaj, kar se lahko doseže tudi skozi glasbo.

Ocena: 8.5/10

Fifty Dead Men Walking (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: VB, Kanada
Leto: 2008
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 117 minut, Imdb
Režija: Kari Skogland
Scenarij: Nicholas Davies, Martin McGartland
Igrajo: Jim Sturgess, Ben Kingsley, Kevin Zegers, Natalie Press, Rose McGowan, Tom Collins, William Houston

V 80-ih letih prejšnjega stoletja je bil angleško-irski konflikt je bil na vrhuncu, vojaška in policijska vozila so na skoraj vsakem vogalu, življenje na Irskem je bilo težko. IRA na eni strani, ter Angleži in uradnki (beri policija) na drugi, so ustvarjali konstantno napetost in možnost izbruha nasilja je vedno visela v zraku. Britanska policija je potrebovala informatorje, ljudi, ki bi bili pripravljeni delati za njih, se infiltrirati v IRO in pomagati pri preprečevanju terorističnih napadov. Človeka ki je bil pripravljen sprejeti dvojno igro so našli v Martinu McGartlandu (Jim Sturgess), 22-letnem mladeniču, ki je užival zaupanje IRE. Po številnih preizkusih je postal član IRE in je imel dostop do številnih strogo varovanih skrivnosti. Živel je v konstantnem strahu pred razkritjem in verjetno smrtjo v grozovitih mukah. Znano je bilo, da je IRA zelo surova do izdajalcev v lastnih vrstah. Višji policijski oficir Fergus (Ben Kingsley) je bil človek, ki je rekrutiral Martina in je bil osebno odgovoren za vse, kar je Martin počel. Prepričal ga je, da s svojo vlogo rešuje življenje marsikaterem nedolžnem človeku. Toda, tako nevarno igro ni mogoče neskončno igrati, saj splet okoliščin razkrije Martina in njegovo dvojno igro.

Fifty Dead Men Walking je še eden v nizu filmov, ki so tako ali drugače povezani z irsko-angleškim konfliktom. Režijo podpisuje Kanadčanka Kari Skogland, ki je doslej večinoma delala za televizijo, posnela je pa tudi nekaj celovečercev, med katerimi je ta vsekakor najodmevnejši. Film temelji na resničnih dogodkih iz življenja Martina McGartlanda, ki so nekoliko »filmsko« prirejeni. Film se začne kot zgodba o nepomembnem uporniškem mladeniču, ki se nato z njegovo vključitvijo v IRO prelevi v politično-vohunski triler. Kot triler film deluje dobro in uglašeno, politični elementi pa ne ponujajjo kakšne posebne sporočilnosti. McGartland je pač človek, ki rad živi nevarno, zanj je bolj pomembno, da se kaj dogaja … Sturgess je solidno odigral mladega McGartlanda, policijskega informatorja, ki dela za policijskega inšpektorja (odlični Ben Kingsley), ki se prizadeva umirjati strasti in rešiti karseda več človeških življenj. Režiserska drža v kateri ni jasno opredeljenih negativcev, pravzaprav ne daje prav nobeni strani in se na nek način postavlja v kožo  glavnega junaka, ki je prav tako nekje vmes. Solidni triler-elementi  in dobra igra so glavni aduti filma, ki mu manjka nekaj več poglabljanja v like in bolj jasna opredelitev lastnih stališč. 

Ocena: 6.5/10

Aanrijding in Moscou (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Moscow, Belgium
Država: Belgija
Leto: 2008
Žanri: Drama, Romantični, Komedija
Dolžina: 102 minut, Imdb
Režija: Christophe Van Rompaey
Scenarij: Jean-Claude Van Rijckeghem, Pat van Beirs
Igrajo: Barbara Sarafian, Jurgen Delnaet, Johan Heldenbergh, Anemone Valcke

Christophe Van Rompaey je v Belgiji rojen režiser, ki je se je kot režiser najprej kalil z kratkimi filmi, nato je delal za televizijo in posnel nekaj mini-serij in nadaljevank. Aanrijding in Moscou ali "Moscow, Belgium" je njegov prvi igrani film, za katerega je prejel številne nagrade na različnih festivalih, vključujoč Canneskega.

