sreda, 23. september 2020

ZeroZeroZero (2019)

Andrea Riseborough & Dane DeHaan in ZeroZeroZero (2019)
Andrea Riseborough & Dane DeHaan in ZeroZeroZero (2019)

Slovenski naslov: Ničničnič 
Država: Italija
Jezik: italijanščina, angleščina, španščina
Leto: 2019
Žanri: krimi, drama, triler
Dolžina: 8 x 60',  Imdb 
Režija: Stefano Sollima, Janus Metz, Pablo Trapero
Scenarij: Leonardo Fasoli, Mauricio Katz, Stefano Sollima, Roberto Saviano (knjiga)
Igrajo: Andrea Riseborough, Dane DeHaan, Giuseppe De Domenico, Harold Torres, Adriano Chiaramida, Gabriel Byrne


Z dobrim sprejemom in mednarodnim uspehom italijanskega filma in serije Gomorra je postavljen temelj za nadaljnjo eksploatacijo knjižnega opusa nekdanjega novinarja, pisca in scenarista Roberta Saviana, ki je v svojih raziskovalno naravnanih knjigah opisuje delovanje in ustroj Comorre. Saviano je leta 2013 izdal ZeroZeroZero, knjigo, ki se trgovine s kokainom loteva v širšem, mednarodnem kontekstu – zgodba se namreč osredotoča na enormno pošiljko kokaina, ki od proizvajalcev v Latinski Ameriki, preko ameriških logističnih gurujev, potuje do načrtovane destinacije v Evropi. Prenos zgodbe na male zaslone je zaupana uveljavljenemu italijanskemu režiserju Stefanu Sollimaju, ki je na tv-zaslone uspešno prenesel omenjeno serijo Gomorra, ter se podpisal pod nekaj odmevnih žanrsko sorodnih stvaritev (kultna serija Romanzo Criminale, krimi-drama Suburra).

Časi, ko so visoke produkcijske vrednosti in atraktivne snemalne lokacije bile rezervirane za filmsko industrijo so mimo in ZeroZeroZero je najboljši dokaz te trditve. Razkošna produkcija, številni liki, zgodbe, ki vzporedno tečejo na treh kontinentih, na ozemljih (vsaj) petih državah – vse to je kakovostna televizija danes, ki svoj prostor najde tudi na največjih filmskih festivalih. Prve dve epizodi serije so tako premierno predvajali v sklopu prestižnega filmskega festivala v Benetkah, celoten projekt je z močnim mednarodnim ko-produkcijskim prispevkom nastal pod okriljem italijanske tv hiše Sky. 

Harold Torres in ZeroZeroZero (2019)

Zgodba torej teče na treh primarnih lokacijah, nosilci dogajanja pa so tri skupine z rekordno pošiljko kokaina povezanih protagonistov. V čudoviti Kalabriji domuje zloglasna Ndrangheta, mafijska organizacija, ki nastopa v funkciji naročnika pošiljke. Ta je odposlana iz deset tisoč kilometrov oddaljenega Monterreyja v Mehiki, v katerem najdemo drugo skupino protagonistov, plačancev in pokvarjenih pripadnikov specialnih enot, s pomočjo katerih kartel kontrolira nemoteno odpremo pošiljke iz Mehiškega zaliva. 

A ko je v igri veliko denarja, na površje priplavajo tisti, ki želijo (naj)večji kos pogače. V Italiji vlogo pretendenta na prestol prevzame vnuk, ki v sodelovanju z rivalsko družino s prestola želi izriniti lastnega starega očeta. V Mehiki prevratneže vodi poveljnik posebne enote obdan s pravo malo armado odlično izurjenih mož, ki je vedno bližje načrtovanem cilju – prevzemu kontrole nad mamilarskimi posli v Monterreyju. Vmesni člen med dobaviteljem in kupcem je družina Lynwood in njihovo transportno podjetje, ki kmalu po prevzemu pošiljke občuti nevarne posledice spletk na obeh straneh Atlantika.

ZeroZeroZero je serija, ki nadvse uspešno pokaže ustroj treh povsem različnih mafijskih družin, oziroma tri različna modela, ki kljub razlikam organizirajo dobro utečeno mednarodno trgovino z mamili. V skladu z mednarodno usmeritvijo serije ustvarjalci nekaj več prostora in karakterizacije namenijo članom družine Lynwood. V primerjavi s krvavim dogajanjem, ki spremlja boj za oblast znotraj kriminalnih družin v Italiji in Mehiki, sestra in brat (Andrea Riseborough in Dane DeHaan) prevzameta funkcijo, ki je najbližje moralnem centru filma. Trdna vez med sestro in bratom, ki po očetovi smrti prevzameta družinski biznis lahko marsikoga pripravi do tega, da za njih stiska pesti in na trenutke pozabi naravo družinskega biznisa. Vsaj do sklepnega dejanja, ki so iluzije o delovanju moralnega kompasa protagonistov povsem razblinjene. ZeroZeroZero je v številnih pogledih vrhunski dosežek, odlično sestavljen triler, ki skozi vseh osem epizod teče v dobrem ritmu, ob katerem večina ne bo imela težav z angažmajem, spremljanjem in razumevanjem dogajanja. Ustvarjalcem je uspela zahtevna naloga iskanja prvega ravnotežje med tremi prepletajočimi se zgodbami in povezovanjem posameznih niti, ki tako ali drugače povezujejo tri osrednje skupine protagonistov. Toda številni liki in številne lokacije so obenem tudi glavni dejavnik, ki preprečuje nivo karakterizacije in slojevitosti posameznih zgodb, ki bi zelo dobro zastavljeno stvaritev lahko dvignil na raven najboljših televizijskih stvaritev v zadnjem obdobju. Za konec naj kot zanimivost omenim pomen naslova – le ta v italijanščini označuje fino moko iz katere izdelujejo najboljše pekovske izdelke, v mafijskem žargonu pa se izraz uporablja za opis kokaina v njegovi najbolj čisti obliki. 

Ocena



torek, 15. september 2020

She Dies Tomorrow (2020)

Kentucker Audley and Kate Lyn Sheil in She Dies Tomorrow (2020), Foto: Imdb


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: komedija, drama, misterij, grozljivka
Dolžina: 86'Imdb 
Režija: Amy Seimetz
Scenarij: Amy Seimetz
Igrajo: Kate Lyn Sheil, Jane Adams, Kentucker Audley, Chris Messina, Katie Aselton


 Amy Seimetz je pri 39-ih letih že zelo izkušena igralka, ki se je najprej uveljavila v ameriški indie produkciji, v zadnjih letih pa smo jo v različnih vlogah lahko opazili tudi v komercialno ambicioznejših filmih (v najnovejšem Osmem potniku: Zaveza, novi različici Mačjega pokopališča). Amy vzporedno z igralsko kariero tudi režira – bodisi projekte drugih ustvarjalcev (tv seriji The Girlfriend Experience, Atlanta), bodisi lastne kratke filme in celovečerce.

 Njen drugi celovečerec She Dies Tomorrow (prvenec Sun Don't Shine je posnela pred osmimi leti) je z lahkoto ena najbolj unikatnih izkušenj letošnjega leta. Seimetz z različnimi prejemi zgodbo usmeri v vode eksperimentalnega filma, vendar obenem ohrani dovolj klasičnih narativnih elementov, ki preprečijo zdrs v pretirano eksperimentalno formo. Vzdušje je v podobnih filmih vedno eden ključnih dejavnikov in režiserka s sodelavci ustvari zares zanimiv pogled na zelo neobičajno situacijo, razvito iz genialno preproste scenaristične zamisli. 

 Scenarij junakinjo namreč postavi v specifično situacijo: ta nenadoma, brez kakršnekoli napovedi ali priprave spozna, da že naslednji dan več ne bo med živimi. Njeno prepričanje v takšen scenarij je absolutno, čeprav dejansko ne ve, niti poskuša doumeti, zakaj je tako trdno verjame v najbolj črn scenarij. Smrt kot neizpodbitno dejstvo in končna postaja za vsakogar izmed nas je teza, s katero nas zgodba poveže s človekovim spopadanjem z lastno minljivostjo in s tem povezanih občutki, iz katerih je stkana idejna osnova zgodbe. Gre za idejo, ki sama po sebi ne prinaša nič revolucionarnega, če le-ta ne bi bila povedana na tako zanimivo premišljen način. Seimetz odlično izkoristi privilegij, da nas za nekaj časa drži v nevednosti, ko nas zaposli z iskanjem racionalnih razlag čudnega vedenja protagonistov. In med tem ko mi poskušamo dojeti kaj za vraga se dogaja, nas sosledje dogodkov neopazno pripelje do kratkega prizora, s katerim je fantastično vzpostavljena povezava med posameznimi liki in v hipu najden smisel vsega, kar smo videli do tedaj.  

 She Dies Tomorrow se gleda kot nekakšen križanec med Melanholijo Larsa von Trierrja in odličnim Laboratorijem groze (Upstream Color, 2013, Shane Caruth). Glede na dejstvo, da je Caruth nekaj časa živel z režiserko in da je prav ona odigrala glavno žensko vlogo v omenjenem filmu, takšna vzporednica deluje povsem smiselno. Omenjeni primerjavi so tu zgolj zavoljo lažje orientacije kaj pričakovati, kajti naslovna stvaritev je s setom avdio-vizualnih in montažnih rešitev dokaj izvirno doživetje – impresivno dizajnirana, v meglico morastih sanj ovita izkušnja, v kateri pomemben delež prispevajo tudi prepričljivi igralci, med katerim v centralni vlogi izstopa izjemno ekspresivna Kate Lyn Sheil. 

Ocena




sreda, 09. september 2020

Tenet (2020)

John David Washington and Robert Pattinson in Tenet (2020), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Tenet
Država: VB, ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2020
Žanri: akcija, ZF
Dolžina: 150',  Imdb 
Režija: Christopher Nolan
Scenarij: Christopher Nolan
Igrajo: John David Washington, Robert Pattinson, Elizabeth Debicki, Aaron Taylor-Johnson, Kenneth Branagh

Izbira pravega zdravila, ki bi lahko krivuljo obrnilo navzgor in oživilo z epidemijo hudo prizadeto filmsko industrijo, zagotovo ni enostavna naloga. Spuščanje nekaj povprečnih blockbusterjev v obtok bi lahko imelo nasprotni učinek, saj bi eventualni finančni neuspeh le-teh odgovorne gotovo prisili v ponovno preučitev njihovih tržnih strategij. Zdi se, da je Nolan v tem trenutku bil edina logična izbira, eden redkih zvezdnikov za kamero, ki v kino dvorane lahko pritegne množice, ne glede na to, koga je postavil pred kamero. In 200-milijonski Tenet je po prvih rezultatih očitno bil dobra izbira, saj prve številke napovedujejo razmeroma ugoden razplet za vlagatelje. 

Tenet je nekakšno logično nadaljevanje Nolanovega opusa, nadgradnja idej vzpostavljenih v njegovi prvi veliki uspešnici Memento (dovolj bo že, če iz spomina prikličemo uvodni prizor) in narativnih prejemov uporabljenih v Izvoru (Inception, 2010). Koncept „sanj v sanjah“ tukaj nadomesti koncept „časa v času,“ a z eno pomembno razliko – zgodba tu ne gre „v rikverc“ po standardnih narativnih pravilih, ampak kot nekakšna vzporedna resničnost, ki s premikanjem v nasprotni smeri kljubuje pravilom linearnega dojemanja časa in prostora. Gre za nekakšno inverzijo, ki akterjem zgodbe omogoča vrnitev v preteklost s ciljem korekcije dogodkov, ki bodo imeli dalekosežne, uničujoče posledice v prihodnosti. 

Keč je v tem, da junaki ob vstopu v neko obdobje začnejo gibanje od konca proti začetku, med tem ko se svet okoli njih še vedno linearno premika naprej. Ali kot to na primeru izstreljenega naboja pojasni znanstvenica, ki o principih inverzije poučuje glavnega junaka (Nolan ga je poimenoval kar Protagonist) tako, da mu pove, da naboj ni bil izstreljen, temveč, v skladu z idejo inverzije, ujet v pištolo. Ta Protagonistu obenem predlaga, da namesto iskanja racionalne razlage raje poskuša začutiti logiko inverzije. Nekaj podobnega velja tudi za nas gledalce, ki se skozi zgodbo prebijamo brez povsem jasnega razumevanja zakonitosti, po katerih junaki želijo doseči svoj cilj.

A enkrat, ko iz enačbe odstranimo inverzivne elemente pridemo do dokaj preproste premise o junakih, ki poskušajo svet rešiti pred koncem sveta, kakršnega si je zamislil glavni antagonist (Kenneth Branagh), ki v skladu z zahodnjaškim dojemanjem dobrega in slabega ne more biti nič drugega, kakor še en poblazneli Rus. Njegova pot je, kakopak, posuta s številnimi ovirami, preko katerih se Protagonist in njegovi pomagači prebijajo v bondovskem stilu, čeprav Nolan akcijo v primerjavi z bondijadami požene v še nekoliko višje vrtljaje. Tempo je odličen že od uvodnih kadrov, v katerih spremljamo napad na operno hišo v Kijevu. Dogajanje podloženo z bombastično glasbo Ludwiga Göranssona prispeva tisti dodaten impulz, ki gledalca brez težav drži v primežu   dve uri in pol. V tem smislu je Tenet prvovrstna kino zabava, film narejen za velika platna, ob katerem se ne moreš dolgočasiti. Akcijsko naravnan spektakel in obrtno izpiljen dosežek, ki vendarle ne uspe ustvariti trdnejše vezi med gledalcem in liki. Še najbližje temu se približa skozi prizadevanja odtujene žene glavnega zlobneža (Elizabeth Debicki), ki se skupaj z otrokom poskuša rešiti iz primeža vsemogočnega moža. Iz moje perspektive je eden od razlogov za hladen odnos do likov tudi za moj okus preveč lesen nastop glavnega igralca Johna Davida Washingtona. Primerjalno, Robert Pattinson in Aaron Taylor-Johnson iz manj prizorov izvlečeta veliko več. A kakorkoli obrneš, Tenet je spektakel, ki se ga izplača videti v kinu in dovolj dober dosežek, ki bo dodatno utrjuje Nolanov položaj v samem vrhu mainstream filmanja.

Ocena



torek, 01. september 2020

Koncentriši se, baba (2020)

aka Focus, Grandma
Foto: Emir Hadžihafizbegović in Alma Prica, Koncentriši se, baba (2020)


Slo naslov: -
Drugi naslovi: Focus, Grandma
Država: BIH, Turčija
Jezik: bosanščina
Leto: 2020
Dolžina: 92',  Imdb
Žanri: komedija, drama
Režija: Pjer Žalica
Scenarij: Pjer Žalica
Igrajo: Jasna Žalica, Emir Hadžihafizbegović, Alma Prica, Jadranka Đokić, Vedrana Božinović, Admir Glamočak


Celih 17 let po odmevnem prvencu Gori (Gori vatra) in leto mlajšem biseru bosanske kinematografije Pri stricu Idrizu (Kod Amidže Idriza) smo vendarle dočakali novi celovečerec Pjera Žalice. Njegov tretji igrani film Skoncentriraj se, babica (Koncentriši se, baba) je odprl nedavno končani festival v Sarajevu, ki je zavoljo zaskrbljujoče epidemiološke situacije prvič v celoti izpeljan v spletnem formatu. Do paketov filmov in spremljajočih vsebin na zahtevo (vključno z naslovno stvaritvijo) smo v skladu z novim formatom lahko dostopali tudi v Sloveniji in to je bila lepa priložnost, da dele SFF-ja pripeljemo v naše dnevne sobe. Skoncentriraj se, babica je po informacijah iz Sarajeva že ob otvoritvi videlo neverjetnih 14.000 ljudi, kar poleg spoznanja o režiserjevi popularnosti nedvomno podčrtava tudi velik potencial virtualnega festivalskega formata.

Zgodbo, postavljeno v leto 1992, v dneve tik pred začetkom krvave vojne v Bosni, odpre prizor zdravnika in zaskrbljene družine zbrane okoli postelje, na kateri leži starejša bolnica. Zdravnik je po pregledu kratek in neposreden:„Njeni dnevi so šteti, pokličite bližnje!“ In tako je tudi storjeno. Starka je v zadnjem obdobju živela s hčerko Kiko in zetom Muhamedom v družinski hiši v Sarajevu. Naključje je hotelo, da se je ravno v teh dneh v domači hiši ustavi tudi Kikina sestra Aša (spremlja jo že odrasla hčerka Julija). Poklicati pa je bilo treba še tretjo sestro Suzano, ki z možem živi v Črni Gori, brata Dada, ki z ženo živi v Beogradu, in najmlajšega brata, ki je pred časom emigriral v Italijo. Časa je malo in skoraj vsi so nedolgo za tem zbrani v prostrani družinski hiši. Sporadični streli okoli mesta napovedujejo bližajočo se vojno – zdi se, da skoraj niče izmed zbranih ne verjame, da se kaj takega sploh lahko zgodi – toda večino bolj kot dogajanje v mestu in državi zanima, kaj je ženska na smrtni postelji zapisala v svoji oporoki. 

Žalica se ponovno v njegovem značilnem slogu osredotoča na relacije med okoli umirajoče ženske zbrano rodbino – s prepletanjem drame in komedije nas vrže v dinamiko zbrane skupine ljudi, ki z etnično raznolikostjo spominja na bivšo državo v malem. Tako je že v samem izhodišču vzpostavljena očitna paralela med situacijo, v kateri se znajdejo protagonisti zgodbe in znanimi dogodki, ki so pripeljali do razpada Jugoslavije. Večina prizorov je posneta v notranjih prostorih  družinske hiše, z redkimi prizori na prostem in zavoljo tega dejstva je izkušnja precej podobna gledališki – z osredotočenostjo na dialog in igralske veščine dobro selekcionirane igralske zasedbe. Iz moje perspektive sta nesporni prvi imeni zbranega ansambla režiserjeva žena Jasna Žalica (Kika) in vedno zanesljivi Emir Hadžihafizbegović (Muhamed). Njuna lika ob mladi nečakinji Juliji (ki bo kmalu postala nuna), tvorijo moralni center filma, saj se v relacije z ostalo rodbino spuščajo najbolj iskreno, brez skritih agend. Zgodba je z občasnimi, zanemarljivimi padci ritma sila kratkočasna, čeprav vez med posameznimi prizori ni vedno povsem prepričljiva, obenem pa je razmeroma očitna skoraj stereotipna konstrukcija nekaterih likov. Kljub temu film v obeh ključnih segmentih funkcionira dobro – kot prepričljiva drama in komedija, ki na račun dobre igre in scenaristično-dialoških domislic, prežetih s tipičnim bosanskim humorjem, učinkovito meša grenkobo in sladkobo. Končni rezultat je vsekakor zelo soliden, a vseeno velja poudariti, da film ne doseže nivoja režiserjevih starejših filmov.

Ocena