torek, 31. maj 2011

Hall Pass


Slovenski naslov: Teden brez pravil
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Romantični 
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: Bobby Farrelly, Peter Farrelly
Scenarij: Pete Jones, Peter Farrelly
Igrajo: Owen Wilson, Alyssa Milano, Jenna Fischer, Christina Applegate, Jason Sudeikis, Richard Jenkins, Alexandra Daddario

Rick (Wilson) in Fred (Sudeikis) sta najboljša prijatelja, ki ju poleg prijateljstva druži še veliko podobnosti iz zakonskega življenja. Rickova žena Maggie (Fischer) in Fredova boljša polovica Grace (Applegate) sta prav tako zelo dobri prijateljici. Rick in Fred sta vzorna partnerja, zvesta in predana svojim soprogama, a nekoliko nezadovoljna z količino »akcije,« v domačem okolju. Opazovanje mičnih deklet in žena je postal njun hobi, ki je sčasoma postal tako očiten, da ga opazijo vsi.Ko Maggie po naključju sliši pogovor med fanti, ki se menijo o tem, kako luštno bi bilo, če vsaj za nekaj dni nebi bili poročeni, ji na misel pride zanimiva ideja. In ker je Rickovih in Fredovih izpadov vedno več, Maggie Ricka preseneti z nenavadno in nepričakovano ponudbo. Ponudi mu Hall Pass, enotedenski premor od zakonskega življenja. Vzela bo otroke in odšla k mami, Rick pa bo imel teden dni časa, v katerih lahko brez posledic izživi svoje fantazije. Ko Fred sliši za neverjetno ugodnost, ki jo je deležen Rick, poskuša isto iztržiti od Grace. Ta mu sprva ne želi dati dovoljenja, a kmalu spozna, da bo najbolje, če popusti in sledi zgledu, ki ga je postavila Maggie.
Bratski duet Farrelly je skozi leta postal sinonim za lahkotno komedijo, med njihovimi umotvori najdemo številne znane naslove. Najboljši izdelek iz njune delavnice je zagotovo velikanska uspešnica Nori na Mary (There's Something About Mary, 1998), ki je obenem tudi najdobičkonosnejši naslov v njuni filmografiji s slabimi 370 milijoni zaslužka. Nasploh ob pregledu finančne uspešnosti ugotovimo, da brata ne poznata rdečih številk pri njunih projektih. No, toliko kar zadeva finančno uspešnost. Komedije so pač iskana roba in ko si enkrat ustvariš prepoznavnost, potem je vse lažje. Če sem iskren, mi Teden brez pravil nikoli ni deloval preveč obetavno, a sem se vseeno moral prepričati na lastne oči. Uvodnih 20 minut niti ni tako slabo, kajti ustvarjalci dobro ujamejo zakonske igrice, ki utegnejo zabavati gledalce z nekaj zakonskega staža in v nekaterih situacija sprovocirati kakšen de javu. Kasneje, ko bi se stvari z dodelitvijo hallpassa morale le še stopnjevati ustvarjalcem zmanjka kreativnosti, štosi ne dosežejo do gledalca in le redkokdaj zvabijo kašen bolj kisel nasmeh. Če vam povem, da je »vrhunec« komedije veliki penis nekega črnca ob glavi Owena Wilsona, potem verjetno veste, kaj lahko pričakujete. Wilson je soliden, ker ne morem trditi za Jasona Sudeikisa, ki me ni prepričal, kar ni povsem njegova krivica, saj je njegov lik že v osnovi tako nastavljen. Brez težav opazimo, da je scenaristična ekipa več pozornosti posvetila Wilsonu, kar je tudi sicer nekakšno nepisano pravilo pri hollywoodski produkciji. Večja faca - boljša vloga.  Kakorkoli, Teden brez pravil je tako efekten, kot njegovi junaki v tednu brez pravil. Situacijsko-značajska komedija brez prave domišljije, ki vrhunce išče v t.i. straniščnem humorju.

Ocena:


ponedeljek, 30. maj 2011

Rammbock: Berlin Undead


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Nemčija, Avstrija
Leto: 2010
Žanri: Grozljivka, Triler
Dolžina: 59',  Imdb
Režija: Marvin Kren
Scenarij: Benjamin Hessler 
Igrajo: Michael Fuith, Sebastian Achilles, Ingrid Beerbaum, Carsten Behrendt, Anna Graczyk

Rammbock sem imel že nekaj časa arhiviran, a je film vedno končal v ozadju, nekaj drugega se je navadno znašlo na prednostni listi. Zanimiva stvaritev, že zaradi dejstva, da nemškega filma o zombijih še nisem videl, filmček, ki nam s prijazno dolžino vzame samo 59 minut prostega časa. Zgodba je preprosta, uvod sorazmerno kratek, skladen z minutažo. Michael je prišel v Berlin na obisk k bivši punci Gabi. Želi ji vrniti ključe od stanovanja, kar je v resnici prozoren izgovor za ponovno srečanje. Poskušal jo bo prepričati, naj ga vzame nazaj. Kmalu je Michale pred vhodnimi vrati njenega stanovanja, ker so vhodna vrata odprta, stopi naprej, a kmalu ugotovi, da Gabi ni v stanovanju. V eni sobi najde mojstra, ki poskuša zamenjati radiator, na njegova vprašanja o Gabi ne odgovori. Nasploh se možak vede zelo čudno, kmalu v stanovanje vstopi mladenič, ki je kot kaže vodovodarjev pomočnik. Michael poskuša izvedeti kje je Gabi, še preden mu uspe dobiti kakršnokoli informacijo, mojster napade svojega pomočnika in ga poskuša ugrizniti. Ta mu nekako uide in se skupaj z Michaelom zabarikadira v eni izmed sob. Pogled na dvorišče je še bolj pesimističen, v avli se je že nabralo nekaj zombijev, ki napadajo prebivalce v sosednjih stanovanjih.
Moja prva asociacija je definitivno bil španski REC, toda v nemški zombijadi epidemija ni omejena zgolj na eno stavbo. Virus je zelo hitro zajel in pokoril nemško prestolnico, po večstanovanjskih hišah se skrivajo maloštevilni neokuženi stanovalci. Primarno prizorišče je starejši stanovanjski kompleks, z enim glavnim vhodom na skupno dvorišče. Odlična izbira za tovrsten film, saj v nekajnadstropni stavbi najdemo številna ozka stopnišča, hodnike in podstrešje, ki so naravno okolje za ustvarjanje grozljivih občutkov. V svojem režiserskem debiju Marvin Kren poleg ustaljenih žanrskih prejemov uporabi tudi nekaj zanimivih dodatkov. Negovi zombiji so nekoliko hitrejši kot smo vajeni, preobrazba  človek-zombi je pogojevana z sproščanjem adrenalina in se jo da odložiti z uživanjem zdravil, ki zavirajo adrenalin. Napeti pregoni in prepričljivo kaotična atmosfera gledalca zagrabijo,  težav s sprejemanjem likov in njihovih postopkov ni. Rammbock se nikoli ne pretvarja, da je nekaj kar ni, saj je že v osnovi zastavljen, kot mali neambiciozni nizkobudžetni filmček, a mu kljub temu uspe povsem solidna predstava, ki ji nimamo kaj zameriti. Mogoče je v film vključeno premalo krvavih prizorov, a suspenza nikakor ne manjka. Pohvaliti je treba tudi igralske dosežke in mladega režiserja, od katerega v prihodnosti lahko pričakujemo tudi kaj bolj ambicioznega.

