Nomadland (2020), Chloé Zhao

 

Ammonite (2020)

Kate Winslet & Saoirse Ronan in Ammonite (2020), Foto: Neon

Slovenski naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: biografija, drama, romantični

Dolžina: 120',  Imdb 

Režija: Francis Lee

Scenarij: Francis Lee

Igrajo: Kate Winslet, Saoirse Ronan, Gemma Jones, James McArdle, Fiona Shaw 

Drugi celovečerec britanskega režiserja in scenarista Francisa Leeja je po izjemnem prvencu God's Own Country (2017) eden tistih filmov, ki sem ga pričakal s posebnim zanimanjem. Uspeh prvenca je Leeju omogočil dostop do igralskih imen s t.i. A-liste in Anglež je z angažmajem Kate Winslet in Saoirse Ronan ponujeno priložnost nedvomno dobro unovčil. Tudi v drugo se je Lee odločil za zgodbo, ki v jedru nosi motiv istospolne ljubezni, to pot postavljene v dokaj svobodno interpretacijo biografske zgodbe angleške paleontologinje Mary Anning.

Pripoved postavljena v prvo polovico 19. stoletja večjim delom teče v obmorskem mestecu Lyme, kjer Mary (Winslet) skupaj z mamo vodi manjšo prodajalno s fosili. Njena dolgoletna rutina je zgodnjejutranje iskanje amonitov, ki jih po delovanju razburkanega morja razkrije oseka. Njeno rutino nekoliko zmoti prihod paleontologa iz Londona, ki želi preživeti nekaj dni v njeni družbi in jo opazovati pri delu. Radovednež je za zadržano, redkobesedno samotarko njenega kova precejšnja nadloga, toda plačilo je preveč mikavno, da bi ga kar odslovila. Londonskega obiskovalca spremlja mlada soproga Charlotte (Ronan), slabotna ženska, ki se očitno ne počuti najbolje v svoji koži. Nato mož prejeme povabilo k sodelovanju v nekajtedenski znanstveni ekspediciji, ženo pa pustiti v družbi gospe Anning, v upanju, da bosta ženska družba in morski zrak blagodejno vplivala na njeno počutje. 

Francis Lee tudi s svojim drugim filmom izkazuje izjemen talent v konstrukciji likov in situacij, na katerih gradi dodelane karakterne študije protagonistov, ki zaradi različnih razlogov ne morejo zadihati s polni pljuči in živeti življenje, kakršnega bi želeli. Fokus filma je lik in delo Mary Anning v še eni izjemno navdihnjeni igralski kreaciji Kate Winslet. Raziskovanje prispevka k znanosti na eni in njene najgloblje intime na drugi strani strani, je za gledalca svojevrstna razgledna točka, s katere se ponuja jasen pogled na izkušnjo in družbeni položaj junakinje – znanstvenice, ženske in ljubimke, ki jo istospolna usmeritev potiska v še bolj marginaliziran položaj. Odlični igralski nastopi, verna rekonstrukcija zgodovinskega obdobja, prefinjen občutek za sosledje dogodkov in iskrice, ki zanetijo ljubezenski ogenj, so dokazi, da odličen prvenec ni bil nobeno naključje in da je Lee v tem trenutku eno izmed bolj zanimivih imen britanskega in evropskega filma.

Ocena

Najboljših 25 - 2019

Film - 25

• Bacurau, Režija: Kleber Mendonça Filho, Juliano Dornelles
• Cold Case Hammarskjöld / Nerešeni primer Daga Hammarskjölda, Režija: Mads Brügger
• Corpus Christi / Boze Cialo, Režija: Jan Komasa
• Der goldene Handschuh /  The Golden Glove / Zlata rokavica, Režija: Fatih Akin
• Dylda / Beanpole / Prekla, Režija: Kantemir Balagov
• First Cow, Režija: Kelly Reichardt
• Gisaengchung / Parasite, Režija: Bong Joon-ho
• Hvítur, hvítur dagur / A White, White Day, Režija: Hlynur Palmason
• Joker, Režija: Todd Phillips
• Les Misérables / Nesrečniki,  Režija: Ladj Ly
• Light of My Life / Luč mojega življenja, Režija: Casey Affleck
• Lynn + Lucy, Režija: Fyzal Boulifa
• Martin Eden, Režija: Pietro Marcello
• Medena Zemja / Honeyland / Medena dežela, Režija: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov
• Moving On / Nam-mae-wui yeo-reum-bam, Režija: Yoon Dan-Bi
• Pain and Glory / Dolor y gloria, Režija: Pedro Almodóvar
• Portrait de la jeune fille en feu  / Portrait of a Lady on Fire / Portret mladenke v ognju, Režija: Celine Sciamma
• Systemsprenger / System Crasher / Razbijalka sistema, Režija: Nora Fingscheidt
• The Beach Bum / Kralj plaže, Režija: Harmony Korine
• The Last Black Man in San Francisco, Režija: Joe Talbot
• The Lighthouse / Svetilnik, Režija: Robert Eggers
• The Vast of Night, Režija: Andrew Patterson
• There Is No Evil / Sheytan vojud nadarad / Zlo ne obstaja, Režija: Mohammad Rasoulof
• Uncut Gems / Nebrušeni dragulji, Režija: Benny Safdie, Josh Safdie
• Waves, Režija: Trey Edward Shults

Posebna omemba

• Buoyancy, Režija: Rodd Rathjen
• Di Jiu Tian Chang / So Long, My Son / Zbogom, sin moj, Režija: Xiaoshuai Wang
• Diego Maradona, Režija: Asif Kapadia
• Kopfplatzen / Head Burst, Režija: Savas Ceviz
• Sound of Metal, Režija: Darius Marder
• The Irishman / Irec, Režija: Martin Scorsese
• Ut og stjæle hester / Out Stealing Horses / Konje krast, Režija: Hans Petter Moland

TV-5

• Chernobyl
• Fleabag
• Mike Judge Presents: Tales from the Tour Bus
• Succession
• Unbelievable

Sound of Metal (2019)

Riz Ahmed in Sound of Metal (2019), Foto: TIFF

Slovenski naslov: - 

Država: ZDA, Belgija

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 101',  Imdb 

Režija: Darius Marder

Scenarij: Darius Marder, Abraham Marder, Derek Cianfrance

Igrajo: Riz Ahmed, Olivia Cooke, Paul Raci, Lauren Ridloff, Mathieu Amalric

Sound of  Metal, celovečerni prvenec ameriškega filmarja Dariusa Marderja, je neke vrste posvojeni otrok, prevzet od njegovega prijatelja in stanovskega kolega Dereka Cianfranca, s katerim je Marder kot ko-scenarist sodeloval pri uspešnici Grehi očetov (The Place Beyond the Pines,2012). Na projektu pod delovnim naslovom Metalhead je najprej delal Cianfrance, ki je na neki točki projekt opustil in ga prepustil Marderju. 

Iz zgodbe o bobnarju resnične heavy metal skupine Juncifer in njegovi izgubi sluha je Marder razvil scenarij o fiktivnem metal duu Blackgammon. Ruben je bobnar, njegova punca Lou pa poleg vihtenja kitare prispeva še vokal. Duo, ki v njegovem lično urejenem avtodomu potuje in koncertira po državi, je cenjeno ime na alternativni glasbeni sceni. Ruben se že štiri leta ni dotaknil mamil in natanko toliko časa je ob njem Lou, za katero so prav tako z mamili zaznamovana leta. Ruben in Lou se ljubita in obenem odlično dopolnjujeta tudi na stejdžu, pred svojo publiko. Toda njuno idilo na preizkušnjo brez veliko opozorilnih znamenj, malodane v hipu, postavi Rubenova nenadna izguba sluha. Koncertiranja je naenkrat konec, njuna lepo utečena rutina je prekinjena – težavna preteklost kot meč visi nad Rubenovo glavo, ki po posvetu s sponzorjem, ki je očitno imel in še vedno ima pomembno vlogo v njegovem boju z odvisnostjo, predlaga odhod v komuno za gluhe. Odhod v ruralno komuno obenem pomeni, da se z Lou morata začasno ločiti. Po krajšem upiranju je vendarle jasno, da je privajanje na novo realnost v takšnem kontroliranem okolju, zanj najboljša pot. 

