Bernie

Slovenski naslov: Bernie
Država: ZDA
Leto: 2011
Žanri: Komedija, Drama, Krimi
Dolžina: 104' ,  Imdb
Režija: Richard Linklater
Scenarij: Richard Linklater, Skip Hollandsworth
Igrajo: Jack Black, Shirley MacLaine, Matthew McConaughey, Rick Dial, Sonny Carl Davis

Teksaški filmar Richard Linklater je eden zanimivejših režiserjev današnjice, o katerem na tem blogu še nisem spisal nobene vrstice. In glede na to, da je Linklaterja zelo spoštujem, sem v pripravah na pisanje tega prispevka bil tudi sam presenečen z mojim zanemarjanjem Linklaterjevaga ustvarjanja, saj sem vendarle videl skoraj vse njegove filme. Izjemi sta le prvenec It's Impossible to Learn to Plow by Reading Books (1988)  in družinska komedija Bad News Bears (2005).  Linklater je v teksaški prestolnici Austin leta 1985 ustanovil AFS, neprofitno filmsko združenje za promocijo neodvisnega, eksperimentalnega in tujejezičnega filma, ki je danes zelo ugledna ustanova, pogled na seznam članov pa razkriva številna ugledna režiserska imena. Linklater se je na veliko sceno prebil s svojim drugim filmom, komično dramo Slacker (1991),  ki je po toplem sprejemu na Sundanceu najprej navduševal izbrano festivalsko publiko. Potem je film izšel na VHS-u in dosegel širši krog gledalcev, kar je mlademu režiserju prineslo prepoznavnost med navadno rajo. Status pomembnega neodvisnega filmarja je bil dodatno utrjen z njegovim naslednjim filmom Dazed and Confused (1993), ki danes uživa skorajda kultni status, saj se je skozi leta uveljavil kot obvezna filmska lektira novih, odraščajočih generacij. Romantični dvojček Pred zoro (Before Sunrise, 1995)  in Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004), z Julie Delpy in Ethanom Hawkom, je še bolj razširil krog njegovih spoštovalcev - Pred zoro je prejel srebrnega berlinskega medveda, Pred sončnim zahodom, pa oskarjevsko nominacijo za prirejeni scenarij. Da lahko posnameš dober film v hotelski sobi, s samo tremi igralci je dokazal z dramo Tape (2001),  dvakrat je uspešno eksperimentiral z rotoskopsko  tehniko [Waking Life (2001), A Scanner Darkly (2006)].  Linklaterjev največji (mainstream) uspeh mu je prinesla glasbena komedija Šola rocka (The School of Rock, 2003), v katerem se je v glavni vlogi odlično znašel Jack Black. In prav nanj se je  Linklater spomnil, ko se je odločil posneti zgodbo o nenavadnem uslužbencu pogrebnega zavoda, iz majhnega teksaškega mesta Carthage. 

Jack Black je Bernie Tiede, pogrebnik, ki ga v Carthage pripelje oglas za prosto delovno mesto, v tamkajšnjem pogrebnem zavodu. Že v prvem stiku s svojim novim uslužbencem je lastnik zavoda začutil, da je dobil prav posebnega človeka. Po nekaj mesecih pa je dojel, da je zaposlil pogrebnika  par excellence, človeka ki je nivo pogrebnih uslug dvignil na nek nov, večini nedosegljiv nivo. Brezhibna priprava pokojnika je nekaj, kar lahko naučiš, toda Berniejev ravnanje z ožaloščenimi svojci je tisti element, v katerem Bernieju ni bilo ravnega. Razumevanje, sočustvovanje in neizmerna prijaznost v kontaktu z ljudmi je nekaj, kar je Bernie nosil v svojem genetskem zapisu. Bernie se je še posebej trudil okoli ožaloščenih vdov in tudi tiste, ki niso imele nobene družine, so v težkih trenutkih lahko računale nanj. Njegovo poslanstvo se ni končalo s pogrebom, Bernie je še dolgo po pogrebni slovesnosti obiskoval svojce, jih razvajal z drobnimi pozornostmi,  z njimi kramljal ob kavi ali čaju in jim pomagal prebroditi težke trenutke. Nato je Carthage izgubil svojega najbogatejšega občana in Bernie je, tako kot vedno, brezhibno vodil pogrebno slovesnost. Po  nekaj dnevih se je odpravil na obisk k Marjorie Nugent (Shirley MacLaine), ožaloščeni soprogi in po novem, najbolj premožni vdovi, daleč naokrog. Treba je povedati, da je družina Nugent bila znana po dveh stvareh - svojem bogastvu in neprijaznosti, da ne rečem zlobi, in Marjorie Nugent ni bila nobena izjema. Pogrebnik je bil neprijazno odslovljen v prvem poskusu, toda Bernie ni bil človek, ki odneha na prvi oviri. Vrnil se je nekaj dni kasneje in Marjorie je popustila. To je bil začetek nenavadnega razmerja, zaradi katerega je zgodba o Bernieju Tiedeu prispela v medije in je v končnici botrovala nastanku samega filma.

