četrtek, 30. april 2020

Il traditore (2019)

aka The Traitor
Pierfrancesco Favino in Il traditore (2019), Foto: Imdb


Slo naslov: Izdajalec
Drugi naslovi: The Traitor
Država: Italija, Francija
Jezik: italijanščina, portugalščina
Leto: 2019
Dolžina: 153'Imdb
Žanri: biografija, krimi, drama
Režija: Marco Bellocchio
Scenarij: Marco Bellocchio, Valia Santella, Ludovica Rampoldi
Igrajo: Pierfrancesco Favino, Luigi Lo Cascio, Fausto Russo Alesi, Maria Fernanda Cândido, Fabrizio Ferracane



Izdajalec (Il Traditore) je zgodba o prvem mafijskem "žvižgaču" Tommasu Buscetti (igra ga odlični Pierfrancesco Favino), vidnemu članu Cosa Nostre, ki je prekršil znamenito omerto (mafijski zakon molka). Po njegovih pričevanjih je za zapahi (posredno ali neposredno) končalo skoraj 400 ljudi, saj je Buscetta bil v mafijski hierarhiji tako visoko pozicioniran, da so z njegovo pomočjo za rešetke spravil tudi dotlej nedotakljive šefe mafijskih družin. 

V zgodbo vstopimo nekje na začetku 80-ih let. Na nekem praznovanju se zberejo vsi pomembnejši člani sicilijanske mafije, med njimi tudi Buscetti, ki skupaj določijo nova pravila igre in principe, po kateri bojo družine med seboj razdelile distribucijo drog. Skupinska fotografija je priložnost za seznanitev z vsemi pomembnejšimi igralci v tej zgodbi in, kot se kasneje izkaže, uvod v novo krvavo vojno za ozemlje in kontrolo nad prodajo mamil. Buscetti je, zdi se, začutil prihajajočo nevihto, saj je vse tesnejše sodelavce že na omenjeni zabavi seznanil s svojo selitvijo v Brazilijo (domovino njegove aktualne, tretje žene). Zdi se, da ga huda zasvojenost njegovega zdaj že odraslega sina iz prvega zakona sili v razmislek o prevladujoči dejavnosti organizacije, kateri pripada. Nedolgo po odhodu v Brazilijo se začne krvavi boj za prevlado na ulicah italijanskih mest, med žrtvami so številni člani Buscettijeve družine. Kmalu postane jasno, da se Tommaso tudi z umikom na drugo celino ne more izključiti iz dogajanj v domovini – na njegova vrata potrka brazilska policija, njegova lažna identiteta je (vprašajmo se, po čigavi zaslugi), razkrinkana. Sledi izročitev Italiji in njegovo prvo srečanje s sodnikom Giovannijem Falconejem, ki bo pripeljalo do enega najodmevnejših sodnih procesov v italijanski zgodovini.

Il traditore (2019), Foto: Imdb
Italijanski veteran Marco Bellocchio nam ta, za sosednjo državo pomemben sodni proces, predstavi skozi karakterno študijo "žvižgača," ki je kot prvi vidnejši član sicilijanske mafije prekršil zakon molka, v kolektivno zavest Sicilijancev vtkano dolžnost, ki je vedno bila nad zakoni matične države. Izdajalec nam v osnovi ne prinaša za podobne filme klasičnega vpogleda v ustroj in delovanje Cosa Nostre. Bellocchio se je osredotočil na Buscettijevo goreče vztrajanje, da je hrbet mafiji obrnil predvsem zato, ker je ta z umori otrok, žensk in nedolžnih članov mafijskih družin, sicer nevpletenih v mafijske posle, izgubila vso integriteto. V kontekstu omenjenega sodnega procesa je pogosto omenjen tudi nekdanji ministrski predsednik Andreotti, ki mu sodelovanja z mafijo nikoli niso dokazali. Menim, da je Bellocchio z vzporednicami med preiskovalnim sodnikom Falconejem in Buscettijem, ter vključitvijo visoke politike, želel vzpostaviti komentar na temo splošnega propada osnovnih vrednot, proti kateri sta se, vsak na svoj način, borila ta navidezna naravna sovražnika. Drugi del filma, v katerem spremljamo masovno sojenje z Buscettijem v glavni vlogi, nudi zanimivo sliko pravosodnega sistema, ki povsem ne obvladuje nastalega položaja – v tem smislu film zanesljivo dokumentira obravnavano zgodovinsko obdobje in pokaže kako je prišlo do formiranja kritične mase, ki je preprečila ekspanzijo vpliva in moči Cosa Nostre. Poročila o različnih z mafijo povezanih zločinih in škandalih v vseh teh letih niso nikoli zares potihnila, kar zgolj opozarja na to, da je omenjeni proces bil le pomembno poglavje v boju z organiziranim kriminalom, ki je v sosednji državi postal nekakšna medgeneracijska konstanta. 


Ocena



sreda, 29. april 2020

Bellbird (2019)

Marshall Napier & Kahukura Retimana in Bellbird (2019), Foto: NZIFF

Slo naslov:
Država: Nova Zelandija
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Dolžina: 96',  Imdb
Žanri: drama
Režija: Hamish Bennett
Scenarij: Hamish Bennett 
Igrajo: Marshall Napier, Annie Whittle, Cohen Holloway, Rachel House, Stephen Tamarapa, Kahukura Retimana 


Glede na število objavljenih kritik in ocen na največjem filmskem portalu je novozelandski Bellbird filmček, ki bo dokaj neopaženo šel mimo. Kar je škoda, saj celovečerni prvenec Hamisha Bennetta film, ki nadpovprečno dobro slika prizore iz življenj običajnih ljudi. Zgodba je postavljena v režiserjev domači kraj, ruralno območje na severu Nove Zelandije, kjer svoje dni na njuni prostrani farmi preživljata Ross in Beth. A ko Beth nenadoma umre, se Ross znajde pred velikim izzivom. Tudi sam v letih, ko je človek prestar za nove začetke in premlad, da bi se predal, redkobesedni, vase zaprt moški, ne najde pravega načina za komunikacijo z okolico. Nič nenavadna, saj pokojna žena ni bila zgolj njegova ljubezen in življenjska sopotnica, ampak tudi svojevrsten most med njim in ostalimi svetom. Podobno zadržan in redkobeseden je tudi sin edinec Bruce, od katerega oče pričakuje, da počasi stopi naprej in prevzame vodenje farme. Toda Bruce, ki mu od nekdaj ni dišalo delo na farmi, je zadovoljen s svojo službo na lokalnem odlagališču kosovnih odpadkov. Čeprav živita eden ob drugemu je farma dovolj velika, da se drug drugemu uspešno izogibata in vedno znova prelagata pogovor o prihodnosti. 