41-letna Matty (Barbara Sarafian) zadnje čase nima ne vem kako srečnega življenja. Sama skrbi za tri otroke (no ja, ena je že skoraj odrasla punca), potem ko jo zapusti mož. Zapustil jo je zaradi veliko mlajšega dekleta, pravzaprav svoje študentke, saj ta predava slikarstvo na neki fakulteti.  Matty je zagrenjena ženska na robu živčnega zloma, vse skupaj je še bolj komplicirano zato, ker še vedno ljubi svojega moža in si želi njegove vrnitve. Na parkirišču pred nakupovalnim središčem zakrivi manjšo prometno nezgodo, saj se zaleti v tovornjak, ki ga vozi  29-letni Johnny (Jurgen Delnaet). Ker je Johnny pripravljen za prepir, se tudi Matty ne brzda več in iz nje izbruhne vsa nakopičena jeza ki se je v njej akumulirala tako dolgo. In takrat, ko je videl obup v njenih očeh je Johnny spoznal, da je Matty njegova sorodna duša. In se je odločil, da jo bo poskušal osvojiti. Na vse možne načine. In ko se že zdi, da je v tem uspel, Mattyjin mož od katerega se ta še ni uradno ločila in ki bi se zdaj rad vrnil domov, izkoplje nekatere umazane podrobnosti iz Johnnyjeve preteklosti.

 

Romantično komična drama o nekoliko nenavadnih okoliščinah, v katerih lahko pride do nenavadnih a zato nič manj pristnih romantično-komičnih zapletov. Kajti Matty in Johnny sta nenavaden par, to je treba priznati. Matty je zapustil mož, Johnyja žena. Johnny vozi mednarodno špedicijo in je pogosto odsoten. To okoliščino je izkoristila njegova bivša, ga prevarala z odvetnikom in mu pobrala stanovanje. Zato jo je Johhny pod vplivom alkohola napadel. Zdaj je vse kar ima njegov tovornjak in  novo upanje, ki mu ga ponuja  Matty. Ta pa ne ve, oz. se ne more odločiti, koga naj izbere. Moža, ki bi rad prišel nazaj ali iskrenega Johnnyja, za katerega se zdi, da ima srce na pravem mestu. Evropski filmarji dostikrat dokažejo, da so sposobni narediti kakovostno romantično dramo. Takšno, ki se gledalca dotakne, z nekonvencionalnimi liki, ki zgodbi dajejo pristnost in drugačno dimenzijo, v primerjavi z hollywoodskimi filmi. Zelo prepričljiva je  Barbara Sarafian (Matty) ki odlično upodobi zapuščeno mater in žensko na življenjski prelomnici. 

Ocena: 7.5/10

Sunshine Cleaning (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2008
Žanri: Komedija, Drama 
Dolžina: 91 minut, Imdb
Režija: Christine Jeffs
Scenarij: Megan Holley
Igrajo: Amy Adams, Emily Blunt, Alan Arkin, Jason Spevack, Steve Zahn, Mary Lynn Rajskub, Clifton Collins Jr.

Amy Adams je zelo dejavna zadnje čase. Pojavlja se v čedalje več filmih, trenutno je v domačih kinih na sporedu Leap Year (Prestopno leto). Lahko se pohvali z dvakratno oskarjevsko nominacijo za stransko vlogo (Doubt 2008, Junebug 2005), zadnje čase pa čedalje več glavnih vlog dopolnjuje njeno filmografijo. Eden takih je nizkoproračunski Sunshine Cleaning, pod režijo se je podpisala dokaj neznana Novozelandčanka Christine Jeffs.

Rose Lorkowski (Amy Adams) je nekoč bila cheerleaderka številka ena. Hodila je s kapetanom nogometnega moštva, pred njo je bila svetla prihodnost. Deset let kasneje je Rose hišna pomočnica z izvenzakonskim otrokom Oscarjem. Še vedno hodi z nekdanjim kapetanom nogometnega moštva Macom (Steve Zahn), le da je ta zdaj poročeni policijski detektiv, Rose pa njegova ljubica. Sestra Norah (Emily Blunt), živi doma pri ovdovelem očetu Joeju (Alan Arkin), ki tudi v jeseni svojega življenja ne zanemarja podjetniško žilico in še vedno ima visokoleteče plane. Norah po drugi strani še vedno ne ve, kaj bi počela s svojim življenjem in se še vedno »išče«. Ker je Oscar nekoliko po svoje »nasajen« otrok, njegov mama Rose ima konstantne probleme s šolsko upravo. Po nizu incidentov odgovorni na šoli sporočijo naj raje poišče kakšno privatno šolo za svojega otroka, saj je po njihovem očitno da otrok potrebuje »specialno-strokovno« pozornost. Rose se pogleduje s službo, ki jo je predlagal Mac in sicer čiščenje prizorišč zločinov, pravzaprav umorov in posmrtnih ostankov. V angleščini na kratko »cleaner« je služba, ki bi zelo pomagala Rose, da se postavi na svoje noge. Ker je Norah pravkar bila odpuščena iz  restavracije s hitro prehrano, ji Rose ponudi mesto pomočnice pri čiščenju »ostankov.« 