To je izhodišče iz katerega nas Marder popelje v svet gluhih, na Rubenovo težavno pot sprejemanje njegovega nenadnega hendikepa. Sound of Metal je v esenci njegova zgodba – izjemna karakterna študija človeka v boju z lastno toksično moškostjo in sprejemanju nespremenljivih dejstev. "There's nothing to fix here." Rubenu razlaga pristni, toplo človeški vodja komune Joe (igra ga Paul Raci, ki se izkaže kot izjemna casting odločitev). Na nekem sekundarnem nivoju film lahko doživljamo tudi skozi prizmo ljubezenske zgodbe in še eno variacijo na temo minljivosti vsega, toda jedro filma je vseeno zgrajeno na manj otipljivem, spiritualno navdihnjenem iskanju notranjega miru in samosprejemanja, do katere junaka pelje zelo trnovita pot. Ena zanimivejših komponent filma je vsekakor zanimiv dizajn zvoka, ki gledalcu približa protagonistovo izgubo sluha, pot v svet tišine in njegovo iskanje bližnjic do ponovne vzpostavitve izgubljene kvalitete življenja. V centralni vlogi blesti britanski igralec Riz Ahmed, ki s to vlogo letos lahko konkurira najboljšim in je eden izmed razlogov, zaradi katerega je naslovna stvaritev vredna pozornosti in omembe. 

Ocena

Possessor (2020)

Andrea Riseborough in Possessor (2020), Foto: Neon

Slovenski naslov: -

Država: Kanada, VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: grozljivka, ZF, triler

Dolžina: 103',  Imdb 

Režija: Brandon Cronenberg

Scenarij: Brandon Cronenberg

Igrajo: Andrea Riseborough, Christopher Abbott, Rossif Sutherland, Tuppence Middleton, Sean Bean, Jennifer Jason Leigh

Po zelo obetavnem prvencu Antiviral, o katerem je pred sedmimi leti na blogu nastal ta zapis, smo na naslednji celovečerec Brandona Cronenberga čakali celih osem let. Po debitantski stvaritvi, temačni satiri o s slavo in slavnimi obsedeni družbi, v kateri si ljudje vbrizgavajo odmerke z boleznimi njihovih idolov, se 40-letni Kanadčan vrača s še enim zanimivim konceptom. Ideja, na kateri je zgrajen Possessor moda ni tako edinstvena, saj so možgane in telesa drugih ugrabljali in v različne namene izrabljali v številnih zgodbah, toda variacija te ideje in sama eksekucija sta vsekakor nekaj posebnega. 

Zgodbo postavljeno v nejasno opredeljeno prihodnost doživljamo skozi oči Tasje Vos (še ena odlična vloga Andree Riseborough), zelo posebne morilke, ki dela za skrivnostno organizacijo specializirano za eliminacijo tarč v visoki družbi. Naročniki so običajno ljudje iz ožjega kroga bodoče žrtve, motivi pa so pričakovano človeški – več vsega: denarja, moči, slave...  Tasja je ena izmed najbolj izkušenih morilk organizacije, ki za eliminacijo tarč uporablja posebno metodologijo – v prvi fazi je najprej ugrabljena oseba iz ožjega kroga bodoče tarče, ali nekdo, ki bo do tarče v prihodnosti imel nemoten dostop. Ugrabljencem nato v možgane vgradijo posebno napravico, ki posebej usposobljenim morilcem kakršna je Tasja omogočijo prevzem nadzora nad umom in telesom gostitelja. Zadeva je potem dokaj preprosta, nadzor nad gostiteljem se izvaja v kontrolni sobi, iz katere Tasja in sodelavci s pomočjo posebne, tehnološki sofisticirane čelade nadzirajo gostitelja. Policija po tako orkestriranih umorih tava v temi, saj storilcev in njihovih iracionalnih dejanj ni mogoče povezati s kakšnim posebnim motivom, logiko in, kar je najpomembnejše, naročnikom. 

Toda fokus zgodbe ni na preiskavah teh umorov, saj se zgodbe osredotoča na mikrokozmos glavne antijunakinje  in počasno brisanje meja med njenim zasebnim in poklicnim življenjem. Najbližji ne vedo nič o njenem poklicu – sin Ira živi z očetom, od katerega se Tasja še vedno ni uradno ločila, njun odnos pa je v neki vmesi fazi, ko se vse skupaj lahko obrne v eno ali drugo smer. V dokončno ločitev, ali ponovno združitev. Prizor, v katerem Tasja išče, ali bolje rečeno vadi besede, ki jih bo izrekla ob ponovnem snidenju s sinom ima specifično težo, saj po tej sceni v zraku nekako obvisi spoznanje o vprašljivi skupni prihodnosti. 

Cronenberg mlajši je ustvaril zanimiv, vizualno izpiljen izdelek,  ki šele po ogledu in bolj poglobljeni analizi razkrije skrbno strukturirano zgodbo o iskanju identitete in samosprejemanju. Pogled nazaj nudi bolj jasno sliko, iz katere lahko sklepamo, da iskanje pravih besed v omenjenem prizoru v resnici ni nič drugega, kakor poskus imitacije pristnih čustev. Ko malo bolje razmislim, celotna epizoda, oziroma dan, ki ga protagonistka preživi z družino, nekako napove, da Tasja ni več pripravljena  igrati vlogi žene in matere. Osvobajanje iz okovov normalnosti se kaže tudi v njenem profesionalnem življenju – namesto načrtovane „čiste“ eksekucije s pištolo Tasja raje izbere nož, s katerim brutalno razmesari svojo tarčo. In na tej točki se že lahko vprašamo, ali se Tasja morda bolje počuti v svojih avtarjih? Ali jo dejansko žene vzburjenje, ki jo prevzame med eksekucijo? Morilski nagoni morda najbolje pojasnijo njeno zavzetost in odločnost v nameri, da za vsako ceno sodeluje pri naslednji veliki nalogi. Sploh če vemo, da nato od samega začetka ima težave z nadzorom gostitelja (igra ga odlični Christopher Abbott), ki jih skriva pred sodelavci. Njen dokončni prehod na temno stran je dokončen, ko se njen naučeni odnos do osebnih stvari v škatli, s pomočjo katerih se Tasja vsakič vrača v lastno kožo, v svojo realnost, spremeni. Na koncu je jasno, da je transformacija končana in Tasja je to, kar je globoko v sebi vedno bila – hladnokrvna morilka.

Ocena

David Byrne's American Utopia (2020)

Buoyancy (2019)

Sarm Heng in Buoyancy (2019), Foto: Rafael Winer

Slovenski naslov: -

Država: Avstralija

Jezik: kmerščina, tajščina

Leto: 2019

Žanri: drama, krimi

Dolžina: 93' ,  Imdb 

Režija: Rodd Rathjen

Scenarij: Rodd Rathjen

Igrajo: Sarm Heng, Thanawut Kasro, Mony Ros, Saichia Wongwirot

Migracije so danes ena izmed najbolj vročih tem na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah. Do nas pride le delček zgodb o obubožanih ljudeh, ki v iskanju boljše prihodnosti pogosto ne vedo, v kaj se pravzaprav spuščajo. Tragične zgodbe so izpisane (in se še vedno izpisujejo) na vseh koncih sveta – na ameriško-mehiški meji, ob obalah sredozemskih držav, v morjih jugo-vzhodne Azije... Vse te zgodbe imajo en skupni imenovalec – posameznike pripravljene izkoristiti sočloveka in njegovo nesrečo. Danes je po nekaterih podatkih zgolj na območju jugo-vzhodne Azije v suženjstvo ujetih okoli dvesto tisoč ljudi, ki pod prisilo opravljajo težaško delo v ribiški industriji vredni šest milijard. Eno teh zgodb nam prinaša celovečerni prvenec avstralskega režiserja Rodda Rathjena, ki je festivalskem krogotoku pritegnil nemalo pozornosti, in, med ostalimi, prejel nagrado ekumenske žirije v sekciji Panorama filmskega festivala v Berlinu. 

Buoyancy je zgodba 14-letnem Chakri, v številčni kambodžanski družini odraščajočem fantu, ki za vsako ceno želi pobegniti iz revščine in zase poiskati boljše življenje. Tajska je za mnoge Kambodžane obljubljena dežela, kjer s trdim delom zaslužiš za dostojno življenje in Chakra je trdno odločen v nameri, da zapusti Kambodžo. Jasno je, da praznih žepov ne prideš daleč, toda Chakra s tihotapcem sklene dogovor – denar, ki ga dolguje, bo oddelal v tovarni, v kateri naj bi ga čakala zaposlitev. Toda ko enkrat stopiš na ladjo pod kontrolo tihotapcev in se znajdeš na odprtem morju, šele takrat dojameš resnost situacije in začutiš, da si prepuščen volji oboroženih kriminalcev, ki s teboj lahko počnejo kar hočejo. 

Prav to se zgodi 14-letnem fantu, ki ga zasužnjijo in prodajo lastnikom dotrajane ribiške ladje, na kateri skupaj s še nekaj sotrpini gara od jutra do mraka za kozarec vode in skodelico riža. Rathjenov  film se od fantovega vstopa na ladjo gleda kot prvovrstni triler, ki navkljub ponavljajočim se prizorom težaškega dela na krovu ladje najde načine za ohranjanje napetosti, ki ne pojenja do samega finalnega dejanja. Izkaže se, da je Chakra navkljub rosni mladosti močan in inteligenten fant, kar nas vseskozi navdaja z optimizmom in vliva upanje, da morje vendarle ne bo njegovo zadnje počivališče. Jedro zgodbe je zgrajeno na odnosu med Chakro in zlobnim kapetanom, ki ga usoda trdoživega fanta spominja na pot, ki ga je tudi sam nekoč prehodil. Oba najpomembnejša igralca sta odlična – mladi Sarm Heng je odličen kot Chakra, tajski igralec Thanawut Kasro pa je izjemno učinkovit in prepričljiv zločinec. Buoyancy je enostaven in učinkovit film s tehtnim sporočilom, ki nam približa problematiko, o kateri se, glede na vso resnost, občutno premalo govori. 

Ocena

Îmi este indiferent daca în istorie vom intra ca barbari (2018)

Ioana Iacob in I Do Not Care If We Go Down in History as Barbarians (2018) 

Slo naslov: Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari

Drugi naslovi: I Do Not Care If We Go Down in History as Barbarians

Država: Romunija

Jezik: romunščina 

Leto: 2018

Dolžina: 140',  Imdb

Žanri: drama, komedija

Režija: Radu Jude

Scenarij: Radu Jude

Igrajo: Ioana Iacob, Alexandru Dabija, Alex Bogdan, Ion Rizea, Serban Pavlu, Alfredo Minea

Radu Jude je nedvomno eden pomembnejših delujočih romunskih avtorjev. Režiser je svoj najnovejši film (Uppercase Print, 2020) predstavil na začetku letošnjega leta na filmskem festivalu v Berlinu, jaz pa se s konkretno zamudo lotevam njegovega prejšnjega filma neobičajnega in dolgega naslova: Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari. Te besede je leta 1941 izgovoril takratni predsednik romunske vlade in vojni diktator Ion Antonescu. In s temi besedami je napovedano etnično čiščenje na vzhodni fronti, ki je pripeljalo do masakra v ukrajinskem mestu Odesa, ki so ga na začetku druge svetovne vojne okupirale združene romunsko-nemške sile. Jude z naslovnim filmom naslavlja pogosto zamolčano, neslavno preteklost domovine, saj ne gre pozabiti, da se je Romunija v času druge svetovne vojne približno tri leta bojevala na strani nacistične Nemčije. Nekje v filmu je celo slišati trditev, da je Romunija na sramotnem drugem mestu (takoj za Nemčijo), po številu usmrčenih Judov med drugo svetovno vojno. 

V ta zgodovinski kontekst režiser postavi zgodbo o nastanku predstave, ki jo mlada gledališka režiserka Mariana Marin (Ioana Iacob) želi uprizoriti na prostem, na enemu izmed trgov v središču romunske prestolnice. Ambiciozno zastavljen projekt vključuje številne statiste, zahtevno kostumografijo (v predstavi sodelujejo številni vojaki treh armad) in celo resnična oklepna vozila, koriščena med drugo svetovno vojno. Toda produkcija v nastanku se izkaže za sila zahtevno. Takšnemu tolmačenju romunske zgodovine se zoperstavijo mnogi – od v projektu sodelujočih statistov, do predstavnika kulturnega ministrstva in lokalnih oblasti, ki odobritev dovoljenj in finančnih sredstev pogojujejo z omilitvijo vloge romunske vojske v medvojnimi poboji. 

Jude je zgodbo postavil v format filma o nastajanju filma (oz. gledališke predstave), ki v začetne pol ure testira potrpežljivost gledalca z nejasno začrtano smerjo razvoja zgodbe, kar utegne zmotiti marsikoga, ali celo odvrniti od nadaljevanja z ogledom. Zadeva je toliko bolj zahtevna tudi zavoljo (pre)številnih citiranj različnih filozofov in drugih sodobnih mislecev, ki sicer dobro sledijo idejni orientaciji filma. A ko se zgodba enkrat znajde v začrtani špuri, razumevanje povedanega tudi za nepoznavalca ni zares oteženo. Tisti resni »hook« za gledalca se zgodi, ko predstava iz faze priprav preide v fazo vaj, oziroma aktivnega oblikovanja predstave v nastanku. Takrat do izraza pride premišljen scenarij, ki nam učinkovito približa vedno večje ovire, ki stojijo na poti odločne režiserke in na nek način sooblikujejo predstavo v nastajanju. Skozi njeno odločnost, da predstavo dokonča tako kot je zamišljena, z verno interpretacijo zgodovinskih dejstev, film izpostavi ključno idejo filma – zaskrbljujoče stanje družbe,  v kateri čedalje več posameznikov ne čuti nobenega nelagodja ali sramu ob prebujanju temačnih idej in sprevržene miselnosti. Še več, čedalje več je takih, ki so pripravljeni zagovarjati in spodbujati ideje izpisane med eno najbolj temačnih epizod v zgodovini človeštva. Ena izmed pomembnih sporočilnih niti filma je vzpostavljena skozi prikaz ignorance oblastnikov, ki, ali nimajo intelektualnega potenciala prepoznati pomembnosti tovrstnega ozaveščanja, ali udobno nameščeni v svojih funkcionarskih foteljih oportunistično relativizirajo naraščajočo nestrpnost in sovraštvo. Najboljša kritika splošne družbene klime je zaokrožena z izredno močnim finalnim dejanjem predstave, med katero Jude kamero obrne proti množici in opazuje reakcije gledalcev predstave. Veliko jih navdušeno zaploska ob prihodu nacističnih vojakov in po navijaško spodbujajo »svoje« med rekonstrukcijo zgodovinskega zločina. In ko se režiserkine oči zarosijo, je naše razumevanje njenega počutja popolno.

Ocena

Mangrove (2020)

Small Axe: Mangrove (2020), Foto:BBC

Slovenski naslov: Majhna sekira: Mangrove 

Drugi naslovi: Small Axe: Manegrove

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2020

Žanri: drama, zgodovinski

Dolžina: 127' ,  Imdb 

Režija: Steve McQueen

Scenarij: Alastair Siddons, Steve McQueen

Igrajo: Letitia Wright, Shaun Parkes, Malachi Kirby, Rochenda Sandall, Alex Jennings, Jack Lowden, Gershwyn Eustache Jnr, Gary Beadle, Llewella Gideon, Nathaniel Martello-White

Majhna sekira je projekt, o katerem se  je govorilo še preden se je Steve McQueen vpisal v zgodovino kot prvi temnopolti režiser z oskarjem za najboljši film (12 let suženj, 2013). V zahodnem Londonu rojeni režiser in scenarist, sicer potomec priseljencev s Karibskih otokov (mama je rojena na Trinidadu, oče na Grenadi), je idejo za mini-serijo začel razvijati leta 2010 in nekaj osnutkov je bilo dokončanih že leta 2012. Projekt nato za nekaj časa postavljen na stranski tir, toda McQueen se mu je ponovno vrnil v letu 2015, ko je uvidel, da iz zbranega materiala lahko posname več samostojnih filmov. Zamisel je dokončno uresničena letos – McQueen je pod okriljem BBC-ja in Amazona dokončal pet samostojnih filmov, ki se osredotočajo na zgodovino karibske skupnosti v Londonu med 60-imi in 80-imi leti prejšnjega stoletja. Štiri izmed petih filmov temeljijo na resničnih dogodkih, ena zgodba pa je zgrajena okoli izmišljenih likov in dogodkov.

Prvi v nizu petih filmov z naslovom Mangrove nas pelje v leto 1968, ko je Frank Crichlow (Shaun Parkes) odprl Mangrove, prvo karibsko restavracijo v londonski četrti Nothing Hill. V četrti so svoj dom našle številne družine s Karibov in Crichlowa restavracija je takoj postala priljubljeno zbirališče lokalnega prebivalstva. Tod kmalu po odprtju se začnejo vrstiti racije, zaradi kateri vedno bolj narašča napetost med temnopoltim prebivalstvom in lokalno policijo. Rasistični poročnik Pulley (Sam Spruell) je dirigent rasistično motiviranih vpadov v restavracijo, katerih cilj je provokacija in dokončno zaprtje lokala. Zgodba se poleg Crichlowa osredotoča na več temnopoltih likov: aktivistko Altheo Jones-LeCointe, voditeljico britanske različice Črnih panterjev, pisatelja in aktivista Darcusa Howa, njegovo aktivistično partnerko Barbaro Beese in druge, ki so po nizu vpadov v restavracijo Mangrove in drugih incidentih organizirali protestni shod. Sprva miren shod se je sprevrgel v spopad s policijo, prišlo je do aretacij in sojenja Mangrovski deveterici, ki predstavlja pomemben mejnik v protirasističnem boju britanske črnske skupnosti. 

Oprostilna sodba za deveterico je prvi primer, s katerim je sodna oblast potrdila, ali bolje rečeno priznala obstoj načrtovanega, rasno motiviranega šikaniranja državljanov s strani londonske policije. Verjetno ni potrebno posebej izpostavljati osebno noto, ki jo za McQueena in mnoge Britance karibskih korenin ima projekt Majhna Sekira. Prvi in obenem najdaljši izmed petih filmov je odprl 58. izdajo Newyorškega filmskega festivala, nakar je sledila novembrska televizijska premiera. Mangrove je zgodovinska drama z visoko produkcijsko vrednostjo in pričakovano verno rekonstrukcijo zgodovinskega obdobja – interieri, prizori na prostem, rekviziti, kostumografija, govorjenje in druge do potankosti premišljene podrobnosti nas učinkovito vrnejo na konec 60-ih, v čas ko je institucionalni rasizem bil nekaj povsem običajnega. McQueen je zavestno postavil skupino pred posameznika in se osredotočil na Mangrovsko deveterico z jasnim ciljem približati trenutek in okoliščine, v katerih je prišlo do formiranja kritične mase, ki je sprožila spremembo. Iz te razdrobljenosti na več likov (površni fokus je na lastniku restavracije Mangrove) film sicer izgubi nekaj ostrine, ki bi bila dosežena z osredotočanjem ne enega ali manj likov, vendar je s tem gledalcu približana močna kolektivna izkušnja doživljanja institucionalne diskriminacije. Filmu bi do neke mere lahko očitali preveč striktno delitev na dobre in slabe, rasiste in nerasiste, vendar je obenem potrebno razumeti, da enodimenzionalnost antagonistov odseva splošno klimo britanske družbe s konca 60-ih let prejšnjega stoletja. Zgodba v polnem sijaju zasije v drugem delu, ko spremljamo sodni proces, v katerem najdemo nekaj za sodne drame značilnih vzorcev, skozi katere McQueen ne ustvari samo čustveni vrhunec filma – sodni proces je odlično izkoriščena priložnost za zaokrožitev  motiva institucionalnega rasizma in krasna manifestacija igralskega potenciala prepričljive zasedbe,  med katero posebno mesto pripada odlični Letitii Wright.

Ocena

Moving On (2019)

 Yang Heung-ju & Park Hyeon-yeong in Movin On (2019), Foto:IFFR

Slo naslov: -

Izvirni naslov: Nam-mae-wui yeo-reum-bam

Angleški naslov: Moving On

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina

Leto: 2019

Dolžina: 105',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Yoon Dan-Bi

Scenarij: Yoon Dan-Bi

Igrajo: Choi Jung-Un, Yang Heung-Ju, Park Hyeon-Yeong, Park Seung-Jun, Kim Sang-Dong

Južnokorejski mainstream zadnjih nekaj let le izjemoma uspe ponuditi zgodbe z dodano vrednostjo. Med ponudbo bolj ali manj prevladujejo generične kriminalke, politični in vohunski trilerji, zgodovinski spektakli... Zdi se, da zgodbe vredne gledanja umikajo na neodvisno sceno, kjer mladi, nadobudni ustvarjalci veliko lažje realizirajo svoje projekte. V to kategorijo nedvomno sodi družinska drama Moving on, celovečerni prvenec 30-letne Yoon Dan-bi, režiserkino diplomsko delo na eni izmed južnokorejskih filmskih univerz.

Junaki njene zgodbe so člani običajne korejske družine, ki se v posebnih okoliščinah zberejo v stari družinski hiši. Yoon nam družinske relacije v največji meri približa skozi perspektivo dveh otrok, najstnice Okje in njenega bratca Dongjuja, ki se ob koncu šolskega leta skupaj z očetom preselita v hišo starega očeta, ki ga komaj poznata. Dedek je hudo bolan in čas je, da svoj delež odgovornosti prevzame njun oče. Otroka tako končata v prijetni stari hiši, ki je v družinski lasti že pol stoletja, kjer se počasi privajata na novo okolje in življenje ob dedku, preprostem človeku zelo mirnega značaja. Kmalu izvemo, da pomoč bolnemu očetu ni bila edina motivacija pri odločitvi za preselitev v družinsko hišo – Okja in Dingju se namreč privajata na življenje brez matere, ki se je po ločitvi od njunega očeta odločila za nov začetek. Materino obračanje hrbta je še posebej težko padlo Okji, ki je dovolj stara, da dovolj jasno razume, kaj se dogaja okoli nje. Da dojame zakaj je oče, po zlomu  njegovega malega, nikoli uspešnega podjetja, prisiljen prodajati fejk superge iz njegovega malega, neuglednega kombija. Več sproščenosti in smeha v hišo prinese prihod očetove sestre (tudi ona je v neprijetni fazi ločitve), s katero se Okju dobro ujame, saj v njej najde prijateljico in nadomestno mamo.

Odraščajoča najstnica se poleg tega sooča z lastnimi, za najstniška leta značilni težavami – od negotovosti in nezadovoljstva z lastno podobo, do nerazumevanja s fantom, s katerim se občasno dobiva. Skozi to primarno perspektivo otroka, ki se bliža težavnem prestopu v odraslost, režiserka z veliko senzibilnosti in razumevanja raziskuje življenja treh generacij zbranih pod eno streho. V tem je zelo uspešna tudi zato, ker ji v sodelovanju s krasnimi igralci uspe zgodbo zapolniti z mnogimi pristnimi prizori iz vsakdanjega življenja, skozi katere so liki izoblikovani v ljudi, do katerih ni težko razviti naklonjenosti in razumevanja. Življenje v razpadli družini in finančne zagate starejših, mladi junakinji gotovo ne ponujajo privlačno podobo odraslosti. Prav v tem segmentu me je navdušila prepričljivost, s katero so v univerzalno razumljiv kontekst postavljene napake in nepopolnosti protagonistov, ki jih v seštevku delajo bolj pristne, bolj človeške. Verjetno najboljši kompliment, ki si ga temu odličnemu prvencu podelili nekateri novinarji je ocena, da so občutki ob gledanju podobni  izkušnji gledanja filmov japonskega  mojstra Hirokazuja Kore-edaja. Za mlado, obetavno avtorico, je takšna primerjava nedvomno veliko priznanje in spodbuda za nadaljnje piljenje lastnega filmskega izraza. Film je nenazadnje prejel več nagrad na pomembnem južnokorejskem festivalu v Busanu in nagrado Bright Future Award v Rotterdamu. Toplo priporočam.

Ocena

Mila (2020)

aka Apples

Aris Servetalis in Mila (2020), Director: Christos Nikou

Slo naslov: Sadeži pozabe

Drugi naslovi: Apples

Država: Gračija, Poljska, Slovenija

Jezik: grščina

Leto: 2020

Dolžina: 91',  Imdb

Žanri: drama, komedija

Režija: Christos Nikou

Scenarij: Christos Nikou, Stavros Raptis

Igrajo: Aris Servetalis, Sofia Georgovasili, Anna Kalaitzidou, Argyris Bakirtzis

Nagrada vodomec za najboljši film tekmovalnega sporeda 31. Liffa je pripadla grško-poljsko-slovenski koprodukciji Sadeži pozabe. Celovečerni prvenec grškega režiserja in scenarista Christosa Nikouja, samoukega filmarja, ki se je, med drugim, v vlogi pomočnika režije kalil pri slavnem rojaku Yorgosu Lanthimosu in še slavnejšem Richardu Linklaterju, je po premieri v Benetkah in dobrem sprejemu v Torontu prišel tudi na sočno stran Alp, čeprav smo ga zaradi epidemije lahko gostili zgolj v naših domovih. 

Prav epidemija je ena pomembnejših sestavin Sedežev pozabe, saj je eden pomembnejših elementov zgodbe postavljene v čas, ki ga lahko opredelimo kot nedavno preteklost, hitro šireča se amnezija, s katero se spopada vedno več ljudi. Žrtve skrivnostne bolezni se naenkrat znajdejo v stanju, ko več ne vedo kdo so, kaj delajo in od kje prihajajo. In če v trenutku ko se to zgodi s seboj ne nosijo dokumentov, je zadeva toliko bolj resna, a vseeno rešljiva, saj izgubljeno identiteto lahko povrnejo partnerji, sorodniki ali prijatelji. Težava je težje rešljiva, če se kaj takega zgodi kakemu samotarju brez prijateljev in sorodnikov, glede na število novih primerov pa je obenem vedno večja možnost, da je tudi tiste, ki lahko nekoga identificirajo, napadel virus pozabe. Naraščajoče število primerov narekuje odpiranje novih bolnišničnih oddelkov, na katerih izvajajo programe vzpostavljene za pomoč ljudem brez identitete, s katerimi paciente s popolno amnezijo počasi vključujejo nazaj v življenje. Za takšne težje primere je edina rešitev nov začetek – počasna graditev identitete skozi skrbno načrtovan program ustvarjanja novih spominov, s katerimi pacienti postopoma gradijo novo identiteto.

Top zvok, ki ga slišimo v prvem kadru prihaja iz sobe, v kateri glavni junak, 40-letni Aris, z glavo preizkuša trdoto sten njegovega stanovanja. V teh uvodnih minutah se seznanimo z depresivnim stanjem našega junaka, med tem ko v ozadju odmevajo medijska poročila o epidemiji in odpiranju novih bolnišničnih oddelkov za paciente z amnezijo. Izhodišče za še eno značilno grško mešanico drame in komedije absurda je tako vzpostavljeno – Sadeži pozabe so namreč film, ki dodatno napenja jadra novega grškega vala (v medijih prevladuje termin „čudaški val“), s suvereno konstrukcijo samosvojega sveta, v katerem veljajo neke druge zakonitosti. 

Ena izmed kvalitet Sadežev pozabe  je enostavnost in neprisiljenost, s katero gledalci sprejemamo pripovedno logiko in pravila, ki jih pred nas postavi zgodba. Režiserja Christosa Nikouja so v nekem intervjuju spraševali, ali se je med pisanjem zgodbe konzultiral z medicinsko stroko. Odgovor je bil negativen, saj je od samega začetka izhajal iz predpostavke, da za razumevanje in sporočilno prepričljivost ne potrebuje znanstveno usmerjenega pristopa. Sam se s takšno izbiro ne bi mogel bolj strinjati, saj med ogledom v nobenem trenutku nisem podvomil v kredibilnost dogajanja ali motivacije protagonistov. Nikou z veliko elegance in enostavnosti vodi zgodbo, ki v pravem ritmu, sproti, ponuja odgovore na vprašanja, ki nas begajo in lepo zlaga s subtilnim humorjem prepletena vzročno-posledična sosledja, skozi katera spoznavamo svet glavnega junaka in se z njim vedno bolj identificiramo. Čeprav razplet misterija okoli junakove amnezije lahko naslutimo že prej, pričakovanost ponujenih odgovorov filmu ne škodi in mu ne odvzame niti kanček čustvenega naboja. Sadeži pozabe so film subtilnega čustvovanja, drobnih nasmehov, previdnega optimizma in vedno prisotne melanholije, skozi katere Nikou raziskuje občutke povezane z izgubo, identiteto, selektivnostjo spomina, ter načine na katere ti občutki definirajo naš obstoj. 

Ocena

Martin Eden (2019)

Luca Marinelli in Martin Eden (2019), Foto: Tiff

Slovenski naslov: Martin Eden

Država: Italija

Jezik: italijanščina

Leto: 2019

Žanri: drama, romantični

Dolžina: 129',  Imdb 

Režija: Pietro Marcello

Scenarij: Maurizio Braucci, Pietro Marcello, Jack London (knjiga)

Igrajo: Luca Marinelli, Jessica Cressy, Denise Sardisco, Vincenzo Nemolato, Carmen Pommella, Carlo Cecchi

Beli očnjak je za mnoge prva knjiga, na katero povežemo lik in delo ameriškega pisatelja Jacka Londona. Številne adaptacije te velike knjižne uspešnice so naredile svoje, toda London je avtor, ki nam je zapustil  še veliko izvrstnih del. Pisateljev delno biografski roman Martin Eden je najprej v več delih izhajal v neki literarni reviji, leta 1909 pa je prvič objavljen kot celota. Prva filmska adaptacija je po podatkih dostopnih na spletišču Imdb prišla davnega leta 1914, leta 1942 so posneli Pustolovščine Martina Edena z Glennom Fordom in Claire Trevor, v 70-ih letih pa so svojo filmsko različico romana dodali še Rusi. Dobro stoletje po izidu knjige smo dobili nedvomno najbolj impresivno adaptacijo romana v režiji italijanskega režiserja Pietra Marcella, uveljavljenega avtorja dokumentarnih filmov, ki je z naslovnim podpisal svoj drugi igrani celovečerec.

