The Hudsucker Proxy (1994) - Revisited

 

The Lighthouse (2019)

Willem Dafoe and Robert Pattinson in The Lighthouse (2019), Photo by Eric Chakeen

Slovenski naslov: Svetilnik

Država: ZDA, Kanada

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama, fantazijski, grozljivka

Dolžina: 109',  Imdb 

Režija: Robert Eggers

Scenarij: Max Eggers, Robert Eggers

Igrajo: Willem Dafoe, Robert Pattinson, Valeriia Karaman

Nova Anglija, konec 19. stoletja. Ladja na odročen, nenaseljeni otoček pripelje dva človeka. Thomas Wake in njegov mladi pomagač Ephraim Winslow bosta nekaj časa skrbela za svetilnik. Vse vajeti v svojih rokah drži Thomas, izkušeni svetilničar, ki bo na redkobesednega vajenca prenesel svoje bogate izkušnje. V praksi bo Ephraim moral nase prevzeti malodane vsa težja fizična dela, njegov nadrejeni pa bo pripravljal komajda užitna kosila in nadziral delovanje signalne luči. Zavoljo pikrosti starega svetilničarja je mladem vajencu toliko težje, vzdušje med njima je iz dneva v dan slabše. Prste vmes pri Ephraimovem počasnem drsenju v psihozo imata še vsiljiv galeb in morska deklica, ki ga občasno obišče v sanjah. Vajenec sprva sicer odločno zavrača idejo, da bi  se pridružil Thomasu in z njim zvrnil kakšen kozarček, a na koncu, v trenutku slabosti, vendarle popusti. Pijača omili napetosti in ju v trenutkih opitosti celo nekoliko zbliža. Toda pogosto popivanje le še bolj zamegli percepcijo čustveno razrvanega vajenca. 

Ob gledanju in poslušanju drugega celovečerca Roberta Eggersa, enega najbolj nadarjenih režiserjev nove garde (obvezno videti njegov prvenec The Witch) dobimo občutek, da gledamo film iz nekih drugih časov. Monokrom in ozek skoraj kvadratni format slike naredita svoje, toda to so le najbolj očitne stilistične rešitve, zavoljo katerih je Svetilnik ena najbolj suverenih rekonstrukcij nekega časovnega obdobja. Eggers nas s svojim zvezdniškim tandemom pelje v čas, ko je signalno luč poganjalo olje in s tem povezana parna mašinerija. V čas ko je svetilničar-vajenec bil garač, ki je za nemoteno delovanje svetilnika moral prek rok spraviti kupe premoga in kdo ve koliko litrov olja. Tu se bom za hip ustavil pri Dafoeju in Pattinsonu, ki sta z odlično igro iz enačbe hitro odstranila pogosto motečo zvezdniško avro in me prepričala, da gledam prav to kar sta igrala – dva svetilničarja na osamljeni skali sredi morja. 

Dober film je vedno kombinacija mnogih kvalitetnih sestavin in ena izmed teh je nedvomno Eggersov občutek, s katerim v edinstveno vizualno izkušnjo združi fotografijo s premišljenim set-dizajnom. Vse to so sredstva, ki skupaj z zvočnim dizajnom (v možgane se še posebej zareže donenje svetilnika) usmerjajo naše pojmovanje videnega. Nas pripravijo do tega, da skoraj občutimo zatohlost prostorov, v katerih svoje dni preživljata protagonista in neužitnost pomij, ki jih požirata. Zavohamo smrad, ki se mu v takšnih okoliščinah ne moreš izogniti. Toda človek se navadi na vse. Tako kot sta se Thomas in Ephraim sčasoma navadila eden na drugega in počasi skupaj drsela v norost. Norost, v kateri na plano priplavajo laži in skrivnosti. Norost, v kateri se preteklost prepleta s sedanjostjo. Kajti na tako samotnem in depresivnem mestu ti ne ostane nič drugega, kakor da se ukvarjaš s preteklostjo. Eggers potrpežljivo zlaga koščke mozaika, ki ga je potrebno (po)gledati z nekaj več analitičnosti, da ujameš subtilno posejane namige, ki vedenje in dejanja akterjev postavijo v pravi kontekst. Da razumemo, da Thomas in Ephraim vendarle nista tako različna in začnemo premišljevati o tem, ali  nista v resnici le dva pola ene in iste zgodbe. In to je tista dodana vrednost, ki Svetilnik dvigne visoko iznad povprečja.

Ocena

Diamantino (2018)

Carloto Cotta in Diamantino (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: -

Država: Portugalska, Francija

Jezik: portugalščina

Leto: 2018

Dolžina: 96',  Imdb

Žanri: komedija, drama, fantazijski

Režija: Gabriel Abrantes, Daniel Schmidt

Scenarij: Gabriel Abrantes, Daniel Schmidt

Igrajo: Carloto Cotta, Cleo Tavares, Anabela Moreira, Margarida Moreira, Carla Maciel, Maria Leite, Chico Chapas 

Težko je najti besede, s katerimi lahko potencialnemu gledalcu „prodaš“ portugalsko fantazijsko komično dramo Diamantino. Lanskoletni zmagovalec Tedna kritike v Cannesu je vsekakor drugačna izkušnja, ustvarjena za odprtogledo publiko, ki bo v vizualno-scenarističnih akrobacijah portugalsko-ameriškega avtorskega tandema Gabriel Abrantes - Daniel Schmidt znala prepoznati refleksijo sodobne družbe in toplo zgodbo o ljubezni i sočutju. Zato je morda najbolje stvari predstaviti takšne, kakršne so. 