Ocena:


nedelja, 29. maj 2011

Naključni trojček št. 11

Io non ho paura (2003)


SLO:  Ne bojim se
ŽANR: Krimi, Drama, Misterij
DRŽAVA: Italija, Španija, VB
REŽIJA: Gabriele Salvatores

Piše se leto 1978, nahajamo se v majhni vasici v južni Italiji. 10-letni
domačin odkrije luknjo v tleh in v njej umazanega in zapuščenega
sovrstnika, ki ga sprva prestraši. Radovednost mu ne da miru,
zato premaga strah in se vrne nazaj. Kmalu spozna, da je deček v resnici ujetnik.

The End of The Affair (1999)


SLO:  Konec afere
IMDB  
ŽANR:  Drama, Romantični
DRŽAVA: VB, ZDA
REŽIJA: Neil Jordan

Ekranizacija istoimenskega romana Grahama Greena, v žarišče postavlja
strastno, z seksualnostjo nabito razmerje med poročeno žensko, ki jo igra
Julianne Moore in senzualnim romanopiscem v podobi Ralpha Fiennesa.

Wristcutters: A Love Story (2006)


SLO:  Izgubljene duše: Ljubezenska zgodba
ŽANR:  Drama, Fantazijski, Romantični
DRŽAVA: ZDA; VB
REŽIJA: Goran Dukić

Mlad fant z na videz nepremagljivimi ljubezenskimi težavami, ima vsega dovolj. 
Odloči se končati svoje mizerno življenje, a nato odkrije,
da resničnega konca ni. Vse se nadaljuje s posmrtnim življenjem,
ki je v marsičem podobno njegovem dosedanjem življenju na zemlji.



petek, 27. maj 2011

Buna! Ce faci? (Hello! How Are You?)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Hello! How Are You?
Država: Romunija, Španija, Italija
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Romantični
Dolžina: 105', Imdb
Režija: Alexandru Maftei
Scenarij: Lia Bugnar
Igrajo: Dana Voicu, Ionel Mihailescu, Paul Diaconescu, Ana Popescu, Antoaneta Cojocaru

Zakonca Gabriel in Gabriela sta skupaj že dvajset let, sin Vladimir bo kmalu polnoleten. Mož in žena sta že nekaj časa na avtopilotu, skupno življenje je postalo rutina, pomanjkanje komunikacije kronična težava. Razumljivo, takšen položaj izključuje posteljne aktivnosti, a zato ponuja veliko prostora za branje pred spanjem. In če med zakoncema vlada suša, sin Vladimir močno izboljšuje družinsko povprečje. Ta je pravi playboy, vedno v ženski družbi, vedno pripravljen za akcijo in kar je še pomembneje, vedno v akciji. Gabriela vodi kemično čistilnico, tudi njena mlada sodelavka zelo hitro menja moške. Gabriel je glasbenik, član velikega orkestra, tudi njegove kolege se nadvse uspešno »družijo« z ženskimi članicami. Če bi  pokazal nekaj več zanimanja in korajže, bi tudi sam videl nekaj akcije. Med turnejo so parčkanja nekaj povsem običajnega, le Vladimir si ne upa narediti nič. Pogovor - da, kaj več - ne. Zato dolgčas puste hotelske sobe zamenja za računalnik, nek prijatelj mu razloži osnove spletnega druženja in ga vpiše na popularno stran za zmenke. Ravno ob istem času Gabriela končuje s svojo izmeno, a ker je mož na turneji, se ji domov prav nič ne mudi. Sodelavka jo vpelje v svet internetnih klepetalnic, ostalo opravi zakon (ne)verjetnosti.
Že nekaj časa nisem videl nič romunskega, zato sta pozitiven rivju pri Varietyju in dobra ocena na IMDB (cca 200 glasov) bila dovolj. Zakaj ne, tako za spremembo? Zakonsko življenje je vedno hvaležna snov, brez večjih težav se v zgodbo vključijo družinski člani in znanci, kar je že dovolj za posneti film. Mislil sem, da bo zgodba šla v drugo smer in potem ko sem spoznal, da je najpomembnejša točka v celi zgodbi neznana identiteta spletnega prijatelja-prijateljice, sem bil kar nekoliko razočaran. Močno se je pretiravalo tudi s supermanovskmo-erotičnimi pripetljaji še ne polnoletnega Vladimira. V mislih nimam številnih žgečkljivih prizorov, ki so za ameriško romantično komedijo že na mejah pornografije. Pripombe letijo predvsem na številčnost (dvomim, da so vse Romunke tako lahke) in lokacijsko umestitev Vladimirjevih avantur. Takšen pristop lahko razumem tudi kot eden od načinov za ustvarjanje močnega kontrasta, ki odtujena zakonca opozarja, da prav vsi seksajo, samo onadva ne. Scenarij ne prepriča, a zato veliko več ponudijo zabavni liki. Gabi & Gabi sta kar prepričljiva in ravno dovolj simpatična, brez težav me prepričata, da sta zakonca sredi hude krize. Všečen dodatek je tudi Vladimirov voice-over, ki nas pelje skozi zgodbo, s svojimi zabavnimi opažanji in pripombami. Sprva sem filmu mislil dodeliti le dve zvezdici, a bi takšno ocenjevanje bilo nekoliko prestrogo. Film vseeno ni čista izguba časa zaradi simpatičnih likov in solidne komične komponente. Zato mu bom podelil šibko trojko z opombo, da ne boste zamudili veliko, če ga ne vidite.   

Ocena: 


četrtek, 26. maj 2011

Barney's Version


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada, Italija
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 134', Imdb
Režija: Richard J. Lewis
Scenarij: Michael Konyves, Mordecai Richler (knjiga) 
Igrajo: Paul Giamatti, Rosamund Pike, Dustin Hoffman, Scott Speedman, Minnie Driver, Bruce Greenwood, Rachelle Lefevre, Anna Hopkins

Barney's Version je nastal po knjižni predlogi kanadskega pisatelja Mordecaija Richlerja, knjiga z istim naslovom je leta 1997 prejela nagrado za najboljši kanadski roman. Naslovni film je že enaindvajseta filmska adaptacija kakega Richlerjevega dela, med najbolj znanimi ekranizacijami najdemo tudi The Apprenticeship of Duddy Kravitz. Knjiga je nastala leta 1959, film 15 let kasneje. Tudi tam je, tako kot v Barney's Version, v središče postavljen montrealski Žid in njegove življenjske zagate. O režiserju Richardu J. Lewisu ne vem praktično nič, razen tistega kar mi razkriva njegov IMDB profil. Največ dela je opravil na televiziji, režiral in produciral je številne tv projekte, Whale Music iz leta 1994 je njegov edini omembe vreden projekt, kar zadeva celovečerne filme.