Leta 1998 je magazin Texas Monthly  objavil članek Skipa Hollandswortha, ki razkriva zgodbo Bernieja Tiedea in prav po tem članku je Linklater začel razmišljati o ekranizaciji Berniejeve zgodbe. K sodelovanju je povabil Hollandswortha, s katerim sta združila moči pri pisanju scenarija. Film je posnet po resničnih dogodkih in prav zato nekateri izmed vpletenih Linklaterju zamerijo črnohumorni pristop, saj menijo, da je raba resničnega umora povsem neprimerna za doseganje komičnega učinka. In v resnici je na pričajočem kosu celuloida zabeležena zelo nenavadna zgodba, o zelo neobičajnem človeku, ki ga njegovi znanci in someščani opisujejo kot najprijaznejšega morilca, v vsej teksaški zgodovini. Linklater namesto uporabe profesionalnih igralcev pred kamere povabi kar prebivalce Carthagea, ki v nizu duhovitih, dobro tempiranih in v zgodbo lepo vkomponiranih pričanj, pomagajo sestaviti Beniejevo zgodbo in obenem k zgodbi prispevajo všečen dokumentaristično-realistični moment. Prav ta kombinacija resničnih ljudi in profesionalnih igralcev v ključnih rolah, izpostavi režiserjevo domiselnost pri kombiniranju na videz nekompatibilnih sestavin. Za funkcioniranje zgodbe kot je ta, režiser nujno potrebuje prepričljive igralske nastope v ključnih vlogah in jih tudi dobi, v nastopih Jacka Blacka, Shirley MacLaine in Matthewa McConaugheyja. Black je naravnost fantastičen in prav njegova kreacija gledalca prepriča v obstoj človeka, kakršen je Bernie Tiede. Black je eden izmed tistih igralcev, ki lahko med tistimi odličnimi in zares zapomnljivimi nastopi, posname goro debilnih filmov in še vedno pri gledalcu ne izgubi vsega kredita, ki ga je pridobil s temi nastopi. Shirley MacLaine je odlična v vlogi zlobne, manipulativne bogataške vdove, ravno prav samovšečen in butast je tudi okrožni tožilec Danny Buck v podobi Matthewa McConaugheyja, ki tako počasi svoj igralski talent preusmerja v filme z resnično vrednostjo, potem ko je nekaj časa preživel v beznici osladnih romantičnih komedij. Linklater je z Berniejem znova posnel zelo zanimiv film, ki mogoče ne sodi v sam vrh njegove ponudbe, a kljub temu prinaša več svežine in filmskega užitka, od večine produktov v tekoči filmskem letu.  To objavo bom zaključil z omembo Linklaterjevega naslednjega projekta, ki počasi prihaja v zaključno fazo. Boyhood  je 12-letni projekt, začet v letu 2002, v katerem Linklater v realnem času spremlja odraščanje nekega fanta, otroka ločenih staršev (Ethan Hawke in Patricia Arquette). Vsako leto režiser zbere ekipo in posname material za tekoče leto in leta 2014, ko bo fant dosegel polnoletnost , bo padla tudi zadnja klapa. Že zdaj se mi cedijo sline. (-4)

Ocena: