petek, 15. november 2019

Ut og stjæle hester (2019)

aka Out Stealing Horses
Stellan Skarsgård in Ut og stjæle hester (2019), Foto:Liffe



Slovenski naslov: Konje krast

Angleški naslov: Out Stealing Horses
Država: Norveška, Švedska
Jezik: norveščina, švedščina
Leto: 2019
Žanri: drama, misterij
Dolžina: 123 Imdb
Režija: Hans Petter Moland 
Scenarij: Hans Petter Moland, Per Petterson (knjiga)
Igrajo: Stellan Skarsgård, Jon Ranes, Bjørn Floberg, Tobias Santelmann, Danica Curcic



Hans Petter Moland je ponovno z nami. Zdi se, da ta ugledni norveški režiser v zadnjem obdobju snema filme po načelu: eden zame, eden za plačilo računov. Človek pač mora od nečesa živeti, kar do neke mere pojasni nihanja v kvaliteti njegovih filmov. Enkrat pač slediš trendom in po drugorazrednem scenariju režiraš sklepno dejanje trilogije o Oddelku Q, drugič recikliraš samega sebe (Cold Pursuit) in ameriškemu okusu prilagajaš veliko boljši izvirnik Amaterji (Kraftidioten,2014). A še vedno govorimo o človeku, ki nam je podaril Zero Kelvin, Aberdeen, A Somewhat Gentle Man... 

Stalnica v praktično vseh boljših Mollandovih filmih je skandinavska igralska legenda Stellan Skarsgård, ki v naslovnem Konje krast igra Tronda Sanderja, 67-letnega penzionista, ki se po ženini smrti pomaha v slovo življenju v Oslu in se preseli v odmaknjeno kočo v obmejnem pasu, onstran meje. Koča stoji na švedski strani, na robu manjše vasice, v kateri je Trond pred mnogimi leti preživel eno najlepših poletij njegovega življenje. Pogovor o očetih s serviserjem, ki popravlja njegov poškodovani avto, je vstopna točka za prvi daljši flashback, s katerim se Trond spominja poletja, ki ga je po koncu druge svetovne vojne  preživel z očetom. Trond s svojim glasom v offu postane naš vodič po lastnih spominih. Pripoved ves čas skače iz sedanjosti v preteklost, iz teh koščkov pa nastaja čutna zgodba, ki je močno zaznamovala njegovo življenje.

Moland se je to pot odločil za adaptacijo istoimenske knjižne uspešnice norveškega romanopisca Pera Pettersona, ki po pričevanjih tistih, ki so roman prebrali, temelji na zelo živih, natančnih opisih narave in interakcije protagonistov s čudovitimi prizorišči. Prevod te bivanjske izkušnje in odnosa človeka z naravo v filmski jezik je bil ena ključnih komponenta projekta in režiser se je skupaj s sodelavci v tem segmentu odrezal odlično. Ko po ogledu filma premlevaš videno prideš do ugotovitve, da si skozi film spoznal marsikaj o tem kako so nekoč pridobivali les, ga sekali, pripravljali hlode in jih dostavljali kupcem v nadaljnjo obdelavo. Človek si ne predstavlja, da je drsenje orodja za odstranjevanje lubja s hlodov lahko posebna avdiovizualna izkušnja, a prav takšni in podobni detajli dajejo tej izkušnji poseben pečat. 

Jon Ranes in Ut og stjæle hester (2019), Foto: Imdb
Narava priskrbi krasne kulise zgodbi, ki je v svoji esenci zgodba o odraščanju fanta, ki prvič v življenju spoznava kaj je družina, prijateljstvo, ljubezen, izguba... Ali krajše, fantu se zgodi življenje in to je njegova zgodba. V njej veliko vlogo igra eno posebno poletje, ki je definiralo njegov odnos z očetom in pomembno vplivalo na njegovo prihodnosti. Tisto poletje se v vasi zgodi družinska tragedija, ki znotraj majhne skupnosti razkrije dotlej nevidne razpoke. 

Zgodba je subtilno posejana z drobnimi namigi, s pomočjo katerih iz perspektive najstnika odkrivamo naravo povezav med pomembnejšimi protagonisti. Najstnika, čigar objekt poželenja postane mati njegovega najboljšega in edinega prijatelja, ki se, mimogrede, na skrivaj dobiva z njegovim očetom. Razkritje očetove nezvestobe na mladeniča ima večplasten učinek: razkritje ne zamaja zgolj temeljev njegove družine in poruši idealizirano sliko očeta. Fant očeta naenkrat začne doživljati kot tekmeca v boju za naklonjenost ženske, ki ga močno privlači. Zgodba v tem segmentu odlično poveže vso kompleksnost čustev, ki prevzemajo mladega junaka. Najprej je skozi interakcijo med očetom in sinom osvetljena močna vez, ki ju druži in šele potem je, kot kontrapunkt tej ljubezni, vzpostavljen občutek zasanjanega poželenje, ki ga najstnik čuti do starejše ženske. Moland je izvrsten pripovedovalec, ki zna ujeti kapljice vode na njenih kolenih, pot ne njenem obrazu in košček njenega golega stegna, ob vstopu v čoln. In na tem mestu se moram zopet spomniti lubja, ki je prikazano s podobno skorajda fetišistično preciznostjo. Prav to so momenti, v katerih se Konje krast najbolj dvigne iznad poprečja in gledalcu ponudi trenutke čistega kinematografskega užitka.

Ocena


nedelja, 10. november 2019

The Peanut Butter Falcon (2019)

Dakota Johnson, Shia LaBeouf, and Zack Gottsagen in The Peanut Butter Falcon (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov:
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: avantura, komedija, drama
Dolžina: 97'Imdb
Režija: Tyler Nilson, Michael Schwartz
Scenarij: Tyler Nilson, Michael Schwartz
Igrajo: Shia LaBeouf, Dakota Johnson, Zack Gottsagen, Bruce Dern, John Hawkes, Thomas Haden Church



Grozljivke, napete akcijske zgodbe, težke drame. Vse te zgodbe v kombinaciji z jesenskimi deževnimi dnevi na človeka lahko vplivajo malce depresivno, a tudi za takšne primere obstaja rešitev – razpoloženje si vedno lahko popravite z ogledom kakšnega "feelgood" filma. Na te zahteve lahko odlično odgovori The Peanut Butter Falcon (ljubljenec občinstva na uglednem SXSW festivalu), sicer celovečerni prvenec režiserko-scenarističnega dua Tyler Nilson-Michael Schwartz, ki je potreboval pet let za uresničitev naslovnega projekta. Zgodba je od samega začetka bila napisana za Zacka Gottsagena, igralca z Downovim sindromom, ki je na nekem zborovanju spoznal Nilsona in Schwartza. Iz navdušenja nad njegovim entuziazmom, oziroma njegovo željo po igralski karieri, je nastal scenarij, ki je s svojo kvaliteto na koncu pritegnil ugledno igralsko zasedbo.

Zack je v filmu izgubil črko c in postal Zak, varovanec doma za slabotne in ostarele, ki sanjari o karieri rokoborca. Mladenič je večkrat neuspešno poskušal pobegniti iz doma in priti do Salt Water Rednecka, njegovega idola, sicer nekoč slavnega rokoborca, ki zdaj vodi šolo za rokoborbo. Zak je med varovanci doma (Bruce Dern) in osebjem (Dakota Johnson) našel prijatelje, toda želja po svobodi in karieri profesionalnega rokoborca je tako močna, da Zak preprosto noče in noče odnehati. Po več spodletelih poskusih mu naposled uspe pobegniti, a to je le začetek dolge poti na Florido, ki je posuta s številnimi nevarnostmi. Njegova mala pustolovščina bi se najbrž hitro končala, če Zak po spletu okoliščin ne bi poiskal zatočišča v čolnu problematičnega Tylerja (Shia LaBeouf), ki mu za ovratnik dihata nevarna lokalna ribiča. Tyler je storil neumnost in stopil na žulj ljudem, ki se mu na vsak način želijo maščevati za povzročene nevšečnosti. In to so vse potrebne sestavine za pustolovščino, iz katere se bo rodilo čudovito prijateljstvo.


In zakaj je The Peanut Butter Falcon zame bil tako lepa izkušnja? Avtsajderje ni nikoli težko vzljubiti in če je eden izmed glavnih protagonistov človek z Downovim sindromom, je vse skupaj  toliko lažje. Ustvarjalci v tem segmentu opravijo odlično delo, saj Zacka nikoli ne obravnavajo kot manj vrednega protagonista in ga prikažejo kot človeka, ki s svojo pozitivno energijo, iskrenostjo in odločnostjo uresničiti sanje, sproža pozitivne premike v ljudeh okoli njega. S problematičnim Tylerjem na drugi strani je zgodba drugačna – na začetku v njem vidimo le iracionalno zgubo, ki je pravi magnet za težave. Šele skozi interakcijo z Zakom na plano privre njegova mehkejša plat in topla duša, ki se je dotlej skrivala pred surovo realnostjo. Dobra kemija med Shio LaBeoufom in Zackom Gottsagenom me spominja na senzibilnost, s katero je Jeff Nichols v odličnem Mud (2012) prikazal odnos ubežnika in dveh mladih fantov. Svoj doprinos k tej senzibilnosti v ravno prav kratkem/dolgem krilu doda še Dakota Johnson. Ta odlično pooseblja zaščitniško, materinsko figuro enega in romantični interes drugega moškega, s katerima se uslužbenka doma za ostarele neplanirano poda na pot, na kateri se bo med triom stkala posebna vez. The Peanut Butter Falcon je film ceste, ki si vzame čas za tihe trenutke ob taborniškem ognju in kopanje v avgustovskem popoldnevu, skozi katere nam direktor fotografije Nigel Bluck s premišljenim kadriranjem posreduje občutek zasanjane brezbrižnosti in svobode. Vsi ti drobni dotiki lepo dopolnjujejo prispevek všečne igralske zasedbe in sporočilno komponento filma, ki ga ne želite zamuditi.


Ocena


četrtek, 07. november 2019

Haunt (2019)

Katie Stevens in Haunt (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Strašila
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: grozljivka, triler
Dolžina: 92' Imdb 
Režija: Scott Beck, Bryan Woods
Scenarij: Scott Beck, Bryan Woods
Igrajo: Katie Stevens, Will Brittain, Lauryn McClain, Andrew Caldwell, Shazi Raja



Strašila (Haunt, 2019), je prvi odmevnejši avtorski projekt tandema Scott Beck-Bryan Woods, dolgoletnih prijateljev, ki sta se na veliko sceno prebila z izvirnim scenarijem za uspešnico Tiho mesto (A Quiet Place, John Krasinski, 2018). Leto kasneje sta dobila priložnost podpisati njuno prvo ambicioznejšo produkcijo pod producentsko taktirko Elija Rotha, ki se je v zadnjih letih v vlogi režiserja, scenarista in producenta promoviral v enega vplivnejših ustvarjalcev žanrskega filma. Strašila so eden v nizu filmov, ki si v kinih in na različnih streaming platformah želijo odrezati svoj kos pogače, v za tovrstne poskuse ugodnem času priprav na praznovanje noči čarovnic, ko je povpraševanje po grozljivkah praviloma največje. 

Strašila so še en v nizu mlačnih poskusov, v katerem prepoznavamo odmeve žanrskih klasik in že po četrt ure ugotavljamo, da se še enkrat podajamo na pot, na kateri ne gre pričakovati nobenih presenečenj. Zgodba o mladini, ki na noč čarovnic v iskanju primerne zabave zaide v hišo strahov in tako stori usodno napako, sledi klasičnim žanrskim zapovedim. Takoj je jasno, kdo je nabolj trdoživa protagonistka zgodbe, t.i. final girl, ki bo preživela do konca in se navkljub navidezni krhkosti uspešno zoperstavila zlobnežem. Njeni prijatelji so tukaj le zato, da zaposlijo skupino psihopatov in omogočijo uresničitev njihovih izprijenih fantazij. Finalno dekle je obenem edini karakter z nekaj ozadja: skoki v preteklost nas seznanjajo s travmatično izkušnjo iz otroštva in v luči teh spoznanj je njen boj za preživetje tudi svojevrsten obračun s preteklostjo. Naslovna stvaritev je pogojno gledljiva zavoljo dejstva, da žrtve niso le butaste tarče, ki brezglavo tekajo po prizoriščih in brez boja čakajo bridki konec. Funkcioniranje preživetvenih nagonov vsekakor velja pozdraviti, vendar me Strašila nikoli niso mobilizirala do te mere, da bi mi resnično bilo mar za usodo kogarkoli od nastopajočih. Predvidevam, da film lahko nekaj več užitka ponudi mlajši (najstniški) populaciji, medtem ko bo gledalec z nekaj več kilometrine v njem težko našel dovolj razvedrilne vrednosti.  

Ocena


torek, 05. november 2019

Dronningen (2019)

aka Queen of Hearts
Trine Dyrholm and Gustav Lindh in Dronningen (2019), © Rolf Konow


Slo naslov: -
Drugi naslovi: Queen of Hearts
Država: Danska, Švedska
Jezik: danščina, švedščina
Leto: 2019
Dolžina: 127'Imdb
Žanri: drama
Režija: May el-Toukhy
Scenarij: May el-Toukhy, Maren Louise Käehn
Igrajo: Trine Dyrholm, Gustav Lindh, Magnus Krepper, Silja Esmår Dannemann, Liv Esmår Dannemann, Stine Gyldenkerne



V eri seks škandalov, ki so odnesli nekoč najvplivnejšega hollywoodskega producenta, nekaj znanih igralskih imen in drugih znanih obrazov iz različnih segmentov javnega življenja, iz Skandinavije prihaja dansko-švedska produkcija, ki nekoliko premeša karte in se zlorabe šibkejšega loti iz nekoliko drugačne perspektive. Danska režiserka  May el-Toukhy se istega vprašanja loti tako, da v vlogo šibkejšega postavi najstniškega fanta, ki ga iz pozicije moči izkorišča starejša ženska. 

Ime je Anne. Je poročena, mati dveh simpatičnih dvojčic in uspešna odvetnica, specializirana za primere, v katerih zastopa mladoletnike, ki so na različne načine bili zlorabljeni od odraslih, največkrat tistih iz ožjega družinskega kroga. Mož Peter je zdravnik, ki ima še enega otroka, vendar ta živi z bivšo ženo. V prvi tretjini filma opazujemo družinsko dinamiko v kateri največ prostora dobi odnos med zakoncema. Ta je sicer korekten, a opaziti je, da med njima že dolgo ni pravega ognja. Opazujemo ju pred odhodom k nočnem počitku, zjutraj in popoldan, po vrnitvi iz služb. Očitno je, da zatopljena vsak v svoje projekte ne posvečata veliko pozornosti telesnem zbliževanju. Peter je morda zadovoljen s takšnim partnerskim režimom, toda prizor, v katerem Ana v ogledalu opazuje svoje nago telo, dovolj jasno odraža njeno negotovost, svojevrstno soočanje z lastno minljivostjo in željo po tem, da jo nekdo (po)gleda s poželenjem v očeh. Družinska dinamika se spremeni, ko se k njim preseli Peterov problematični 17-letni sin Gustav, ki je za njegovo mamo postal neobvladljivo breme. 


May el-Toukhy se s svojim drugim celovečercem loteva specifične teme, ki sta jo v novem tisočletju najbolj odmevno pretresala Britanec Richard Eyre v Zapiskih o škandalu (Notes on a Scandal, 2006) in, do neke mere, Bralec (The Reader, 2008), Eyrejevega rojaka Stephena Daldryja. Toda že dejstvo, da imamo opravka s Skandinavci sugerira, da navkljub uvodni pripravi terena za povprečno melodramo v nadaljevanju lahko pričakujemo nekoliko drugačen kurz. In res, goli prizor glavne (anti)junakinje je napoved dokaj eksplicitnih scen, v katerih se Ana in Gustav prepustita mesenemu poželenju. Nekateri kritiki so se spotaknili ob prikazano eksplicitnost in jo izpostavili kot nepotrebno. Sam s tem nimam prav nobenih težav in menim, da je režiserka z zavračanjem puritanskega pristopa prispevala veliko k pristnosti zgodbe in razumevanju sle, ki poganja dejanja protagonistov. In med tem ko Gustavovo nepremišljenost lahko pripišemo njegovi mladostniški brezskrbnosti in deloma maščevalnosti, ki izhaja iz zamer do očeta (ta ga je zapustil v otroštvu), za Ano ni opravičila, ne glede na človeškost spolne sle, ki jo žene v prepovedano razmerje. Tisto kar Dronningen dviguje nad povprečje je vse kar se zgodi potem, ko Ana Gustavu da vedeti, da je prišel čas za konec njune strastne avanture. Občudujem smer v kateri režiserska in izvrstna Trine Dyrholm razvijata kompleksno karakterno študijo ženske, ki ne želi plačati ceno za svoje napake. Ženske, ki račun za svoje napake brezobzirno prevali na svojega mladega ljubimca. Mislim, da film ravno v tem segmentu funkcionira odlično, brez nepotrebnega moraliziranja in iskanja nekakšnih polovičnih rešitev, ki bi podčrtale nauk zgodbe in zadovoljile vse vpletene. Namesto tega nas čaka neusmiljeno soočanje z resničnostjo in spoznanje, da nihče ni zgolj slab ali dober. Resnica je vedno nekje vmes, je relativna, kompleksna in včasih za vedno ovita s tančico skrivnosti.  


Ocena




nedelja, 03. november 2019

Diego Maradona (2019)

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Diego Maradona
Država: VB
Jezik: angleščina, španščina, italijanščina
Leto: 2019
Dolžina: 130'Imdb
Žanri: dokumentarni, biografija, športni
Režija: Asif Kapadia
Scenarij: Asif Kapadia
Igrajo: Diego Maradona, Claudia Villafañe, Jorge Burruchaga, Dalma Maradona, Diego Maradona Sr.




Ko v spletni iskalnik vpišete "mali zeleni," ena izmed najvišje rangiranih možnosti za dokončanje iskalnega niza je Maradona. Zaljubljence v najpomembnejšo postransko stvar na svetu danes navdušujejo drugi heroji v kopačkah, toda Diego Armando Maradona bo vedno "mali zeleni." Drugi so lahko vesoljci, prišleki z drugih planetov, toda "mali zeleni" je lahko le eden. 

S svojim najnovejšim dokumentarcem Asif Kapadija po dveh odličnih filmih – Amy (2015) o glasbenici Amy Winehouse in Senna (2010) o dirkaču formule 1 Ayrtonu Senni – nadaljuje s pretresanjem fenomena zvezdništva in temnih plati slave. Moment, ki Kapadijine dokumentarce dela posebne in morda najbolj ločuje od ostalih tovrstnih projektov je preciznost, ali bolje rečeno občutek, s katerim Britanec uspeva iz morja posnetega, največkrat arhivskega materiala, koščke zgodbe sestaviti tako, da v njih lahko prepoznamo ljudi iz krvi in mesa. Ali drugače, Kapadia obvlada prijeme, s katerimi enodimenzionalna podoba posameznika dobi globino, širino in potrebno kompleksnost.

Za razliko Senne in Amy se je Kapadia to pot lotil portretiranja še vedno živega človeka. Morda je ravno zato nekatere zmotilo, da režiser zgodbo o Maradoni konča z njegovim odhodom iz Napolija in Italije, toda ravno Maradonin posebni odnos z južnjaško prestolnico in Italijo nasploh tvori eno izmed pomembnejših, če ne najpomembnejšo čustveno nit filma. Zgodba se sicer začne v faveli Villa Fiorito v Buenos Airesu, med reveži, ki brez elektrike, vodovoda in kanalizacije sanjarijo o boljšem življenju. Maradona je prve nogometne korake naredil prav tam, na zaprašenih ulicah, s katerih se je že pri rosnih 15-ih letih izstrelil med nogometne profesionalce in podpisal prvo pogodbo. Pogodbo, s katero je dobil plačo in čisto pravo, funkcionalno stanovanje, v katerega se je potem preselila njegova celotna, velika družina. Maradona je tako že pri 15-ih začel skrbeti za družino, ki jo nikoli ni pustil na cedilu. Pet let kasneje je 21-letni Maradona prišel v Evropo, oblekel dres španskega velikana Barcelone in tako napovedal velike stvari. Toda že takrat so v javnosti krožile zgodbe o razuzdanem nočnem življenju Argentinca in njegovi ljubezni do kokaina. Mediji so hitro ustvarili sliko slabega fanta in neprofesionalca, ki nikoli ne bo izkoristil svojega nespornega talenta. Nato je prišla še huda poškodba na eni izmed klubskih tekem in njegova kariera v katalonski prestolnici je bila zapečatena. 

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Kolosej

Maradone pri za nogometaša še vedno rosnih 23-ih ni želel nihče. Katalonci so se ga želeli na vsak način znebiti, toda nihče ga ni želel kupiti. In nato se je javil Napoli, ki se je v tem obdobju boril za obstanek v italijanski prvi ligi. Mali klub, ki dotlej ni osvojil nič zares pomembnega. Klub, ki so ga javno povezovali s camorro in klub, za katerim je stala cela armada temperamentih južnjaških navijačev. "Najrevnejši klub na svetu je kupil najdražjega nogometaša na svetu!" so pisali. V očeh mnogih je scenarij za katastrofo bil spisan. Ožigosani Maradona je ob prihodu v Neapelj sprožil pravo evforijo, četudi je izjavi ob prihodu poudaril, da je k Napoliju prišel preprosto zato, ker ga nihče drug ni želel. In nihče takrat niti v sanjah ni mogel predvideti, da je priča nastanku čudovite ljubezenske zgodbe med klubom in igralcem, med človekom in mestom, ki bo tako kot prava velika ljubezen sproducirala velike stvari. Zgodbe, ki je nekega navijača Napolija v trenutku navdiha pripravila da tega, da je na steno pokopališča izobesil transparent z napisom: "Ne sanja se vam, kaj ste zamudili!" Zgodbe, ki se je tako kot številne ljubezenske zgodbe končala z grdim razhodom, ki vseeno ne zasenči vsega lepega, kar se je zgodilo vmes. 

Zavoljo tistih, ki z nogometno zgodovino niso na "ti," se ne bom spuščal v podrobnosti. Izkušnja je nemara še nekoliko bolj zanimiva, ko zgodbe ne poznaš in se ji le prepustiš. V rokah izvrstnega pripovedovalca, kakršen je Kapadia, je potopitev v vsebino garantirana, saj Britanec iz pretežno arhivskih posnetkov sestavi kolaž na katerem ni težko prepoznati ključne motive zgodbe. Motiv razrednega boja, ki ga je Maradona, kot potomec favele, nedvomno utelešal od prvega dne in ga z javnimi nastopi, Chejevo tetovažo na ramenu in drugimi dejanji vedno podčrtaval. Režiser to nit filma lepo nadgradi z odnosom bogatega italijanskega severa do revnega juga in nenazadnje s tekmo četrtfinalno svetovnega prvenstva v Mehiki med njegovo Argentino in Anglijo. Ena izmed pomembnejših komponent je vsekakor raziskovanje temnih plati zvezdništva, ki jo doživljamo skozi Argentinčevo odvisnost od prepovedanih substanc, brodolome v zasebnem življenju in napetosti življenja v soju žarometov. Zanemarljiv detajl ni niti Maradonina mnogokrat potencirana vez s camorro, iz katere ni težko razbrati naravo tega odnosa in kdo je v tem odnosu pravzaprav imel vlogo žrtve. Diego Maradona je doku, ki poleg kompleksnega portreta enega največjih nogometnih čarovnikov odlično zaobjame silovitost čustev, ki jih iz gledalcev in tistih na zelenici, izvablja nogometna igra. 


Ocena