Nomadland (2020), Chloé Zhao

 

Uppercase Print (2020)

Serban Lazarovici in Uppercase Print (2020), Foto: Berlin Film Festival

Slo naslov: - 

Originalni naslovi: Tipografic Majuscul

Država: Romunija

Jezik: romunščina

Leto: 2020

Dolžina: 128',  Imdb

Žanri: dokumentarni, drama

Režija: Radu Jude

Scenarij: Radu Jude, Gianina Carbunariu 

Igrajo: Serban Lazarovici, Bogdan Zamfir, Ioana Iacob, Serban Pavlu

Romunski mojster Radu Jude v romunski in evropski kinematografiji uživa takšen ugled, da lahko posname praktično karkoli. Ta privilegiran, na odličnih filmih zgrajen status (Vsi v naši družini, Bravo!, Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari), mu omogoča eksperimentiranje z nekonvencionalnimi narativnimi prejemi in pretresanje tem iz romunske preteklosti, ki bi jih sicer večina raje pustila pod pepelom pozabe. O življenje pod Čaušeskujem in budnim očesom njegove vsemogočne Securitate so govorili številni romunski filmi, vendar nobena izmed teh zgodb ni bila servirana v formi mešanice gledališke predstave in dokumentarnega filma. Jude je po odličnih "Barbarih", ki so hibrid gledališke predstave in igranega filma, storil korak naprej in gledališko predstavo križal z dokumentarnimi posnetki, ki jih je skupaj z montažerjem Catalinom Cristutiujem izluščil iz arhivov romunske nacionalne televizije. Izhodišče za film je torej nekakšna nadgradnja gledališke predstave, ki se, tako kot film, ukvarja z resničnimi dogodki, zabeleženimi v spisih romunske tajne policije. 

Primer "Ograja" je postopek, ki ga je v letu 1981 zoper neznanega storilca odprla romunska policija, ko so se v mestu pojavili grafiti s protidržavnimi parolami. Ob tem je pomembno razumeti, da v enem najbolj trdih komunističnih režimov že napisa "HOČEMO SVOBODO" ali "DOVOLJ JE ČAKANJA V DOLGIH VRSTAH" imata izrazito protidržavno konotacijo. Mogočna mašinerija je zagnana in policija je po nekaj tednih v rokah že imela storilca – 16-letnega fanta, ki je protidržavne ideje dobil ob poslušanju prepovedanega radia Svobodna Evropa. Potek preiskave, izjave glavnega osumljenca, njegovih staršev, sošolcev in agentov zadolženih za preiskavo, so podane naravnost "v kamero," brez vsakršne čustvene interpretacije. Suhoparno, v formi ravnodušnega branja zapisnikov nastalih med samo preiskavo, kar na nek način poudarja hladno učinkovitost, s katero je tajna policija uničevala življenja tistih, ki so se drznili razmišljati s svojo glavo. Izjave protagonistov so prepletene z dokumentarnimi izseki iz reportaž, poročil in reklam, ki te izjave učinkovito umeščajo v specifičen zgodovinsko-politični trenutek.  Zgodba je zato nekoliko repetitivna in mestoma manj zanimiva, a vendarle učinkovita v prikazu sistematičnosti, s katero je romunska oblast nadzirala svoje državljane in že v kali zatirala že najmanjša znamenja upora in stremljenja k bolj demokratični družbi.   

Ocena

Ammonite (2020)

Kate Winslet & Saoirse Ronan in Ammonite (2020), Foto: Neon

Slovenski naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: biografija, drama, romantični

Dolžina: 120',  Imdb 

Režija: Francis Lee

Scenarij: Francis Lee

Igrajo: Kate Winslet, Saoirse Ronan, Gemma Jones, James McArdle, Fiona Shaw 

Drugi celovečerec britanskega režiserja in scenarista Francisa Leeja je po izjemnem prvencu God's Own Country (2017) eden tistih filmov, ki sem ga pričakal s posebnim zanimanjem. Uspeh prvenca je Leeju omogočil dostop do igralskih imen s t.i. A-liste in Anglež je z angažmajem Kate Winslet in Saoirse Ronan ponujeno priložnost nedvomno dobro unovčil. Tudi v drugo se je Lee odločil za zgodbo, ki v jedru nosi motiv istospolne ljubezni, to pot postavljene v dokaj svobodno interpretacijo biografske zgodbe angleške paleontologinje Mary Anning.

Pripoved postavljena v prvo polovico 19. stoletja večjim delom teče v obmorskem mestecu Lyme, kjer Mary (Winslet) skupaj z mamo vodi manjšo prodajalno s fosili. Njena dolgoletna rutina je zgodnjejutranje iskanje amonitov, ki jih po delovanju razburkanega morja razkrije oseka. Njeno rutino nekoliko zmoti prihod paleontologa iz Londona, ki želi preživeti nekaj dni v njeni družbi in jo opazovati pri delu. Radovednež je za zadržano, redkobesedno samotarko njenega kova precejšnja nadloga, toda plačilo je preveč mikavno, da bi ga kar odslovila. Londonskega obiskovalca spremlja mlada soproga Charlotte (Ronan), slabotna ženska, ki se očitno ne počuti najbolje v svoji koži. Nato mož prejeme povabilo k sodelovanju v nekajtedenski znanstveni ekspediciji, ženo pa pustiti v družbi gospe Anning, v upanju, da bosta ženska družba in morski zrak blagodejno vplivala na njeno počutje. 

Francis Lee tudi s svojim drugim filmom izkazuje izjemen talent v konstrukciji likov in situacij, na katerih gradi dodelane karakterne študije protagonistov, ki zaradi različnih razlogov ne morejo zadihati s polni pljuči in živeti življenje, kakršnega bi želeli. Fokus filma je lik in delo Mary Anning v še eni izjemno navdihnjeni igralski kreaciji Kate Winslet. Raziskovanje prispevka k znanosti na eni in njene najgloblje intime na drugi strani strani, je za gledalca svojevrstna razgledna točka, s katere se ponuja jasen pogled na izkušnjo in družbeni položaj junakinje – znanstvenice, ženske in ljubimke, ki jo istospolna usmeritev potiska v še bolj marginaliziran položaj. Odlični igralski nastopi, verna rekonstrukcija zgodovinskega obdobja, prefinjen občutek za sosledje dogodkov in iskrice, ki zanetijo ljubezenski ogenj, so dokazi, da odličen prvenec ni bil nobeno naključje in da je Lee v tem trenutku eno izmed bolj zanimivih imen britanskega in evropskega filma.

Ocena

Sound of Metal (2019)

Riz Ahmed in Sound of Metal (2019), Foto: TIFF

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA, Belgija

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 101',  Imdb 

Režija: Darius Marder

Scenarij: Darius Marder, Abraham Marder, Derek Cianfrance

Igrajo: Riz Ahmed, Olivia Cooke, Paul Raci, Lauren Ridloff, Mathieu Amalric

Sound of  Metal, celovečerni prvenec ameriškega filmarja Dariusa Marderja, je neke vrste posvojeni otrok, prevzet od njegovega prijatelja in stanovskega kolega Dereka Cianfranca, s katerim je Marder kot ko-scenarist sodeloval pri uspešnici Grehi očetov (The Place Beyond the Pines,2012). Na projektu pod delovnim naslovom Metalhead je najprej delal Cianfrance, ki je na neki točki projekt opustil in ga prepustil Marderju. 

Iz zgodbe o bobnarju resnične heavy metal skupine Juncifer in njegovi izgubi sluha je Marder razvil scenarij o fiktivnem metal duu Blackgammon. Ruben je bobnar, njegova punca Lou pa poleg vihtenja kitare prispeva še vokal. Duo, ki v njegovem lično urejenem avtodomu potuje in koncertira po državi, je cenjeno ime na alternativni glasbeni sceni. Ruben se že štiri leta ni dotaknil mamil in natanko toliko časa je ob njem Lou, za katero so prav tako z mamili zaznamovana leta. Ruben in Lou se ljubita in obenem odlično dopolnjujeta tudi na stejdžu, pred svojo publiko. Toda njuno idilo na preizkušnjo brez veliko opozorilnih znamenj, malodane v hipu, postavi Rubenova nenadna izguba sluha. Koncertiranja je naenkrat konec, njuna lepo utečena rutina je prekinjena – težavna preteklost kot meč visi nad Rubenovo glavo, ki po posvetu s sponzorjem, ki je očitno imel in še vedno ima pomembno vlogo v njegovem boju z odvisnostjo, predlaga odhod v komuno za gluhe. Odhod v ruralno komuno obenem pomeni, da se z Lou morata začasno ločiti. Po krajšem upiranju je vendarle jasno, da je privajanje na novo realnost v takšnem kontroliranem okolju, zanj najboljša pot. 

To je izhodišče iz katerega nas Marder popelje v svet gluhih, na Rubenovo težavno pot sprejemanje njegovega nenadnega hendikepa. Sound of Metal je v esenci njegova zgodba – izjemna karakterna študija človeka v boju z lastno toksično moškostjo in sprejemanju nespremenljivih dejstev. "There's nothing to fix here." Rubenu razlaga pristni, toplo človeški vodja komune Joe (igra ga Paul Raci, ki se izkaže kot izjemna casting odločitev). Na nekem sekundarnem nivoju film lahko doživljamo tudi skozi prizmo ljubezenske zgodbe in še eno variacijo na temo minljivosti vsega, toda jedro filma je vseeno zgrajeno na manj otipljivem, spiritualno navdihnjenem iskanju notranjega miru in samosprejemanja, do katere junaka pelje zelo trnovita pot. Ena zanimivejših komponent filma je vsekakor zanimiv dizajn zvoka, ki gledalcu približa protagonistovo izgubo sluha, pot v svet tišine in njegovo iskanje bližnjic do ponovne vzpostavitve izgubljene kvalitete življenja. V centralni vlogi blesti britanski igralec Riz Ahmed, ki s to vlogo letos lahko konkurira najboljšim in je eden izmed razlogov, zaradi katerega je naslovna stvaritev vredna pozornosti in omembe. 

Ocena

Falling (2020)

Lance Henriksen & Viggo Mortensen in Falling (2020), Foto: Sundance/Brendan Adam-Zwelling

Slo naslov: Padati 

Država: Kanada, VB, Danska

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Dolžina: 112',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Viggo Mortensen

Scenarij: Viggo Mortensen

Igrajo: Lance Henriksen, Viggo Mortensen, Terry Chen, Sverrir Gudnason, Hannah Gross, Laura Linney, David Cronenberg

"Ko sem bil še majhen otrok, sem ustrelil raco. Začetniška sreča pač, toda to je bil morda edini trenutek v mojem življenju, v katerem je oče, ki me je tistega dne vzel s seboj na lov, name bil ponosen." Tako o dogodku iz otroštva razmišlja John Peterson (Viggo Mortensen), ko s seboj, domov v Kalifornijo, pelje ostarelega, dementnega očeta Willisa (Lance Henriksen). Oče sinu že na krovu letala povzroči nemalo težav in očitno je, da je mentalno stanja Petersona starejšega takšno, da starec ne more več sam skrbeti zase. John ga je dolgo prepričeval, da z njim pride v Kalifornijo. Ideja je, da zanj, nekje v bližini, najdejo nov dom. John bo tako lažje skrbel za zagrenjenega, ves čas preklinjajočega, do vsega in vsakogar nestrpnega očeta, a obenem ga bo držal na dovolj varni distanci, saj se zelo dobro zaveda, da bi se življenje ob očetu zanj in njegovega uvidevnega partnerja Erica hitro spremenilo v pekel. Willis namreč "na lagerju" v vsakem trenutku ima goro žaljivk in strupenih puščic, usmerjenih proti njem in njegovem istospolnem partnerju. Izjema je le njuna mlada hčerka Monika, kateri žlehtobni starček vendar izkazuje nekaj naklonjenosti in topline. To je situacija, iz katere se zgodba v sedanjosti prepleta s preteklostjo, z dogodki, ki so zaznamovali Johnovo odraščanje. 

Padati je celovečerni prvenec vsestranskegaVigga Mortensena, ki je poleg režije podpisal scenarij, glasbo in odigral eno izmed glavnih vlog. Mortensena širša javnost najbolj pozna po vlogah v megauspešni franšizi Gospodar prstanov, za bolj sistematičnega filmoljuba pa so ogledni primeri njegovega igralskega talenta filmi posneti pod režisersko taktirko Davida Cronenberga (ki se mu je tu oddolži z manjšo vlogo), Davida Oelhoffena, Johna Hillcoata, Lisandra Alonsa... In kako se je Viggo odrezal v novi vlogi? Dokaj dobro, če mene vprašate. Sploh če upoštevamo, da je Padati dokaj oseben projekt (film vsebuje nekaj avtobiografskih elementov), ob katerih režiserji mnogokrat znajo izgubiti fokus in zatavati na teritorij samo njim razumljivih motivov in simbolike. Jedro zgodbe je zgrajeno okoli problematičnega odnosa očeta in sina in konflikta, ki v največji meri temelji na očetovem nesprejemanju sinove homoseksualnosti. Zgoba struktuirana kot preplet ključnih dogodkov iz preteklosti in dogajanja v sedanjosti učinkovito izrisuje vse razsežnosti družinske disfunkcije, četudi Mortensen mestoma ustvari nekaj nepotrebnih prizorov in situacij, katerih edini cilj je potencirati očetov neprijeten značaj. Njegovo stoično prenašanje očetovih žaljivk je mestoma celo nekoliko nadležno, toda cilj je po moji oceni dosežen, saj Mortensenu uspe v sosledje dogodkov vključiti nekaj drobnih dejanj in znamenj, v katerih se nazira očetova toplejša, bolj človeška plat. V tem smislu film govori o brezpogojnem (ne)sprejemanju najbližjih, na nekem drugem nivoju pa zgodba nudi izhodišče za razmislek o tem, kako čas in okoliščine oblikujejo posameznikov značaj. Ne glede na težo, ki jo za film kot celoto ima odnos med sinom in očetom, Mortensenov film je v prvi vrsti karakterna študija starčka, ki nas vsem svojim hibam navkljub pripravi do tega, da zanj najdemo razumevanje in kanček sočutja. Tudi zaradi izjemnega nastopa Lanca Henriksena, v njegovi verjetno najboljši vlogi doslej, ki je ne glede na še en Mortensenov odličen nastop, prvo igralsko ime naslovne zgodbe.

Ocena

The Undoing (2020)

Nicole Kidman & Hugh Grant in The Undoing (2020), Foto: HBO

Slovenski naslov: Zlom

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: krimi, drama, misterij

Dolžina: 337' (6 epizod),  Imdb 

Režija: Susanne Bier

Scenarij: David E. Kelley

Igrajo: Nicole Kidman, Hugh Grant, Noah Jupe, Edgar Ramírez, Donald Sutherland, Matilda De Angelis

Danes, bolj kot kdajkoli, živimo pred televizijo. Epidemija je tudi tiste, ki načeloma ne namenjajo veliko časa tovrstnem razvedrilu, pritegnila pred male zaslone. Najboljši dokaz je skokovit rast streaming servisov in rekordno število naročniških pogodb. Različne serije predstavljajo levji delež   ponudbe slehernega streaming servisa, izbira ustreznega naslova pa je pogosto sila zahtevna naloga. Ob preverjanju vrednosti ponudbe na specializiranih spletnih portalih hitro prideš do spoznanja o enormnem številu naslovov z  nadpovprečno visokimi ocenami, s kakršnimi se v svetu filma pravilom lahko pohvalijo le resnične vrednosti. Zadeve se je zato potrebno lotiti veliko previdneje, izbirati v skladu z lastnimi prepričanji in interesi, ter poiskati zaupanja vredna priporočila novinarjev, ki so v preteklosti s predlogi največkrat zadeli vaš okus in posledično izpolnili vaša pričakovanja. Večina ocenjevalcev je enotna v oceni, da v ogromni masi serij v produkciji spletnega velikana Netflix le izjemoma najdemo serije vredne pozornosti in omembe. HBO, kot eden najstarejših igralcev na tržišču, je še vedno najbolj zanesljiva izbira, saj ji vedno znova uspeva ustvariti šove, kakršen je denimo izjemno Nasledstvo (Succession, 2018– ), ki po moji oceni sodi v sam vrh televizijke ponudbe.

Eden vidnejših novih naslovov v HBO-jevi ponudbi je mini serija Zlom (The Undoing, 2020), ki nas k ogledu vabi z respektabilno igralsko zasedbo, intrigantnim zapletom in standardno visoko produkcijsko vrednostjo. Šestdelna serija spremlja življenja premožne družine – uspešne psihiatrinje Grace Fraser (Nicole Kidman) in njenega moža Jonathana Frasera (Hugh Grant), sicer uspešnega zdravnika, specializiranega za zdravljenje rakastih obolenj pri otrocih, ter njunega sina Henryja, učenca ene izmed elitnih newyorških šol. Uvodna epizoda postreže z osnovnim zapletom, smrtjo mlade in privlačne mamice in soproge (Matilda De Angelis), ki je brutalno umorjena v njenem slikarskem ateljeju. Izkaže se, da je prvi osumljenec njen skrivni ljubimec, za katerim se po njeni smrti izgubi vsaka sled. Verjetno ste uganili, da vloga ljubimca pripada dr. Fraseru, ki ga naenkrat išče pol newyorške policije, saj so varnostne kamere zabeležile njegov prihod in odhod v atelje ravno v času, ko se je zgodil umor. 

To je osnova za klasični kdo-je-storilec? misterij, ki nas do končnega cilja in razkritja resnice pelje skozi klasično zgodbo o skrivnostih premožnih družin. Medije, kakopak, vedno zanima umazano perilo vplivnežev, saj je Grace hčerka milijarderja (Donald Sutherland) in del družbene elite, ki živi v razkošnih vilah in svoje otroke pošilja v ekskluzivne zasebne šole, zato so vsi pogoji za medijski cirkus izpolnjeni. Avtor serije David E. Kelley  (Big Little Lies, The Practice, Ally McBeal) v središče postavi Grace – njeno soočanje z moževo nezvestobo, vlogo v preiskavi in sojenju, za katero sta rezervirani zadnji epizodi serije. Kelly je v naslovni seriji združil dva elementa, ki so mu doslej prinesla največ uspeha – v kriminalno zgodbo vpletene predstavnike družbenih elit in sodno dramo. Končni rezultat na žalost ima okus (pre)večkrat pogrete jedi, ki zelo predvidljivo manipulira s pričakovanji gledalca in nas večkrat popelje v narativne slepe ulice, z enim samem namenom – ustvariti diverzijo in zmedo, ter nas napeljati na razmišljanje, da za vsem skupaj stoji nekakšna velika, nepredstavljiva skrivnost. V te nedorečene diverzije so vpleteni liki, ki nato brez pravega pojasnila o funkciji in vlogi končajo na stranskem tiru. E. Kelly se namesto investicije v kvalitetno, tehtno pretresanje številnih možnosti, ki so navadno prisotne v takšnih primerih, zadovolji z ponavljajočimi se posnetki dolgih sprehodov Nikole Kidman v krasnih dizajnerskih plaščih, med katerimi si ta priznana psihiatrinja bistri glavo in ureja misli. Čudno je beseda, s katero lahko najbolj milo opišem scenarij, po katerem lahko ugledna psihiatrinja njenega kova spregleda vse opozorilne  signale povezane z moževo preteklostjo, nezvestobo in še čem. Razen, če je E. Kelly s tem želel namigniti, da so diplome potomcev premožnih družin kupljene z denarjem in kot takšne brez prave vrednosti. Nejasna in povsem nedodelana je vloga Donalda Sutherlanda, ki dobi nekaj prostora in izreče nekaj groženj, vendar njegov lik nikoli ne preseže grobe, enodimenzionalne skice mogočnega bogataša. Naravnost smešna pa je vloga namenja morilskemu orodju, ki je tu zgolj nedomiselno izkoriščena priložnost za tehtnejši prispevek enega izmed pomembnejših akterjev zgodbe. Zlom je zgodba polna namigov brez prave teže in preobratov, ki nas ne pripeljejo nikamor, ki v končnici izzveni kot slaba šesturna epizoda kakšne izmed mnogih odvetniško-detektivskih serij, po kateri bi najraje takoj pozabil čas, ki sem ga v ta namen preživel pred televizorjem.

Ocena

Buoyancy (2019)

Sarm Heng in Buoyancy (2019), Foto: Rafael Winer

Slovenski naslov: -

Država: Avstralija

Jezik: kmerščina, tajščina

Leto: 2019

Žanri: drama, krimi

Dolžina: 93' ,  Imdb 

Režija: Rodd Rathjen

Scenarij: Rodd Rathjen

Igrajo: Sarm Heng, Thanawut Kasro, Mony Ros, Saichia Wongwirot

Migracije so danes ena izmed najbolj vročih tem na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Do nas pride le delček zgodb o obubožanih ljudeh, ki v iskanju boljše prihodnosti pogosto ne vedo, v kaj se pravzaprav spuščajo. Tragične zgodbe so izpisane (in se še vedno izpisujejo) na vseh koncih sveta – na ameriško-mehiški meji, ob obalah sredozemskih držav, v morjih jugo-vzhodne Azije... Vse te zgodbe imajo en skupni imenovalec – posameznike pripravljene izkoristiti sočloveka in njegovo nesrečo. Danes je po nekaterih podatkih zgolj na območju jugo-vzhodne Azije v suženjstvo ujetih okoli dvesto tisoč ljudi, ki pod prisilo opravljajo težaško delo v ribiški industriji vredni šest milijard. Eno teh zgodb nam prinaša celovečerni prvenec avstralskega režiserja Rodda Rathjena, ki je festivalskem krogotoku pritegnil nemalo pozornosti, in, med ostalimi, prejel nagrado ekumenske žirije v sekciji Panorama filmskega festivala v Berlinu. 

Buoyancy je zgodba 14-letnem Chakri, v številčni kambodžanski družini odraščajočem fantu, ki za vsako ceno želi pobegniti iz revščine in zase poiskati boljše življenje. Tajska je za mnoge Kambodžane obljubljena dežela, kjer s trdim delom zaslužiš za dostojno življenje in Chakra je trdno odločen v nameri, da zapusti Kambodžo. Jasno je, da praznih žepov ne prideš daleč, toda Chakra s tihotapcem sklene dogovor – denar, ki ga dolguje, bo oddelal v tovarni, v kateri naj bi ga čakala zaposlitev. Toda ko enkrat stopiš na ladjo pod kontrolo tihotapcev in se znajdeš na odprtem morju, šele takrat dojameš resnost situacije in začutiš, da si prepuščen volji oboroženih kriminalcev, ki s teboj lahko počnejo kar hočejo. 