                                        
Sunshine Cleaning je mali film o vsakdanjih življenjskih tegobah navadnih ljudi. Osredotoča se družino Lorkowski, ki se nekako vsak na svoj način ubadajo z izgubo žene in matere, ki je pred leti naredila samomor. Toplosrčen film, ki zadane prave note in nam postreže z zelo prepričljivo predstavitvijo likov. Ustvarjalci so se v pravi meri posvetili tudi graditvi stranskih likov, ter njihovih značajev. Odlično delo sta opravila tako  Steve Zahn, kot Clifton Collins Jr. Še bolj sta me navdušile filmski sestri Adamsova in Bluntova, ki naravnost blestita v svojih vlogah. Letos so tudi kritiki prepoznali vrhunsko igralko v  Emily Blunt in ji podelili Zlati globus za vlogo kraljice Victorie v filmu The Young Victoria. Nizkoproračunski film o resničnih čustvih, pomenu družine in čistilnem servisu Sonček, ki se ukvarja z nekoliko bolj zahtevnimi čiščenji, je nekaj za vse ki jim zapleteni trilerji in akcijske sekvence ne ležijo. Preprost in odkrit film, režiserka Christine Jeffs spretno krmari skozi potencialno težaven scenarij, ter z veliko občutka spretno meša komično in dramatično v pravih odmerkih.

Ocena: 7.5/10

Linha de Passe (2008)

Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Brazil
Leto: 2008
Žanri: Drama
Dolžina: 108 minut, Imdb
Režija: Walter Salles in Daniela Thomas
Scenarij: George Moura in Daniela Thomas
Igrajo: Sandra Corveloni, Vinicius De Oliveira, Joao Baldasserini, José Geraldo Rodrigues, Kaique Jesus Santos

Walter Salles, priznani brazilski režiser, ki v svoji omari že ima nekatere prestižne nagrade, med katerimi najbolj izstopa nagrada BAFTA, ki jo je prejel kar dvakrat in sicer za odlične filme Central do Brasil  (1998) aka Central Station (angleški naziv) in Diarios de motocicleta (2004) aka The Motorcycle Diaries (angleški naziv). Tokrat je avtorstvo podelil s svojo sonarodnjakinjo Danielo Thomas, s katero je že sodeloval v nekaterih mednarodnih (Paris, I Love You) in domačih (Foreign Land) projetih. Tokrat dvojec obravnava domače okolje in življenje prebivalcev Sao Paula, največjega brazilskega mesta.

V središče je postavljena revna družina. Cleuza (Sandra Corveloni) mati samohranilka je noseča, par mesecev je še do poroda. Oče še nerojenega otroka ostane neznan, vsaj nam gledalcem, prav tako nam ni znano kodo je (so) očetje ostalih otrok. Ima jih pa še štiri.
Najstarejši je približno 25-letni mladenič, ki dela na bencinski črpalki in je zelo aktiven v lokalni cerkvi. Je veliki vernik, ki je za sabo ima nemirna najstniška leta. Poleg matere ki dela kot hišna pomočnica, je edini ki zasluži kaj denarja v družini. Drugi brat, če gledamo po starosti, občasno dela kot kurir in dostavlja pošiljke po celem Sao Paulu. Tudi sam je oče majhnega otroka, ki živi skupaj z mamo v revni četrti.  Še nekoliko mlajši brat je pravkar dopolnil 18 let in je družinski nogometni up, ki nikoli ni dobil prave priložnosti, da se dokaže. Najmlajši družinski član, ki je obenem edini temnopolt v celi družini, si obupno prizadeva izvedeti kaj več o svojem črnskem očetu in je zelo navdušen nad vožnjo z mestnimi avtobusi.
                                                

Družina na na socialnem obrobju večmilijonskega mesta je osnovna okrog katere ustvarjalci gradijo zgodbo. Zgodbo ki nam počasi a suvereno leze pod kožo in ustvarja vez med gledalcem in liki na malih zaslonih. Zanimiva vzporednica med nogometom in vero, dodobra pričara občutke, ki ji vsak dan doživlja večina tamkajšnjih prebivalcev. Dolge vrste pred nogometnimi štadioni, ko nogometni klubi organizirajo preizkušnje, pomeni za veliko večino talentiranih  igralcev izhod iz revščine in upanje v boljše življenje. Najvidnejši predstavniki brazilskega filma zadnjega časa, so mednarodno uveljavitev dosegli s prikazom kriminalnega življenja v brazilskih velemestih. Na ta kriminalni element se Linha de Passe, le bežno naslanja, ter se raje posveča navadnim ljudem in njihovimi vsakdanjimi problemi. Polnoletnost pomeni konec nogometnih sanj, iskanje očeta je poleg vožnje z avtobusom smisel življenja, vse nevšečnosti ki ti se pripetijo so le preizkus tvoje čvrstosti v veri in čeprav se na prvi pogled zdi zelo enostavno, nekateri enostavno nimajo razbojniškega srca. Pri tem filmu ne bomo dočakali srečnega zaključka. Namesto tega nam je ponujeno upanje in negotova usoda posamičnih likov. Negotovost, ki jo lahko sami peljemo v želeno smer. Odločitev je naša.  

Ocena: 8.0/10

Jerusalema (2008)

  
Slovenski naslov: Jerusalema
Država: Južna Afrika
Leto: 2008
Žanri: Krimi, Drama, Akcija
Dolžina: 120 minut,  Imdb 
Režija: Ralph Ziman
Scenarij:  Ralph Ziman
Igrajo: Daniel Buckland, Robert Hobbs, Eugene Khumbanyiwa, Motlatsi Mahloko, Jafta Mamabolo

Jerusalema je bil južnoafriški kandidat za oskarja, vendar nominacije nikoli ni prejel. Narejen po zagonu ki ga je bila deležna južnoafriška filmska scena, potem ko je odlični Tsotsi leta 2006 preje oskarja za tujejezični film. Tudi Jerusalema, prav tako kot Tsotsi obravnava kriminalno obarvano zgodbo. V ospredju sta Lucky Kunene in njegov dolgoletni prijatelj Zakes, ki jih spoznamo že kot najstnika. Svojo nagnjenost kriminalnim dejanjem sta pokazala že kot najstnika. Najprej sta se ukvarjala z kkrajo avtomobilov, potem so na vrsto prišla tudi bolj resna dejanja, oboroženi ropi ipd. V nekem nespametnem ropu policija pobije celo tolpo, izmažeta se le Lucky in Zakes. V rojstnem mestu ne moreta ostati. Pobegneta v glavno južnoafriško mesto Johannesburg. veliko mesto ponuja veliki možnosti. Tukaj po časovnem preskoku zdaj že odrasla Lucky in Zakes imata majhno taksi službo. Ko jih oropajo in ukradejo taksi se prijatelja vrneta na stara pota, po katerih sta hodila že v mladosti. Johannesburg je poln stolpnic v zelo slabem stanju, katerih lastniki so premožni belci. Najemniki so seveda črnci, ki imajo zelo malo ali skoraj nič pravic. Lucky organizira združenje, ki bo skrbelo za pravice prebivalcev teh stolpnic in postopoma pridobiva pridobiva oblast in lastništvo nad stolpnicami. S tem povečuje premoženje in vpliv in kot tak pritegne pozornost policije, pa tudi svojih sovražnikov. Čeprav je njegovo početje delno kriminalno, oz. pogosto prestopi meje sprejemljivega, se Lucky postavi po robu prekupčevanju z mamili in prostituciji, ter jih prepove v območjih, na katerih njegovo združenje ima nadzor.

        
Južnoafriški režiser Ralph Ziman je ustvaril klasičen gangsterski film v katerem spremlja junaka od majhnega kriminalca do velike živine. V zgodbo je vgradil vse elemente ki jih podobni filmi navadno vsebujejo. In ravno v tem je problem, saj je uporabil preveč klišejev in premalo originalnosti je vdahnil svojim likom. Ti so namreč takšni, da se gledalec dejansko ne poveže z njimi in do njih ne čuti nič posebnega. Ne bom rekel, da gre za slab film, toda tudi kaj posebnega ne gre pričakovati. Zgodba nima globine, tudi romanca med belopolto premožno mladenko in Luckyjem, ki ga njeni starši sprejmejo z odprtimi rokami je nekoliko za lase privlečena. So pa tudi dobre strani filma. Lepo je prikazana tranzicija po koncu aparthajda v JAR, ki jo prav lepo simbolizirajo bleščeče stolpnice v ozadju za razpadajočimi poslopji, v katerih poteka večina dogajanja v filmu. Če bi sodili po trenutni oceni na IMDB, bi lahko sklepali da je Jersalema nekoliko boljši film, kot Tsotsi. A to niti približno ni res. Tosti lahko označim za mojstrovino, izjemen film ki še dolgo ostane v spominu, Jerusalema po drugi strani je povprečen film, ki ne ponudi nič nepozabnega.

Ocena: 5.5/10