Na srečo se njuna življenja prepletata z življenji drugih ljudi. Kozmične sile tako v njuno zaprto, s pomanjkanjem komunikacije obremenjeno vesolje prinesejo Marlyja, lokalnega fanta, ki s pristno otroško radovednostjo opazuje delo na farmi in je pri teh opravkih pripravljen pomagati. Potem je tu še Connie (igra jo Rachel House, stalnica v filmih Taike Waititija), šefinja omenjenega odlagališča, ki se odlično razume z Bruceom, ter simpatični veterinar Clem, ki ga pot vsake toliko časa zanese na Rossovo kmetijo. Tako je zaokrožena všečno pristna galerija likov, preko katere nam Bennett posreduje toplosrčno zgodbo o izgubi. Film kljub obravnavani temi ni turoben, saj režiser v proces žalovanja dveh osrednjih protagonistov naravno vpleta okusno odmerjeno dozo humorja. Bellbird počutje junakov išče v dejanjih in neizrečenih besedah, ter obenem prepričljivo zbliža svoje na videz nekompatibilne protagoniste. Lep film.  

Ocena


ponedeljek, 27. april 2020

J'accuse (2019)

aka An Officer and a Spy
 
Jean Dujardin in J'accuse (2019), Foto: Imdb


Slo naslov: Obtožujem!
Drugi naslovi: An Officer and a Spy  
Država: Francija, Italija
Jezik: francoščina
Leto: 2019
Dolžina: 132'Imdb
Žanri: drama. zgodovinski, triler
Režija: Roman Polanski
Scenarij: Roman Polanski, Robert Harris
Igrajo: Jean Dujardin, Louis Garrel, Emmanuelle Seigner, Grégory Gadebois


Otvoritveni prizor zgodovinske drame Obtožujem!, v katerem častnika francoske vojske Alfreda Dreyfusa (Louis Garrel), po obsodbi za veleizdajo, onečastijo pred celotno garnizijo, spominja na neke vrste inavguracijo. Vse skupaj je orkestrirano kot skrbno načrtovana slovesnost, katere namen je povečati nelagodje "slavljenca." Zgodba postavljena na konec 19. stoletja v fokus postavlja t.i. Dreyfusovo afero, sproženo s krivično obsodbo vojaškega sodišča, ki je na dosmrtno ječo na Hudičevem otoku obsodilo mladega časnika židovskega veroizpovedi. Ravno to dejstvo je imelo še kako pomembno vlogo pri njegovi obsodbi in je pripeljalo do objave odmevnega pisma z naslovom Obtožujem! (od tam naslov), ki ga je takrat v pomembnem pariškem časopisu objavil ugledni pisatelj Émile Zola. 

Priča onečaščenja je bil tudi Georges Picquart, eden ključnih mož preiskave zoper Dreyfusa, ki je kasneje povišan v podpolkovnika in nagrajen s položajem vodje vojaške obveščevalne službe. Ravno Picquart je po prevzemu tega pomembnega položaja in vpogledu v vse relevantne informacije izrazil dvom o Dreyfusovi krivdi in nato sprožil dolgo in z mnogimi ovirami posejano preiskavo, ki so jo na vsak način želeli ustaviti ljudje iz samega vojaškega vrha.

Obtožujem! je zelo solidna zgodovinska drama z elementi trilerja, ki v očeh mnogih vendarle ima eno zelo pomembno pomanjkljivost. Namreč, film je po odmevni knjižni predlogi angleškega romanopisca Roberta Harrisa posnel Roman Polanski. Prepričan sem, da bi odzivi na film na splošno bili prijaznejši, če bi naslovno zgodbo podpisal režiser z manj kontroverzno preteklostjo, a pustimo to ob strani, saj bi nas v osnovi mogla zanimati zgolj kvaliteta posnetega materiala. Polanski ambicijo posneti zgodovinski spektakel pokaže že z odlično uvodno sekvenco ceremonije odvzema vojaškega čina, razkošno scenografijo in številnimi statisti, s katero obenem vzpostavi obravnavani temi primerno resnoben ton filma.

Louis Garrel in J'accuse (2019), Foto: Imdb

Z vso pompoznostjo ceremonije Dreyfusovo onečaščenje tudi v očeh gledalca dobi neko posebno dimenzijo in učinkovito odseva počutje vojaka, ki mu z javnim ponižanjem odvzamejo ključno vrednoto častnega človeka – njegovo dostojanstvo. Tudi nepoznavalcu te znamenite zgodbe je že od samega začetka najbrž jasno, da je Dreyfus nedolžen in zato je težišče zgodbe pričakovano preusmerjeno na zorni kot takratnega vodje obveščevalne službe in njegova prizadevanja priti zadevi do dna. Picquart tudi sam do neke mere pooseblja splošno klimo med Francozi, za katere je antisemitizem bil nekaj samoumevnega. Naprej ga žene zgolj njegova detektivska žilica in občutek za pravico in pravičnost, ne glede na to, kdo je človek, ki se mu godi krivica. 

Ena ključnih namer Polanskega je pokazati, kako zelo razširjen je bil antisemitizem v vseh vojaških strukturah in družbi nasploh. V tej nameri je nedvomno uspel, s spretnim kombiniranjem detektivske in sodne drame pa je dobre dve uri dolg filma tudi dokaj kratkočasna izkušnja, ob kateri nisem imel večjih težav s koncentracijo. Prva igralska violina je stoični Jean Dujardin, ki se odlično odreže v vlogi pravičnika, v spopadu s pokvarjeno vojaško vrhuško. Njegovo razmerje s poročeno žensko (igra jo režiserjeva soproga Emmanuelle Seigner) je po moji oceni najšibkejši in v esenci nepotreben segment filma, ki vendarle ne skazi zelo solidnega končnega vtisa. Priporočam.

Ocena




petek, 24. april 2020

DAU. Natasha (2020)

Natalia Berezhnaya & Luc Bigé in DAU Natasha, Photo: Phenomen Film

Slovenski naslov: -
Država: Rusija, Ukrajina, Nemčija
Jezik: ruščina
Leto: 2020
Žanri: drama
Dolžina: 145',  Imdb
Režija: Ilya Khrzhanovskiy, Jekaterina Oertel
Scenarij: Ilya Khrzhanovskiy, Jekaterina Oertel
Igrajo: Natalia Berezhnaya, Olga Shkabarnya, Vladimir Azhippo, Alexei Blinov, Luc Bigé



Berlinski filmski festival je zaenkrat edini uspešno izpeljan festival A kategorije letos. V maju tako ne bo festivala v Cannesu, ki je predstavljen, videli bomo, kaj se bo zgodilo z Benetkami. Ameriški Sundance in Berlinale sta zaenkrat edina ponudila prve vrhunce tekočega leta in videli bomo, kdaj lahko  pričakujemo ostale pomembne premiere, saj veliki festivali vsako leto prispevajo največji delež kakovostne produkcije. DAU.Natasha je v Berlinu bil eden izmed filmov v glavni tekmovalni konkurenci, ki je prejel tudi eno izmed pomembnejših nagrad in sicer srebrnega medveda za izjemen umetniški dosežek, ki je pristal v rokah nemškega direktorja fotografije Jürgena Jürgesa.