Njegova razmeroma svobodna adaptacija je postavljena na italijanski jug, na širše območje Neaplja in  nima jasno določenega zgodovinskega obdobja, a je v zgodbi najbolj izrazito čuti vzdušje 60-ih in 70-ih let prejšnjega stoletja. Marcello je zgodbo zabeležil na 16mm filmski trak, ki s svojo zrnato mehkobo učinkovito obuja duh preteklih časov. Ljubezen je gonilna sila številnih zgodb in tudi za revnega mornarja Martina Edena bi se marsikaj v življenju razpletlo drugače, če ne bi srečal lepe Elene. Spoznal jo je po naključju – iz rok nasilneža je rešil mladenkinega brata in premožna meščanska družina ga je v zahvalo povabila na kosilo. Bila je to ljubezen na prvi pogled, pomembno vlogo v Martinovem vsesplošnem navdušenju nad mlado Eleno pa je odigrala njena olika in izobraženost. Odprti mladenič je v hipu vedel, da želi biti del visoke družbe in uživati v pisani besedi, slikarstvu, glasbi... Ti privilegiji višjih slojev so kot magnet privlačili inteligentnega mornarja, ki je z velikim navdušenjem začel odkrivati književnost, ki ga je nato prevzela do te mere, da je tudi sam sklenil postati pisatelj. Navkljub dejstvu, da so ga vsi, vključno z njegovo preljubo Eleno opozarjali, da je za kaj takega premalo izobražen in brez pravega potenciala. Toda že ob tistem prvem kosilu v visoki družbi je bilo očitno, da je Martin človek pronicljivega duha, ki zna prepoznati zakonitosti, na katerih počiva družbena struktura in hierarhija. Ko začuti tiho obsojanje njegovega neuglajenega uživanja v hrani, ki so jo predenj postavili gostitelji, le-te preseneti z malo filozofsko domislico, katere ključna elementa sta žemljica in omaka v njegovem krožniku.

Že ta preblisk je nekako napovedal, da imamo opravka z delom, ki nam na krožnik bo naložilo veliko več od klasične romantične zgodbe. Martin Eden je fascinantna adaptacija literarnega dela, s katero je Pietro Marcello ustvaril kompleksno fuzijo različnih motivov, ki iz domene osebnega videnja sveta naslavljajo večja in pomembnejša socialna vprašanja. V liku glavnega junaka, posebneža, ki pooseblja idejo individualizma in samosvojega, unikatnega pogleda na svet, je vzpostavljena ideja soočenja posameznika z družbo. Ta samouki pisatelj v interakciji s svetom počasi prepoznava pomembna socialna vprašanja in mehanizme, ki regulirajo družbeni red. Ugotovitve so jasne – vsesplošna razgledanost, izobrazba in kultura so manjkajoče sestavine, ki delavskemu razredu preprečujejo boljše življenje, kontrola teh dobrin pa je eno izmed močnejših orodij v rokah vladajoče kaste, katere glavni in edini cilj je ohranitev trenutnega razmerja moči.  Izpostaviti velja tudi na videz kontradiktorno kritiko individualizma, ki jo slišimo iz ust samega glavnega protagonista, ki na neki točki ugotavlja, kako zelo blizu sta individualizem in konformizem, četudi sam, skupaj s svojimi najtesnejšimi sodelavci, v kasnejši fazi življenja postane ogledni primer pravilnosti v mladosti izraženih prepričanj.  Martin Eden je film, v katerem premišljeni vizualni koncept ima še kako pomembno vlogo – poleg že omenjene odločitve za 16mm filmski trak je potrebno izpostaviti še kostumografijo in scenografijo, ki pomagata v časovni nedoločljivosti in univerzalnosti zgodbe, vse skupaj pa je obogateno s prepričljivimi montažnimi rešitvami v odsekih, v katerih se igrane komponente všečno prepletajo z resničnimi arhivskimi posnetki.  Vse skupaj s svojim izvrstnim nastopom zaokroži glavni igralec Luca Marinelli (nagrada za najboljšega igralca v Benetkah), ki nam je izvrstno približal vso kompleksnost naslovnega junaka.

Ocena

Sheytan vojud nadarad (2020)

aka There Is No Evil

Sheytan vojud nadarad / There Is No Evil (2020), Foto: Liffe

Slo naslov: Zlo ne obstaja

Drugi naslovi: There Is No Evil

Država: Iran, Nemčija, Češka

Jezik: perzijščina 

Leto: 2020

Dolžina: 151',  Imdb

Žanri: drama

Režija: Mohammad Rasoulof

Scenarij: Mohammad Rasoulof

Igrajo: Ehsan Mirhosseini, Kaveh Ahangar, Mahtab Servati, Mohammad Valizadegan, , Shaghayegh Shourian, Alireza Zareparast, Salar Khamseh, Darya Moghbeli, Mohammad Seddighimehr, Jila Shahi, Baran Rasoulof

Mohammad Rasoulof je eden vidnejših iranskih filmarjev, ki v svojih filmih kritično pretresa pomembna družbeno-politična vprašanja. Kritična drža mu je v domovini prinesla nemalo težav, saj je Rasoulof eden izmed več pomembnih iranskih avtorjev, proti kateremu so iranske oblasti vodile ali še vodijo sodne procese. Številni mediji so v zadnjih letih pogosto poročali o politično motiviranih procesih zoper iranske filmarje in verjamem, da je povprečen poznavalec dogajanja na  mednarodni filmski sceni seznanjen s težavami iranskih avtorjev. Najnovejše informacije pravijo, da je Rasoulof  marca letos zaradi treh filmov  (ki so po mnenju sodišča protidržavna propaganda) obsojen na enoletno zaporno kazen in dveletno prepoved snemanja filmov.  

Med najodmevnejša dela danes 47-letnega režiserja sodijo: Zbogom (Bé omid é didar, 2011), zgodbo o odvetnici, ki poskuša pridobiti vizum za izstop iz države, po kateri je prišel Rokopisi ne gorijo (Dast-neveshtehaa nemisoosand, 2013), film navdihnjen z resničnimi dogodki, ki v fokus postavi dva agenta državne tajne službe s posebni nalogami – med zadolžitvami so nadzor, teroriziranje in celo likvidacije disidentov in drugih uporniških intelektualcev. V naslednjem filmu, A Man of Integrity (Lerd, 2017), o katerem sem pred časom poročal tukaj, je v ospredju boj malega človeka in njegove družine s sistemsko korupcijo. Zlo ne obstaja je njegov najnovejši celovečerec, za katerega je v Berlinu prejel najvišje odličje - berlinskega zlatega medveda.    

Ob ogledu naslovnega se je še enkrat izkazalo, da se je v ogled najbolje spustiti z minimalnimi informacijami o vsebini ali temi filma. Zlo ne obstaja namreč sestavljajo štiri neodvisne zgodbe, katerih rdeča nit je smrtna kazen, obravnavana iz različnih perspektiv, iz zornega kota protagonistov, ki so poznali nesrečneže obsojene na smrtno kazen, ali so na različne načine, kot del državnega aparata, vpleteni v eksekucijo kakšnega izmed teh obsojencev. 

Prva zgodba v ospredje postavlja družinskega človeka, predanega očeta, može in sina, ki z veliko ljubezni in topline skrbi za svoje najbližje. Morda je prav zato zadnje dejanje prve epizode tako pretresljivo, a obenem izjemno premišljeno, saj vsak drobni, skrbno izbrani detajl, na svoje mesto postavi subtilne namige, ki smo jih bili deležni na poti k sklepnemu dejanju. 