Tako kot pravi naslov, pred nami je 134 minut Barnyevega življenja, ki nam ga predstavi naslovni junak in ker nam zgodbo podaja prav on, je naslov Barneyeva verzija povsem ustrezna izbira naslova. Barneyja spoznamo v njegovem priljubljenem baru, nekje sredi petdesetih, tako na oko. Na drugem koncu točilnega pulta sedi policijski detektiv, wannabe pisatelj, ki je prišel Barneyju podariti svojo prvo knjigo, v kateri glavno vlogo igra prav Barney. Knjiga govori o umoru, ki se je zgodil pred mnogimi leti in Barneyja neposredno obtožuje za smrt najboljšega prijatelja. Toda trupla niso nikoli našli, zato se Barney ni nikoli znašel na zatožni klopi. V tej točki vstopimo v retrospektivo njegovega življenja, pred našimi očmi se začne odvijati njegova verzija preteklih dogodkov.
Skok v preteklost nas popelje v Barneyjevo mladost, v čas, ko je njegov najboljši prijatelj Boogie, pisatelj, strastni uživalec lahkih drog in alkohola, še bil živ. Nahajamo se v Rimu, kjer Barney in njegovi prijatelji živijo sproščeno, neobremenjeno življenje. Tam se Barney prvič poročil, njegova prijateljica Clara je ostala noseča, med vsemi ljubimci je Barney bil edini pripravljen prevzeti odgovornost. Po porodu je postalo jasno, da je storil napako. Njegov prvi zakon se je končal z Clarinim samomorom, kar je obenem bil konec njegove rimske zgodbe. Barney je sprejel povabilo vplivnega strica in se vrnil v Montreal, kjer bo prevzel službo televizijskega producenta.
Po kratkem uvajanju se je Barney odlično znašel v novi službi in kmalu na stričevo pobudo spoznal dekle iz vplivne, premožne družine. Atraktivna ženska z univerzitetno diplomo in izjemno dobro finančno situacijo je priložnost, ki jo ne izpustiš kar tako. Po formalnem srečanju staršev je poroka že bila na obzorju, kljub očitni družinski nekompatibilnosti, se je Barney odločil za poroko. In prav tam, potem ko je že dahnil usodni DA, je med povabljenci opazil Miriam. Dekle v zeleni obleki ga očaralo tako močno, da je zapustil poročno slovesnost in jo pospremil na vlak za New York. Čez nekaj let bo propadel tudi drugi Barneyjev zakon in Miriam bo postala njegova tretja žena.
Debelušen, že pošteno plešast možak, izraziti nerodnež v vsakdanjih situacijah, verjetno ne ponuja sliko idealnega moškega. Če k temu dodam verižno kajenje, nagnjenost k pretiranem uživanju alkohola in skoraj obsesivno spremljanje hokejski tekem (celo med lastno poroko), dobimo človeka, ki bi ga težko označili za idealnega moškega. Kljub temu je Barney Panofsky bil trikrat poročen in vse gospe Pamofsky so bile ženske, ki se jih nobeden moški nebi branil. V čem je njegova skrivnost, kaj ženske sploh vidijo na njem je vprašanje, na katerega ni enostavno odgovoriti. Ne, Barney ni ženskar, daleč od tega. Svojim soprogam je bil vedno zvest, razen enkrat. Še takrat je to storil zaradi prizadetosti in hude osamljenosti. Paulu Giamattiju še enkrat več uspe kreirati nepozaben lik moškega, ki gledalca postopno prevzema in pridobiva na svojo stran z vsemi značilnostmi, ki jih generalno lahko opredelimo kot nasprotje pozitivnega. In če nam pred ogledom ni jasno, kaj je takšna lepotička kot Miriam videla v njem, potem nam je to na koncu povsem jasno. Barney je oseba ki konstantno išče pozornost, njegove blamaže so tako pristne, nesreča tako stvarna, ljubezen tako iskrena, da gledalec do njega razvije nekakšen nenavaden, pokroviteljski odnos. Giamatti v svoj lik vnese neverjetno globino in nasploh imam občutek, da gre za lik, ki ga nihče drug nebi mogel bolje odigrati. Nasploh igralske kreacije lahko označim za igralski paradiž, v katerem sodelujoči ponudijo toliko, da enostavno ne smemo zahtevati več. Odlični Dustin Hoffman, kot jezikavi ženskar s policijsko značko, z Giamattijem ustvari odlično kemijo in nam servira nekaj najbolj pristnih  filmskih oče-sin odnosov. Odlična je tudi Minnie Driver, kot Barneyjeva druga žena, Rosamund Pike pa ima takšen obraz in značaj, ki se idealno sklada z osebnostjo glavnega lika. Nas prepriča, da je prav ona ženska, zardi katere bi Barney šel na konec sveta. Ko je jezna nanj in tudi kasneje, ko ga zapusti, je Barney še vedno v njenem srcu. Nekaj podobnega začuti tudi gledalec, Barney nam zleze pod kožo, ga vzljubimo in z njim sočustvujemo. V enem trenutku ga obsodimo, že v naslednjem pa pomilostimo. Barney's Version je film, ki nam ponudi unikatne like in čudovito zgodbo, povedano z neverjetno prepričljivostjo. Dolgo sem razmišljal štiri ali pet zvezdic, realnost je verjetno nekje vmes, a ker enostavno ljubim podobne zgodbe, zaokrožujem navzgor. Za konec še manjša zanimivost. V filmu  v t.i. cameo vlogah lahko zasledimo znane režiserje: Davida Cronenberga, Atoma Egoyana, Denysa Arcanda in Teda Kotcheffa.

Ocena:


sreda, 25. maj 2011

Limitless


Slovenski naslov: Odklenjen
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Misterij, ZF, Triler
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: Neil Burger
Scenarij: Leslie Dixon po romanu Alana Glynna
Igrajo: Robert De Niro, Bradley Cooper, Abbie Cornish, Anna Friel, Johnny Whitworth, Andrew Howard, Robert John Burke

Umotvori Neila Burgerja so mi načeloma všeč. Ameriški režiser, scenarist in producent je najprej predstavil mockumentarec Intervju z morilcem (Interview with the assassin, 2002), nato zame svoj najboljši izdelek - Iluzionista (The Illusionist, 2006), Srečneže (The Lucky Ones, 2008) in nazadnje naslovnega, pri katerem prvič ni imel prste vmes pri scenariju. Scenarij je nastal po knjižni predlogi irskega pisatelja Alana Glynna (The Dark Fields), spisala ga je Leslie Dixon, ki je doslej večinoma pisala scenarije za lahkotne komedije (Mrs. Doubtfire, Hairspray, The Heartbreak Kid …).

Eddie Morra (Cooper) je neuspešen pisatelj z denarnimi težavami in pisateljsko blokado. Pravih idej ni, pogodba za objavo knjige je že podpisana, toda Eddie ni napisal nič, prva stran njegove knjige je še vedno nepopisan list. Nekega dne po naključju sreča starega znanca, ki mu ponudi najnovejši dosežek na področju prepovedanih substanc. NZT je prozorna tabletka, ki »uporabniku« odklene možgane in mu omogoča uporabo polnega potenciala možganov. Povprečen človek uporablja zgolj 20 % malih sivih celic, NZT odklene preostalih 80% in iz človeka, vsaj začasno, naredi pravega genija. Naenkrat je pisateljska blokada stvar preteklosti, odlična knjiga je spisna v nekaj dneh, Eddie kaže neverjeten potencial tudi na drugih »umskih« področjih. V enem dnevu se nauči novega jezika, številne informacije se trajno shranjujejo v njegovih možganih, dostop do teh podatkov je bliskovito hiter. Eddie kmalu začne spremljati dogajanje na borzi, s svojo novo sposobnostjo zelo hitro začne služiti denar, njegove poslovne poteze pritegnejo pozornost velikih igralcev iz poslovnega sveta. K delovanju ga povabi finančni mogotec Carl Van Loon (De Niro), ki potrebuje svetovalca pri svojih multimilijonskih poslih.
Evo, takoj bom povedal. Odklenjen mi sploh ni bil všeč. Ideja je zanimiva, a so jo ustvarjalci izjemno slabo unovčili. Nekatere scenaristične rešitve so tako slabe, da je to skoraj neverjetno. Kaj neredi največji genijalec na zemeljski obli, ko želi zaslužiti veliko denarja s svojimi pimp-my brain možgani? Najde prvega mafijca z denarjem in si pri njem sposodi začetni kapital. Četudi je v nekaj dneh že zaslužil 7500 $. Njegovi vrhunski možgani mu povedo, da je najustreznejša rešitev izposoja denarja. Mafijskega denarja. Beden način, na kateri v zgodbo vključiš mafijo. Kaj pa karakterizacija glavne osebe? Kdo jo sploh rabi, vso potrebno karakterizacijo opravi NZT. Romantični elementi zgodbe so porazni, De Nirova vlogo popolnoma nedorečena, gledalcu v nobenem trenutku ni jasno, s čem za vraga se ta človek sploh ukvarja. Kakšno naj bi bilo Eddijevo poslanstvo? O tem, kako je luzer iz začetka zgodbe sploh prišel do tako sofisticirane droge, ne želim niti razmišljati. Zato bom kar zaključil, film je čista izguba časa in najslabši Burgerjev film doslej.