Prav to se zgodi 14-letnem fantu, ki ga zasužnjijo in prodajo lastnikom dotrajane ribiške ladje, na kateri skupaj s še nekaj sotrpini gara od jutra do mraka za kozarec vode in skodelico riža. Rathjenov  film se od fantovega vstopa na ladjo gleda kot prvovrstni triler, ki navkljub ponavljajočim se prizorom težaškega dela na krovu ladje najde načine za ohranjanje napetosti, ki ne pojenja do samega finalnega dejanja. Izkaže se, da je Chakra navkljub rosni mladosti močan in inteligenten fant, kar nas vseskozi navdaja z optimizmom in vliva upanje, da morje vendarle ne bo njegovo zadnje počivališče. Jedro zgodbe je zgrajeno na odnosu med Chakro in zlobnim kapetanom, ki ga usoda trdoživega fanta spominja na pot, ki ga je tudi sam nekoč prehodil. Oba najpomembnejša igralca sta odlična – mladi Sarm Heng je odličen kot Chakra, tajski igralec Thanawut Kasro pa je izjemno učinkovit in prepričljiv zločinec. Buoyancy je enostaven in učinkovit film s tehtnim sporočilom, ki nam približa problematiko, o kateri se, glede na vso resnost, občutno premalo govori. 

Ocena

The Hudsucker Proxy (1994) - Revisited

 

Îmi este indiferent daca în istorie vom intra ca barbari (2018)

Ioana Iacob in I Do Not Care If We Go Down in History as Barbarians (2018) 

Slo naslov: Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari

Drugi naslovi: I Do Not Care If We Go Down in History as Barbarians

Država: Romunija

Jezik: romunščina 

Leto: 2018

Dolžina: 140',  Imdb

Žanri: drama, komedija

Režija: Radu Jude

Scenarij: Radu Jude

Igrajo: Ioana Iacob, Alexandru Dabija, Alex Bogdan, Ion Rizea, Serban Pavlu, Alfredo Minea

Radu Jude je nedvomno eden pomembnejših delujočih romunskih avtorjev. Režiser je svoj najnovejši film (Uppercase Print, 2020) predstavil na začetku letošnjega leta na filmskem festivalu v Berlinu, jaz pa se s konkretno zamudo lotevam njegovega prejšnjega filma neobičajnega in dolgega naslova: Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari. Te besede je leta 1941 izgovoril takratni predsednik romunske vlade in vojni diktator Ion Antonescu. In s temi besedami je napovedano etnično čiščenje na vzhodni fronti, ki je pripeljalo do masakra v ukrajinskem mestu Odesa, ki so ga na začetku druge svetovne vojne okupirale združene romunsko-nemške sile. Jude z naslovnim filmom naslavlja pogosto zamolčano, neslavno preteklost domovine, saj ne gre pozabiti, da se je Romunija v času druge svetovne vojne približno tri leta bojevala na strani nacistične Nemčije. Nekje v filmu je celo slišati trditev, da je Romunija na sramotnem drugem mestu (takoj za Nemčijo), po številu usmrčenih Judov med drugo svetovno vojno. 

V ta zgodovinski kontekst režiser postavi zgodbo o nastanku predstave, ki jo mlada gledališka režiserka Mariana Marin (Ioana Iacob) želi uprizoriti na prostem, na enemu izmed trgov v središču romunske prestolnice. Ambiciozno zastavljen projekt vključuje številne statiste, zahtevno kostumografijo (v predstavi sodelujejo številni vojaki treh armad) in celo resnična oklepna vozila, koriščena med drugo svetovno vojno. Toda produkcija v nastanku se izkaže za sila zahtevno. Takšnemu tolmačenju romunske zgodovine se zoperstavijo mnogi – od v projektu sodelujočih statistov, do predstavnika kulturnega ministrstva in lokalnih oblasti, ki odobritev dovoljenj in finančnih sredstev pogojujejo z omilitvijo vloge romunske vojske v medvojnimi poboji. 

Jude je zgodbo postavil v format filma o nastajanju filma (oz. gledališke predstave), ki v začetne pol ure testira potrpežljivost gledalca z nejasno začrtano smerjo razvoja zgodbe, kar utegne zmotiti marsikoga, ali celo odvrniti od nadaljevanja z ogledom. Zadeva je toliko bolj zahtevna tudi zavoljo (pre)številnih citiranj različnih filozofov in drugih sodobnih mislecev, ki sicer dobro sledijo idejni orientaciji filma. A ko se zgodba enkrat znajde v začrtani špuri, razumevanje povedanega tudi za nepoznavalca ni zares oteženo. Tisti resni »hook« za gledalca se zgodi, ko predstava iz faze priprav preide v fazo vaj, oziroma aktivnega oblikovanja predstave v nastanku. Takrat do izraza pride premišljen scenarij, ki nam učinkovito približa vedno večje ovire, ki stojijo na poti odločne režiserke in na nek način sooblikujejo predstavo v nastajanju. Skozi njeno odločnost, da predstavo dokonča tako kot je zamišljena, z verno interpretacijo zgodovinskih dejstev, film izpostavi ključno idejo filma – zaskrbljujoče stanje družbe,  v kateri čedalje več posameznikov ne čuti nobenega nelagodja ali sramu ob prebujanju temačnih idej in sprevržene miselnosti. Še več, čedalje več je takih, ki so pripravljeni zagovarjati in spodbujati ideje izpisane med eno najbolj temačnih epizod v zgodovini človeštva. Ena izmed pomembnih sporočilnih niti filma je vzpostavljena skozi prikaz ignorance oblastnikov, ki, ali nimajo intelektualnega potenciala prepoznati pomembnosti tovrstnega ozaveščanja, ali udobno nameščeni v svojih funkcionarskih foteljih oportunistično relativizirajo naraščajočo nestrpnost in sovraštvo. Najboljša kritika splošne družbene klime je zaokrožena z izredno močnim finalnim dejanjem predstave, med katero Jude kamero obrne proti množici in opazuje reakcije gledalcev predstave. Veliko jih navdušeno zaploska ob prihodu nacističnih vojakov in po navijaško spodbujajo »svoje« med rekonstrukcijo zgodovinskega zločina. In ko se režiserkine oči zarosijo, je naše razumevanje njenega počutja popolno.

Ocena

Mangrove (2020)

Small Axe: Mangrove (2020), Foto:BBC

Slovenski naslov: Majhna sekira: Mangrove 

Drugi naslovi: Small Axe: Manegrove

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: drama, zgodovinski

Dolžina: 127' ,  Imdb 

Režija: Steve McQueen

Scenarij: Alastair Siddons, Steve McQueen

Igrajo: Letitia Wright, Shaun Parkes, Malachi Kirby, Rochenda Sandall, Alex Jennings, Jack Lowden, Gershwyn Eustache Jnr, Gary Beadle, Llewella Gideon, Nathaniel Martello-White

Majhna sekira je projekt, o katerem se  je govorilo še preden se je Steve McQueen vpisal v zgodovino kot prvi temnopolti režiser z oskarjem za najboljši film (12 let suženj, 2013). V zahodnem Londonu rojeni režiser in scenarist, sicer potomec priseljencev s Karibskih otokov (mama je rojena na Trinidadu, oče na Grenadi), je idejo za mini-serijo začel razvijati leta 2010 in nekaj osnutkov je bilo dokončanih že leta 2012. Projekt nato za nekaj časa postavljen na stranski tir, toda McQueen se mu je ponovno vrnil v letu 2015, ko je uvidel, da iz zbranega materiala lahko posname več samostojnih filmov. Zamisel je dokončno uresničena letos – McQueen je pod okriljem BBC-ja in Amazona dokončal pet samostojnih filmov, ki se osredotočajo na zgodovino karibske skupnosti v Londonu med 60-imi in 80-imi leti prejšnjega stoletja. Štiri izmed petih filmov temeljijo na resničnih dogodkih, ena zgodba pa je zgrajena okoli izmišljenih likov in dogodkov.

Prvi v nizu petih filmov z naslovom Mangrove nas pelje v leto 1968, ko je Frank Crichlow (Shaun Parkes) odprl Mangrove, prvo karibsko restavracijo v londonski četrti Nothing Hill. V četrti so svoj dom našle številne družine s Karibov in Crichlowa restavracija je takoj postala priljubljeno zbirališče lokalnega prebivalstva. Tod kmalu po odprtju se začnejo vrstiti racije, zaradi kateri vedno bolj narašča napetost med temnopoltim prebivalstvom in lokalno policijo. Rasistični poročnik Pulley (Sam Spruell) je dirigent rasistično motiviranih vpadov v restavracijo, katerih cilj je provokacija in dokončno zaprtje lokala. Zgodba se poleg Crichlowa osredotoča na več temnopoltih likov: aktivistko Altheo Jones-LeCointe, voditeljico britanske različice Črnih panterjev, pisatelja in aktivista Darcusa Howa, njegovo aktivistično partnerko Barbaro Beese in druge, ki so po nizu vpadov v restavracijo Mangrove in drugih incidentih organizirali protestni shod. Sprva miren shod se je sprevrgel v spopad s policijo, prišlo je do aretacij in sojenja Mangrovski deveterici, ki predstavlja pomemben mejnik v protirasističnem boju britanske črnske skupnosti. 

Oprostilna sodba za deveterico je prvi primer, s katerim je sodna oblast potrdila, ali bolje rečeno priznala obstoj načrtovanega, rasno motiviranega šikaniranja državljanov s strani londonske policije. Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati osebno noto, ki jo za McQueena in mnoge Britance karibskih korenin ima projekt Majhna Sekira. Prvi in obenem najdaljši izmed petih filmov je odprl 58. izdajo Newyorškega filmskega festivala, nakar je sledila novembrska televizijska premiera. Mangrove je zgodovinska drama z visoko produkcijsko vrednostjo in pričakovano verno rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja – interieri, prizori na prostem, rekviziti, kostumografija, govorjenje in druge do potankosti premišljene podrobnosti nas učinkovito vrnejo na konec 60-ih, v čas ko je institucionalni rasizem bil nekaj povsem običajnega. McQueen je zavestno postavil skupino pred posameznika in se osredotočil na Mangrovsko deveterico z jasnim ciljem približati trenutek in okoliščine, v katerih je prišlo do formiranja kritične mase, ki je sprožila spremembo. Iz te razdrobljenosti na več likov (površni fokus je na lastniku restavracije Mangrove) film sicer izgubi nekaj ostrine, ki bi bila dosežena z osredotočanjem ne enega ali manj likov, vendar je s tem gledalcu približana močna kolektivna izkušnja doživljanja institucionalne diskriminacije. Filmu bi do neke mere lahko očitali preveč striktno delitev na dobre in slabe, rasiste in nerasiste, vendar je obenem potrebno razumeti, da enodimenzionalnost antagonistov odseva splošno klimo britanske družbe s konca 60-ih let prejšnjega stoletja. Zgodba v polnem sijaju zasije v drugem delu, ko spremljamo sodni proces, v katerem najdemo nekaj za sodne drame značilnih vzorcev, skozi katere McQueen ne ustvari samo čustveni vrhunec filma – sodni proces je odlično izkoriščena priložnost za zaokrožitev  motiva institucionalnega rasizma in krasna manifestacija igralskega potenciala prepričljive zasedbe,  med katero posebno mesto pripada odlični Letitii Wright.

Ocena

Lovecut (2020)

Sara Toth in Lovecut (2020), Foto: Diagonale

Slo naslov: -

Država: Avstrija, Švica

Jezik: nemščina

Leto: 2020

Dolžina: 94',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Iliana Estañol, Johanna Lietha

Scenarij: Iliana Estañol, Johanna Lietha

Igrajo: Sara Toth, Kerem Abdelhamed, Max Kuess, Luca von Schrader, Melissa Irowa, Valentin Gruber, Doris Schretzmayer, Marcel Mohab

Motivi odraščanju mladih ljudi, zmedenih in negotovih duš v iskanju ljubezni in identitete, so v rokah spretnega pripovedovalca vedno hvaležno gradivo. Z mladimi ljudmi na prehodu iz otroštva v odraslost se ukvarja tudi avstrijska drama Lovecut, prvenec mednarodnega tandema Iliana Estanol - Johanna Lietha. V fokusu je šest najstnikov, oziroma trije pari na tranziciji v odraslost, ki v enem najbolj čustvenih in nepremišljenih obdobij življenja eksperimentirajo z ljubeznijo, alkoholom, drogami in še čem. Lovecut sicer ne prinaša veliko novega, a je obenem dobrodošla posodobitev motivov, ki starejšim gledalcem ponuja dokaj veren prikaz sveta, v katerem odraščajo prihajajoče generacije. 

Sodobna tehnologija pričakovano igra eno ključnih vlog in je na nek način osnovno sredstvo, brez katerega mladina ne bi znala konzumirati življenja. Anna in Jakob sta par, ki raziskovanje seksualnosti dokumentira z mobilnimi telefoni. Zadeva je sprva nedolžna, v domeni njune zasebnosti, toda njuno razmerje se znajde na spolzkih tleh, ko par sklene svoje posteljne podvige ponuditi eni izmed spletnih platform z vsebino za odrasle. 

16-letna Luka in leto starejši Ben sta se našla s pomočjo aplikacije za zmenke. Njeno življenje je zaznamovano z družinsko disfunkcijo in s tem povezano čustveno nedostopnostjo, njegovo realnost pa je izoblikoval zgodnji stik s kriminalom in slabe navade, ki bodo zanj zelo kmalu, po prestopu praga polnoletnosti, postal veliko resnejši problem. 

Tretji par sta Alex in Momo, ki že nekaj čas komunicirata zgolj skozi spletno video klepetalnico. Njun odnos se je sčasoma razvil do te mere, da je edina pot, ki jo lahko ubereta, srečanje v živo. Sprva se zdi, da je Alex tisti, ki v razmerje ne vstopa povsem iskreno, toda za njegovim taktiziranjem se skriva resna težava, ki lahko v hipu prežene zanj pošteno ogreto Momo. 

Lovecut bi glede na obravnavano temo zlahka zašel v nepomembno, površno eksploatacijo mladine v občutljivem obdobju, vendar avtorici na srečo ves čas ostajata na objektivni, neobsojevalni distanci. Film se previdno izogne zdrsu v eksplicitnost, a obenem dovolj prepričljivo pokaže najstniško seksualnost, kot eno ključnih komponent odraščanja. Zgodba nas nekajkrat sicer popelje na tanek led obsodbe in nerazumevanje, a nato vedno najde tehtne razloge, s katerimi racionalno utemelji neracionalna dejanja protagonistov. Lovecut je film o današnji mladini, za današnjo mladino, ki na enem nivoju le-tej pomaga prepoznati pasti sodobnega odraščanja. Na nekem drugem nivoju pa lahko govorimo o filmu za odrasle, ki vzpostavlja most med mladino in odraslimi tako, da slednjim omogoča vpogled v intimo mladih, skozi katero je lažje razumeti konstantno spremljajoče se modele odraščanja. Pomaga razumeti, da je odraščanje, tako kot vse ostalo, evolvira, se konstantno spreminja in ubira nove poti, ki se pogosto kosajo z nazori starejših generacij. Ta zapis bom sklenil s pohvalo selekcije in prispevka mladih igralcev, ki s svojimi naturalističnimi nastopi zgodbi vlijejo potrebno pristnost in prepričljivost. 

Ocena

Moving On (2019)

 Yang Heung-ju & Park Hyeon-yeong in Movin On (2019), Foto:IFFR

Slo naslov: -

Izvirni naslov: Nam-mae-wui yeo-reum-bam

Angleški naslov: Moving On

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2019

Dolžina: 105',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Yoon Dan-Bi

Scenarij: Yoon Dan-Bi

Igrajo: Choi Jung-Un, Yang Heung-Ju, Park Hyeon-Yeong, Park Seung-Jun, Kim Sang-Dong

Južnokorejski mainstream zadnjih nekaj let le izjemoma uspe ponuditi zgodbe z dodano vrednostjo. Med ponudbo bolj ali manj prevladujejo generične kriminalke, politični in vohunski trilerji, zgodovinski spektakli... Zdi se, da zgodbe vredne gledanja umikajo na neodvisno sceno, kjer mladi, nadobudni ustvarjalci veliko lažje realizirajo svoje projekte. V to kategorijo nedvomno sodi družinska drama Moving on, celovečerni prvenec 30-letne Yoon Dan-bi, režiserkino diplomsko delo na eni izmed južnokorejskih filmskih univerz.

Junaki njene zgodbe so člani običajne korejske družine, ki se v posebnih okoliščinah zberejo v stari družinski hiši. Yoon nam družinske relacije v največji meri približa skozi perspektivo dveh otrok, najstnice Okje in njenega bratca Dongjuja, ki se ob koncu šolskega leta skupaj z očetom preselita v hišo starega očeta, ki ga komaj poznata. Dedek je hudo bolan in čas je, da svoj delež odgovornosti prevzame njun oče. Otroka tako končata v prijetni stari hiši, ki je v družinski lasti že pol stoletja, kjer se počasi privajata na novo okolje in življenje ob dedku, preprostem človeku zelo mirnega značaja. Kmalu izvemo, da pomoč bolnemu očetu ni bila edina motivacija pri odločitvi za preselitev v družinsko hišo – Okja in Dingju se namreč privajata na življenje brez matere, ki se je po ločitvi od njunega očeta odločila za nov začetek. Materino obračanje hrbta je še posebej težko padlo Okji, ki je dovolj stara, da dovolj jasno razume, kaj se dogaja okoli nje. Da dojame zakaj je oče, po zlomu  njegovega malega, nikoli uspešnega podjetja, prisiljen prodajati fejk superge iz njegovega malega, neuglednega kombija. Več sproščenosti in smeha v hišo prinese prihod očetove sestre (tudi ona je v neprijetni fazi ločitve), s katero se Okju dobro ujame, saj v njej najde prijateljico in nadomestno mamo.

Odraščajoča najstnica se poleg tega sooča z lastnimi, za najstniška leta značilni težavami – od negotovosti in nezadovoljstva z lastno podobo, do nerazumevanja s fantom, s katerim se občasno dobiva. Skozi to primarno perspektivo otroka, ki se bliža težavnem prestopu v odraslost, režiserka z veliko senzibilnosti in razumevanja raziskuje življenja treh generacij zbranih pod eno streho. V tem je zelo uspešna tudi zato, ker ji v sodelovanju s krasnimi igralci uspe zgodbo zapolniti z mnogimi pristnimi prizori iz vsakdanjega življenja, skozi katere so liki izoblikovani v ljudi, do katerih ni težko razviti naklonjenosti in razumevanja. Življenje v razpadli družini in finančne zagate starejših, mladi junakinji gotovo ne ponujajo privlačno podobo odraslosti. Prav v tem segmentu me je navdušila prepričljivost, s katero so v univerzalno razumljiv kontekst postavljene napake in nepopolnosti protagonistov, ki jih v seštevku delajo bolj pristne, bolj človeške. Verjetno najboljši kompliment, ki si ga temu odličnemu prvencu podelili nekateri novinarji je ocena, da so občutki ob gledanju podobni  izkušnji gledanja filmov japonskega  mojstra Hirokazuja Kore-edaja. Za mlado, obetavno avtorico, je takšna primerjava nedvomno veliko priznanje in spodbuda za nadaljnje piljenje lastnega filmskega izraza. Film je nenazadnje prejel več nagrad na pomembnem južnokorejskem festivalu v Busanu in nagrado Bright Future Award v Rotterdamu. Toplo priporočam.

Ocena

Mila (2020)

aka Apples

Aris Servetalis in Mila (2020), Director: Christos Nikou

Slo naslov: Sadeži pozabe

Drugi naslovi: Apples

Država: Gračija, Poljska, Slovenija

Jezik: grščina

Leto: 2020

Dolžina: 91',  Imdb

Žanri: drama, komedija

Režija: Christos Nikou

Scenarij: Christos Nikou, Stavros Raptis

Igrajo: Aris Servetalis, Sofia Georgovasili, Anna Kalaitzidou, Argyris Bakirtzis

Nagrada vodomec za najboljši film tekmovalnega sporeda 31. Liffa je pripadla grško-poljsko-slovenski koprodukciji Sadeži pozabe. Celovečerni prvenec grškega režiserja in scenarista Christosa Nikouja, samoukega filmarja, ki se je, med drugim, v vlogi pomočnika režije kalil pri slavnem rojaku Yorgosu Lanthimosu in še slavnejšem Richardu Linklaterju, je po premieri v Benetkah in dobrem sprejemu v Torontu prišel tudi na sočno stran Alp, čeprav smo ga zaradi epidemije lahko gostili zgolj v naših domovih. 

Prav epidemija je ena pomembnejših sestavin Sedežev pozabe, saj je eden pomembnejših elementov zgodbe postavljene v čas, ki ga lahko opredelimo kot nedavno preteklost, hitro šireča se amnezija, s katero se spopada vedno več ljudi. Žrtve skrivnostne bolezni se naenkrat znajdejo v stanju, ko več ne vedo kdo so, kaj delajo in od kje prihajajo. In če v trenutku ko se to zgodi s seboj ne nosijo dokumentov, je zadeva toliko bolj resna, a vseeno rešljiva, saj izgubljeno identiteto lahko povrnejo partnerji, sorodniki ali prijatelji. Težava je težje rešljiva, če se kaj takega zgodi kakemu samotarju brez prijateljev in sorodnikov, glede na število novih primerov pa je obenem vedno večja možnost, da je tudi tiste, ki lahko nekoga identificirajo, napadel virus pozabe. Naraščajoče število primerov narekuje odpiranje novih bolnišničnih oddelkov, na katerih izvajajo programe vzpostavljene za pomoč ljudem brez identitete, s katerimi paciente s popolno amnezijo počasi vključujejo nazaj v življenje. Za takšne težje primere je edina rešitev nov začetek – počasna graditev identitete skozi skrbno načrtovan program ustvarjanja novih spominov, s katerimi pacienti postopoma gradijo novo identiteto.

Top zvok, ki ga slišimo v prvem kadru prihaja iz sobe, v kateri glavni junak, 40-letni Aris, z glavo preizkuša trdoto sten njegovega stanovanja. V teh uvodnih minutah se seznanimo z depresivnim stanjem našega junaka, med tem ko v ozadju odmevajo medijska poročila o epidemiji in odpiranju novih bolnišničnih oddelkov za paciente z amnezijo. Izhodišče za še eno značilno grško mešanico drame in komedije absurda je tako vzpostavljeno – Sadeži pozabe so namreč film, ki dodatno napenja jadra novega grškega vala (v medijih prevladuje termin „čudaški val“), s suvereno konstrukcijo samosvojega sveta, v katerem veljajo neke druge zakonitosti. 

Ena izmed kvalitet Sadežev pozabe  je enostavnost in neprisiljenost, s katero gledalci sprejemamo pripovedno logiko in pravila, ki jih pred nas postavi zgodba. Režiserja Christosa Nikouja so v nekem intervjuju spraševali, ali se je med pisanjem zgodbe konzultiral z medicinsko stroko. Odgovor je bil negativen, saj je od samega začetka izhajal iz predpostavke, da za razumevanje in sporočilno prepričljivost ne potrebuje znanstveno usmerjenega pristopa. Sam se s takšno izbiro ne bi mogel bolj strinjati, saj med ogledom v nobenem trenutku nisem podvomil v kredibilnost dogajanja ali motivacije protagonistov. Nikou z veliko elegance in enostavnosti vodi zgodbo, ki v pravem ritmu, sproti, ponuja odgovore na vprašanja, ki nas begajo in lepo zlaga s subtilnim humorjem prepletena vzročno-posledična sosledja, skozi katera spoznavamo svet glavnega junaka in se z njim vedno bolj identificiramo. Čeprav razplet misterija okoli junakove amnezije lahko naslutimo že prej, pričakovanost ponujenih odgovorov filmu ne škodi in mu ne odvzame niti kanček čustvenega naboja. Sadeži pozabe so film subtilnega čustvovanja, drobnih nasmehov, previdnega optimizma in vedno prisotne melanholije, skozi katere Nikou raziskuje občutke povezane z izgubo, identiteto, selektivnostjo spomina, ter načine na katere ti občutki definirajo naš obstoj. 

Ocena

Gagarine (2020)

Alséni Bathily in Gagarine (2020)

Slovenski naslov: Gagarin

Država: Francija

Jezik: francoščina

Leto: 2020

Žanri: drama

Dolžina: 95' ,  Imdb 

Režija: Fanny Liatard, Jérémy Trouilh

Scenarij: Benjamin Charbit, Fanny Liatard, Jérémy Trouilh

Igrajo: Alséni Bathily, Lyna Khoudri, Finnegan Oldfield, Denis Lavant

Gagarin je eden izmed petih celovečercev tekmovalne sekcije Perspektive, ki nam ga v letošnji, z epidemijo močno okrnjeni konkurenci, ponuja 31. Liffe. Film, ki ga podpisuje francoski kreativni duo  Fanny Liatard in Jérémy Trouilh odprejo arhivski posnetki iz 60-ih let, narejeni med obiskom Jurija Gagarina, prvega človeka v vesolju, po katerem so poimenovali takrat odprti stanovanjski kompleks v pariškem predmestju. Betonski kolos je šestdeset let kasneje pred rušitvijo, ki jo mnogi prebivalci dotrajanega, slabo vzdrževanega kompleksa na vsak način želijo preprečiti. Eden izmed njih je 16-letni Jurij, ki ga podobno kot njegovega slavnega soimenjaka od malih nog privlačijo zvezde in človekova pot v vesolje. O tem pričajo plakati, skice in risbe na stenah njegove sobe, njegova navdušenost nad znanstveno-tehničnimi dosežki človeštva pa je v njem spodbudila kreativnost, ki jo skupaj z najboljšim prijateljem Houssamom v zadnjem obdobju usmerja v vzdrževalna dela na celotnem stanovanjskem kompleksu. Dokončna odločitev o rušitvi je namreč odvisna od poročila komisije, ki bo kmalu ocenjevalo stanje stavbe in na podlagi tega sprejelo odločitev o (ne)rušitvi. Na pomoč jima kmalu priskoči še iznajdljiva Diane, mlada Romkinja, ki s svojo nomadsko družino živi v divjem prikoličarskem naselju v neposredni bližini. 

Za odraščajočega junaka je blokovsko naselje edini dom, ki ga pozna. Prijazen fant njegovega kova bi drugje, potem ko ga zapusti neodgovorna mati, najbrž bil prepuščen samemu sebi. Toda v Cité Gagarine, med pisano skupino avtsajderjev z vseh vetrov so stakne tesne vezi, zavoljo katerih fant vendarle ni sam. Skupnost namreč prevzame vlogo nadomestne matere, zato ni težko razumeti fantovih prizadevanj za preprečitev rušenja stavbe. Načrtovano rušenje bi odrezalo popkovino, ki ga povezuje s skupnostjo in ga potisnilo na pot (pre)hitrega odraščanja. S tem zapletom se poleg motiva ločitve mladega človeka od doma naslavlja širše pojmovanje doma kot takšnega in razmislek o naravi medsebojnih relacij na takšnih krajih. Zdi se, da so vezi na socialnem robu veliko pristnejše, bolj človeške, kot v bogatejših delih mest, kjer ljudje svoja življenja živijo za visokimi ograjami, v ozkih (družinskih in interesnih) krogih. Znotraj te večje slike, ki raziskuje odnos ljudi do mest in krajev s katerimi so neločljivo povezana desetletja spominov, je umeščena zgodba o težavnem odraščanju, prijateljstvu in prvi ljubezni. Film privlačnost dolguje simpatičnosti ključnih akterjev in zanimivem zasuku v domeno sanjske, rahlo surrealistične percepcije sveta skozi oči fanta soočenega z grdo resnico. Njegov pobeg v domišljijski svet je odlično izkoriščen za impresivne scenografske rešitve, skozi katere so domiselno uresničene Jurijeve fantazije. S preobrazbo delov zapuščenega stanovanjskega kompleksa v vesoljsko plovilo je ustvarjen mikrokozmos, v katerem junak kot samotni astronavt na vesoljski misiji najde varno zavetje, smisel in nadomestek izgubljenega doma.     

Ocena

Martin Eden (2019)

Luca Marinelli in Martin Eden (2019), Foto: Tiff

Slovenski naslov: Martin Eden

Država: Italija

Jezik: italijanščina

Leto: 2019

Žanri: drama, romantični

Dolžina: 129',  Imdb 

Režija: Pietro Marcello

Scenarij: Maurizio Braucci, Pietro Marcello, Jack London (knjiga)

Igrajo: Luca Marinelli, Jessica Cressy, Denise Sardisco, Vincenzo Nemolato, Carmen Pommella, Carlo Cecchi

Beli očnjak je za mnoge prva knjiga, na katero povežemo lik in delo ameriškega pisatelja Jacka Londona. Številne adaptacije te velike knjižne uspešnice so naredile svoje, toda London je avtor, ki nam je zapustil  še veliko izvrstnih del. Pisateljev delno biografski roman Martin Eden je najprej v več delih izhajal v neki literarni reviji, leta 1909 pa je prvič objavljen kot celota. Prva filmska adaptacija je po podatkih dostopnih na spletišču Imdb prišla davnega leta 1914, leta 1942 so posneli Pustolovščine Martina Edena z Glennom Fordom in Claire Trevor, v 70-ih letih pa so svojo filmsko različico romana dodali še Rusi. Dobro stoletje po izidu knjige smo dobili nedvomno najbolj impresivno adaptacijo romana v režiji italijanskega režiserja Pietra Marcella, uveljavljenega avtorja dokumentarnih filmov, ki je z naslovnim podpisal svoj drugi igrani celovečerec.

Njegova razmeroma svobodna adaptacija je postavljena na italijanski jug, na širše območje Neaplja in  nima jasno določenega zgodovinskega obdobja, a je v zgodbi najbolj izrazito čuti vzdušje 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja. Marcello je zgodbo zabeležil na 16mm filmski trak, ki s svojo zrnato mehkobo učinkovito obuja duh preteklih časov. Ljubezen je gonilna sila številnih zgodb in tudi za revnega mornarja Martina Edena bi se marsikaj v življenju razpletlo drugače, če ne bi srečal lepe Elene. Spoznal jo je po naključju – iz rok nasilneža je rešil mladenkinega brata in premožna meščanska družina ga je v zahvalo povabila na kosilo. Bila je to ljubezen na prvi pogled, pomembno vlogo v Martinovem vsesplošnem navdušenju nad mlado Eleno pa je odigrala njena olika in izobraženost. Odprti mladenič je v hipu vedel, da želi biti del visoke družbe in uživati v pisani besedi, slikarstvu, glasbi... Ti privilegiji višjih slojev so kot magnet privlačili inteligentnega mornarja, ki je z velikim navdušenjem začel odkrivati književnost, ki ga je nato prevzela do te mere, da je tudi sam sklenil postati pisatelj. Navkljub dejstvu, da so ga vsi, vključno z njegovo preljubo Eleno opozarjali, da je za kaj takega premalo izobražen in brez pravega potenciala. Toda že ob tistem prvem kosilu v visoki družbi je bilo očitno, da je Martin človek pronicljivega duha, ki zna prepoznati zakonitosti, na katerih počiva družbena struktura in hierarhija. Ko začuti tiho obsojanje njegovega neuglajenega uživanja v hrani, ki so jo predenj postavili gostitelji, le-te preseneti z malo filozofsko domislico, katere ključna elementa sta žemljica in omaka v njegovem krožniku.

Že ta preblisk je nekako napovedal, da imamo opravka z delom, ki nam na krožnik bo naložilo veliko več od klasične romantične zgodbe. Martin Eden je fascinantna adaptacija literarnega dela, s katero je Pietro Marcello ustvaril kompleksno fuzijo različnih motivov, ki iz domene osebnega videnja sveta naslavljajo večja in pomembnejša socialna vprašanja. V liku glavnega junaka, posebneža, ki pooseblja idejo individualizma in samosvojega, unikatnega pogleda na svet, je vzpostavljena ideja soočenja posameznika z družbo. Ta samouki pisatelj v interakciji s svetom počasi prepoznava pomembna socialna vprašanja in mehanizme, ki regulirajo družbeni red. Ugotovitve so jasne – vsesplošna razgledanost, izobrazba in kultura so manjkajoče sestavine, ki delavskemu razredu preprečujejo boljše življenje, kontrola teh dobrin pa je eno izmed močnejših orodij v rokah vladajoče kaste, katere glavni in edini cilj je ohranitev trenutnega razmerja moči.  Izpostaviti velja tudi na videz kontradiktorno kritiko individualizma, ki jo slišimo iz ust samega glavnega protagonista, ki na neki točki ugotavlja, kako zelo blizu sta individualizem in konformizem, četudi sam, skupaj s svojimi najtesnejšimi sodelavci, v kasnejši fazi življenja postane ogledni primer pravilnosti v mladosti izraženih prepričanj.  Martin Eden je film, v katerem premišljeni vizualni koncept ima še kako pomembno vlogo – poleg že omenjene odločitve za 16mm filmski trak je potrebno izpostaviti še kostumografijo in scenografijo, ki pomagata v časovni nedoločljivosti in univerzalnosti zgodbe, vse skupaj pa je obogateno s prepričljivimi montažnimi rešitvami v odsekih, v katerih se igrane komponente všečno prepletajo z resničnimi arhivskimi posnetki.  Vse skupaj s svojim izvrstnim nastopom zaokroži glavni igralec Luca Marinelli (nagrada za najboljšega igralca v Benetkah), ki nam je izvrstno približal vso kompleksnost naslovnega junaka.

Ocena

The Dark End of the Street (2020)

The Dark End of the Street (2019), Foto: Gravitas Ventures

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: drama

Dolžina: 69',  Imdb 

Režija: Kevin Tran

Scenarij: Kevin Tran

Igrajo: Brooke Bloom, Lindsay Burdge, Anthony Chisholm, Jim Parrack, Jennifer Kim, Daniel K. Isaac, Scott Friend

Ameriška predmestja so od nekdaj ploden teritorij za sumničavost, strah in paranojo. Temni kotički mestnih ulic vedno skrivajo misterij ali dva, prikrite grožnje pa le potrpežljivo čepijo v nekem temnem kotičku in čakajo na pravo priložnost. Ti občutki so gonilna sila zanimivega celovečernega prvenca ameriškega režiserja Kevina Trana (temelj zgodbe je avtorjev tri leta starejši kratki film), ki v slabih 70-ih minutah lepo zapakira več zanimivih epizod iz življenj svojih protagonistov. 

Osrednji misterij je bolj v funkciji stimulacije domišljije lokalnega prebivalstva, kakor nas gledalcev, ki od samega začetka poznamo identiteto morilca, ki z umorom hišnega ljubljenčka ene izmed protagonistk sproži val nelagodja in ugibanj med prebivalci mirnega naselja. Iz vrst policije v javnost kmalu pricurlja informacija o tem, da je na delu najbrž serijski morilec, saj so v bližnji okolici zabeležili več podobnih primerov. Kakorkoli, to je zadosten razlog, da pokukamo v življenja lokalnega prebivalstva in skozi kratke in mestoma prepletajoče se vinjete dobimo presek življenja v ameriškem predmestju. 

Protagonista ene izmed teh epizod sta mlada zakonca, ki se v pričakovanju prvega otroka vselita v hišo v predmestju. On na pragu prihajajočega očetovstva in s tem povezane odgovornosti želi izkoristiti eno izmed vedno bolj redkih priložnosti za žur. Zato sprejme povabilo svojega novega prijatelja in se udeleži zabave na njegovem domu. Nekako v istem času osamljena in ožaloščena lastnica umorjene mačke poišče uteho v družbi ostarelega vdovca, ki živi v hiši čez cesto, med tem ko vse skupaj z veliko radovednosti in kančkom univerzalno prepoznavne (dobro)sosedske vsiljivosti z distance opazuje še ena mlada družina. In med tem ko večina starejših protagonistov išče kanček razburjenja v svojih dolgočasnih življenjih, ravnodušna mladina ne kaže nobenega zanimanja za potekajočo dramo. Namesto tega raje igrajo igrice, skejtajo in neobvezno poležavajo na kavčih – to so pač privilegiji, ki si jih lahko privoščijo tisti, ki jim še ni potrebno odrasti. Toda prav eden izmed njih bo razrešil misterij in končal tedne nevarnega življenja, v katerih so lokalni prebivalci trepetali za usode svojih ljubljenčkov. 

Kevin Tran je z zelo omejenim budžetom dosegel veliko – poleg solidne končne produkcijske vrednosti mu je uspelo kreirati všečno, rahlo temačno vzdušje in ponuditi prepričljive, mestoma zabavne izseke iz življenj zdolgočasenih, osamljenih in negotovih protagonistov. Vse vinjete sicer nimajo enakega učinka, saj nekatere učinkujejo bolje od drugih, vendar vse skupaj tvorijo dokaj koherentno celoto. Tran je talentiran avtor, ki je sodeč po naslovnem na dobri poti, in videli bomo, ali mu v prihodnosti bo uspelo kakovostno nadgraditi tukaj izkazani potencial.

Ocena