V drugi zgodbi je v ospredju vojak, ki se ne more sprijazniti z ukazom, s katerim ga izberejo, da na zadnji sprehod popeljal obsojenca na smrt. Na drugo zgodbo se neposredno navezuje zgodba še enega vojaka, ki zavoljo izpolnitve enakega ukaza dobi tri dni dopusta, ki jih bo preživel v družbi svoje ljubezni. Film sklene četrta zgodba,  v kateri smo priča prihodu v tujini živeče mlade ženske na obisk sorodnikom v Iranu. Obisk razkrije dolgo let varovano družinsko skrivnost in dalekosežne posledice upora proti sistemu.

Prevpraševanje slepega sledenja črki zakona, upoštevanje odredb in odločb totalitarnega režima in vsakršno delovanje usmerjeno v brezpogojno spoštovanje smernic, ki jih pred posameznika postavi sistem, so ena izmed temeljnih točk, na katerih Rasoulof gradi zgodbo in skozi katero vse razmišljajoče sodržavljane poziva k razmisleku. Ta vprašanja so univerzalna do te mere, da jih brez težav, v morda nekoliko blažjih oblikah, lahko apliciramo na prav vsako okolje. Zlo ne obstaja je film, ki odlično ustvarja okoliščine za konflikt med nepisanimi, človeškimi vrednotami in v vedenjske vzorce državljanov vkodirano obvezo spoštovanja zakonov in pravil. Film, ki nas sili v razmislek o tem, kdaj je potrebno zanemariti tisto, kar se od nas pričakuje in pustiti prirojenim nagonom, da nam pokažejo pot. V času, ko zametki totalitarnih režimov postajajo evropski trend, je vloga filmov kakršen je naslovni, toliko pomembnejša.      

Ocena

Kajillionaire (2020)

Evan Rachel Wood, Richard Jenkins & Debra Winger in Kajillionaire (2020), Foto: Focus Features

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina 

Leto: 2020

Žanri: drama, komedija, krimi

Dolžina: 104' ,  Imdb 

Režija: Miranda July

Scenarij: Miranda July

Igrajo: Evan Rachel Wood, Richard Jenkins, Gina Rodriguez, Debra Winger 

Filme Mirande July so po izjemnem prvencu Jaz in ti in vsi, ki jih poznava (Me and You and Everyone We Know, 2005) vedno pričakam s posebnim optimizmom in veseljem. Kajillionaire je (na žalost) šele tretji celovečerec multitalentirana umetnice, ki se poleg filma ukvarja s pisanjem, glasbo, multimedijskimi projekti za gledališče...  Šest let po odmevnem prvencu je posnela svojo drugo dolgometražo Future in šele letos, celih devet let kasneje smo dočakali Kajillionaire, ki je obenem prvi film, v katerem sama ni odigrala eno izmed glavnih vlog. 

V središču zgodbe je tričlanska družina Dyne: oče Robert (Richard Jenkins), mama Theresa (Debra Winger) in njuna 26-letna hčerka (Evan Rachel Wood). Za njenim neobičajnim imenom Old Dolio se skriva zanimiva zgodba, kar je nekako pričakovano, glede na življenjski slog družine Dyne. Dynovi se namreč od nekdaj preživljajo z drobnimi prevarami in goljufijami, toda v zadnjih letih je prebijanje iz meseca v mesec postalo sila zahtevna naloga. Do te mere, da je sicer zelo razumevajoči najemodajalec po treh neplačanih najemninah izgubil potrpljenje, zato družina za ohranitev strehe nad glavo nujno potrebuje 1500 dolarjev. Tu do izraza pride hčerkina kreativnost – Old Dolio skuje načrt, s katerim bodo od letalske družbe iztržili odškodnino, ki jih bo rešila iz zagate. Toda v ta načrt se po privolitvi njenih staršev vključi mlada in privlačna Melanie (Gina Rodriguez), ki postane sprožilec sprememb v ustaljeni družinski dinamiki. Old Dolio je sprva doživlja kot grožnjo, vendar jo prav prisotnost avtsajderke počasi sili v treznejšo presojo njenega odnosa s starši.  

Disfunkcionalne družine so neizčrpen vir zanimivih zgodb in Miranda July je filmarka, ki se na tem teritoriju počuti kot riba v vodi. Čustveno jedro naslovne zgodbe je sezidano na temeljih (ne)odnosa staršev do njune edine potomke Old Dolio, ki med odraščanjem, pa tudi kot odrasla ženska, ni bila deležna topline, s kakršno starši otrokom običajno izkazujejo ljubezen in naklonjenost. July se starševstva in družinskih vezi loteva na specifičen način, ki od gledalca zahteva nekaj tolerance do čudaškega, kanček pustolovskega duha in nagnjenosti k sočustvovanju z nesrečnimi liki. Old Dolio je takšen lik – od samega rojstva tretirana kot projekt, orodje v rokah njenih staršev, je zrasla v žensko omejenega čustvenega razpona. Evan Rachel Wood všečno interpretira lesenost junakinje (v nekem trenutku sem zlobno pomislil, da je navdih našla v zgodnjih vlogah Keanuja Reevesa), iz katere po kontaktu z dostopnejšo, človeško avtsajderko na površje privrejo desetletja potlačenih čustev. July nas skozi ta proces pelje z zanjo značilnim mešanjem komedije in drame, skozi situacije in dialoge, v katerih se zgodba prefinjeno suče med nerodno komičnostjo in resnostjo, včasih v enem samem prizoru, eni sami dialoški vrstici. Pomembno je poudariti, da je July na voljo imela krasne igralce, s katerimi je gotovo lažje uresničila svoje zamisli. Tudi zato ji je še enkrat uspelo ustvariti zgodbo z neobičajnim, rahlo surrealističnim vzdušjem, polno bizarnih, ekscentričnih trenutkov, neke vrste miniaturno pravljico, ki bi se navkljub vsem posebnostim lahko odvrtela tudi v resničnem življenju. Štorijo, ki pod tančico zabavne čudaškosti govori o ljubezni in človekovi neustavljivi potrebi po povezovanju z drugimi ljudmi.

Ocena

Papa, sdokhni (2018)

aka Why Don't You Just Die!

Aleksandr Kuznetsov & Evgeniya Kregzhde in Papa, sdokhni (2018), Foto PÖFF

Slo naslov: Umri že enkrat!

Drugi naslovi: Why Don't You Just Die!

Država: Rusija

Jezik: ruščina

Leto: 2018

Dolžina: 99' ,  Imdb

Žanri: krimi, drama, triler

Režija: Kirill Sokolov

Scenarij: Kirill Sokolov

Igrajo: Vitaliy Khaev, Aleksandr Kuznetsov, Evgeniya Kregzhde, Mikhail Gorevoy, Elena Shevchenko

V zadnjem obdobju skoraj vse omembe vredne filmske dosežke podpisujejo bodisi debitanti, bodisi razmeroma neznani avtorji, v začetnih fazah svojega umetniškega udejstvovanja. V eri epidemije večina uveljavljenih režiserskih imen čaka neke boljše čase in možnost, da svoje filme pošlje v kino dvorane, kar povprečnem filmskem odvisnežu ponuja več prostora za raziskovanje potenciala novih avtorjev in spregledanih del iz bližnje in daljne preteklosti. Eden teh nizkoletečih biserov dolgega dometa je ruski Umri že enkrat! (Papa, sdokhni), debitantska celovečerna stvaritev danes 31-letnega Kirilla Sokolova, ki s(m)o ga lahko videli tudi v sklopu lanskega Grossmanna v Ljutomeru.

Sokolov je ustvaril netipičen ruski film, v katerem lahko prepoznamo rodbinske vezi s stvaritvami Quentina Tarantina, Siona Sona, Guyja Ritchija, Sergia Leoneja... Kvaliteten ruski film običajno povezujemo z art dramami uveljavljenih režiserskih imen in novih nadebudnih avtorjev, zato je toliko bolj razburljivo na tako nepričakovanem koncu odkriti tako lep primer žanrskega filma. 

Uvodni kader filma predstavi mladeniča v puloverju z logotipom Batmana, ki bo vsak hip stisnil zvonec ob vratih nekega stanovanja. Za hrbtom stiska kladivo, s katerim očitno ne planira pribiti nekaj žebljev v razmajano pohištvo. Že ta lepo režirana uvodna sekvenca razkrije, da bi mladenič za oreh, ki ga planira streti, moral vzeti večje kladivo. Vrata mu namreč odpre krepak možakar, s katerim bi se marsikdo z veliko previdnosti, če sploh, spustil v kakršenkoli konflikt. Izkaže se, da je možakar oče fantove punce, povrh vsega še policijski inšpektor, ki takoj začuti napetost v zraku. Fanta povabi v stanovanje, kjer bosta skupaj počakala na prihod hčerke/punce. Toda mladenič ni prišel, da bi ob kavi bolje spoznal starše ženske, ki jo ljubi. Njegova nakana je veliko bolj resna, celo smrtonosna, za njo pa se skrivajo zelo resni razlogi. 

Umri že enkrat! je lep dokaz, da je tudi z skromnimi finančnimi sredstvi mogoče posneti odličen film. Zadevo do posneli na le nekaj lokacijah (večino prizorov v nekem stanovanju), a z veliko dozo inovativnosti in občutka za zlaganje vizualno razburljivih sekvenc, ob katerih enostavno ni prostora za dolgčas. Radodarna v doziranju splaterja, domiselna in duhovita v detajlu, ta v odličnem tempu razvijajoča se zgodba ne stavi na Ritchijevski recept številnih preobratov, ki ženejo zgodbo. Sokolov je bolj racionalen pripovedovalec, ki za visok razvedrilni moment potrebuje le eno torbo z denarjem, enega naivneža mehkega srca, eno razvajeno mladenko in nekaj korumpiranih policistov. Selekcija igralskega kadra je odlična, saj vsak prispeva prav tisto, kar zgodba potrebuje – Vitali Khayev odlično pooseblja trdoživega patriarha, stebra družine in družbe, ki v navezi s svojimi policijskimi kolegi povzema koruptivno strukturo ruske družbe. Aleksandr Kuznetsov je njegov učinkovit antipod – naiven, vendar trdoživ mladenič, ki s kladivom v roki stopi na pot maščevanja, tlakovano z zlaganimi dejstvi in ljubeznijo do mladenke vprašljivih moralnih nazorov. Rezultat njegovih prizadevanj je krvav, komičen, razburljiv in sila kratkočasen film, ob katerem sem se odlično zabaval. Dvojno podčrtavam ime Kirill Sokolov in že nestrpno čakam naslednji film, ki bo, upam, potrdil tu demonstriran talent.

Ocena

Lynn + Lucy (2019)

Roxanne Scrimshaw & Nichola Burley in Lynn + Lucy, Foto: BBC Films

Slovenski naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama

Dolžina: 90',  Imdb 

Režija: Fyzal Boulifa

Scenarij: Fyzal Boulifa

Igrajo: Roxanne Scrimshaw, Nichola Burley, Christopher Patrick Nolan, Jack Shalloo, Jennifer Lee Moon

Mladi britanski režiser Fyzal Boulifa je v zadnjem desetletju posnel več odmevnih kratkih filmov, priložnost za ogled njegovega debitantskega celovečerca Lynn + Lucy pa je najprej ponujena obiskovalcem lanskega festivala v San Sebastianu. Gre za pozornosti vreden prvenec, ki v okvirjih subtilne melodrame nudi poglobljeno karakterno študijo prvoimenovane junakinje. 

Lynn je od otroštva neločljivo povezana z Lucy, ki ji ni nikoli obrnila hrbta. Sama namreč ni nikoli bila pretirano popularna med sovrstniki, vendar je kot zaprta in nesamozavestna najstnica ob sebi vedno imela Lucy, ki je bila vse tisto, kar ona ni – uporniška, igriva, privlačna, v dejanjih pogosto nepremišljena – Lucy je poosebljala divjo, nikoli izraženo plat sramežljive Lynn. Vemo, da se mladostniška prijateljstva med odraščanjem pogosto znajdejo na preizkušnji, toda njuno prijateljstvo je preživelo tudi to zahtevno obdobje. Morda je malce presenetljivo, da je Lynn bila tista, ki je pri 16-ih zanosila in se poročila z očetom njenega otroka. Zdaj, ko sta obe na pragu 30-ih in ko je tudi Lucy povila svojega prvega potomca se zdi, da nič več ne more zamajati njunega odnosa. A nato udari tragedija, po kateri se zgodi prav to – Lynn soočena z lastnimi dvomi in zunanjimi vplivi začne prevpraševati svoj odnos z Lucy.      

Lynn + Lucy nadaljuje tradicijo odličnih otoških kuhinjskih (kitchen sink) dram, ki se v slikanju vsakdanjika malih, nepomembnih ljudi, poskušajo čim bolj približati resničnemu življenju. Ena izmed idej naslovnega je izpostaviti kontrast med resničnim življenjem in agresivno, glamurozno, masovno konzumirano pop kulturo, ki potrošnika usmerja proti nedosegljivim, največkrat zgrešenim standardom. Mediji danes imajo zelo velik vpliv na življenjski slog posameznika in zdi se, da nas Fyzal Boulifa s subtilnimi namigi (Lynn med hišnimi opravili večkrat pokaže zatopljeno v resničnostne šove in lifestyle oddaje) želi opozoriti, od kod prihaja  sprememba v njenem odnosu do Lucy. Človekovo vedenje je pač kompleksna reč in pričujoča zgodba lepo slika to večplastnost. Z relativno preprostimi prejemi in observacijami o Lucyjini nepripravljenosti za materinsko vlogo je posejana klica nezaupanja, ki Lynn vedno bolj oddaljuje od Lucy. 

Lynn naenkrat potrebuje novo identiteto in nov odmerek samozavesti, ki ga na njeno žalost poišče na povsem neprimernem naslovu. Pri ljudeh, ki je nikoli niso razumeli, ki so jo vedno imeli za manjvredno in jo zdaj pustijo blizu le zato, ker se je nehote znašla v središču zgodbe, ki buri duhove lokalne skupnosti. V danem položaju se Lynn prvič odloči, ne ubogati srce – vodena z lažnim občutkom čredne pripadnosti meni, da je končno naredila korak v pravo smer in se z novonajdeno samozavestjo postavila na pravo stran. Njena preobrazba se zgodi v najslabšem možnem trenutku za Lucy, ki jo zlom prijateljstva z Lynn potisne čez rob. 

Ena izmed pomembnejših kvalitet filma je prepričljivost, s katero igralski kader portretira pomembnejše like – prizemljeno, z občutka za človeške iracionalnosti in nepopolnosti. Režiser pokaže izpiljen čut za opazovanje topografije obraza in telesne mimike protagonistov, ki odlično kanalizirajo njihovo notranje počutje. V tem segmentu prednjači odlična debitantka Roxanne Scrimshaw, ki ji v prvem pojavljanju pred kamero uspe izjemen dosežek – njena Lynn prepriča v vseh aspektih in potrdi režiserjevo prepričanje, da iz takšni vlogi največ lahko naredi pravilno selekcionirana neprofesionalna igralka. Lynn + Lucy je t.i. „slice of life,“ ki z nami ostane še dolgo po ogledu in debitantski dosežek, s katerim Fyzal Boulifa napoveduje, da od njega v prihodnosti lahko pričakujemo velike stvari. 

Ocena