Ocena:


torek, 24. maj 2011

Boardwalk Empire


Slovenski naslov: Imperij pregrehe
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Krimi, Drama
Število epizod: 12 (cca 60 minut) Imdb
Režija: Martin Scorsese (pilot), Timothy Van Patten, Jeremy Podeswa, Alan Taylor, Allen Coulter, Brian Kirk, Brad Anderson, Simon Cellan Jones
Scenarij: Terence Winter
Igrajo: Steve Buscemi, Michael Pitt, Kelly Macdonald, Michael Shannon, Shea Whigham, Aleksa Palladino, Michael Stuhlbarg, Stephen Graham, Vincent Piazza, Paz de la Huerta, Michael Kenneth Williams, Anthony Laciura, Paul Sparks, Dabney Coleman, Gretchen Mol, Greg Antonacci

Pred leti sem se zapletel v pogovor s sorodnikom. Menila sva se malo o tem, malo o onem in se vmes dotaknila tudi televizije. Zgolj za informacijo naj omenim, da gre za človeka, ki ga televizija in tisto kar se vrti na malih zaslonih sploh ne zanima, tv sprejemnik je zanj aparat, na katerem lahko pogledaš nogometno tekmo in poročila. Takrat mi je zaupal, da občasno pogleda neko krimi serijo, a mi ni znal povedati točnega naslova. Pojasnil je, da glavno vlogo igra nek debelin, ki se v kopalnem plašču odpravi iskati jutranji časopis, ki ga čaka na dovozu pred hišo. Seveda, govoril je on Tonyju Sopranu in danes že kultnih Soporanovih, ki so mafijskim zgodbam dali povsem novo televizijsko dimenzijo. Prav pri Sopranovih se je pokazal neverjeten potencial, ki ga televizija kot medij nudi podobnim projektom. Zgodbo je bilo moč nadgrajevati do epskih razsežnosti, avtor ima na voljo veliko prostora za kakovostno graditev zgodbe in karakterizacijo likov. Prav v tistih letih je moj videorekorder delal na polno, zvečer je snemal, in v popoldanskih urah predvajal nove dele. Skuril sem kar tri VCR-a.  Nacionalka in  HRT sta v tistih letih ponujala kar nekaj zanimivega gradiva, navadno med tednom, v poznih večernih urah. Nekako nostalgično zdaj gledam na tiste čase, ko sem smo se zabavali ob Sopranovih, Skrivni navezi, neizprosnem Jacku Baueru, Ozu, Pod Rušo …  Danes imamo internet, računalniške diske, prenosne USB ključke in multimedijske predvajalnike. Sami si krojimo tv spored, ki ga sproti prilagajamo svojim potrebam. Recimo, da imam na voljo dobre pol ure, ravno toliko, da z ženo v miru spijeva kavico. In ravno dovolj časa, da pogledamo Prisklednike, Dva moža in pol ali Sodobno družino. HBO je dolgo časa bil glavni igralec na tem področju, a v zadnjih letih so svoje mesto v medijskem prostoru našle tudi druge tv hiše s svojimi produkcijami. In nekatere med njimi so bile neverjetno dobre. Tako smo v zadnjem desetletju lahko spremljali nekaj res vrhunskih stvaritev. Od v uvodu omenjenih Sopranovih, do novejših Rojeni za ubijanje (Generation Kill), Dexter, Ganža (Weeds), Parčkanje (Coupling)… Čeprav sem v zadnjih letih nekoliko manj časa posvečal tv produkciji, se televiziji nisem nikoli odpovedal. Dobra stvar pri povprečnih ali slabih serijah je to, da se jima zlahka odpoveš, pogledaš nekaj epizod in že veš, da se ne splača nadaljevati.
 
In kako je nas je nagovoril naslovni Imperij pregrehe? Najdražja uvodna epizoda v televizijski zgodovini je stala 18 milijonov dolarjev (po nekaterih podatkih je ta številka še višja), na režiserski stolček je instaliran Martin Scorsese, glavno vlogo so zaupali Stevu Buscemiju. Ok, sem si mislil, že imate mojo pozornost, sploh ko sem se nekoliko bolj podrobno seznanil z vsebino. V začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja je Atlantic City bil kraj, kamor so hodili številni obiskovalci željni dobre zabave. Igre na srečo, številne trgovine, bordeli in bleščeči reklamni napisi so del folklore, ki nas močno spominja na vse, kar danes predstavlja Las Vegas. V središče pripovedi je postavljen že omenjeni Buscemi, ki je upodobil Enocha 'Nuckyja' Thompsona, mestnega blagajnika in človeka, ki vleče vse pomembnejše poteze v Atlantic Cityju. V zgodbo se vključimo tik preden v veljavo stopi zakon o prepovedi distribucije alkoholnih pijač. Nucky, ki v očeh javnosti uživa velik ugled se zaveda, da je prohibicija velik problem, ki bo zavrl razvoj Atlantic Cityja, a mu je obenem jasno, da novonastali položaj ponuja neslutene možnosti za dober zaslužek. Nucky je v resnici nekakšen upravnik podjetja, ki upravlja z lokalno policijo, ki jo kot šerif vodi njegov brat, tudi v županovem stolčku sedi človek, ki ga je tja postavil Nucky. Mestni blagajnik je dejansko najpomembnejši lik v celi pripovedi, a le malenkostno manj prostora ustvarjalci namenjajo Jimmyju Darmodyju (Michael Pitt), Nuckyjevem varovancu, faliranemu študentu in vojnem veteranu, ki se vrne v rojstno mesto po koncu prve velike vojne. Jimmy je mladenič, ki je pripravljen na velike stvari, za dosego ciljev ne izbira sredstev. In tukaj je seveda tudi pravičnik, človek, ki se prizadeva uničiti Nuckyjevo kraljestvo. Zvezni agent Nelson Van Alden (Michael Shannon) je vodja ekipe, ki nadzira prohibicijo in išče kršitelje. Preiskava ga kmalu pripelje do Nuckyja, toda blagajnik je veliko močnejši nasprotnik, kot je to sprva mislil ambiciozni zvezni agent. Najpomembnejša ženska vloga je pripadla Kelly Macdonald, ki igra Margaret Schroeder, vdova z dvema otrokoma, ki po moževi smrti zatočišče in finančno varnost najde v objemu Nuckyja Thompsona. Margaret je lepa in inteligentna ženska, ki je tako kot Nucky sposobna igrati različne vloge, vleči racionalno poteze, ki se včasih kosajo z njenimi moralnimi načeli. Tako kot Nucky ima prirojen talent, ki ji omogoča, da zelo jasno idi stvari v nekem širšem, pomembnejšem kontekstu.
Razkošna produkcija je  vsekakor eden elementov, ki blagodejno vpliva na naše dojemanje tistega kar vidimo in Imperij pregrehe dejansko zavrti kolo zgodovine v preteklost in nas zelo prepričljivo vrne v dvajseta leta preteklega stoletja. Za potrebe serije zgrajene kulise Atlantic Cityja so res impresivne, pozornost je posvečena tudi najmanjšim detajlom. Prva sezona je nekakšen uvodnik, ki nam je zelo konkretno predstavi glavne protagoniste, tiste najpomembnejše še posebej natančno in nam obenem ponudi pravšnjo mero odprtih vprašanj, skrivnosti in tajnih načrtov ki se kujejo v ozadju, da pri gledalcu zbudi željo po novih nadaljevanjih. Že po prvi sezoni je jasno, da Imperij ponuja edinstven vpogled v neko zgodovinsko obdobje, v katerem se Amerika počasi začenja propagirati v vodilno svetovno silo. Zelo prepričljivo so prikazani še danes aktualni motivi blišča in bede in zakulisnih političnih iger. Vez med visoko politiko in kriminalom je prikazana zelo nazorno, gledalec dobi jasno sliko funkcioniranja celotnega aparata, ki ga neločljivo povezuje najkakovostnejše vezivo - denar.  Tako kot vsakem kriminalnem združenju, tudi tukaj družinske vezi igrajo pomembno vlogo. Ker so v ospredju Irci in ne Italijani, so te vezi (zaenkrat) nekoliko bolj nejasne, zaradi same pripovedi nekoliko zamegljene, a vseeno zelo pomembne in imam občutek, da v bomo v prihajajočih delih izvedli še marsikaj. Pri snovanju prepričljive strukture je največ pripomogel eden glavnih piscev in producentov Sopranovih, Terence Winter, zato t.i. strukturna prepričljivost ni nobeno presenečenje. In sem spet pri Sopranovih, s katerimi Imerij deli še eno ime. Timothy Van Patten je režiral največ delov in tisti ki ste spremljali Sopranove veste, da je Van Patten tudi tam bil zraven. In ko že vlečem vzporednice, naj povem, da Imperij zaenkrat ni dosegel tega nivoja, a je zelo blizu, nahaja se na pravi poti in videli bomo, kaj bodo prinesla nova nadaljevanja.