Režiser in idejni oče projekta je ruski režiser Ilja Kržanovski, ki je naslovno zgodbo so-režiral s sonarodnjakinjo Jekaterino Oertel, obenem pa je potrebno poudariti da je DAU. Nataša del večjega DAU. projekta, h katerem sodi še 13 celovečercev, tv serije, dokumentarci... Ja, prav ste prebrali, saj je DAU eden najbolj ambicioznih projektov v filmski zgodovini – po skoraj 15-letih imamo priložnost videti prve rezultate dolgoletnega projekta, pri katerem je po nekaterih podatkih na avdicijah za različne vloge sodelovalo več kot 300 000 ljudi, skozi to sito pa je prišlo približno 400 igralcev in kakih 10 000 statistov.

Vsi filmi so posneti na za to priložnost zgrajenih snemalnih prizoriščih v Ukrajini, ki naj bi bili replika sovjetskega znanstveno-raziskovalnega inštituta lociranega nekje v okolici Moskve.  Prvotna ideja ustvarjalcev je bila posneti biografijo ruskega fizika in dobitnika Nobelove nagrade Leva Landauja, ki je nekje od konca 30-ih let, pa vse do smrti leta 1968, živel in delal v omenjenem raziskovalnem inštitutu. Biografsko zgodbo s preprostim naslovom DAU so redki izbranci imeli priložnost videti že lani, v sklopu posebne(ga) instalacije/dogodka/premiere v Parizu (kjer so neprekinjeno so predvajali 12 DAU filmov), na letošnjem Berlinalu pa so poleg naslovnega kot specialni dogodek izven tekmovalne konkurence predvajali še 6-urni DAU Degeneration.

Natalia Berezhnaya & Vladimir Azhippo in DAU Natasha, Photo: Phenomen Film  
DAU. Nataša je tako kot vsi ostali DAU filmi del večjega projekta – z ostalimi filmi si deli prizorišča in nekatere like, a je obenem dovolj osredotočen na nekaj likov, da lahko učinkuje kot samostojen celovečerec. Glavna junakinja Nataša je ženska srednjih letih, ki dela v kantini omenjenega inštituta. Kantina je kraj, kamor zahajajo vsi člani inštituta, z nekaterimi izmed njih Nataša ima poseben odnos. Specifičen je tudi Natašin odnos z njeno mlado pomočnico Olgo – ta je včasih njena najboljša prijateljica, zaveznica in zaupnica, včasih pa najhujša sovražnica. Njuno razmerje spominja na odnos med materjo in hčerko, saj sta sodelavki enkrat na bojni nogi, nemalokrat, pogosto še v istem dnevu, pa je njunem odnosu čutiti izrazito naklonjenost. Nekega dne inštitut obišče francoski znanstvenik Luc, s katerim Nataša preživi noč. Naslednji dan jo na zagovor pokliče KGB-jovec, ki v njenem povezovanju s tujcem vidi elemente protidržavnega delovanja. Zaslišanje, ki sprva deluje kot formalnost, za Natašo iz minute v minuto postaja bolj mučna izkušnja.

Dau. Nataša je po uvrstitvi filma v osrednji tekmovalni spored Berlinala in kasneje, po dodelitvi srebrnega medveda, sprožil nemalo kontroverz. Film namreč vsebuje precej dolg prizor nesimulirane spolnosti, pa tudi prizore psihične, fizične in spolne zlorabe, kar je zmotilo več kritikov, ki so Kržanovskem in njegovi ekipi očitali, da so igralke in igralce silili v snemanje eksplicitnih prizorov. Toda režiser in igralci, vključno s tistimi, ki naj bi bili najbolj izpostavljeni, so tovrstne očitke enoglasno zavrnili. Kržanovski je zavoljo avtentičnosti  in učinkovitega poustvarjanja občutka življenja pod stalinističnim režimom od igralcev zahteval, da so 24-ur „v karakterju.“ Veliko jih je več mesecev dejansko živelo na snemalnem prizorišču, v nekakšni reinkarnaciji Stalinove SSSR v malem in rezultat tako studioznega pristopa je nedvomno zelo prepričljiv. 

Izkušnjo ne morem uvrstiti med prijetnejše, vendar človek kljub temu mora ceniti trud vložen v rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja in zares dobro igro vseh pomembnejših akterjev te zgodbe. Cilj, pokazati nepomembnost navadnega človeka v kolesju Stalinove mašinerije in tisto najslabše, kar iz človeka lahko izvleče priložnost delovanja iz pozicije moči,  je vsekakor dosežen. Na tistem bolj osebnem nivoju, Nataša je karakterna študija  globoko nesrečne ženske, ki se vedno bolj premišljuje o lastni minljivosti in nepomembnosti. Občutek, kaj DAU. Nataša pravzaprav je, najlažje opišem če ga opišem kot hibrid Von Trierejevih Idiotov (Idioterne, 1998), Hirschbiegeljevega Eksperimeta (Das Experiment, 2001) in, iz perspektive DAU projekta, Kaufmanovega Sinekdoha, New York (Synecdoche, New York, 2008). DAU projekt je že sam po sebi tako zanimiv in tako megalomanski, da bi nekje v prihodnosti z veseljem pogledal kvaliteten dokumentarec na to temo.  Hmm... Zakaj mi naenkrat ideja o „making off“ dokumentarcu zveni bolj privlačno od zahtevne konzumacije vseh teh silnih DAU derivatov?



Ocena



četrtek, 23. april 2020

Bull (2019)

Rob Morgan in Annie Silverstein’s Bull (2019)

Slovenski naslov: Bik
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama
Dolžina: 105',  Imdb 
Režija: Annie Silverstein
Scenarij: Annie Silverstein, Johnny McAllister 
Igrajo: Rob Morgan, Amber Havard, Yolonda Ross, Steven Boyd, Sara Albright, Troy Hogan 


Bik, celovečerni prvenec ameriške režiserke Annie Silverstein, je še ena filmska zgodba postavljena na margine ameriške družbe, med "white trash" populacijo in njihove temnopolte sotrpine. Rodea in jezdenja bikov običajno ne povezujemo z Afroameričani in Bik je zgodba, ki v tem smislu razširja obzorja in nas poučuje, da na tam doli na ameriškem jugu svoj prispevek k nadaljevanju tradicije prispevajo tudi temnopolti jezdeci. Abe (Rob Morgan) je eden teh jezdecev, osamljeni kavboj s kopico zdravstvenih težav, ki se ne more sprijazniti z dejstvom, da so njegovi najboljši dnevi mimo.  Konec kariere je nedvomno blizu, toda Abe še vedno zavrača misel, da bi se preživljal s kakršnimkoli drugim delom. Na drugi strani imamo njegovo mlado sosedo, problematično štirinajstletnico Kris (Amber Havard), ki  v slabi družbi hodi po materinih stopinjah (za materino prevzgojo trenutno skrbijo uslužbenci enega izmed državnih zaporov). Ko Kris skupaj s prijatelji vdre v Abovo hišo, tam naredi cel direndaj in jo ta ujame na delu, zdi se, da je dom za mladoletne prestopnike prestopnike njena naslednja destinacija. Toda Abe se zavoljo dobrososedskih odnosov in sočustvovanja z njeno zaskrbljeno babico odloči, da odstopi od kazenskega pregona. A pod enim pogojem: punca mora počistiti hišo in popraviti škodo, ki jo je naredila.  

Annie Silverstein se je kot bivša socialna delavka z dolgoletnimi izkušnjami na področju mladoletne delinkvence in odraščanja v problematičnih razmerah gotovo pogosto srečevala s podobnimi zgodbami in eno takšnih je ovekovečila v svoji prvi dolgometraži. Njena glavna junakinja brez prave starševske figure (očeta ne pozna, mati je zaporu) dejansko ob sebi nima osebe, ki bi jo usmerila na pravo pot.  V družbi podobno problematičnih sovrstnikov in odraslih, ki so večinoma generatorji nadaljnjega drsenja v brezno drobnega kriminala, odvisnosti od opojnih substanc in prostitucije, najstnica v resnici nima veliko izbire. Osamljenost in nerazumljenost blaži z bližino tistih, ki so jo, kot sebi enako, pripravljeni sprejeti. Abe je na drugi strani fizično in čustveno poškodovan človek, ki je sebično potrebo po nadaljevanju kariere in alkoholu plačal z izgubo družine in ženske, ki ga je ljubila.  Rezultat stika dveh svetov, oziroma dveh protagonistov, ki razen osamljenosti in podobnega socialnega okolja nimata praktično nič skupnega, je čudovita zgodba o medgeneracijskem prijateljstvu. Zgodba o prirojenih zaščitniških nagonih odraslega moškega, ki v pomoči problematični najstnici vidi priložnost za popravek grehov iz preteklosti in najstnici, ki očetovsko figuro najde na povsem nepričakovanem mestu. Bik je zgodba, ki pokaže, da je tudi iz zelo pesimističnih izhodišč možno uzreti pozitivnejše perspektive, če znamo prepoznati roko, ki ponuja pomoč. Annie Silverstein s prvencem nadaljuje tradicijo ameriške "indie" produkcije, ki nam je v zadnjem obdobju ponudila kar nekaj zanimivih zgodb s podobnimi motivi : od Starlet (2012) danes že povsem uveljavljenega Seana Bakerja, do filmov kakršna sta Jezdec (The Rider, Chloé Zhao) in Moj prijatelj Pete (Lean on Pete, Andrew Haigh,2017). Vse omenjene toplo priporočam. 

Ocena


ponedeljek, 20. april 2020

Les Misérables (2019)

Les Misérables (2019) © SRAB Films - Rectangle Productions - Lyly Films


Slo naslov: Nesrečniki
Drugi naslovi: Les Misérables
Država: Francija
Jezik: francoščina
Leto: 2019
Dolžina: 104'Imdb
Žanri: krimi, drama, triler
Režija: Ladj Ly
Scenarij: Ladj Ly, Giordano Gederlini, Alexis Manenti
Igrajo: Damien Bonnard, Alexis Manenti, Djebril Zonga, Issa Perica, Al-Hassan Ly, Steve Tientcheu, Almamy Kanoute


Informativne oddaje so nam v zadnjih dvajsetih letih pogosto servirale zaskrbljujoče posnetke z nemirnih francoskih ulic. Masovni protesti, razbite izložbe, spopadi s policijo, goreča vozila, kaos. Marsikaj na to temo ima za povedati francosko-malijski režiser Ladj Ly, ki je s celovečernim prvencem Nesrečniki nadgradil svoj kratki filma enakega naslova. Film se je lani, kot edini prvenec, uvrstil v osrednji tekmovalni program festivala v Cannesu in nato prejel nagrado žirije (skupaj z brazilskim Bacurau, režija: Kleber Mendonça Filho). Zgodba je postavljena v pariško predmestje Montfermeil, prav tam kjer je Victor Hugo spisal brezčasno literarno klasiko Nesrečniki. Omenjena četrt je obenem režiserjevo domače okolje, zato lahko že pred ogledom sklepamo, da je pred nami delo filmarja, ki do potankosti pozna materijo, oziroma kraj in ljudi, o katerih nam bo pripovedoval.

Nesrečniki so izjemno observacijsko delo in morda najpomembnejši francoski film po Kassovitzovem Sovraštvu (La Haine, 1995), s katerim nam Ly ponudi izjemno precizno sliko življenja v revnih pariških predmestjih. Film izrisuje kompleksno mrežo nevidnih sil in vezi, ki tvorijo začarani krog, v katerega se že od prvih korakov na vročem asfaltu ujamejo prihajajoče generacije. Zgodba postavljena v 36-urni časovni okvir pod drobnogled vzame člane ekipe za boj proti uličnemu kriminalu, h kateri je pravkar pristopil Stéphane Ruiz (Damien Bonnard), policist s podeželja, ki se je nedavno preselil v prestolnico. Dodeljen je ekipi, ki jo s posebnimi, pogosto vprašljivimi metodami vodi Chris (Alexis Manenti). Tretji član  novoformiranega tria je temnopolti Gwada (Djebril Zonga), ki je vzniknil prav v četrti, po kateri zdaj patruljira s policijsko značko. To je četrt, v kateri uničujoči ogenj lahko zaneti že ena sama iskrica, kakršna je na videz nepomembno izginotje levjega mladička, ki ga nekdo izmakne iz lokalnega cirkusa.
Damien Bonnard, Alexis Manenti, and Djebril Zonga in Les misérables (2019)
© SRAB Films - Rectangle Productions - Lyly Films
Nesrečniki so ogledni primer filma, ki v narativni lok odlično vpenja večje število likov. Eni so bolj, drugi manj pomembni, a vsi skupaj so premišljeno razporejene figure v rokah pripovedovalca z izpiljenim občutkom za formiranje logičnih vzročno-posledičnih sosledij. Zelo sem zadovoljen z dejstvom, da v zgodbi praktično ni likov, ki bi bili samo dobri, ali samo slabi. Celo Chris, ki je nekako najbližji vlogi negativca, je človek, ki pod črto s svojim delovanjem vendarle želi preprečiti najhujše. Stéphane je se na drugi strani najbližje moralnem  centru, a tudi pod njegovimi nohti se, nekje v procesu, nabere nekaj umazanije. Njegova vloga me spominja na vlogo Ethana Hawka v Dnevu za trening, vendar so tu stvari vseeno zastavljene nekoliko kompleksnejše in predvsem z enim ključnim ciljem – razumeti zakaj so stvari takšne, kakršne so. Lyjev film me s preciznostjo socialnih razmerij spominja na neponovljivo Skrivno navezo (The Wire, 2002-2008, David Simon), kar je glede na relativno skromno minutažo (dobrih 100 minut) še toliko impresivnejši dosežek. Nesrečniki prepričljivost gradijo tudi z izbiro snemalnih lokacij in uravnoteženo igralsko ekipo, sestavljeno iz uveljavljenih igralcev in naturščikov. Ly mestoma morda ne najde povsem prepričljivega kritja za vsa dejanja, ki ženejo zgodbo naprej, toda ob tako odlično orkestrirani zadnji tretjini sem pripravljen pozabiti nekaj manj logičnih potez njegovih likov. Odprt, zmerno optimističen konec je tudi ena taka všečna odločitev, ki zbuja upanje, da po zadnjem kadru vse vendarle ne bo šlo k vragu. Ly film sklene z modrostjo Victorja Hugoja: »Ni slabega človeka, ne rastline, so samo slabi vzgojitelji.« In če družbo/državo postavimo v vlogo vzgojiteljice, potem je jasno, da so Nesrečniki film, ki poziva k spremembi vzgojnih metod.

Ocena




torek, 14. april 2020

Divino Amor (2019)

aka Divine Love
Dira Paes & Julio Machado in Divino Amor (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Božanska ljubezen
Drugi naslovi: Divine Love
Država: Brazilija, Urugvaj, Danska
Jezik: portugalščina
Leto: 2019 
Dolžina: 101' Imdb
Žanri: drama, zf
Režija: Gabriel Mascaro
Scenarij: Gabriel Mascaro, Rachel Daisy Ellis, Lucas Paraizo
Igrajo: Dira Paes, Julio Machado, Emilio de Melo, Teca Pereira, Calum Rio


Brazilija. Bližnja prihodnost. Joana (Dira Paes) je globoko religiozna ženska, ki na vsak način želi zanositi. Biološka ura 42-letne uslužbenke matičnega urada neusmiljeno bije naprej, a težava je, kot pokažejo preiskave, pri njenemu partnerju. Skupaj z možem Danilom sta na isti valovni dolžini, za dosego cilja pripravljena preizkusiti vse, tudi kakšno izmed alternativnih metod. In če je potrebno nekaj ur dnevno narobe obrnjen viseti na posebni napravi in moda obsevati s posebno svetlobo... Kar se mora, ni težko. 

Zakonca sta člana evangeličanske ločine imenovane Božanska ljubezen, prevladujoče religije v futuristični družbi, v kateri že detektorji na vhodih v poslopja zaznajo vaš zakonski stan, poklic in celo eventualno nosečnost. Reprodukcija, kot ena temeljnih krščanskih dolžnosti v družbi ima izjemen pomen in v luči te pomembnosti so nosečnice deležne posebnih privilegijev. Joana, je kot uslužbenka oddelka za ločitve pomagala številnim parom in preprečila tisti najhujši scenarij – ločitev. 

Cerkev Božanske ljubezni obenem neguje zelo liberalne poglede na seksualnost in članom v okviru skupnosti omogoča precej smelo raziskovanje in uživanje seksualnosti. Toda navkljub rednim molitvam, pogostim spovedim v zelo priročni drive-in cerkvi in ostalim metodam zdravega življenja v skladu z verskimi zapovedmi, Danilu in Joani nikakor ne uspe spočeti otroka. Za izpolnitev te velike želje zakonca potrebujeta čudež. 

Brazilski režiser in scenarist Gabriel Mascaro (August Winds, Neon Bull) s to futuristično vizijo domovine raziskuje, kaj se zgodi, ko goreča vernica naposled dočaka čudež. V nejevernih odzivih teokratične okolice lahko vidimo ultimativni test Joanine vere, a obenem tudi opomnik, o dvoličnosti družbe in prikrajanju pravil igre aktualnim družbeno-političnim potrebam.

Z napeljevanjem na razmišljanje v tej smeri se po moji oceni skriva režiserjeva namera zrcaliti aktualni družbeno-politični trenutek v domovini. Brazilski obrat v desno je na položaj predsednika pripeljal Jaira Bolsonara, izrazitega desničarja, ki pod krinko družinskih vrednot vodi kampanjo proti nekrščanskim elementom družbe (beri: geji, manjšinami, drugačnosti...) V nastajajoči spregi države in cerkve (vzorec, vedno bolj razširjen tudi na stari celini) vsekakor ni težko prepoznati nekaterih predvidevanj zapakiranih v futuristično formo Mascarovega filma, ki poleg zanimivih izhodišč za razmislek nudi všečno vizualnost, dobro igro ključnih akterjev in duhovite detajle, ob katerih se ne boste dolgočasili.  

Ocena



nedelja, 12. april 2020

Freres ennemis (2018)

aka Close Enemies 
Matthias Schoenaerts and Reda Kateb in Frères ennemis (2018), Foto: Imdb


Slo naslov: -

Drugi naslovi: Close Enemies 
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina, arabščina
Leto: 2018
Dolžina: 111'Imdb
Žanri: krimi, drama, triler
Režija: David Oelhoffen
Scenarij: David Oelhoffen, Jeanne Aptekman
Igrajo: Matthias Schoenaerts, Reda Kateb, Adel Bencherif, Sofiane Zermani, Ahmed Benaissa, Nicolas Giraud, Omar Salim




Dober krimič je dandanes redka dobrina. Scorsesejev Irec resda ni dosegel njegovih najboljših kriminalnih dram, vendar je film starega mačka kljub temu, v hudem pomanjkanju resne konkurence, krojil sam vrh tovrstne ponudbe lani. Malenkostno boljši se mi je zdel le še Uncut Gems bratov Safdie, leto prej so čast pravih kriminalk branili Christian Gudegast z Roparskim Gnezdom (Den of Thieves), Matteo Garrone z Dogmanom in Rodrigo Sorogoyen s političnim krimičem Kraljestvo (El Reino). 

V moji beležki je že lep čas na priložnost (in angleške podnapise) čakala kriminalka Close Enemys (Frères ennemis) francoskega režiserja Davida Oelhoffena. Oelhoffen me je pred leti navdušil s svojim drugim celovečercem Daleč od ljudi (Loin des hommes, 2014), vojno dramo v vestern preobleki, postavljeno v atlaško gorovje, v kateri Viggo Mortensen in Reda Kateb v času alžirskega boja za neodvisnost po spletu okoliščin postaneta ubežnika pred francosko vojsko.

Mortensena tokrat ni zraven, zato pa je zraven ponovno odlični Kateb, ki igra Drissa, osamljenega detektiva oddelka za narkotike, ki vodi tajno operacijo s katero poskuša razbiti dobro organizirano mrežo prekupčevalcev z mamili. Ljudje, preko katerih poskuša zašiti večje mednarodne igralce so fantje iz njegove soseske. Nekoč znanci in prijatelji, danes sovražniki. Na napačni strani zakona sta ostala Manuel (Matthias Schoenaerts) in Imrane (Adel Bencherif), vidna člana alžirske kriminalne družine, ki delujeta pod okriljem njunega vplivnega ostarelega šefa Rajija. 
Frères ennemis (2018), Foto: Imdb
Uvod v zgodbo je prihod na prostost enega izmed članov družine, ki je pravkar prestal dolgoletno zaporno kazen in razkritje, da je Imrane v resnici policijski informator, ki ga Driss že nekaj časa drži za „jajca.“ Manuel in Imrane se pripravljata na veliki posel, ki bo Drissa in njegovo ekipo pripeljal do enega večjih pariških distributerjev. Toda ravno med potjo na dogovorjeno točko za prevzem, vozilo, v katerem sta Manuel in Imrane, napadejo maskirani napadalci na motorjih.   

Odlično režirana sekvenca napada na vozilo je eden vrhuncev filma, akcijski prizor paar excellence, s katerem Oelhoffen pokaže, da je kompleten režiser, ki se dobro znajde v različnih žanrskih vodah. Podobno impresivnih prizorov v nadaljevanju žal ni, saj film sledi klasično formulo lova na protagonista, ki med begom mora upoštevati številne variable in spotoma razkrinkati ljudi, ki stojijo za napadom. Bližnji sovražniki je film, ki povprečnem ljubitelju krimičev ponudi veliko dobrega. Blokovska naselja v pariških predmestjih nudijo idealne kulise za zgodbo o prijateljih, ki izhajajo iz istega socio-ekonomskega okolja, vendar izberejo različne poti družbene uveljavitve. Kasting je odličen, saj je vloga kriminalca z integriteto Matthiasu Schoenaertsu pisana na kožo, Reda Kateb pa že vrsto let v svoj opus le dodaja nove odlične vloge. Pohvaliti velja tudi ostale igralce v stranskih vlogah, od ostarelega vodje alžirske mafije, do vseh pomembnejših koleščkov v hierarhiji tega kriminalnega združenja.  Avtentičnost likov in okolja je močan adut filma, ki se mu kljub temu ne uspe odločneje dvigniti iznad povprečja. Težava Oelhoffenovega filma je scenarij, ki na žalost ne premore dovolj svežine in se v tistih ključnih gradnikih zgodbe naslanja na preveč obrabljene in mestoma predvidljive vzorce, videne v številnih sorodnih štorijah. Škoda, kajti filmu bi ob izvirnejšem scenariju in že omenjenih vrlinah lahko prisodil bistveno boljšo oceno.

Ocena


petek, 10. april 2020

Never Rarely Sometimes Always (2020)

Sidney Flanigan in Never Rarely Sometimes Always (2020), Foto: Imdb


Slovenski naslov: -
Država: ZDA, VB
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: drama
Dolžina: 101',  Imdb
Režija: Eliza Hittman
Scenarij: Eliza Hittman
Igrajo: Sidney Flanigan, Talia Ryder, Theodore Pellerin, Sharon Van Etten, Ryan Eggold



Režiserka in scenaristka Eliza Hittman (It Felt Like Love, Beach Rats) preko pogovora glavne junakinje in socialne delavke, zgolj z omejitvijo na štiri preproste odgovore (nikoli, redko, včasih in vedno), umirjenim glasom spraševalke in kamero, fokusirano na obraz odlične debitantke Sidney Flanigan, kreira čustveni vrhunec njenega tretjega celovečerca. Motiv nezaželene najstniške nosečnosti in osporavane pravice do splava sicer spremljajo za problematiko tipične okoliščine (problematično domače okolje, negotova protagonistka, ki se umika na družbeno margino), vendar režiserki kljub temu uspe vnesti dovolj svežine v to mnogokrat obravnavano temo. Romunski režiser Cristian Mungiu je s svojo mojstrovino 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (2007) ustvaril verjetno najbolj surovo, morasto in napeto zgodbo na to temo in čeprav Never Rarely... nima intenzitete romunskega predstavnika, film vseeno premore druge/drugačne kvalitete, zavoljo katerih ga mnogi upravičeno postavljajo ob bok najboljšim stvaritvam s tovrstno tematiko.

Izkušnja 17-letne Autumn, ki se v družbi sorodnice/najboljše prijateljice Skylar odpravi v New York, kjer ji lahko ponudijo ustrezno medicinsko pomoč, je subtilna, umirjena študija najstnice ujete v konzervativno okolje, ki še vedno bodisi ignorira, bodisi stigmatizira pravico do prekinitve nosečnosti. Never Rarely... je obenem observacijsko naravnana drama, ki nam pokaže pot, ki jo junakinja mora premagati, če ne želi postati mladoletna mamica. Ena izmed ključnih kvalitet filma je pristnost situacij in navidezna preprostost subtilnega doziranja ključnih informacij, s katero Eliza Hittman potrpežljivo gradi neko večjo sliko, iz katere lahko razberemo vse dejavnike, ki krojijo usodo glavne junakinje. Never Rarely... nam informacije posreduje s podobami, mimiko in telesno govorico odlično selekcionirane igralske zasedbe. Dialogi niso tako zelo pomembni, ključne informacije pa so vključene v nekaj dobro premišljenih prizorov. Dejstvo, da tudi na koncu ni povsem jasno, kdo je oče in v kakšnih okoliščinah je otrok bil spočet, zgodbi daje neke vrste univerzalno sporočilnost glede pravice do splava – govorimo o odločitvi, ki bi ne glede na okoliščine morala biti osebna in ne javna zadeva, o kateri bi nekateri dušebrižniki odločali kar na ulici. Never, Rarely... je tako zelo dober in suveren v kristaliziranju te osnovne ideje zato, ker z minimalnimi sredstvi zna izrisati vso kompleksnost položaja mlade ženske in tako gledalca ali gledalko (predvsem tiste, ki se z idejo filma ne strinjajo), morda sprovocirati, da prevprašajo svoja stališča.

Posebna nagrada žirije na festivalu Sundance.
Velika nagrada žirije berlinskega filmskega festivala - srebrni medved.


Ocena


sreda, 08. april 2020

Psychobitch (2019)

Jonas Tidemann & Elli Müller Osborne in Psychobitch (2019)


Slovenski naslov: -
Država: Norveška
Jezik: norveščina
Leto: 2019
Žanri: drama, romantični
Dolžina: 109 ',  Imdb
Režija: Martin Lund
Scenarij: Martin Lund
Igrajo: Jonas Tidemann, Elli Müller Osborne, Henrik Rafaelsen, Jannike Kruse



Marius (Jonas Tildemann) je dober dečko. Vzoren učenec in do vseh spoštljiv mladenič, s katerim so zadovoljni njegovi starši in učitelji. 15-letnik je eden tistih, ki že ima začrtano pot: ve kje bo nadaljeval šolanje in kaj želi početi v prihodnosti. Pogruntal ni samo še tega, kako osvojiti srce sošolke Leje, ki ga že lep čas močno privlači. Prve seksualne izkušnje so tema, ki okupira fante v tej fazi odraščanja – o tem pogosto razmišljajo, se zafrkavajo in kujejo smele načrte. Marius ni izjema, vendar njegove delnice pri puncah po prepričanju sošolcev ne kotirajo prav visoko. Uporniška Frida (Elli R.M. Osbourne) je na drugi strani pravo nasprotje svojih sovrstnikov. Zavoljo ekscesnega obnašanja in psihičnih težav je postala izobčenka, s katero nihče ne zna vzpostaviti stika. Načrtov za prihodnost nima in se ves čas upira učiteljem in psihologom, ki jo poskušajo vrniti v korito normalnosti. Pobudo za šolski projekt učenja v parih je sprožil Marius in učitelji so mu v skladu z njegovo reputacijo za učno partnerko dodelili Frido. Po začetnih nesporazumih se Marius in Frida iz dneva v dan bolje razumeta in fant na problematično sošolko postopoma začne gledati z drugačnimi očmi.

Psychobitch je najstniška romantična drama, ki sicer obkljuka večino standardnih rom-kom klišejev, od klasičnega zapleta, do srečnega konca na maturantskem plesu, vendar film kljub temu te železne motive obravnava z dovolj svežine in prepričljivosti. Vse kar se godi junakom deluje kredibilno do te mere, da med ogledom nisem čutil potrebe po povpraševanju večine dejanj in posledic, ki zgodbo ženejo naprej. Norveški režiser in scenarist Martin Lund (o njegovem drugem celovečercu The Almost Man, sem pred sedmimi leti poročal tukaj) je po moji oceni posnel soliden film, ki v odnosu dveh glavnih protagonistov in njuni interakciji z okolico ostaja trdno usidran v resničnosti. Ravno pristnost teh relacij je ob relativni anonimnosti večin mladih igralcev (le igralko, ki igra Frido, je igrala v odmevni rekonstrukciji tragedije na otočku Utoya) eden ključnih dejavnikov, ki gledalca potegnejo v svet Lundovih protagonistov. K dobremu splošnemu vtisu pripomorejo še v sneg in led okovana prizorišča, dobra kemija centralnega dua in spoznanje, da Lund večini najstniških likov podari nekaj značaja, ter jih tako naredi bolj življenjske. Škoda je le, da Norvežan ni ovil nekaj več karakternih plasti okoli glavne junakinje, ki do konca ostane obdana z avro upornice brez pravega razloga, čeprav je kot na dlani, da se razlogi za disfunkcijo skrivajo nekje v njeni preteklosti.


Ocena



nedelja, 05. april 2020

Vivarium (2019)

Jesse Eisenberg and Imogen Poots in Vivarium (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -
Država: Irska, Danska, Belgija
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: grozljivka, misterij, zf 
Dolžina: 97'Imdb 
Režija: Lorcan Finnegan
Scenarij: Lorcan Finnegan, Garret Shanley
Igrajo: Imogen Poots, Danielle Ryan, Eanna Hardwicke, Senan Jennings


Vivarij je beseda, s katero označujemo zaprt življenjski prostor z zemljo, vodo in rastlinjem, v katerem običajno vzgajamo rastline, kopenske in vodne živali, ali kombinacijo vsega naštetega. Vivarij je, kakorkoli obrneš, nasprotje občutka svobode, ki ga vsak živi organizem lahko izkusi, ko ni omejen, oziroma ujet v prostor ograjen s takšnimi nepremagljivimi ovirami.

Gemma (Imogen Poots) in Tom (Jesse Eisenberg) sanjarita o idiličnem življenju v hiški v predmestju in ravnokar vstopata v tisto najbolj pomembno fazo, ko je dejansko potrebno preudarno izbrati hišo v predmestju. Zato tudi vstopita v prodajni salon korporacije, ki je v predmestju zgradila popolnoma novo naselje družinskih hiš, ki jih zdaj ponujajo zainteresiranim kupcem. Gemmaa in Tom bi morda lahko več pozornosti namenila rahlem nelagodju, ki sta ga začutila ob prvem stiku z dokaj čudnim, izumetničenim predstavnikom podjetja, ki jim je ponudil brezplačen ogled hiš(e) v novem naselju, ki se bojda zelo hitro prodajajo. Kajti kmalu po prihodu v veliko naselje srhljivo identičnih zelenih hišk sta najbrž že čutila, da življenje v tako sterilnem okolju ni prava izbira. In ravno ko sta se pripravljala stopiti do prodajalca in se mu zahvaliti za njegov čas, je ta izginil. Na tej točki naša junaka še ne vesta, da sta ujeta v nekakšen vivarij, iz katerega ne bosta znala najti izhoda, saj se bo vsak poskus odhoda končal na izhodiščni točki, pred hišo, ki sta si jo ogledala.

Vivarij je drugi celovečerec Lorcana Finnegana, s katerim je Irec nadgradil pred osmimi leti posneti kratki film Foxes. Finneganova vizija in scenarij sta očitno prepričala Imogen Poots in Jesseja Eisenberga do te mere, da sta poleg mesta pred kamerami prevzela še vlogi izvršnih producentov. Njuna prisotnost je nedvomno povečala domet filma, ki bi z anonimnimi glavnimi igralci verjetno pritegnil manj pozornosti. Vedno večja uniformiranost sodobnega človeka, ki se vedno bolj obnaša in deluje po predvidljivih vzorcih povprečnega potrošnika, je nedvomno ena izmed točk za razmislek, na katero nas želi opozoriti Vivarij, ki že v samem naslovu nosi idejo o izgubi svobode. To izgubo definirana ujetost junakov v surrealno, srhljivo uniformirano predmestje, ki ga akterja fizično ne moreta zapustiti. Na podzavestnem nivoju idejo o izgubi svobode lahko prepoznamo tudi v ideji o nakupu hiše in skupnem življenju – gre za pomemben korak, s katerim prevzamemo določene obveznosti (hipoteke, skrb za potomstvo) in se obenem odpovedujemo brezskrbnem mladostniškem življenjskem slogu in občutku svobode, ki ga takšno življenje nosi s seboj. Zavoljo tega zgodbi ne morem očitati brezidejnosti, toda ustvarjalcem po mojo oceni vseeno ne uspe sicer zanimivo idejo nadgraditi v nekaj več. Film preprosto ne premore dovolj substance, s katero bi dokazal, da je prerasel okvirje dobrega kratkega filma. Če glavnega junaka zreduciraš na karikaturo, ki večino časa obsesivno koplje luknjo na dvorišču in od (prepričljive) Imogen Poots pričakuješ, da pokaže vso kompleksnost materinskih čustev do otroka, ki očitno ni človek, potem rezultat niti ne more biti kaj dosti boljši.

Ocena


sobota, 04. april 2020

Queen & Slim (2019)

Daniel Kaluuya and Jodie Turner-Smith in Queen & Slim (2019), Foto: Universal Pictures


Slovenski naslov: Queen in Slim 
Država: ZDA, Kanada
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, krimi, romantični
Dolžina: 132'Imdb 
Režija: Melina Matsoukas
Scenarij: Lena Waithe
Igrajo: Daniel Kaluuya, Jodie Turner-Smith, Bokeem Woodbine, Chloë Sevigny, Flea



Črna Bonnie in Clyde je pogosta primerjava, zapisana v prispevkih o celovečernem prvencu ameriške režiserke Meline Matsoukas, uveljavljene režiserke glasbenih spotov, ki je v 15-letni karieri posnela spote za številne zvezde svetovnega formata. V njenem dosedanjem opusu med ostalim najdemo tudi dve epizodi priljubljene serije Moster of None – informacija je zanimiva zato, ker je režiserka ravno med sodelovanjem pri tem projektu srečala scenaristko Leno Waithe, ki ji je kasneje ponudila režijo naslovnega prvenca. 

Queen & Slim je eden tistih filmov, ki nas brez veliko ovinkarjenja, po le nekaj minutah, vrže v vrtinec dogajanja.  Mladi temnopolti par se po prvem neuspešnem zmenku verjetno več ne bi srečal – njuna zgodba bi se skoraj zagotovo končala v trenutku, ko bi ona izstopila iz avta – če ju pred tem ne bi ustavil rasistični policist. Toda rutinska kontrola se iz navidez banalne situacije nepričakovano razvije v incident, ko mož postave pokaže s kakšnim veseljem pritisne na petelina, ki se na muhi znajde človek pretemne polti. Mladenič in punca sta naenkrat potisnjena v boj za golo življenje in ko pride do ravsanja je policist tisti, ki potegne najkrajšo. Par v paniki pobegne s kraja dogodka, njun beg pred roko pravice pa se hitro sprevrže v medijsko atrakcijo, saj v javnost pride posnetek, ki ga je posnela varnostna kamera iz vozila mrtvega policista.

Daniel Kaluuya and Jodie Turner-Smith in Queen & Slim (2019), Foto: Universal Pictures

Izhodišče, na katerem režisersko-scenaristični tandem gradi osnovni zaplet je realnost številnih temnopoltih Američanov, ki so na svoji koži občutili podobne scenarije. Poročila o policijskem nasilju nad temnopoltimi sodržavljani so že mnogokrat obšla svet in ravno zavoljo tega dejstva imamo občutek, da gledamo nekaj, kar se je zares zgodilo, čeprav Queen & Slim ni posnet po resničnih  dogodkih.  V tem smislu govorimo o filmu, ki gledalca poveže z realnostjo črne Amerike brez tako pogosto uporabljene formule belega Hollywooda, ki v podobne zgodbe običajno zaplete še kakega belega protagonista. Funkcija tega protagonista je prikazati „črno“ zgodbo skozi oči belega protagonista in jo tako narediti bolj sprejemljivo za belo večino.  V tem smislu velja pohvaliti odločitev ustvarjalcev, da nam ponudijo bolj neposredno izkušnjo in nas opomnijo, da črnci v resničnem življenju ob sebi največkrat nimajo belih zaveznikov. 

Queen & Slim družbeno kritična nota filma zapakira v format filma ceste,  v katerem se med potjo postopoma razvije še romantični element zgodbe. Zbliževanja dveh protagonistov je v takšnih okoliščinah razumljivo, čeprav dinamika med Danielom Kaluuyaem in Jodie Turner-Smith po moji oceni ne doseže nivoja in intenzitete, ki bi povsem prepričljivo podprla usodno privlačnost ljubimcev na begu. Kaluuya je kot Slim za moj okus iz svoje vloge iztisne več od razmeroma neznane Turner-Smith, ki v njeni prvi večji vlogi ni slaba, vendar je med njima vseeno občutimo kakovostno razliko. Ena izmed boljših komponent filma je  fotografija angleškega snemalca Tata Radcliffa (71, White Boy Rick), nezadovoljen nisem niti z obrtno spretnostjo režiserke Meline Matsoukas.  Večina ključnih gradnikov nasloven stvaritve je v zelo dobra ali vsaj solidna, vendar je v film enem pomembnem segmentu vseeno nekoliko slabši – scenarij Lene Waithe je ob upoštevanju njenega vpliva pri celotnem projektu tista komponenta, ki mestoma ne ponuja ustrezne podpore ostalim dobrim sestavinam. Poleg občutka, da napredovanje ubežnikov skozi širno Ameriko teče nekoliko pregladko zmotijo elementi zgodbe, kot je denimo tisti, povezan z usodo najstniškega sina avtomehanične delavnice (vse, kar vidimo pred tem, ne ponudi pravih temeljev, ki bi pojasnili njegovo ekstremno dejanje), obenem pa zgodba ne uspe najbolje usode dveh ubežnikov povezati z uporom in naraščajočim nezadovoljstvom črne Amerike z delom represivnih državnih organov.  Omenjene pomanjkljivosti na srečo ne preglasijo vseh dobrih plati filma, ki tehtnico vtisov vendarle krepko prevesijo na pozitivno stran.

Ocena