Diamantino (za družino in prijatelje Tino) je namreč najboljši nogometaš, ki je kdajkoli brcal žogo v portugalskem nacionalnem dresu. Nogometni virtuoz, ki je s potezami na igrišču sodržavljane neštetokrat spravljal v delirij ob izjemnih uspehih nacionalne vrste. Njegova genialnost na igrišču je rezultat Tinove sposobnosti, da se med tekmo potopi v fantazijski svet, v katerem nogometno igrišče pokrivajo puhasti rožnati oblaki, proti golu nasprotnika pa ga vodijo velikanski puhasti kužki, zavezniki, ki nikoli ne zatajijo. Vsaj do velikega finala svetovnega prvenstva v Rusiji ne, ko Tino zapravi najstrožjo kazen in se iz nacionalnega junaka prelevi v tragično figuro odločilne tekme.

Tino z zapravljeno enajstmetrovko ni ostal samo brez naslova svetovnega prvaka, ampak tudi brez očeta, ki ga je ob sinovem zgrešenem penalu izdalo srce. Tino na igrišču naenkrat več ne vidi rožnatih oblakov in pudlic, očetova smrt pa ga tako zelo potre, da začne razmišljati o koncu nogometne kariere. Scenarij, ki nikakor ne ustreza njegovim pohlepnim sestram dvojčicam, ki zdaj upravljajo njegovo kariero in finance. Nekako vzporedno se zanj začne zanimati državna tajna služba, ki preiskuje davčne utaje vidnih državljanov. Ko Tino v prvem javnem nastopu po očetovi smrti in izgubljenem finalu svetovnega prvenstva stopi pred kamere in odpre srce, priložnost za tajno službo  je tu. Tino namreč želi posvojiti kakšnega izmed nesrečnih otrok beguncev (reče jim „fugees“, angleško: refugee), ki vsakodnevno na splavih in čolnih poskušajo doseči obalo kakšen izmed evropskih držav. Vloga posvojene „begunčice“ je zaupana lezbični agentki tajne službe, ki se preobrazi begunčka Rahima, posvojenega sina največje portugalske nogometne zvezde.

Diamantino je surrealistična, pogosto bizarna izkušnja. Zgodba na nekem nivoju, z očitno paralelo s kariero resnične portugalske nogometne zvezde, podčrtava zapletene in pogosto ničkaj zabavne aspekte zvezdništva. A za posmehom, ki je usmerjen proti kultu osebnosti in vsesplošni fascinaciji sveta s popkulturnimi simboli film ponuja presenetljivo pronicljivo in jasno refleksijo stanja sodobne družbe. Nas spomni, da živimo v eri vzpona desničarskih gibanj, Donalda Trampa, brexita, begunskih kriz in humanitarnih katastrof. Eri, v kateri se eni od drugih vse bolj odmikamo, ločujemo po najrazličnejših kriterijih in vedno bolj izgubljamo čut za sočloveka. Eden zanimivejših aspektov filma je način, na kateri nam ustvarjalci, v luči drugačni od pričakovane, predstavijo glavnega junaka v zabavni in prepričljivi interpretaciji Carlota Cotte. Človek bi v duhu javne podobe resničnega športnega zvezdnika, po katerem so ukrojili Diamantina, pričakoval odmaknjenega in nadutega samovšečneža, brez resničnega čuta za svet okoli njega. V tej luči se je zanimivo ozreti nazaj in skozi analizo uvideti, kako nas ustvarjalci pripravijo do tega, da opustimo lastne predsodke in na koncu brezrezervno navijamo za glavnega protagonista. Pod vprašaj je tako diskretno postavljena naša percepcija sveta, saj svoj odnos do marsičesa in marsikoga prepogosto formiramo na osnovi izkrivljenih podob, ki so največkrat le močno filtrirane podobe propagandno-informativnih mašinerij.

Ocena

Gräns (2018)

aka Border

Eero Milonoff and Eva Melander in Gräns (2018), © TriArt

Slo naslov: Meja

Drugi naslovi: Border

Država: Švedska, Danska

Jezik: švedščina

Leto: 2018

Dolžina: 110' ,  Imdb

Žanri: drama, fantazijski, romantični

Režija: Ali Abbasi

Scenarij: Abbasi, Isabella Eklöf, John Ajvide Lindqvist (kratka zgodba)

Igrajo: Eva Melander, Eero Milonoff, Jörgen Thorsson, Ann Petren, Sten Ljunggren

Meja je eden tistih filmov, ki učinkujejo najbolje, v kolikor o vsebini vemo malo ali nič. Film je režiral iransko-švedski režiser Ali Abbasi, ki je scenarij skupaj z Isabello Eklöf razvil iz kratke zgodbe Johna Ajvideja Lindqvista, avtorja, ki je pred leti zakrivil roman in potem še scenarij za uspešnico Vampirska ljubezen (Låt den rätte komma in, Tomas Alfredseden, 2008). Abbasijev film je svojo pot začel v Cannesu, v tekmovalni sekciji Poseben pogled in tam prejel glavno nagrado, zgodba se je nadaljeval s šestimi zlatimi hrošči (švedski oskarji) in nominacijo za oskarja za tujejezični film. Vse našteto je gotovo dovolj mično vabilo za večino filmskih navdušencev razpoloženih za nekoliko drugačno izkušnjo.

Glavna junakinja Tina je uspešna policistka obmejne policije, v eni izmed švedskih trajektnih luk. Tina namreč ima zalo izostrene čute in lahko zazna vznemirjenost in strah, oziroma zavoha prepovedno blago pri potnikih, ki skozi pristanišče prečkajo državno mejo. Tina je v svojih ocenah praktično nezmotljiva, njen nenavadni »dar« pa je obenem tudi njeno največje prekletstvo, saj so te sposobnosti direktno povezane s kromosomsko anomalijo, ki je močno vplivala na njen zunanji videz. Njena zunanjost je za mnoge ljudi odbojna, toda Tina se je naučila živeti s tem. Nekega dne mimo prikoraka Vore, moški, ob katerem njeni receptorji povsem zatajijo. Pred njo stoji človek s telesno anomalijo, ki je na las podobna njeni in čeprav dobro ve, da neznanec nekaj skriva, Tina ne more pogruntati njegove skrivnosti in njegovih namenov. Pravzaprav jo nekaj na Voreju neustavljivo privlači…

Nadaljnji razvoj zgodbe je dokaj predvidljiv, saj je najbrž jasno, da se Tina in Vore ponovno srečata. Manj predvidljivo pa je vse kar se bo zgodilo med njima in srhljive skrivnosti, ki jih s seboj nosi Vore. Spoznavanje osebe, s katero se prvič spusti v romantično razmerje je proces, v katerem bo Tina postoma razkrila tudi marsikaj o sebi sami. Prav dinamika odkrivanja vseh potlačenih aspektov njene osebnosti, je eden izmed najbolj fascinantnih elementov filma. Meja je zgodba o ljubezni dveh od družbe stigmatiziranih in marginaliziranih junakov, ob kateri ni težko prepoznati univerzalno alegorijo nikoli izkoreninjene tradicije nehumanega odnosa večine do manjšin, na vseh koncih in krajih sveta. Abbasi s sodelavci na zanimiv način meša elemente romantične drame, socialnega realizma, fantazijske grozljivke in trilerja. Glede na vse, kar nam film servira sem nekoliko presenečen nad tem, kako je ustvarjalcem uspelo vse te ne ravno kompatibilne elemente združiti v eno tako zanimivo zaokroženo in kompaktno celoto. In zato je Meja ena najbolj nenavadnih zgodb lanskega leta, ob kateri je ravnodušnost izključena.  

Ocena

Les garçons sauvages (2017)

aka The Wild Boys

Mathilde Warnier in Les garçons sauvages (2017)

Slo naslov: Divji fantje

Angleški naslov: The Wild Boys

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2017

Dolžina: 110',  Imdb

Žanri: avantura, drama, fantazijski

Režija: Bertrand Mandico

Scenarij: Bertrand Mandico

Igrajo: Sam Louwyck, Pauline Lorillard, Vimala Pons, Diane Rouxel, Anaël Snoek, Mathilde Warnier, Elina Löwensohn

[SLO]

Fantastična, romantična, sanjska, nedrealna, erotična pustolovščina o prevzgoji divjih fantov, ki z vzgojiteljem, čudaškim in nasilnim kapitanom, odplujejo na čudežni otok, porasel z bujno, nadnaravno vegetacijo. Jules Verne sreča Williama Burroughsa, ki sreča Josepha Conrada, pa Rainerja Wernerja Fassbinderja, Kennetha Angerja, Josepha Von Sternberga, Wakamatsuja Kojija … -Kino Otok

[ENG]

At the beginning of the 20th century on the island of La Réunion, five adolescents of good family, enamored with the occult, commit a savage crime. A Dutch Captain takes them in charge for a repressive cruise on a haunted, dilapidated sailboat. Exhausted by the methods of the Captain, the five boys prepare to mutiny. Their port of call is a supernatural island with luxuriant vegetation and bewitching powers. -Written by Ecce Films

Ocena

Sorry to Bother You (2018)

Danny Glover and Lakeith Stanfield in Sorry to Bother You (2018), © 2018 Annapurna Releasing, LLC

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: komedija, fantazijski, ZF

Dolžina: 111',  Imdb 

Režija: Boots Riley

Scenarij: Boots Riley

Igrajo: Lakeith Stanfield, Tessa Thompson, Armie Hammer, Terry Crews, Steven Yeun, Omari Hardwick, Jermaine Fowler, Danny Glover

Današnji zapis je posvečen režijskemu prvencu ameriškega glasbenika, producenta in aktivista Bootsa Rileyja, s katerim je multitalentirani umetnik uresničil enega izmed najbolj pomembnih projektov v njegovi karieri. Riley se je bojda od nekdaj želel preskusiti v režiserski vlogi – scenarij za Sorry to Bother You dokončal že leta 2012 – a ko je spoznal, kako dolgotrajen in zahteven bo proces prenosa že napisane zgodbe na filmski trak, je prišlo do spremembe strategije. Iznajdljivi umetnik je iz scenarija izluščil šesti studijski album njegovega hip-hop banda The Coup, znanega po politično naravnanih besedilih in radikalnih stališčih. Šest let kasneje je zgodba vendarle zaživela na velikem platnu, s premiero na festivalu Sundance v začetku letošnjega leta. 

Zgodba postavljena v alternativno prihodnost v ameriškem Oaklandu spremlja nepomembneža Cassiusa "Cash" Greena (Lakeith Stanfield), nezaposlenega temnopoltega Američana, ki že nekaj mesecev ni plačal najemnine za garažo, v kateri živi s svojo punco Detroit (Tessa Thompson). Cassius preprosto mora začeti služiti denar in edini možni korak v tej smeri je služba v podjetju, ki se ukvarja s telemarketingom. Mladenič v »vdiranju« v domove in življenja potencialnih strank sprva ni preveč uspešen. Riley, ki tudi sam ima nekaj izkušenj s telemarketingom, nam z domiselno montažo Cassiusovih klicev (ta skupaj s svojo mizo in telefonom v rokah dobesedno »pade« v stanovanja potencialnih strank) pokaže trenutke in situacije, v katerih klicatelj zmoti ljudi na drugi strani žice. S to surrealistično domislico gledalci dobimo dokaj jasno sliko, kako usrano službo skupaj s sodelavci opravlja glavni protagonist.

Tessa Thompson and Lakeith Stanfield in Sorry to Bother You (2018), © 2018 Annapurna Releasing, LLC

Vprašanje je, kdaj bi se lučka nad njegovo mizo (ki oznanja sklenjen posel) sploh prižgala, če mu na pomoč ne bi preskočil izkušeni sodelavec (igra ga Danny Glover, ki mu scenarij celo omogoči njegovo ikonično »I'm too old for this shit!« linijo). Ta mu svetuje, da med klicem uporablja svoj notranji »belski« glas (še ena Rileyjeva zabavna domislica, saj namerno očitna sinhronizacija še bolj poudari izumetničeno prijaznost klicatelja) in stvari se za Cassiusa obrnejo na bolje. Njegova delovna uspešnost začne hitro naraščati in mladeniča kmalu povabijo med elitno ekipo super klicateljev, ki svoje odlično plačano delo opravljajo v luksuzno opremljenih prostorih v višjih nadstropjih. Naš junak se naenkrat znajde v nehvaležnem položaju, saj ga nova služba vedno bolj oddaljuje od sodelavcev (ti se s stavko prav v tem obdobju borijo za svoje pravice), starih prijateljev in nenazadnje njegove punce, ki s svojim aktivističnim življenjskim slogom bori proti vsem, kar zdaj pooseblja Cassius. 

S tem Riley naslavlja eno izmed pomembnejših vprašanj filma – vprašanje razredne pripadnosti in kako to pripadnost definira materialni status posameznika. Vprašanje, ki je v tem (ameriškem) primeru neločljivo povezano z rasnim vprašanjem in avtsajderskim izhodiščem, iz katerih se v boj za boljše življenje podaja večina temnopoltih Američanov. In nenazadnje je tu še motiv korporativnega pohlepa, ki ga v tej surrealistični verziji sodobnega sveta pooseblja vodja najmočnejše korporacije v državi (Armie Hammer). Z idejo o korporaciji, ki strankam v zameno za trdno delo nudi brezskrbno življenje, brez položnic in ostalih življenjskih stroškov, Riley domiselno namigne, kam nas lahko pripelje surova kapitalistična miselnost. Vpletanje fantazijskega elementa v tretjem dejanju, ko neusahljiva potreba po kopičenju bogastva človeka spremeni v nekakšno mešanico konja in človeka je le opomnik, kaj nas čaka, ko te potrebe presežejo naše realne zmožnosti. Vse to, podloženo z jasno izpisanim povabilom k boju proti takšnim scenarijem, nam Riley servira v formi absurdistične distopične komedije. Zgodba tako odlično funkcionira na dveh nivojih: kot izvrstna družbena satira in dobro utemeljen opomnik o pasteh sodobnega kapitalizma. Zanimiva glasbena podlaga lepo dopolnjuje surrealnost izkušnje, piko na i pa prispevajo všečni igralski nastopi. Namenoma zasanjani Lakeith Stanfield, s svojo prvakar-sem-se-zbudil držo, je nedvomno metafora zaspane družbe, ki se mora predramiti in vzeti usodo v svoje roke. Sorry to Bother You ni brez napak, saj vsebuje nekaj narativnih linij, ki ne peljejo nikamor, vendar te pomanjkljivosti povsem izničijo svežina pristopa, odličen humor in njegova sporočilna vrednost.

Ocena

Le secret de la chambre noire (2016)

aka Daguerrotype

Tahar Rahim and Constance Rousseau in Le secret de la chambre noire (2016)

Slo naslov: -

Angleški naslov: Daguerrotype

Država: Francija, Belgija, Japonska

Jezik: francosščina

Leto: 2016

Dolžina: 131' ,  Imdb

Žanri: drama,fantazijski, grozljivka

Režija: Kiyoshi Kurosawa

Scenarij: Kiyoshi Kurosawa, Eleonore Mahmoudian, Catherine Paillé

Igrajo: Tahar Rahim, Constance Rousseau, Olivier Gourmet, Mathieu Amalric, Malik Zidi.

[ENG]

Jean (Tahar Rahim), a young Parisian with few skills and even fewer prospects, seems an unlikely candidate for assistant to famed photographer Stéphane (Olivier Gourmet), an obsessive perfectionist living in isolation since his wife's unexpected death. Yet he soon finds himself in his new employer's vast, decaying mansion, helping to create life-sized daguerrotypes so vivid they seem almost to contain some portion of their subjects' souls. Their model is most often Stéphane's daughter and muse, Marie (Constance Rousseau), and as she and Jean fall in love they realize they must hatch a plot to leave Stéphane's haunted world forever. But is there something malevolent within the massive daguerrotypes that will prevent their escape? From acclaimed Japanese master Kiyoshi Kurosawa (Creepy, Pulse), comes Daguerrotype, a classic ghost story bent through the lens of one of the most singular horror visionaries at work today.

Ocena

Sicilian Ghost Story (2017)

Julia Jedlikowska in Sicilian Ghost Story (2017)

Slovenski naslov: Sicilijanski duhovi

Država: Italija, Francija, Švica

Jezik: italijanščina

Leto: 2017

Žanri: drama, fantazijski, krimi

Dolžina: 122' ,  Imdb 

Režija: Fabio Grassadonia, Antonio Piazza

Scenarij: Fabio Grassadonia, Antonio Piazza

Igrajo: Julia Jedlikowska, Gaetano Fernandez, Corinne Musallari, Andrea Falzone, Federico Finocchiaro

Sicilijanski duhovi so drugi celovečerec italijanskega tandema Fabio Grassadonia - Antonio Piazza, ki je pred leti navdušil s prvencem Salvo. Film je prepričal kritike v Cannesu (prejel je glavno nagrado v sekciji Teden kritike) in tako izpisal najboljše priporočilo za njun naslednji film. Ta je prišel lani (premierno znova v sklopu programa Teden kritike), znova z zgodbo postavljeno na Sicilijo, ki še enkrat spregovori o vpletenosti mafije v vse pore družbenega življenja na jugu Italije.

Sprva je težko predvideti, da zgodba ima karkoli skupnega z mafijo – simpatična najstniška romanca je podložena z rahlo surrealističnim, temačnim vzdušjem in nič ne kaže na scenarij, ki nas čaka v nadaljevanju. Glavna protagonista te zgodbe sta sošolca Luna in Giuseppe. Punci je fant že nekaj časa všeč, zato ga ta začne zasledovati in z njim naposled tudi vzpostavi stik. Giuseppe jo nato zaščiti pred nevarnim psom, ki ji v gozdu prekriža pot in recept za prvo ljubezen je izpisan. Toda romanca ne traja dolgo – fant naslednjega dne ne pride v šolo, domnevno zaradi bolezni. Dnevi minevajo in čez čas oblasti objavijo, da je Giuseppe pogrešan. Javna skrivnost je, da je izginotje direktna posledica vloge njegovega očeta v sodnem procesu, v katerem bi ta moral pričati proti mafiji.  

Grassadonia in Piazza sta v sodelovanju s priznanim snemalcem Luco Bigazzijem (stalni sodelavec Paola Sorrentina) ustvaril impresivno vizualno doživetje – v fantazijski svet najstnice postavljeno štorijo o prvi ljubezni. Lunino umikanje v alternativno resničnost je odgovor na temačno družbeno resničnost, v kateri plenilci preračunljivo izbirajo najbolj šibke člane skupnosti, ter na ta način tej isti skupnosti pošiljajo nedvomno sporočilo: To se vam lahko zgodi, če niste z nami! Družbenokritična nota je najbolj očitna v nekaj prizorih, v katerih junakinja someščanom deli letake s sliko pogrešanega in tako poskuša priti do kakršnekoli uporabne informacije. Toda njena prizadevanja ne obrodijo sadov, saj someščani dobro vedo, kdo je fant na letaku in zakaj je tam končal.  

Meja med domišljijskim in realnim je zabrisana z gladkimi prehodi in vizualnimi prejemi, ob katerih ni vedno enostavno opredeliti, kaj je res in kaj je zgolj fantazija v glavi zaljubljene najstnice. Film sprva morda deluje malce nepovezano, a ko se enkrat navadimo na pravila na katerih sloni Lunin svet, težav s percepcijo več ni. Sicilijanski duhovi je eden tistih filmov, ki ima redko kvaliteto, da nas neopazno potegne v dogajanje in nevsiljivo pripravi do tega, da sprejmemo in jasno razumemo njegovo nekonvencionalno notranjo logiko. Gre za izjemno atmosferično izkušnjo, ki nas postopoma potopi v Lunin fantazijski svet, v katerem ta razvije neke vrste telepatsko sposobnost, s katero poskuša odkriti kraj, kjer držijo nesrečnega Giuseppeja. A izkaže se, da je vse zaman in ko brutalna realnost ugasne še zadnji žarek upanja, Luno pred popolnim porazom lahko rešijo le še duhovi. 

Ocena

Down a Dark Hall (2018)

Slo naslov: -

Država: Španija, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 96',  Imdb

Žanri: drama, fantazijski, grozljivka

Slo recenzija: -

Režija: Rodrigo Cortés

Scenarij: Michael Goldbach, Chris Sparling

Igrajo: AnnaSophia Robb, Uma Thurman, Isabelle Fuhrman, Victoria Moroles 

[ENG]

Kit (AnnaSophia Robb), a difficult young girl, is sent to the mysterious Blackwood Boarding School when her heated temper becomes too much for her mother to handle. Once she arrives at Blackwood, Kit encounters eccentric headmistress Madame Duret (Uma Thurman) and meets the school's only other students, four young women also headed down a troubled path. While exploring the labyrinthine corridors of the school, Kit and her classmates discover that Blackwood Manor hides an age-old secret rooted in the paranormal.

Ocena

Dangshin Geogi Iteojoorraeyo (2016)

aka Will You Be There?

Foto: Timemachine

Slo naslov: -

Angleški naslov: Will You Be There?

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2016

Dolžina: 111' ,  Imdb

Žanri: drama, fantazijski, romantični

Režija: Hong Ji-Young

Scenarij: Hong Ji-Young, Guillaume Musso (novel)

Igrajo: Kim Yun-Seok, Byun Yo-Han, Chae Seo-Jin, Kim Sang-Ho, Park Hye-Soo, An Se-Ha

Južnokorejska fantazijska romantična drama Will You Be There? je še en v nizu filmov, ki ga poganja fantastična možnost potovanja skozi čas. K ogledu tretjega celovečerca relativno neznanega režiserja Hong Ji-Younga, ki je v scenarij adaptiral istoimenski roman francoskega pisatelja Guillaumeja Mussoja – originalni naslov: Seras-tu là? – me je pritegnil predvsem Kim Yun-Seok (The Chaser, The Yellow Sea, Tazza: The High Rollers), ki igra glavnega protagonista, priznanega kirurga Soo-Hyuna. Ta se potem ko zboli za neozdravljivo boleznijo posveča človekoljubnemu delu in poskuša čim bolj izkoristiti čas, ki ga še ima na voljo. Zdravnik med humanitarno akcijo v Kambodži spozna starčka, se z njim zbliža in mu razloži svojo situacijo, ta pa mu v zahvalo za opravljeno delo podari stekleničko z magično vsebino. V njej so tabletke, ki Soo-Hyuna po zaužitju za kratek čas vrnejo v preteklost, v obdobje ko je kot mlad zdravnik srečal svojo veliko ljubezen. Žensko, ki jo ni nikoli prebolel, potem ko je ta pred tridesetimi leti umrla. Soo-Hyun je kasneje sicer srečal žensko, ki mu je rodila hčerko, toda prave ljubezni več ni našel. Že odrasla hčerka je sedaj najpomembnejša ženska v njegovem življenju in vse do srečanja s starim šamanom je kazalo, da tega ne more nič spremeniti. Toda z magičnimi tabletkami je Soo-Hyunu dobil priložnost popraviti stvari v preteklosti in tako nas zgodba pripelje do osrednjega konflikta, saj junak spozna, da spreminjanje preteklosti ima direkten vpliv na sedanjost. Ali drugače, reševanje ženske, ki jo ljubi v preteklosti, lahko pripelje do izbrisa ženske, ki mu pomeni vse v sedanjosti. Nekje v tej kombinatorki film izgubi še tisti kanček šarma, ki ga je imel, in dokončno zdrsne v pocukrano melodramo. Protagonist pridno prazni vsebino stekleničke in dela korekcije v preteklosti in potem ko se zdi, da mu bo uspelo rešiti vse razen samega sebe, del te kombinatorike postane še njegov najboljši prijatelj, ki izkoristi zadnjo priložnost in zgodbo usmeri proti srečnemu koncu.

Ocena

Annihilation (2018)

Foto: Paramount Pictures

Slo naslov: Uničenje

Država: VB, ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 115',  Imdb

Žanri: avantura, drama, fantazijski

Slo recenzija: Deseta umetnost, Gledal_a bom, Filmoljub, Filmstart

Režija: Alex Garland

Scenarij: Alex Garland, Jeff VanderMeer

Igrajo: Natalie Portman, Jennifer Jason Leigh, Tessa Thompson, Oscar Isaac, Gina Rodriguez, Benedict Wong, Sonoya Mizuno

[SLO]

Zgodba sledi mladi biologinji, ki se odpravi na lov za svojim pogrešanim soprogom. Pot jo zanese na skrivnostno območje, kjer se sreča s pojavi in silami, ki jo presenetijo in na katere ni pripravljena. Na njeni misiji se ji pridružijo še antropolog, psiholog in raziskovalec. -Kolosej

[ENG]

A biologist's husband disappears. She puts her name forward for an expedition into an environmental disaster zone, but does not find what she's expecting. The expedition team is made up of the biologist, an anthropologist, a psychologist, a surveyor, and a linguist.

Ocena

Thelma (2017)

Foto: The Orchrad

Slo naslov: Thelma

Država: Norveška, Francija, Danska, Švedska

Jezik: norveščina

Leto: 2017

Dolžina: 116',  Imdb

Žanri: drama, misterij, fantazijski

Režija: Joachim Trier

Scenarij: Eskil Vogt, Joachim Trier

Igrajo: Eili Harboe, Kaya Wilkins, Henrik Rafaelsen, Ellen Dorrit Petersen, Grethe Eltervåg

Že uvodna sekvenca četrtega celovečerca norveškega režiserja Joachima Trierja je nekaj posebnega. Oče in hčerka se preko poledenelega jezera odpravljata v lov v bližnji gozd. Med hojo prek jezera opazujeta ribe ujete pod ledeno skorjo, kar je že prva metafora s katero Trier nekako namigne, kaj nas čaka v nadaljevanju. Na muhi lovske puške se po prihodu v gozd znajde mlada srna, nakar oče puško obrne proti deklici, ki ne opazi, kaj se dogaja za njenim hrbtom. Prizor v hipu dobi drugačen, zlovešč kontekst. Videti je, da oče resno razmišlja o tem, ali naj pritisne na petelina. Naposled povesi orožje in prizor se zaključi brez prelite krvi. Njegova nezmožnost, da nekaj, kar je morda bil prvotni načrt, spelje do konca, nas po začetni šokiranosti pripravi do tega, da se začnemo spraševati, kakšno je ozadje tega, čemur smo pravkar bili priča. S tem Trier v sodelovanju s stalnim scenarističnim sodelavcem Eskilom Vogtom (ki je tudi sam talentiran režiser, glej Blind) mojstrsko  odpre zgodbo in podžge našo domišljijo. Sledi časovni skok v prihodnost. Thelma je kakih 15 let kasneje mlada punca, ki prvič v življenju zapusti dom in na univerzi začne študirati biologijo. Mlada ženska kot produkt konservativne krščanske družine sprva ima nekaj težav z vzpostavljanjem stika z okolico. Njeni svobodomiselni in odprti sovrstniki uživajo alkohol, kadijo travo, seksajo in so v vseh pogledih pravo nasprotje vrednot, ki jih je punca s seboj prinesla iz domačega okolja. 

Foto: The Orchrad

Sprememba je očitno prehuda in Thelma v knjižnici nenadoma doživi epileptični napad, po katerem konča v bolnišnici. Zdravnica, ki vodi zdravljenje ji pove, da je v njeni kartoteki stoji, da je kot otrok doživela živčni zlom in namigne, da bi napad, ki ga je doživela, lahko bil psihološke narave. Thelma kmalu po napadu spozna prijetno sošolko Anjo, iskrica preskoči in obojestranska naklonjenost in privlačnost neustavljivo trasirata pot Thelmini prvi ljubezni. Sočasno z odkrivanjem novih močnih čustev spremljamo njeno pot skozi zdravstveni sistem, ki poskuša dognati razloge njenega stanja. Izkaže se, da vse poti vodijo v preteklost, preko flashbackov pa se pred nami zlagajo koščki sestavljanke, ki bodo osvetili otvoritveni prizor in razkrili Thelmino skrivnost. Trpljenje, osamljenost, identiteta, drugačnost in protagonisti, ki nekako ne morejo najti svojega mesta pod soncem so motivi, ki jim se Trier v svojih filmih vedno znova vrača. Tandem Trier- Vogt je to pot v zgodbo vključil še nadnaravne elemente, ki filmu dajo poseben pečat. Le-ti so podaljšek čustvenih stanj mlade protagonistke, ki nima nadzora nad svojimi telekinetičnimi sposobnostmi, saj jih upravljajo globoka, potlačena čustva, ki jih tudi sama Thelma s težavo identificira. Za izhod iz slepe ulice v kateri je obtičala in pot v normalno življenje mora mlada ženska obračunati s preteklostjo in sprejeti vse aspekte svoje identitete. Thelma je mešanica žanrov v katerih ni težko prepoznati vpliva Hitchcocka, De Palme, Cronenberga in drugih avtorjev, film počasnega tempa in izrazite vizualne lepote (kudos za  kamero Trierjevega stalnega sodelavca Jacoba Ihreja), ki v svojem jedru govori tem, kako zelo močna je lahko ljubezen in kako uničujoče so lahko posledice čustvenih ran in vsakovrstne represije.

Ocena

The Shape of Water (2017)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Oblika vode

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 123',  Imdb

Žanri: avantura, fantazijski, drama

Režija: Guillermo del Toro

Scenarij: Guillermo del Toro, Vanessa Taylor

Igrajo: Sally Hawkins, Octavia Spencer, Michael Shannon, Doug Jones, Richard Jenkins, Michael Stuhlbarg, David Hewlett

O Del Torovi Obliki vode se je vse od mednarodne premiere v Benetkah veliko govorilo in pisalo. Eden najodmevnejših filmov lanskega leta je svojo zmagoslavno pot začel z zlatim levom za najboljši film in hitro postal ljubljenec kritikov in glavni favorit številnih združenj, ki na prehodu iz starega v novo leto podeljujejo filmske nagrade. Po dveh zlatih globusih (režija, glasba) in malce presenetljivih trinajstih nominacijah ameriške Akademije je jasno, da naslovna stvaritev, vsaj iz perspektive večine, sodi v sam vrh lanskoletne filmske ponudbe. Z Obliko vode se Guillermo del Toro po snemanju blockbuster neumnosti tipa Ognjeni obroč (Pacific Rim, 2013) vrača k standardom zastavljenim v zgodnji fazi kariere, ko je posnel svoj verjetno najboljši film Hudičeva hrbtenica (El espinazo del diablo, 2001) in za moj okus malce slabši, a še vedno odlični Favnov Labirint (El laberinto del fauno, 2006). To je Del Toro, ki ga cenim in spoštujem – režiser, ki svoje filme ustvarja kot umetniška dela in ne zapravlja časa in talenta na ničvredne puhaste akcijske spektakle. Oblika vode je po vseh merilih umetniško delo, saj že od uvodnih kadrov v potopljenem stanovanju glavne protagonistke lahko uživamo v njegovi dovršeni vizualnosti.

Foto: Kolosej

Elisa Esposito je nema, osamljena ženska, ki kot snažilka dela nočne izmene v skritem laboratorijih ameriške vlade. Njena edina prijatelja sta temnopolta sodelavka Zelda in njen osamljeni sosed Giles. Njena vsakdanja rutina se spremeni, ko v laboratorij iz Južne Amerike pripeljejo skrivnostno humnoidno bitje. Luskavo bitje sicer živi v vodi, vendar je sposobno nekaj časa preživeti tudi na suhem. Vodja projekta je sadistični agent Strickland, ki nima veliko posluha za prizadevanja znanstvenikov in je prepričan, da je usmrtitev in seciranje bitja edina prava pot. Tisto kar ne uspe znanstvenikom uspe Elisi, ki med nočnim delom v laboratoriju naveže stik z nenavadnim bitjem. S pomočjo trdo kuhanih jajc in glasbe pridobi njegovo zaupanje, nakar njun odnos začne dobivati obrise romance. A ko postane jasno, da so njenem novem prijatelju šteti dnevi, Elisa skuje načrt, kako bitje rešiti iz laboratorija in ga spraviti na varno.

Del Toro je zgodbo umestil v zgodnja 60-ta, v čas hladne vojne in nekakšne vsesplošne paranoje, s katero so je takratna družba odzivala na vsako obliko drugačnosti. S tem je ustvaril plodna tla za učinkovito mešanje žanrov: fantazije, grozljivke, vohunskega trilerja in romantične drame s ščepcem erotičnega naboja, vse ti elementi pa so efektno združeni v nekakšno pravljico za odrasle. Skoraj vsi ključni liki so v večji ali manjši meri družbeni odpadniki, ki trpijo zaradi svoje drugačnosti. Najbolj radikalna je grožnja s katero se sooča bitje iz vode, vendar film jasno izpostavi tudi druge oblike sovraštva in nestrpnosti. Oblika vode premore kar nekaj komičnega potenciala, za katerega sta najbolj zaslužna Octavia Spencer in, presenetljivo, prepričljivi glavni zlobnež Michael Shannon. V Obliki vode lahko prepoznamo vpliv številnih filmov o nenavadnih, tujih bitjih, najbolj očiten vir inspiracije pa je gotovo bila klasika Creature from the Black Lagoon (1954). Tudi zato zgodba po vsebinski plat ne prinaša nič pretirano izvirnega. Večine scenarističnih zasukov ni težko predvideti, malce zmotijo tudi nekatere nelogičnosti, vendar te na koncu ne preglasijo drugih kvalitet filma. Odličnih nastopov večine igralcev na čelu z simpatično Sally Hawkins in izvrstne vizualne plati filma. Čudovite, v številne odtenke zelene odete rekonstrukcije časovnega obdobja, hipnotičnih vodnih prizorov in domiselnosti, s katero Del Toro in ekipa v zgodbo vpletajo različne oblike vode. V kozarcih, kadeh, bazenih, rekah, morjih, dežju... ena najbolj mogočnih sil na Zemlji v stiku z različnimi elementi spreminja obliko – podobno kot čustva, ki se lahko pojavijo tudi v najbolj nenavadnih okoliščinah in jim ni mar za spol, poreklo, barvo... Oblika vode je film, ki ga lahko doživimo na več načinov, vendar najbolj jasno in močno, kot film o ljubezni.

Ocena