Ocena:


ponedeljek, 23. maj 2011

Sykt lykkelig (Happy, Happy)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Happy, Happy
Država: Norveška
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 85',  Imdb
Režija: Anne Sewitsky
Scenarij: Ragnhild Tronvoll, Mette M. Bølstad
Igrajo: Agnes Kittelsen, Henrik Rafaelsen, Joachim Rafaelsen, Maibritt Saerens, Oskar Hernæs Brandsø, Ram Shihab Ebedy

Happy, Happy  sem prvič zasledil na tekmovalnem sporedu zadnjega Sundancea, v kategoriji, ki je zapolnjujejo neameriški filmi je prejel nagrado žirije. Režiserski prvenec mlade norveške režiserke Anne Sewitsky nas popelje na norveško podeželje, v snegom okovano pokrajino, kjer se ne dogaja prav veliko. Zato je prihod nove družine v sosednjo hišo prvovrsten dogodek, ki se ga Kaja, učiteljica sredi tridesetih let, zelo veseli. Ob nekoliko vase zaprtem soprogu Eiriku in njunem sinčku, bi ji še kako prav prišla soseda-prijateljica, zato močno upa, da ji novi sosedje bodo všeč. Ko nova družina končno prispe, Kaja ne more prikriti svojega navdušenja. Prišleki delujejo zelo sofisticirano, s svojim temnopoltim posvojenim sinčkom, dobrimi službami in uglajeno-sproščenim nastopom takoj osvojijo Kajino srce. Zelo hitro se domenijo za skupno večerjo, tudi sinčka sta podobne starosti, kar je dodaten razlog za prijateljevanje. Po začetnem otipavanju se sosedje počasi odpirajo, ob žlahtni kapljici je kramljanje ob večerji veliko bolj zanimivo, nehote so izrečene stvari, ki bi drugače ostale zamolčane.  Počasi izvemo podrobnosti o obeh družinah. Kaja in Eirik že več kot eno leto nista konzumirala zakona, a tudi novi sosedje niso tako popolni. Elisabeth in Sigve sta prišla na podeželje, ker poskušata rešiti njun zakon. Elisabethina nezvestoba je sprožila krizo, ki jo zakonca poskušata prebroditi. Zdaj že imamo zanimivo zmes. Nezvesto soprogo, užaljenega moža, žensko, ki že eno leto ni seksala in njenega moža, ki meni, da eno leto brez seksa niti ni tako kritično za uspešno funkcioniranje zakona. Skoraj bi pozabil omeniti otroka, ki se nekako v ozadju na pobudo staroselca odločita za nekoliko nenavaden način igranja. Beli prepriča črnega, da je se najbolje lahko zabavata, če bo črni prišlek igral sužnja, on pa bo prevzel vlogo njegovega gospodarja.
Kaja, glavni lik naslovne črnohumorne komične drame je nekakšna norveška različica Sally Hawkins iz Happy-Go-Lucky. Resda sta njen optimizem in odkritosrčnost nekoliko manj nalezljiva, a Kaja Anne Sewitsky in Leighova Poppy imata kar nekaj skupnih točk. Kaja je veliko bolj nesrečna, kot si to sama upa priznati, zato okoli hodi z obrazom raztegnjenim v nasmeh in skorajda obupno išče kogarkoli, ki bi ji bil pripravljen podariti vsaj malo pozornosti. Na neki točki izvemo, da je odrasla pri različnih krušnih družinah, zato je hvaležna, da ji je uspelo zviti lastno družinsko gnezdo. A počasi spoznava, da to ni dovolj, da si zasluži več. Več ljubezni, spoštovanja in topline. Dozdeva se ji, da je njen zakon zašel v slepo ulico. Ko se v sosednjo hišo preseli na videz popolna družina, si Kaja zelo močno prizadeva navezati prijateljski odnos s prišleki. To ji tudi uspe, a kmalu tudi v sosednji hiši opazi razpoke v na prvi pogled popolni fasadi. Vemo, da alkohol pogosto sprosti marsikakšno zavoro, nemalokrat podre človekove obrambne mehanizme in ga potisne na pot, na katero se navadno nebi podal. Takrat se zgodijo stvari, ki so predstavljajo nekakšna prelomnico in kot vidimo tukaj, na novo definirajo življenjske poti protagonistov. Eni spoznajo, da ljubezen še ni umrla, da so je le nekoliko potuhnila in je potrebovala zgolj močnejšo spodbudo. Drugi na tej prelomnici spoznajo, da morajo postaviti piko na pomembno poglavje in obrniti nov, nepopisan list. Kreniti naprej in srečo poiskati drugje. Happy, Happy  se gleda zelo tekoče, zanimivi protagonisti se pogosto znajdejo v nerodnih situacijah, v katerih gledalec najde največ zabavne vsebine. Dobro delo opravijo igralci, a najbolj v spominu ostane odlična Agnes Kittelsen.

Ocena:


nedelja, 22. maj 2011

Cannes 2011 - Nagrade so podeljene


-Zlata palma-


The Tree of Life 
(Režija: Terrence Malick)

-Velika nagrada-


Le Gamin au Velo / The kid with a bike 
(Režija:  Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne)


Bir Zamanlar Anadolu'da / Once Upon a Time in Anatolia    (Režija: Nuri Bilge Ceylan)

-Nagrada za režijo-


Drive  
(Režija: Nicolas Winding Refn)

-Nagrada za scenarij-


Hearat Shulayim / Footnote  
(Režija:  Joseph Cedar)

-Najboljša igralka-


Kirsten Dunst  
(Melancholia)

-Najboljši igralec-


Jean Dujardin 
(The Artist)

-Nagrada žirije-


Polisse  / Poliss   
(Režija: Maïwenn Le Besco)

-Un Certain Regard-


Arirang  
(Režija: Kim Ki-Duk)


Halt auf freier Strecke / Stopped on Track   
(Režija: Andreas Dresen)

petek, 20. maj 2011

Smukke mennesker (Nothing's All Bad)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Nothing's All Bad
Država: Danska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 93', Imdb
Režija: Mikkel Munch-Fals
Scenarij: Mikkel Munch-Fals
Igrajo: Bodil Jørgensen, Sebastian Jessen, Henrik Prip, Mille Lehfeldt

Mikkel Munch-Fals? Nikoli slišali? Tudi jaz ne. Če ne spremljate zelo obsežnega dogajanja na področju kratkega filma, potem niti niste imeli možnosti videti kakšen Munch-Falsov umotvor. Smukke mennesker je namreč njegov režiserski debi, pred tem je posnel nekaj kratkih filmov, na danski televiziji je nekaj časa vodil polurno oddajo o filmu. Za svoj prvenec je spisal tudi scenarij, ki v središče postavi štiri posameznike in njihove življenjske tegobe.

Ko spoznamo Ingeborg, se ta poslavlja od sodelavcev, manjša slovesnost v njeno čast naj bi bila lepa popotnica v novo, penzionersko življenje. Novopečena upokojenka bo imela veliko časa zase, za druženje s prijatelji, dolge sprehode. Toda resnica je veliko bolj depresivna. Ingebor je osamljena, brez prijateljev ali partnerja. Še hčerka edinka ignorira njene telefonske klice in se ne zmeni za materino osamljenost.
Andersov zakon je že dolgo na robu prepada, njegov zadnji »izpad« je izbil sodu
dno. Žena ga je zapustila, z zgražanjem v očeh ga je prekrižal tudi komaj polnoletni sin. Anders že nekaj časa hodi na terapije, a zdravila za njegov anomalijo ni.
Anders namreč občuti neverjetno seksualno vzburjenje, ko se znajde sam, v bližini kakšne ženske osebe. Kako potem poteši seksualno slo ne bom razkril, lahko pa ugibate...
Anna je mlada ženska, ki za seboj ima izjemno travmatično izkušnjo. Ko so ji na prsih odkrili raka, je edina dovolj varna rešitev bila mastektomija - popolna odstranitev leve dojke. Kmalu po operaciji se vrne na svoje delovno mesto na osnovni šoli, Anna je namreč učiteljica, a kmalu spozna, da se je nekoliko prezgodaj vrnila na delo. Nekaj nerodnih situacij še dodatno izpostavi njeno invalidnost in še poglobi depresijo. Zdi se ji, da je najbolj prizadeta njena seksualnost, zato začne raziskovati seksualnost pri invalidnih osebah. 
Jonas je četrti in obenem najmlajši član naše nenavadne četverke. Neustrezno domače okolje ga je pognalo na cesto, denar za preživetje je kmalu začel služiti s prodajanjem svojega mladega telesa. Mladenič ni izbirčen in je pripravljen svoje usluge ponuditi vsem. Ženskam, moškim, starim in mladim. Čisto vseeno mu je za koga gre, vse dokler je »naročnik« pripravljen plačati storitev.
Že po prvem prizoru je Smukke mennesker imel moje simpatije. V nekakšnem prologu smo ob prostitutki z bujnim oprsjem, ki se pripravlja za BJ, a jo moški zmoti z nepričakovanim izlivom emocij. Ta ji ves objokan začne opisovati ženino avtomobilsko nesrečo, a se nato vendarle nekako zbere in se prepusti v »obdelavo.« Po tem prizoru je moja prva misel bila - Todd Solondz. In nisem bil daleč stran, kajti naslovni film v marsičem spominja na Solondzove nenavadne zgodbe in čudaške, disfunkcionalne like. Danski režiser pripoved gradi okoli štirih ljudi, pod drobnogled vzame njihova življenja, njihovo osamljenost, depresijo in nesrečo, vse dodatno začini z pošteno dozo težav povezanih s seksualnostjo in jih nato zelo všečno poveže v kompaktno celoto. Film odlikujejo zelo prepričljive igralske kreacije glavnih likov, ki se zelo hitro prikupijo gledalcu. Režiser se posveti likom in ob njih vztraja tudi v grdih trenutkih, njihove težave izpostavi brez zadržka in ne zamolči ničesar. Prav zato se gledalec prepusti dogajanju in se popolnoma poglobi v včasih bizarne, včasih pa preprosto nerodne pripetljaje glavnih oseb. Režiser like pelje skozi situacije, ki so pogosto začinjene z zelo všečno ironijo in jih postavlja v položaje, ki  so nemalokrat zvabili nasmeh na moj obraz. Po tem filmu se bom zapomnil, kdo je Mikkel Munch-Fals. Zapisal ga bom v svojo beležko in vklopil radar, kajti prvo srečanje z njegovo filmsko stvaritvijo je bilo nadvse zabavo. Priporočam.

Ocena:


četrtek, 19. maj 2011

Thor


Slovenski naslov: Thor
Država: ZDA
Leto: 2011 
Žanri: Akcija, Avantura, Drama
Dolžina: 115',  Imdb
Režija: Kenneth Branagh
Scenarij: Ashley Miller, Zack Stentz
Igrajo: Chris Hemsworth, Anthony Hopkins, Natalie Portman, Tom Hiddleston, Stellan Skarsgård, Kat Dennings

Mogočni Thor je luč sveta ugledal daljnega leta 1962, ko je Marvel bralcem stripov ponudil svojo vizijo nordijskega superjunaka. Verjetno ni potrebno posebej razlagati, kaj ime Marvel pomeni danes, niti naštevati vseh superherojev, ki jih je Marvel že spravil na filmska platna. Še letos bomo lahko videli še en Marvelov izdelek in sicer Captain America: Prvi maščevalec (k nam prihaja julija), za naslednje leto pa so napovedani še Maščevalci (The Avengers), v katerih bo Marvel v eni zgodbi združil več superjunakov.

Thor se začne s povzetkom dogodkov iz preteklosti in razlago položaja v mističnem kraljestvu Asgard, ter nas seznani z veliko vojno med Asgardom in Jotunheimom, iz katere so Asgardci izšli kot zmagovalci. Ledeni velikani z Jotunheima so kaznovani z odvzemom magične skrinje, glavnega vira njihove moči. Zgodba se nadaljuje v sedanjosti, ko se kralj Odin pripravlja prepustiti prestol Thoru, svojemu prvorojencu, ki je v prednosti pred mlajšim bratom Lokijem. Med ceremonijo se v Asgard pretihotapijo ledeni velikani, ki iz strogo varovanega poslopja poskušajo odnesti magično skrinjo, a se njihov poskus izjalovi. Vročekrvni Thor je žejen maščevanja, Jotunheimcem želi poslati jasno sporočilo, toda njegova nepremišljena  dejanja znova prikličejo starodavno vojno, ki bi se je Asgard zlahka izognil, če bi bodoči kralj pokazal več modrosti in manj domišljavosti. Odin je še vedno kralj in razočaranje nad Thorovimi dejanji je tako veliko, da se oče odloči  sinu odvzeti mogočno kladivo mjolnir in vse nadnaravne moči, ter ga poslati v izgnanstvo na Zemljo. Thor in njegovo kladivo tako končata v Novi Mehiki, njegov prihod opazi skupina znanstvenikov, ki jih vodi prikupna znanstvenica, Jane Foster. Prihod medgalaktičnega potnika in njegovega mogočnega orožja opazi tudi S.H.I.E.L.D., tajna vladna organizacija, ki se ukvarja s podobnimi primeri.
Najprej moram povedati, da zelo slabo poznam Marvelove stripe, zato težko komentiram to stripovsko-filmsko povezavo in kakovost adaptacije samega stripa. Moram priznati, da me je nekoliko presenetila izbira režiserja, kajti Kenneth Branagh je režiser, ki najraje ekranizira Shakespeareove drame. Že res, da je pred leti režiral svojo različico legendarne klasične grozljivke  Frankenstein, ki bi ga lahko opredelili, kot visokoproračunski spektakel, toda Branagh ni režiser, ki bi ga tako na prvo žogo povezoval z lahkotno poletno uspešnico tipa Thor. Še dobro, da se je odločil tako, saj prav njemu pripisujem največ zaslug pri Thorovi uspešnosti. V večini primerov nam podobni blockbuster spektakli ponujajo veliko pokanja in malo vsebine in moram priznati, da sem pred ogledom bil nekoliko skeptičen. Tudi glavnega igralca, Chrisa Hemswortha nisem poznal, a bi tukaj pohvalil njegovo izbiro in dodal, da se je Chris odlično znašel v čevljih nordijskega mogočnika. Vedno je zanimivo videti nove obraze in če se ti dobro znajdejo v svoji vlogi, je zadovoljstvo toliko večje. A s Chrisom se galerija prepričljivih likov ne konča, Anglež Tom Hiddleston je s svojo upodobitvijo Thorovega mlajšega brata Lokija pritegnil pozornost. Za to se najbrž mora zahvaliti režiserju, ki glavnega negativca ne prikaže enodimenzionalno in mu ponudi nekaj prostora za večplastnost, kar Hiddleston odlično izkoristi. Mislim, da si je s to vlogo odprl veliko vrat, zato mu predvidevam veliko več igralskega dela v prihodnosti. Ustvarjalci vendarle niso bili pripravljeni celotno zasedbo zapolniti z malo znanimi imeni, kajti tveganje bi potem bilo preveliko, zato ne čudi, da se na seznamu nastopajočih pojavita vseprisotna Anthony Hopkins in Natalie Portman. Thor je akcijski ZF spektakel, ki poleg obvezne akcije in generalnega motiva spopada dobrega in zla uspe zabavati tudi v delih, ki niso akcijski. Režiser likom ponudi dovolj prostora, saj se odlično zaveda, da je prav ta element najpomembnejši, če želiš doseči povezanost na relaciji gledalec-filmski lik. Tukaj Thor zmaga, saj gledalec sprejme simpatično zastavljene like, ki v všečnih, komično obarvanih delih  pripovedi kreirajo zabavno mešanico. Čeprav sem nekaj vrstic višje zapisal, da Marvelovih stripov ne poznam, je vprašanje glavnega agenta vladne tajne službe, ko zagleda velikanskega robota (Ironmana), ki grozeče koraka proti njem, ali je to še ena Starkova pogruntavščina, lep primer humorne popestritve akcijskega prizora in obenem vrstica, ki jo dojame tudi slabše informiran gledalec. Thor je prvi 3D film, ki sem ga videl po Avatarju. Sicer me 3D ne zanima preveč, a vseeno moram priznati, da je Avatar postavil standarde, ki jih ne bo enostavno preseči.

Ocena:


sreda, 18. maj 2011

I Am Number Four


Slovenski naslov: Jaz sem četrti 
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, ZF, Triler  
Dolžina:109',  Imdb
Režija: D.J. Caruso 
Scenarij: Alfred Gough, Miles Millar 
Igrajo: Alex Pettyfer, Timothy Olyphant, Teresa Palmer, Dianna Agron, Callan McAuliffe, Kevin Durand, Jake Abel

John Smith je poseben mladenič. Čeprav ponuja vtis povsem običajnega smrtnika, je John v resnici prišlek iz vesolja, ki je na Zemlji našel zatočišče, potem ko so njegov planet Lorien napadli krvoločni Magadoriani. Na Zemljo je poslano devet otrok s posebni sposobnostmi, ki jim je namenjena vloga varuhov Loriena, ko postanejo odrasli osebki. Vsakemu otroku je dodeljen tudi osebni varuh v vlogi očeta ali matere. Vmes se je zgodba za Lorian in njegove prebivalce slabo končala, nihče razen devet otrok in njihovih varuhov poslanih na Zemljo ni preživel napada Magadorianov. Zdaj je manjša skupina Magadorianov prišla na Zemljo, z eno samo nalogo; pobiti preživele s planeta Loriena.  Ko se na Johnovi nogi pojavi še tretje znamenje, sta John in njegov varuh Henri prisiljena v novo selitev. Tretje znamenje je slaba novica, kajti John je številka štiri, naslednji v vrsti za odstrel. Henri ne dvomi, da so Magadoriani v bližini, zato opozarja Johna, naj se ne izpostavlja in priteguje pozornosti. Ob prihodu na novo šolo John spozna Sarah, prijateljstvo kmalu preraste v ljubezen,medtem pa njegove nadčloveške sposobnosti vedno bolj silijo na površje. V času moderne tehnologije, ko vsaka zanimivost zelo hitro najde svoje mesto na spletu, so Magadoriani vedno bližje Henriju in njegovem varovancu, a tudi Johnu iz dneva v dan raste samozavest, ki se začne zavedati, da beg ni edina rešitev.
Nekaj zadnjih dni sem namenil gledanju kino uspešnic, saj v domačem krogu imam vedno dovolj kandidatov, ki si želijo videti kaj, kar sodi v filmski mainstream, oz. filme, ki v kinodvorane privabljajo številno občinstvo. Izbira je padla na jaz sem četrti,  ZF akcijski triler v režiji D.J. Carusa (Eagle Eye, Disturbia), ki so ga posneli na podlagi zelo uspešnega istoimenskega romana. Potem, ko nas uvod seznani z bližajočo nevarnostjo, se skupaj z glavnim junakom in njegovim varuhom preselimo v majhno mestece v Ohiu, kjer John najde ljubezen, pravega prijatelja in tako kot v večini najstniških derivatov tudi nekaj butastih, škodoželjnih najstnikov. Seveda, ni nobenega dvoma, da bo glavni junak kos lokalnim fantom, da mu bo uspelo pridobiti dekle, da je njegov novi prijatelj dobrotnež, ki potrebuje zaščitniško figuro, potem ko izgubi očete. Ki je seveda na nek način povezan z vsem, kar se je in se bo zgodilo. Nikoli niti nisem imel iluzij, da me naslovni film lahko preseneti. Cel film je precej ponesrečena zmes slabih dialogov, slabe igre in nizanja številnih klišejev, ki nas pripeljejo do akcijskega zaključka, z vnaprej določenim izidom in koncem, ki to pravzaprav ni. Je le zaključek prve epizode, kajti Michael Bay je zavohal novo franšizo, ki ji odlično podporo ponuja velikanski uspeh, ki ga je dosegla prva, od načrtovanih šestih knjig. Po koncu filma sem imel občutek, da sem videl le eno epizodo podpovprečne najstniške tv serije, a ob 100 milijonih čistega zaslužka je jasno, da je nadaljevanje neizogibno. Naslov ene izmed recenzij na IMDB pravi: Save your money and rent it for a buck. Za dolar lahko dobiš marsikaj: žvečilni, bombončke, cenejšo čokolado …

Ocena:


torek, 17. maj 2011

Somos lo que hay (We Are What We Are)


Slovenski naslov: Ni naslova 
Drugi naslovi: We Are What We Are
Država: Mehika
Leto: 2010
Žanri: Drama, Grozljivka
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Jorge Michel Grau
Scenarij: Jorge Michel Grau
Igrajo: Francisco Barreiro, Alan Chávez, Paulina Gaitan, Carmen Beato, Jorge Zarate and Esteban Soberanes

V uvodnih prizorih opazujemo starejšega človeka, ki ima težave z ravnotežjem, prva misel je, da je verjetno pregloboko pogledal v kozarec. Možakar je prišel na dnevno svetlobo po stopnicah iz podzemne železnice in se po nekaj korakih pred izložbami nakupovalnega centra zgrudil. Preden je umrl, je izkašljal črno snov, podobno katranu. Truplo je zelo hitro odstranila varnostna služba nakupovalnega centra, tla so ekspresno pomili, čez nekaj trenutkov o nenavadni smrti ni bilo nobene sledi več. Mrlič je bil glava družine, oče in mož, ki je družino oskrboval z vsem, kar so nujno potrebovali. Glede na to, da so otroci polnoletni ali na pragu polnoletnosti in da imajo še vedno živo mater, bi življenje brez očeta vseeno moralo biti znosno. In bi tudi bilo, če bi družina o kateri govorim bila navadna, povprečna družina. Toda mrličeva družina in vsi njeni člani so kanibali, ki lakoto blažijo z uživanjem človeškega mesa. Oče je bil lovec, tisti, ki je na mizo prinašal človeško meso. Zdaj, ko ga več ni se družina mora odločiti, kdo bo prevzel njegovo vlogo.
Za Jorgeja Michela Grauja je Somos lo que hay režiserski debi, sam je spisal tudi scenarij. Grau je posnel zanimiv film, ki ga ni možno prav enostavno opredeliti ali žanrsko omejiti. Lahko bi rekli, da je posnel art-house grozljivko in se nebi zmotili, nič nebi bilo narobe niti če bi film označil za družinsko dramo z močno dozo socialno-družbene kritike. No, gremo lepo po vrsti. Kar se tiče grozljivih elementov, bodo ljubitelji slasher gnusljivk verjetno nekoliko razočarani, kajti trganja mesa in potokov krvi tukaj ni, tisto grozljivo ostane večji del filma nevidno, prikrito. Režiser zgodbo predstavlja iz perspektive kanibalskih morilcev, njihovim žrtvam ne posveča ne simpatij, ne pozornosti. Lahko bi rekel, da jih obravnava tako kot kanibalska družina - kot hrano. S tem vidikom zgodbe sem zadovoljen zato, ker se prav dobro navezuje na tiste dele, v katerih v ospredje stopi družinska drama. Izguba očeta je pošteno zamajala družinske temelje, še največ zbranosti kaže Sabina, najmlajša med potomci, ko poskuša povezati družino in v vlogo glave družine promovirati starejšega brata Alfreda. Mati se je po spoznanju o očetovi smrti zaklenila v sobo, njene reakcije so histerične, s svojim obnašanjem ne daje sliko osebe, ki bi lahko prevzela vajeti v svoje roke. Starejši sin se sooča z velikim pritiskom. Ne le da se je nenadoma znašel na čelu družine, temveč se zraven mora ukvarjati s svojimi homoseksualnimi nagnjenji. Kot da eno prekletstvo ni dovolj. Če k temu dodam še mlajšega vročekrvnega brata, pri katerem mlajša sestra očitno zbuja neprimerno naklonjenost, dobimo zelo vnetljivo samouničevalno zmes. Graujev film deluje približno tako, kakor stripovska verzija grozljivega, v kateri nekaj stvari moramo jemati z rezervo. Konstatacijo policista, da je neverjetno koliko ljudi dandanes je človeško meso, ne gre razumeti drugače kot satiro, zato tudi nespametne poteze družinskih članov, ki predstavljajo nepotrebno izpostavljanje ne smem obravnavati preveč kritično. Če zraven prištejemo še enodimenzionalne like skorumpiranih policistov, trume prostitutk in skupino zapuščenih otrok, dobimo zelo efektno sliko temačnega, grdega sveta. In če ste v uvodu slučajno zasledili napis, ki pravi: V spomin na Alana Chaveza, še pojasnilo. Mladi igralec se je znašel med skupino mladostnikov, ki je želela nesoglasja rešiti z uporabo strelnega orožja, prišlo je do streljanja, ki mu je sledil policijski pregon, v katerem je Chavez bil smrtno ranjen. Kot se izkaže, mehiška realnost vseeno ni tako daleč stran od fiktivnega sveta. Chaveza ste nekateri ljubitelji tujejezičnega filma lahko zasledili v zanimivih Partes usadas in La zona.

Ocena:


ponedeljek, 16. maj 2011

The Mechanic


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Akcija, Triler, Drama 
Dolžina: 93' , Imdb
Režija: Simon West
Scenarij: Richard Wenk, Lewis John Carlino
Igrajo: Jason Statham, Ben Foster, Donald Sutherland, Tony Goldwyn

Jason Statham je Arthur Bishop, »mehanik,« v narekovaju pa zato, ker njegova servisna dejavnost nima nič skupnega z našim dojemanjem besede mehanik. Bishop je namreč elitni poklicni morilec, ki zelo strokovno pospravi svoje tarče, njegova ožja specialnost je t.i. prirejanje smrti. Z nekaj domišljije je možno vsako smrt prikazati, kot splet nesrečnih okoliščin in prav v tem segmentu je Bishop zadevo spoliral do popolnosti. Njegov mentor in dolgoletni prijatelj Harry (Donald Sutherland) ga je vpeljal v posel, podobne načrte je imel tudi s sinom Stevom (Ben Foster), a se je ta izkazal za nezanesljivega, pretirano vihravega in potemtakem neprimernega za tako nevaren poklic. Na spletne strani, ki je nekakšno odložišče, komor naročniki oddajajo naročila za naslednji posel. Bishop sprejme novo naročilo, a ko se na zaslonu prikaže ime in fotografija njegove naslednje tarče, ne verjame lastnim očem. Njegova tarča je Harry, vendar Bishop ne želi izpolniti ukaza, dokler se ne prepriča, da je prav Harry odgovoren za tisto, česar ga obtožujejo.
Simon West je človek, ki je režiral najboljši film vseh časov – Letalo prekletih (Con Air, 1997). Vsaj tako razlaga Quentin Tarantino zbrani množici, v ne spomnim se več katerem filmu in ta njegova razlaga je tako zabavna, da se mi je kar močno vtisnila v spomin. Ob pregledu Westovega profila se rubrika režija začne prav z Letalom prekletih, zato taka asociacija. In kaj je z Mehanikom?  Ja, Mehanik je tak tipičen akcijski trilerček, ki igra predvidljivo glasbo, uporablja že neštetokrat videne zaplete in razplete. No, tukaj se resda Statham ne spravi nad »upravni odbor« organizacije, kateri tudi sam pripada. Njegov glavni oponent je v resnici žilavi, nepredvidljivi - hočem dokazati da sem zajeban - Ben Foster. Prav zaradi Fosterja sem upal, da bo film ponudil nekaj več, a žal ne morem mimo vsega, kar film potiska navzdol, na spodnjo mejo gledljivega. Milijonski zneski na računih in izplačilo v kešu, v rjavi ovojnici, na sovoznikovem sedežu. Le toliko, da se gledalca prepriča, da je denar zares tam. Milijoni v besedah itak niso prepričljivi. Ko želite prikazati izzivalne obline brhke mladenke, je v bazenu v katerem ta plava, napolnjen s kristalno čisto vodo. Ko želite umoriti velikega narko šefa, bazen napolnite s  črnilom, mafijca pošljete na plavanje in Stathama oblečete v potapljaško opremo. Najboljši del filma je pretep, v katerem se 50-kilogramski Foster spravi  na 150 kilogramov težkega morilca. Luštno, a vseeno premalo za pozitivno oceno. Zdaj dovolj, itak sem si obljubil, da ne bom dolgovezil o filmih, ki me niso všeč.
Ocena: