Prikaz objav z oznako 2009. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako 2009. Pokaži vse objave

sobota, 20. januar 2018

Daddy Longlegs (2009)

Foto: IFC Films


Slo naslov: -
Drugi naslovi: Go Get Some Rosemary
Država: ZDA
Jezik: angleščina 
Leto: 2009
Dolžina: 100'Imdb
Žanri: drama, komedija
Slo recenzija: -
Režija: Benny Safdie, Josh Safdie
Scenarij: Ronald Bronstein, Benny Safdie, Josh Safdie 
Igrajo: Ronald Bronstein, Alex Greenblatt, Sage Ranaldo, Frey Ranaldo, Eleonore Hendricks 


[ENG]


After months of being alone, sad, busy, sidetracked, free, lofty, late and away from his kids, Lenny, 34 with graying frazzled hair, picks his kids up from school. Every year he spends a couple of weeks with his sons Sage, 9, and Frey, 7. Lenny juggles his kids and everything else all within a midtown studio apartment in New York City. He ultimately faces the choice of being their father or their friend all with the idea that these two weeks must last 6 months. In these two weeks, a trip upstate, visitors from strange lands, a mother, a girlfriend, "magic" blankets, and complete lawlessness seem to take over their lives. The film is a swan song to excuses and responsibilities; to fatherhood and self-created experiences, and to what it's like to be truly torn between being a child and being an adult. - Written by Josh and Benny Safdie

Ocena


sobota, 1. julij 2017

Le roi de l'évasion (2009)



Slo naslov: -
Angleški naslov: The King of Escape
Država: Francija
Jezik: francoščina
Leto: 2009
Dolžina: 93',  Imdb
Žanri: avantura, komedija 
Režija: Alain Guiraudie
Scenarij: Alain Guiraudie, Laurent Lunetta
Igrajo: Ludovic Berthillot, Hafsia Herzi, Pierre Laur,Luc Palun, Pascal Aubert, François Clavier

[SLO]


Ne vem za vas, ampak meni je že ideja: »kaj če bi naš junak prodajal traktorje?« v osnovi zelo smešna. Ne avtomobile ali zavarovalniške police, traktorje. Že ta poklic nam da vedeti, da bo ta komedija nekoliko drugačna. Kako drugačna, si nisem niti zamišljal…
Uf, tako čudaškega filma pa že dolgo ne. Okej, da Ludovic, možakar srednjih let in povrh vsega še homoseksualec, prodaja traktorje je smešno, da pa drugo polovico filma, ko je na begu pred zakonom, skače le še v gatah in s tem razkazuje svoj odvečni špeh ... -Cosmopapi

[ENG]


Armand, a man who sells farm machines in the country, is a popular middle-aged homosexual. Just as he was getting sick of life, he falls in love with a young girl called, Curlie, and goes on the run from her parents and the police.


Ocena


četrtek, 20. december 2012

Deadfall, Grabbers, Sil jong


Deadfall



Režija: Stefan Ruzowitzky
Scenarij: Zach Dean
Igrajo: Eric Bana, Olivia Wilde, Charlie Hunnam, Sissy Spacek, Kris Kristofferson
Leto: 2012
Trajanje: 95 minut
Žanr: Krimi, Triler, Drama
Država: ZDA

Manjši padec koncentracije na poledeneli cesti je dovolj, da se zaletiš v nepričakovano oviro. V medveda, recimo. Čeprav je srna bolj verjetna opcija. In prav to se zgodi druščini, ki je oropala neko igralnico. Šofer je takoj mrtev, njegova sostorilca,  Addison (Bana) in Liza (Wilde), pa se izvlečeta z manjšimi odrgninami. Kjer je denar, so tudi trupla in mrtvemu šoferju se kmalu pridruži še nesrečni policist, ki je slučajno pripeljal mimo in opazil prevrnjeno vozilo. Ustrelil ga je Eric Bana, ki kifeljcu ni želel pojasnjevati porekla denarja v uničenem vozilu. Nekaj sto kilometrov stran se propadli boksar Jay po prestani kazni poslavlja od svojih zaporniških tovarišev. Jayjeva prioriteta je vzpostavitev skrhanih družinskih odnosov, zato odrine proti severu, v rojstno mesto, tik ob kanadski meji. Snežni metež in zaprte ceste ga prisilijo v nenačrtovan postanek, med katerim nenačrtovano pristane v postelji z Lizo, mično ubežnico iz začetka zgodbe. Jayju se seveda niti ne sanja, da so njena dejanja del načrta, ki je nastal v kooperaciji z njenim roparskim partnerjem. Po odjavni špici dejansko nisem mogel verjeti, da je  Deadfall podpisal Stefan Ruzowitzky, režiser, ki nas je pred leti navdušil z odlično vojno dramo Ponarejevalci (Die Fälscher, 2007). Edina svetla točka tega bledega slikosuka je dober nastop Erica Bane, vse ostalo pa je najbolje čimprej pozabiti.




Grabbers



Režija: Jon Wright
Scenarij: Kevin Lehane
Igrajo: Richard Coyle, Ruth Bradley, Russell Tovey, Lalor Roddy
Leto: 2012
Trajanje: 94 minut
Žanr: Komedija, ZF, Triler
Država: VB, Irska

In vino veritas je latinska fraza, ki jo vsi dobro poznamo. In Irci so narod, ki se je verjetno najbolj približal resnici. Tako ekstremno blizu, da so za potrebe te znanstveno fantastične komedije frazo celo nekoliko preoblikovali. Ta se po novem glasi: V alkoholu je odrešitev. Dobesedno. Ko se prebivalci majhne ribiške vasice na odročnem otoku soočijo z invazijo krvoločnih stvorov z močno željo po človeški krvi, se zdi, da so vsi v vasi obsojeni na smrt. Preiskavo vodita policist Ciarán O'Shea (Richard Coyle) in njegova nova sodelavka Lisa, ki je poslana iz prestolnice, kot zamenjava za policista na enomesečnem dopustu. Policista s pomočjo mladega zdravnika in lokalnega pivskega šampiona odkrijeta, da je najboljša zaščita pred golaznijo alkohol v krvi. Zato pod pretvezo nenapovedane proslave zberejo vaščane v edini krčmi na otoku in družno začnejo krepiti svoje obrambne mehanizme. Komično, kratkočasno in zabavno, z všečnimi liki in cool pošastmi.     




Sil jong



Drugi naslovi: Missing
Režija: Kim Sung-Hong
Scenarij: Kim Young-Ok
Igrajo:  Moon Sung-Geun, Choo Ja-Hyun, Jeon Se-Hong, Nam Moon-Chul
Leto: 2009
Trajanje: 98 minut
Žanr: Triler
Država: J. Koreja

O tem južnokorejskem eksploatacijskem horor-trilerju sem slišal nekaj pozitivnih mnenj in ker lep čas nisem videl nič podobnega iz tistih koncev, je pričajoči kos celuloida prišel kot naročen. V uvodu v zgodbo se mična starleta in njen mladi šef peljeta po korejskem podeželju. Odločita se za postanek na neki turistični kmetiji, ki že nekaj časa ne sprejema gostov. Kljub temu jima lastnik kmetije odda apartma in šef je zadovoljen, ker bo končno lahko zlezel v hlačke svoje mične sopotnice. Mladenka se odpravi na bližnji hribček in poskuša dobiti gsm signal, domačin pa povabi mladega šefa v eno izmed poslopij. In medtem ko mladenka poskuša priklicati sestro, domačin že veslo vihti sekiro in tolče po glavi nesrečnega šefa. Upokojeni turistični delavec pa z dekletom ima nekoliko drugačne načrte. Že v uvodu sem omenil eksploatacijo, zato mi verjetno ni potrebno posebej razlagati, kaj roji po njegovi glavi. Najmočnejši elementi filma so izjemno prepričljiv sadistični psihopat, dobra dinamika in tradicionalna korejska brezkompromisnost pri prikazu nasilja.



ponedeljek, 2. april 2012

Uhmmaneun Changnyeoda


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Mother is a Whore
Država: J.Koreja
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 95' ,  Imdb
Režija: Lee Sang-woo
Scenarij: Lee Sang-woo
Igrajo: Lee Sang-woo, Lee Yong-nyeo, Kwon Beom-taek, Yoo Ae-kyeong

Danes predstavljam enega najbolj nenavadnih filmov, kar sem jih videl v zadnjem času. Mother is a Whore izhaja iz južnokorejske neodvisne produkcije in mogoče je prav to razlog, da je film skoraj dve leti čakal na distribucijo. Konec 2011 je film vendarle izšel na DVD ploščku in tako postal dostopen vsem, ki kažejo zanimanje za korejsko neodvisno produkcijo. In če ste pomislili, da se za naslovom skriva kašen preneseni pomen ali zvijača, vas moram razočarati in povedati, da naslov ne odstopa od dejanske vsebine. Ko prvič srečamo Sang-wooja, se ta prereka z neko starejšo gospo in ji teži, ker za svojega invalidnega sina ni nabavila invalidskega vozička. Nato ga naloži na hrbet in ga ob konstantnem preklinjanju nese v barakarsko naselje v bližini. Odloži ga na vhodu v leseno hišico in mu celo pomaga pri slačenju. V hiši je njegova 60-letna mati in Sang-Woo je njen zvodnik. Zgroženi? Počakajte še malo, tu še ni konec šokov, kajti v naslednjih minutah opazujemo 38-letnega Sang-Wooja pri raznašanju letakov po okoliškem slumu. Vsebina plakata se glasi nekako takole: 
"Najcenejša kurba v celi Koreji.
Ekstaza zagotovljena.
7$  za 15 minut.
Dodatnih 15 minut - samo $5 ."
A to še ni vse. Sang-Woo boleha za aidsom. Potem ko je oče odšel in se poročil z veliko mlajšo žensko, je ostal ob materi. Pravzaprav je mati najpomembnejša oseba v njegovem življenju, edina ki mu nekaj pomeni. Želi si, da bi  se nehala ukvarjati z najstarejšo obrtjo. Strah ga je, da se bo tudi sama inficirala z virusom HIV, ali kakšno drugo spolno boleznijo. Ona ga ne posluša in mu pojasnjuje, kako srečna je, ko so ob njej in v njej, moški. Kako zadovoljna je, ker s svojim delom prinaša kruh na mizo. Sin nasprotuje, a vseeno spoštuje materino voljo. Knjigo ne gre soditi po platnicah, pravijo. Kasneje spoznamo tudi novo družino Sang-woojevega očeta. Žena je religiozni fanatik, pastorka je zmedena najstnica, ki pogosto prijateljuje s Sang-woojem; druži ju iskreno prijateljstvo. Njen mlajši brat je asocialni  najstnik, ki redkokdaj zapušča zavetje svoje sobe. Zdi se, da je oče edina normalna oseba v celi zgodbi. A spet pridemo na tisto znano – knjigo ne gre soditi po platnicah.
Pri svojem drugem filmu se je vsestranski Sang-woo Lee vodil z idejo, da je najbolje narejeno tisto, kar narediš sam. Lotil se je režije, sam je spisal scenarij, prevzel vlogo producenta in odigral glavno vlogo. In se v vsaki posamezni vlogi znašel zelo dobro. Če sodite med tiste, ki ne marajo filmov o grdem in umazanem, potem vas z vso resnostjo opozarjam, da Mother is a Whore ni lahkotno gradivo. Prej film, ki nas v nekaterih prizorih prisili, da obrnemo glavo stran, a zato že v naslednjem hipu vneto zremo nazaj v ekran. In če po naslovu sklepate, da v mislih imam seksualno eksplicitne prizore, potem ste na napačni sledi. Skoraj vsi prizori seksa se odvijejo izven dosega kamere, dogajanje je zgolj nakazano, ali ga doživljamo preko zvočnega zapisa. Torej, tisti grdi vrhunci tičijo drugje, a na vam je (seveda, če se odločite za ogled) , da odkrijete kje. In kljub vsej opisani grdoti je Leejev film stvaritev z dušo in srcem na pravem mestu. Avtor se odločil, da nam zgodbo o človeški nesreči, ljubezni, dvoličnosti in neverjetni požrtvovalnosti servira v neugledni embalaži. Pripoved inštalira na korejsko družbeno margino in se loti seciranja najpomembnejše družbene celice – družine. Lee je zelo dober v zavajanju, saj nam najprej predstavi sredino in ljudi, od katerih ne pričakujemo nič humanega, toplega, prijetnega in nam potem pod temi sloji umazanije počasi razkriva zgodbo, ki človeku ogreje srce. Na drugi strani stori ravno nasprotno, ko nam pod spolirano zunanjo podobo urejene družine, ki tako vneto obsoja Sang-wooja in njegovo mater, razkrije  umazanijo in temačne skrivnosti. Lee pokaže toplino pod navidezno grdoto in umazanijo, moralno dvoličnost in gnusnost, ki se skriva za fasado urejene družine, tako izpostavi vso relativnost naše percepcije. Mother is a Whore je film, ki zaradi šokantnega realizma ostane še dolgo z nami in si zagotovo zasluži priložnost, a se obenem zavedam, da je njegovo sporočilo zaprto v kapsuli, ki jo številni ne bodo mogli pogoltniti.

Ocena:


petek, 13. januar 2012

Rapt



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Francija, Belgija
Leto: 2009
Žanri: Drama 
Dolžina: 125' ,  Imdb
Režija: Lucas Belvaux
Scenarij: Lucas Belvaux
Igrajo:  Yvan Attal, Anne Consigny, André Marcon, Sarah Messens, Françoise Fabian, Alex Descas

Stanislas Graff je pomemben človek. Po očetovi smrti je postal predsednik uprave francoskega industrijskega giganta, v katerem poseduje največji lastniški delež. Zgodba se odpre z  Graffovim vsakdanom. Zjutraj službene obveznosti in podpisovanje pomembnih ukazov in dokumentov, nekaj ur kasneje sestanek z enim izmed ministrov v francoski vladi in usklajevanja izhodišč pred bližajočim se gospodarsko-političnim obiskom na Kitajskem. Graff bo eden izmed privilegirancev, ki bo sestavljal gospodarski del predsednikovega spremstva. Po pomembnem sestanku sledi vroče srečanje z ljubico, v tajnem, luksuzno opremljenem stanovanju, nato odhod domov, k soprogi in hčerama. Zvečer ga čaka še igranje pokra z njemu podobnimi profili, organizirano na diskretni lokaciji, s finančnimi vložki, od katerih se navadnim smrtnikom lahko zavrti. Naslednje jutro njegov avtomobil le nekaj kilometrov stran od doma napadejo zamaskirani napadalci, ki bliskovito prevzamejo kontrolo nad vozilom. Preden se zave, kaj se dogaja, Stanislas je vklenjen, čez glavo mu je potisnjena platnena vreča. Nekaj ur kasneje se Graff znajde v zapuščeni tovarni na neznani lokaciji. Ugrabitelji ga prisilijo naj napiše pismo nadzornemu odboru podjetja. Odkupnina znaša 50 milijonov €, v posebni pošiljki je poslan tudi Stanislasov odrezani prst, ki pošilja jasno sporočilo in obenem potrjuje njegovo identiteto.
Z belgijskim režiserjem in igralcem Lucasom Belvauxom se doslej nisem družil. Spletni viri me poučujejo, da je Rapt njegov sedmi celovečerec, ob katerem velja omeniti še t.i. Trilogijo, v kateri najdemo tri filme s prepletajočimi se liki in usodami. Posebnost Trilogije je žanrska raznolikost, saj je vsak film sodi v drugačen žanr. Sestavni deli trilogije so: Cavale (On the Run ), Après la vie (After the Life) in Un couple épatant (An Amazing Couple), vsi z letnico 2002. Njegov predzadnji film, La Raison du plus faible (2006), je bil uvrščen v tekmovalni progam canskega festivala. Rapt je navdihnil resnični primer ugrabitve milijonarja Edouarda-Jean Empaina, ki je izzval veliko medijske pozornosti, ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Belvaux se skozi prizmo odmevnega dogodka iz preteklosti, prirejene in prikrojene tako, da ustreza modernem času, loteva družinskih in razrednih odnosov, ter se spotoma ozira na vlogo javnosti oz. družbe in njenemu vplivu na življenja t.i. javnih oseb. Mogoče je še najbolj zanimiv dejavnik filma njegova nepredvidljivost pri spreminjanju težišča zgodbe. Namreč, Rapt se začne kot klasična kriminalka, a že kmalu, po nekajdnevnem zbiranju odkupnine, zgodba začne pridobivati večdimenzionalnost. V uvodu smo bili seznanjeni z življenjskim slogom ugrabljenca in prav njegov način življenja je izključni krivec, za tisto kar sledi. Mediji kmalu odkrijejo hazardersko skrivnost in  z njo povezane velikanske izgube, razkrita je tudi nezvestoba in časopisni stolpci so kmalu zapolnjeni z Graffovimi izvenzakonskimi avanturami. Osebni knjigovodja razkrije, da je na družinskih računih le še 20 milijonov, upravni odbor njegovega podjetja ne želi izplačati manjkajočo razliko. Žena in otroka sta pod izjemnim pritiskom, spoznanja o moževem oz. očetovem skrivnem življenju je močno načelo družinske temelje. Svoje vizijo reševanja situacije ima tudi policija, ob vsej negativni publiciteti, bi svojo vez z Graffom najraje pozabila tudi visoka politika. Zanimiva prva tretjina, povprečen osrednji del, v katerem je vključeno veliko preveč raznoraznih dejavnikov, ki po nepotrebnem jemljejo našo koncentracijo in nato  zelo zanimiv zaključek tvorijo povsem solidno celoto. Med pozitivne lastnosti lahko dodam še dobro igro Yvana Attala v naslovni vlogi, solidno vizualno estetiko in dobro »zatesnjen« scenarij. Kljub vsej zanimivosti se žal nisem uspel povezati z glavnim junakom, ali katerimkoli Belvauxovim likom. Ne morem zanikati zanimanja za usode pomembnejših oseb, a vseeno tiste prave pristne povezave na relaciji gledalec-liki ni in prev to razumem kot največjo pomanjkljivost. Mimogrede, šušlja se, da Američani pripravljajo rimejk, režisersko palico naj bi prevzela Susanne Bier.


Ocena:



nedelja, 25. december 2011

Najboljših 25 - 2009






V teh prednovoletnih dneh se vrstijo številni pregledi iztekajočega se filmskega leta, nekatere respektabilne nagrade so že bile podeljene, tiste najprestižnejše šele pridejo na vrsto. Svoje sezname najboljših filmskih stvaritev objavljajo ugledni časopisi, spletni portali, kritiki in tudi blogerji. Le redki so imeli priložnost videti najpomembnejše filme iztekajočega se leta, navadni smrtniki bomo na nekatere pomembne naslove čakali vse tja, do polovice prihodnjega leta. Od prvega zapisa na Filmskem kotičku bo kmalu minilo dve leti, zato sem se odločil, da tudi sam sestavim mojo lestvico najboljših. Večina zapisov iz lanskega leta predstavlja naslove iz leta 2009, zato bom najprej predstavil filme s to letnico, medtem pa že pripravljam listo z najboljšimi iz leta 2010. Čeprav sem videl kar nekaj filmov s tekočo letnico, mozaik najboljših bo dobil jasno podobo  šele ob koncu prihodnjega leta.  Torej, tukaj je najboljših 25, po abecednem vrstnem redu. 


(500) Days of Summer - 500 dni s Summer
Avatar
Ajami - Adžami
A Serious Man - Zresni se
Bad Lieutenant: Port of Call – New Orleans - Pokvarjeni poročnik: New Orleans
City Island - Otok v mestu
Crazy Heart -Noro srce
Das weisse Band - Eine deutsche Kindergeschichte - Beli trak
De helaasheid der dingen - The Misfortunates
District 9 - Okrožje 9
El secreto de sus ojos - Skrivnost njihovih oči
Inglourious Basterds - Neslavne barabe
Kimssi pyoryugi - Castaway on the Moon
Kynodontas - Podočnik
La nana - Služkinja
Looking for Eric - Išče se Eric
Madeo - Mati
Moon - Luna
Precious
Sin Nombre - Brez imena
The Damned United - Prekleti United
The Loved Ones - Ljubljeni
The Road - Cesta
Un prophète -Prerok
Zombieland - Dobrodošli v deželi zombijev




nedelja, 4. december 2011

Paredo (Parade)



Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Japonska
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 118' ,  Imdb
Režija: Shûichi Yoshida, Isao Yukisada
Scenarij: Isao Yukisada
Igrajo: Tatsuya Fujiwara, Karina, Shihori Kanjiya, Kento Hayashi, Keisuke Koide

V preteklem mesecu sem Azijce nehote potisnil na stanski tir in se bolj posvečal ostanku filmskega sveta. V opravičilo, bodo moji  prispevki v naslednjih tednih nekoliko bolj zaznamovani z azijsko produkcijo. V arhivu se je nabralo lepo število filmov, začel bom pa z naslovnim slikosukom, ki že lep čas čaka svojo priložnost. Isao Yukisada je japonski režiser, s katerim se še nisem imel priložnosti srečati, v zadnjih desetih letih, odkar se aktivno ukvarja s filmom, je podpisal več kot dvajset celovečercev, nekateri med njimi so prejemali festivalske nagrade. Tudi Paredo, ki so mu lani Berlinu podelili nagrado FIPRESCI, ki jo podeljuje združenje filmskih kritikov. 
Tokio. Stanovanje z dvema spalnicama, dnevno sobo, kuhinjo in kopalnico delijo štirje sostanovalci. Dve ženski in dva moška. 23-letna Kotomi je brezposelna igralka, ki večino časa preživi v stanovanju. Žensko spalnico deli z Mirai, ilustratorko, ki se prepogosto sprošča ob uživanjem alkohola. Moško spalnico zapolnjujeta 21-letni študent ekonomije Ryosuke in 28-letni Naoki, zaposlen v velikem podjetju, ki se ukvarja s filmsko distribucijo. Sostanovalci živijo v prijateljskem ozračju, brez medsebojnih romantičnih aspiracij. Paredo s takšno osnovno postavitvijo in strukturo vpletenih likov spominja na komično nanizanko, toda Yukisadin film je zastavljen v povsem drugačnem tonu. Kotomi se ne more odločiti, ali naj prekine svojo vezo z popularnim igralcem, ki jo izkorišča za občasna seksualna druženja, Ryosuke je ujet v ljubezenskem trikotniku, Mirai s pomočjo pijače poskuša pozabiti travmatične dogodke iz preteklosti, le Naoki nima resnejših težav, zato se njegovi sostanovalci pogosto obrnejo nanj, ko potrebujejo pomoč ali pameten nasvet. Nato Mirai po enem izmed svoji pivskih maratonov domov pripelje Satoruja, mladega fanta, ki se na tokijskih ulicah preživlja s prostitucijo. Satorujev prihod sproži nepričakovane premike v življenjih njegovih novih sostanovalcev. Med spoznavanjem osrednjih protagonistov v ozadju spremljamo medijska poročila o serijskem morilcu, ki mori mlada dekleta na tem območju. 
Režiser in scenarist Isao Yukisada je zgodbo izpilil iz nagrajevane knjižne uspešnice Shûichija Yoshida, ki je napisal in scenaristično adaptiral še en film, o katerem sem že pisal na tem blogu. Akunin (Villain, Sang-il Lee, 2010) ima kar nekaj skupnih točk z naslovnim umotvorom, a se ob tej priložnosti raje nebi spuščal v primerjavo knjižnih predlog.  Yukisada film začne v komičnem, rahlo nagajivem tonu, temu primerni so tudi zapleti in situacije, v katere se zapletajo sostanovalci. V takšni maniri smo seznanjeni z glavnimi junaki, sorazmerno s preteklim časom pa Yukisadova zgodba dobiva resnejšo podobo.  Sostanovalci v medsebojni interakciji razkrivajo svoje skrivnosti, tiste lahkotnejše, lažje prebavljive, pa tudi tiste, ki zgodbo opremijo z bolj temačnimi toni in nelagodnimi občutki. Prihod Satoruja, mladega fanta, ki ga zaradi življenjskih navad lahko označimo za izobčenca in družbenega obrobneža,  zgodbo počasi gre proti bolj dramatičnim vodam.  Posamezni člani skupnega gospodinjstva počasi razkrivajo svoje skrivnosti, večina stvari privre na površje prav v skupni dnevni sobi, ki jo vsi sostanovalci razumejo kot nekakšno varno cono, v kateri lahko izpovejo svoje strahove in skrbi, ter pri drugih poiščejo pomoč ali zgolj tolažbo. V ozadju režiser vztraja na medijskih poročilih o serijskem morilcu, a nas obenem  vedno bolj potaplja v spretno režirano prepletanje posameznih zgodb, ki postajajo intenzivnejše, zanimivejše. To počne tako prepričljivo, da pozabimo, da je tam nekje znaj nekdo, ki mori mlada dekleta. Poleg dobre režije in scenarija, ki drži vodo, izpostaviljam prepričljive igralske kreacije in efekten zaključek, ki bo z odprtimi usti pustil tudi bolj izkušenega gledalca.


Ocena:


petek, 29. julij 2011

The Unloved


Slovenski naslov: Neljubljena
Država: VB
Leto: 2009 
Žanri: Drama
Dolžina: 106',  Imdb
Režija: Samantha Morton
Scenarij: Tony Grisoni, Samantha Morton
Igrajo: Molly Windsor, Robert Carlyle, Craig Parkinson, Susan Lynch, Lauren Socha, Andrea Lowe

Samantho Morton, režiserko-debitantko ste se najbrž že zasledili v kakšnem filmu,saj  ima Angležinja  za sabo lepo število filmskih vlog. Dvakrat je bila nominirana za najprestižnejšo nagrado nagrado oskar, prvič za stransko vlogo v Allenovem celovečercu Vzpon in padec (Sweet and Lowdown, 2000) in drugič, za glavno vlogo v Sheridanovi drami, V Ameriki (In America, 2003). Siršem občinstvu je najverjetneje najbolj znana po stranski vlogi v Spielbergovem blockbusterju, Posebno poročilo (Minority Report, 2002). Naslovni film so nekateri imeli priložnost videti tudi na zadnjem LIFFu, kjer so mu podelili nagrado združenja filmskih kritikov, FIPRESCI.
11-letna Lucy živi z očetom alkoholikom. Mati jo je zapustila in ji ni nikoli ponudila možnost izbire, ni je želela ob sebi, enostavno jo je pozabila. Tako je ostala pri očetu, v katerem še vedno niso popolnoma umrla vsa očetovska čustva, a je dolgoletno uživanje alkohola naredilo svoje. Lucy je pogosto izpostavljena fizičnem nasilju, zato samoiniciativno poišče pomoč  pri šolski socialni delavki. Socialna služba ukrepa in Lucy napoti v dom za nepreskrbljene otroke. A tudi v sirotišnici situacija ni rožnata, otroci so več ali manj prepuščeni sami sebi. Kaotične razmere in odsotnost pravega nadzora so plodna tla za številne nepravilnosti, zato se tudi tam Lucy ne počuti varno. Nekaj pozornosti ji nameni le 16-letna Lauren, njena problematična sostanovalka. Druženje z Lauren kmalu preraste  v prijateljstvo, toda Lucy kljub svoji mladosti ve, da ne želi postati kopija svoje nove prijateljice. Zato poskuša prepričati osebje, naj stopijo v kontakt z njeno materjo, ko se to ne zgodi, se Lucy odloči, da bo pobegnila in sama poiskala mater.
Debitantka Samantha Morton je v intervjujih večkrat poudarila, da je navdih črpala iz lastnih izkušenj, zato njen celovečerec razumem kot avtobiografski projekt , s katerim se avtorica spominja na otroštvo in obenem opozarja na žalostne usode tistih, ki so izgubili svoje bližnje, ali so jih ti zaradi različnih razlogov pustili na cedilu. Skozi usodo 11-letnice v nekoliko širšem kontekstu opazujemo usode zapuščenih otrok in sirot, ki so v najbolj občutljivem življenjskem obdobju prepuščeni različnim socialnim službam in službenim osebam, ki le redko pokažejo kanček sočutja in resnične skrbi za svoje varovance. O prepotrebni ljubezni, ki jo potrebuje vsak človek med odraščanjem je iluzorno govoriti, nekaj medlih poskusov ne popravi generalno grenkega občutka, ki ga dobimo po ogledu takega filma. Zadeve žal ne ostanejo zgolj v okvirjih ravnodušnega in brezbrižnega ravnanja, varovanci podobnih domov so nemalokrat tarče najrazličnejših zlorab. Mortonova je v nekem intervjuju povedala, da je zadevo celo nekoliko omilila, resnica je namreč  veliko bolj turobna. Mortonova je k sodelovanju povabila nekaj priznanih igralskih imen, a se v spomin najbolj zareže podoba mlade Lucy, ki jo je odlično odigrala debitantka Molly Windsor. Ko enkrat poznamo ozadje, je povsem jasno, da Lucy pooseblja mlado Samantho Morton in prav to je mogoče tudi največje ovira, za bolj efektiven izkoristek vseh potencialov, ki jih takšna zgodba ponuja. Režiserka je po mojem mnenju poskušala ohraniti distanco, a obenem spregovoriti o stvareh, ki jih odlično pozna in prav zaradi tega izbere pogled iz Lucyjine perspektive. Takšno pripovedovanje zbuja občutke opazovanja usod skozi zamegljeno steklo, celotna pripoved dobi pridih surrealističnega sanjskega sveta, zato se ne morem znebiti občutka, da bi veliko boljši učinek imel bolj neposreden pristop. Tako je Lucy zgolj opazovalka dogodkov, ki jih nato brez kakšnih posebnih, subjektivnih popačenj  posreduje gledalcu in prav tukaj bi se dalo gledalca čustveno veliko bolj »prizadeti.« Kljub temu gre za zelo dober, verodostojen prikaz težavnega odraščanja in nekakšen kritičen opomnik, ki s svojo univerzalno sporočilnostjo nagovarja moderno družbo, vse družbene sloje in sisteme.
 »Če sem odkrita, včasih vem, zakaj sem posnela ta film, druge dni pa ne. Vseskozi sem se zelo trudila, da sem se zavedala otroštva, a sem ga pustila za seboj in nisem dovolila, da bi me čustveno prizadelo. To je zelo težko. Vendar, ko pomislim na umetnike in režiserje, ki jih občudujem in v osnovi verjamem, da bi moral biti film vedno oseben – ko sem prvič o tem brala v manifestu gibanja dokumentarnega filma Free cinema, me je to resnično spodbudilo k razmišljanju. Če želiš kdaj koli kar koli povedati skozi umetnost, je lahko to le osebno. Zato sem želela posneti film o stvareh, ki sem jih poznala in resnično občutila.« (Samantha Morton)

Ocena:


torek, 5. julij 2011

Noreuweui Sup (Norwegian Woods)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Norwegian Woods
Država: J. Koreja
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Grozljivka 
Dolžina: 82',  Hancinema
Režija: Noh Jin-soo
Scenarij: Ni podatka
Igrajo: Jeong Kyeong-Ho, Park In-Su, Ji Seo-Yun, Jo Myeong-yeon, Ji Hyeon

Ko sem zagledal naslov, sem sprva pomislil, da gre za japonski Norwegian Wood, ki sem ga že videl, a popolnoma drugačen promocijski plakat in majhna sprememba v naslovu, sta me prisilila v manjšo raziskavo. Čeprav je film prvič predvajan leta 2009 na nekaterih azijskih festivalih, ga še vedno ne najdemo v  IMDB bazi, iskanje relevantnih podatkov je močno oteženo s podobnostjo naslova, z že omenjenim Norwegian Wood. Google ponudi številne zadetke, a se vsi nanašajo na japonski film, če pa iščemo po romaniziranem korejskem naslovu Noreuweui Sup dobimo nekaj več pravih zadetkov.
Dva nekoliko nerodna mafijca se odpravita v gozd, kjer bosta po šefovem ukazu zakopala truplo. Kompanjona ne vesta kdo je nesrečnik v plastični vreči, enega ta podatek niti ne zanima, drugi bi vseeno raje odprl zadrgo in pogledal pokojnikov obraz. Ko najdeta ustrezno lokacijo začneta s kopanjem, a ju med delom zmotijo nenavadni zvoki, zato se odločita preiskati okolico, saj se morata prepričati, da ju nihče ni videl. Ko se vrneta nazaj, ju čaka neprijetno presenečenja, kajti truplo je izginilo neznano kam. Začne se brezglavo tekanje po gozdu, a kaj ko ne vesta niti to, kako izgleda izginuli pokojnik. Ne vesta niti tega, da v gozdu nista sama. Tu so še poslovnež in njegova mlada ljubica, v iskanju mirne lokacije za seks, v bližini so tudi trije študentje, punca in dva fanta, ki so gozd izbrali, kot idealen kraj za snifanje lepila. In ne nazadnje, tu je še psihopatski serijski morilec, ki v gozd pride zbirati človeške notranje organe.
Strah, kot orodje za kreiranje komedije in komičnih zapletov je že močno razširjena filmska praksa, v zadnjih letih je posneto razmeroma veliko slasher-komedij, a je kakovost teh izdelkov, žal pogosto, pod mejo gledljivega. Nazadnje sem se solidno zabaval ob Tucker in Dale proti Zlu (Tucker & Dale vs Evil, 2010), toda žanrske presežke je treba iskati v naslovih kot sta Noč neumnim mrtvecev in Dobrodošli v deželi zombijev. Zelo blizu najboljšim slash-kom filmom se približa tudi Norwegian Woods, ki je name naredil dober vtis s posrečenimi liki, zelo zabavnimi dialogi, ter dobrim kombiniranjem in prepletanjem usod posameznih likov. Največ zabave ponudita dva nerodna mafijca, ki svojimi duhovitimi dialogi že od uvodnih minut pritegneta gledalčevo pozornost. Režiser Jin-su No, (mimogrede naj omenim, da je to njegov drugi celovečerec), svojim likom vdahne pravo mero nerodnosti, jih postavlja v nenavadne situacije, a pri tem vseeno ne pozablja na logiko. Značilnega žanrskega pretiravanja je ravno dovolj, situacije v katerih liki umirajo so ustvarjene z veliko domišljije in kar je še pomembneje, delujejo povsem prepričljivo. Tukaj je še posebej treba upoštevati, da gledamo korejski nizkoproračunski B-film, zato je to kar dosežejo ustvarjalci hvale vreden rezultat. Eliminacija likov ne poteka po ustaljeni šabloni, v kateri že na začetku filma lahko predvidimo vrstni red umiranja. Tukaj se takšne zadeve rešujejo po sistemu naključja, zato je ironični konec, še toliko bolj zabaven.

Ocena:


torek, 10. maj 2011

Complices (Accomplices)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Accomplices
Država: Švica, Francija
Leto: 2009
Žanri: Krimi, Drama
Dolžina: 95',  Imdb
Režija: Frederic Mermoud
Scenarij: Pascal Arnold, Frederic Mermoud
Igrajo: Gilbert Melki, Emmanuelle Devos, Cyril Descours, Nina Meurisse, Joana Preiss, Jeremy Azencott, Jeremy Kapone

Švicar Frederic Mermoud je zame popolna neznanka, preiskava odkriva nekaj kratkih filmov, ki so očitno zbudili zanimanje na različnih festivalih, kar pojasni 5 nagrad in 4 nominacije v njegovem IMDB profilu. Po mojih izkušnjah je takšen podatek običajno dober obet za naslednji korak v karieri vsakega filmarja, celovečerni film. Sicer je Complices Mermoudov drugi dolgometražni poskus, njegov prvi celovečerec je bila televizijska drama Bonhomme de chemin.

Rojstnodnevna zabava Hervove nečakinje se zanj konča prehitro, ko ta prejeme nujen klic. Herve je detektiv oddelka za umore, podobni klici navadno pomenijo, da ga nekje na območju pod pristojnostjo njegove policijske postaje, čaka truplo. Ena največjih evropskih rek Rona, je naplavila truplo še ne dvajsetletnega fanta. Že na prvi pogled je jasno, da je fant bil zadavljen, mrliški oglednik ugotavlja, da od umora ni minilo več kot 24 ur. Po kadrih, v katerih kamera obstane ne obrazu nesrečnega mladeniča sledi rez in že v naslednjem kadru se vrnemo v čas, ko je mladenič še bil živ.  Fantu je ime Vincent, živi sam, denar za preživetje služi z izpolnjevanjem seksualnih fantazij premožnih moških klientov. Pravkar je spoznal Rebecco,   prijetno punco, s katero se hitro ujame, medsebojna naklonjenost je obojestransko močna. Na drugi strani Herve in njegova partnerka, inšpektorica Karine začnejo preiskavo, nakar vzporedno spremljamo razvoj zgodb iz dveh različnih koncev. V prvi počasi spoznavamo okoliščine, ki so pripeljale do Vincentove smrti, na drugi strani detektivski par počasi odkriva vedno nove detajle, ki počasi razkrivajo okoliščine, ki so mladega prostituta pahnile v prezgodnjo smrt.      
Potem, ko se v uvodu kamera ustavi na Vincentovem obrazu in se nad njegovim truplom zbere tehnično policijsko osebje in detektivski par, me je prešinila misel, da že lep čas nisem videl filmskega trupla, ki bi me tako močno prepričalo in na nek način povezalo z usodo nesrečnika, ki je veliko prezgodaj odide v onstranstvo. Nekaj tako resnično žalostnega je bilo na njegovem obrazu. Ko detektiv nejevoljno odslovi policijskega fotografa in ostale tehnike je že jasno, da ne bomo gledali detektivko, ki se reševanja zločina loti na CSI način. Na eni strani imamo junaka z vnaprej določeno usodo, na drugi detektivski par, ki želi najti morilca. Lahko bi rekli, da spremljamo dve vzporedni zgodbi, ki se premikajo proti isti točki, ena iz preteklosti, druga iz sedanjosti. Obe zgodbi režiser podaja naravo, tekoče, s prefinjeno lahkotnostjo, ki gledalca neopazno potegne v dogajanje. Prav združitev dveh narativnih tokov režiserju odlično uspe, tukaj dobra medsebojna usklajenost zgodb igra pomembno vlogo. Na obeh koncih pripoved napreduje podobno hitro, podrobnosti pred Vincentovo smrtjo lepo dopolnjujejo dogajanja v sedanjosti, ko detektiva počasi odkrivata, kaj se je pravzaprav zgodilo. S potekom preiskave počasi spoznavamo tudi, kašna človeka sta Harve in Karine. Pred nami sta posameznika, ki nista uspela formirati lastnih družin, na njihovih obrazih je moč zaznati razočaranje in željo po človeškem dotiku. Prav to dejstvo režiser v zaključku odlično izkoristi, ko se policista znajdeta v položaju, v katerem lahko neposredno odločata o nadaljnji usodi mladega človeka. Osrednja ljubezenska zgodba je naravna, neverjetno prepričljiva, kar v prvi vrsti lahko pripišemo odlični igri Cyrila Descoursa in Nine Meurisse, ki sta se zlila s svojima likoma in nas z izjemno  predstavo popolnoma prepričala. Complices je film o izgubi mladostniške nedolžnosti, zamujenih priložnostih in spletu okoliščin, ki pripeljejo do izgube mladega življenja. Podobno zgodbo bi avtorji popularnih tv-nanizank zlahka pretopili v nezanimivo 45 minutno iskanje morilca. Na našo srečo se  je  Frederic Mermoud zadeve lotil povsem drugače in v ospredje postavil like, uganko pa pustil ob strani, zgolj kot razlog za pripovedovanje. Mermoud odlično izpostavi ranljivost človeka na tistem kritičnem prehodu, v kateri se končuje najstniška zgodba in počasi prihajajo zrelejša leta.

Ocena:

ponedeljek, 2. maj 2011

The Vicious Kind


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Drama
Dolžina: 92',  Imdb
Režija: Lee Toland Krieger
Scenarij: Lee Toland Krieger
Igrajo: Adam Scott, Brittany Snow, Alex Frost, J.K. Simmons

Spoznajmo Caleba. Spal ni že cel teden. Vse od dneva, ko mu je košarico podelila bivša punca. Zato se je prepustil verižnemu kajenju, zapuščen kosmat obraz nam govori, da mu trenutno ni pomembno, kako bo izgledal v očeh drugih ljudi. Frustracija in jeza prevladujejo v njegovem nastopu, navzven Caleb ponuja sliko pretirano sarkastičnega človeka ostrega jezika, ki razloge za svojo nesrečo pripisuje brezsrčnosti nežnejšega spola.
Spoznajmo Petra. Študent, Calebov mlajši brat, ki želi izkoristiti praznične dneve za obisk domačega kraja in očeta (mama je že dolgo pokojna), ter obenem očetu predstaviti punco, s katero ima resne namene. Petra in njegovo dekle bo v domači kraj zapeljal Caleb, ki s to gesto želi pokazati, da mu Peter nekaj pomeni in ohraniti stik z edinim krvnim sorodnikom, ki mu (še) ni obrnil hrbta. Starejši brat ga bo prišel iskat in ga skupaj s punco odpeljal v domač kraj.
Spoznajmo Donalda. Calebov in Petrov oče, penzionist, ki živi sam v preveliki hiši. S starejšim sinom že osem let ni spregovoril ene besede. S Calebovo in Petrovo mamo se je ločil pred desetimi leti, ta je kmalu zbolela in dve leti kasneje umrla. Od takrat sta Caleb in Donald na bojni nogi, zamera je huda, trma obojestransko močna. Vesel je, da ima vsaj Petra.
Spoznajmo Emmo. Petrovo črnolaso dekle, ki se bo prvič srečala s Petrovo družino. Najprej spozna starejšega brata, nato očeta. Med vožnjo domov ji Caleb na samem zaščitniško-grozeče sporoči, da ne bo dovolil, da bi Peter doživel njegovo usodo. Pove ji, da jo je prebral, da ve, da je v resnici mala kurbica … Nato se sicer opraviči, a škoda je že storjena.  
Disfunkcionalna družina je vedno odlično izhodišče. Ta osnovna nastavitev omogoča kreacijo zanimivih situacij in že v osnovi zastavlja nekatera vprašanja, ki zahtevajo odgovor. Vzroki za trenuten položaj so navadno skriti v preteklosti in The Vicious Kind ni nobena izjema. Konec zakona in kasnejša smrt žene-matere sproži kratek stik med očetom in sinom. Če k temu dodam, mlajšega sina, naivneža, ki še ni okusil čari ženskega telesa in njegovo brhko punco v beli oprijeti bombažni pižami, kajenje na skrivaj in čustveno labilnega starejšega brata, ki se potika okoli očetove hiše in ji dela družbo ob cigareti, nimam dvomov, kaj se bo zgodilo. Priznam, mlajši brat me moti, je nastavljen le zaradi zgodbe, oz ustvarjanja neke situacije, a je kemija na relaciji Scott-Snow tako močna, da ji ne morem ugovarjati. Iracionalno dejanja so možna, se zgodijo, če so tako prepričljiva kot tukaj, prostora za kritiko ni. Dejanja, ki vsem Calebovim zameram, starim in nekoliko novejšim, jemljejo kredibilnost. Izpostavil bi odločno igro Adama Scotta, povsem spodoben nastop Brittany Snow in standardno prepričljivega J.K. Simmonsa. The Vicious Kind je zelo gledljiv film, ki z mešanico prepričljive igre, zanimive vsebine in dobrega občutka za graditev (pomembnejših) likov prepriča in prevzame.


Ocena:


sreda, 20. april 2011

Mal día para pescar (Bad Day to Go Fishing)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Bad Day To Go Fishing
Država: Urugvaj, Španija
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 110', Imdb
Režija: Alvaro Brechner
Scenarij: Alvaro Brechner, Gary Piquer, Juan Carlos Onetti (zgodba)   
Igrajo: Gary Piquer, Jouku Ahola, Antonella Costa, Cesar Troncoso, Bruno Aldecosea, Roberto Pankow

Jacob van Oppen je nekoč bil veliki rokoborski prvak, a ga je prihod komunizma pregnal iz njegove ljube DDR in ga poslal na drugi konec sveta. Tako kot večina Nemcev po drugi veliki vojni, se je tudi Jacob odločil oditi v Latinsko Ameriko. Pot ga je pripeljala v Urugvaj, kjer je srečal samoklicanega princa Orsinija, ki je nato postal njegov menedžer. Orsini je mož namazan z vsemi žavbami, organizator rokoborskih prireditev, ki Jacobu obljublja povratek na veliko sceno. Obljuba je pred leti obvisela v zraku, Jacob in Orsini sta medtem obiskala številna brezimena mesta in skupaj popila veliko žganja. Sčasoma je zadeva preraslo v rutinsko početje. Prihod v nepomembno, zakotno mesto, organizacija obračuna z vnaprej dogovorjenim izidom, organizacija spremljajočega programa, ter dobro naštudirana ponudba za »naključnega« izzivalca. Vsak, ki v ringu z prvakom zdrži več kot tri minute, si bo priboril tisoč ameriških dolarjev. Vmes rokoborec in njegov menedžer pridno praznita steklenice in uživata zvezdniški status, veseljačijo z domačini in odkrivajo čari lokalnih deklet in žena. Nato je na vrsto prišlo mesto, v katerem se v celo zgodbo zaplete lokalni časopis, ukazovalna črnolaska in njen (mišičnati) bodoči mož.
Južnoameriški filmi se pogosto znajdejo na moji playlisti, toda urugvajski film zelo redko pritegne mojo pozornost. Ob kratkem povzetku zgodbe in dejstvu, da je film prepričal selektorje številnih filmskih festivalov, sem naslovnemu ponudil priložnost in na koncu bil kar zadovoljen. V središču te odbite zgodbe sta postavljena dva nenavadna človeka. Menedžer je prvovrstni izmuzljivec, ki izhod iz manj kočljivih situacij uporablja frazo: Nič ne skrbite! Prosim, vzemite mojo vizitko! Tiste nekoliko bolj zahtevne zagate rešuje z navideznimi telefonskimi pogovori, drago (edino) obleko in najetim živordečim kabrioletom. Njegov varovanec je nekoč polnil časopisne stolpce v domovini, toda danes je bivši prvak nekoliko asocialen moški, ki ga poleg odvisnosti od alkohola pestijo tudi čustvene težave. Ko v to enačbo dodamo ukazovalno črnolasko, nekaj moških brez možganov, sladkobesednega sleparja in veliko cigaretnega dima, imamo že tipično noir vzdušje. In seveda denar, ki ga nima nihče, vsi bi ga pa rad imeli. V osrednjem delu film počasi izgublja sapo in v teh trenutkih, me je zgolj všečna kamera in lepo zajemanje kadrov ohranjalo zainteresiranega. Počasi sem začel izgubljati potrpljenje, saj me nizanje nerodnih situacij v katerih optimizem izmuzljivega menedžerja praviloma počiva na majavih nogah, ni preveč zabavalo. A približevanje osrednjega dogodka in mrzlično iskanje izhoda iz zagate, zgodbo potegnejo proti bolj zanimivem in kakor se izkaže na koncu, nekoliko nepričakovanem razpletu. Zelo se mi je dopadel Gary Piquer v vlogi prevarantskega menedžerja, ob zelo dobri igri je nekaj na njegovi osebnosti, ki se odlično zlije z likom, ki ga Piquer igra. Režiser glavnim likom postopoma dodaja večplastnost, ki pomembno vpliva na gledalčevo vrednotenje glavnih protagonistov in nato odigra pomembno vlogo pri všečnem zaključku, ki nam ponudi svojevrsten feelgood, ki ne deluje ponarejeno, temveč efektno in prepričljivo.

Ocena:


ponedeljek, 11. april 2011

The Wild Hunt


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Kanada
Leto: 2009
Žanri: Drama, Triler
Dolžina: 96',  Imdb
Režija: Alexandre Franchi
Scenarij: Mark Antony Krupa, Alexandre Franchi
Igrajo: Ricky Mabe, Mark Antony Krupa,  Trevor Hayes, Kaniehtiio Horn, Kent McQuaid, Claudia Jurt

Dobrodošli v LARP svet, kar je okrajšava za Live action role-playing game, ali če poslovenim, v svet igranja domišljijskih vlog. Dogajanje navadno poteka v realnem okolju, udeleženci tovrstnega igranja običajno uporabljajo kostume in različna orožja, narejena iz nenevarnih materialov. Naslovni film nam predstavlja domišljijsko igro, v kateri najdemo Vikinge in njihove nasprotnike Kelte, ki jih vodi veliki Murtagh. Nekje med domišljijskim in resničneim svetom je postavljena ljubezenska zgodba med Erikom in Lyn. Par preživljata krizo, njuna zveza je na resni preizkušnji. Erik ljubi Lyn in je prepričan, da je zgolj ljubezen dovolj, za uspešno življenje v dvoje. Tudi Lyn ljubi Erika na svoj nenavaden, nekoliko čudaški način, a jo Erikova ravnodušnost, neambicioznost in nepomembnost vedno bolj motijo. Lyn se odloči za vikend oditi z (moškimi) prijatelji v LARP kamp, kjer bodo uprizorili veliki spopad med Vikingi in Kelti, ona bo prevzela vlogo vikinške princese. Eriku LARP in vse povezano z igro gre pošteno na živce, nekajkrat je sodeloval, a nekako ni delil navdušenja z ostalimi udeleženci. Njegov brat Bjorn je njegovo popolno nasprotje, saj ga je LARP svet popolnoma prevzel. Veliki spopad se bo kmalu začel in Bjorn se že nekaj dni nestrpno pripravlja na nepozabno doživetje. Tudi Erik se odpravi v LARP kamp poiskati Lyn, toda ob njegovem prihodu so Murtagh in njegovi možje že izvedli napad in ugrabili vikinško princeso. Zdaj je tudi Erik prisiljen spoštovati pravila igre, če želi priti do Lyn.
Po uvodnih dvajsetih minutah sem se že spraševal, ali naj ugasnem predvajalnik, kajti The Wild Hunt je deloval, nepovezano, zmedeno in nič kaj obetavno. Tukaj je bil nek fant, ki poskuša ohraniti romanco z dekletom, ki jo njegova bližina očitno dolgočasi. Postavil sem se na Erikovo stran zavoljo njegovega odnosa do igranja domišljijskih iger, nasprotoval njegovemu odhodu v LARP kamp. Ko se z njim vseeno odpravim tja, spoznam Bjorna in se sprašujem, ali je s tem tipom vse v redu, me počasi prevzema njegova zavzetost in predanost. V kombinaciji z njegovim komičnim nastopom me začnejo zabavati tudi ostali elementi, zdaj me že zanima, ali bo Eriku uspelo pridobiti Lyn. Kelti počasi kažejo znamenja pretiranega navdušenja nad svojimi vlogami, brisanje meja med igro in realnostjo napoveduje, da zgodba ne bo ostala omejena na izključno komične tone. Zdaj sem že popolnoma koncentriran in razmišljam, da to kar gledam, sploh ni slabo. Zadnja tretjina me popolnoma prevzame. Ko zgodba prestopi na temno stran, ko nenačrtno, nekontrolirano dogajanje doseže vrhunec. Še najbolj navduši konec. Na leseni držaj je nasajena prava kovina, v rokah besnega Vikinga željnega maščevanja se vihti smrtonosno orožje.

Ocena:


petek, 1. april 2011

Middle Men


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2009
Žanri: Komedija, Krimi, Drama
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: George Gallo
Scenarij: George Gallo, Andy Weiss
Igrajo: Luke Wilson, Giovanni Ribisi, James Caan, Gabriel Macht, Stacey Alysson, Jacinda Barrett, Rade Serbedžija, Kevin Pollak

Middle Men me je pritegnil zaradi zanimive igralske zasedbe, saj pri filmu sodeluje cela plejada znanih obrazov. Tudi režiser ni popolna neznanka, George Gallo je med drugim spisal scenarije za nekaj znanih naslovov: Midnight Run, oba dela Slabih fantov, Vrnitev morilca mehkega srca… Med filmi ki jih je režiral, je verjetno najbolj znan božični Trapped in Paradise. Roko na srce, Gallo nima ravno impresivne filmografije, prej bi rekel, da snema povprečne filme. Middle Men se je izjemno slabo odrezal na kino blagajnah, v ZDA mu ni uspelo zaslužiti niti milijon zelencev, kar je ob proračunu 22 milijonov hud udarec za financierje in Gallovo samozavest. Kljub nič kaj spodbudnim odzivom sem film videl, saj se je že nekajkrat pokazalo, da ne gre vnaprej odpisati podobnih filmov.

Wayne in Buck sta sostanovalca in po znanstvenih merilih zelo inteligentna fanta. Prvi je poln zanimivih idej, drugi pozna načine, s katerimi je moč te ideje realizirali. Toda Wayne in Buck se veliko raje posvečata uživanju opojnih substanc, kot realizaciji zanimivih idej. Trenutek prisebnost je bil dovolj, da skupaj spravita pornografsko spletno stran, fotografije nagih deklet so našli kar v časopisju. Fanta sta uspela spisati program, ki omogoča direktno bremenitev uporabnika, na kateremkoli koncu sveta. Če želiš gledati pornografijo, moraš seveda plačati in kot vse kaže sta Wayne in Buck našla način, kako zelo elegantno pobrati denar. Danes so sicer spletni nakupi nekaj povsem običajnega, toda v tistih časih sta Wayne in Buck naredila prve, pionirske korake. Spletna stran je kmalu postala velik hit, posel je začel cvetet, zato sta se mlada podjetnika povezala z lokalnim mafijcem. Ta jim je omogočil dostop do številnih deklet (v zameno za zajeten delež seveda), ki so delala v njegovih striptiz barih, posel je dobil novi zagon in poslovnim partnerjem nudil neomejene možnosti. Tukaj je v igro vstopil Jack Harris, ki bo fantom pomagal pri transformaciji in prilagoditvi njihove ideje legalnemu poslovanju. Harris kmalu prevzame vse vajeti hitro rastočega podjetja, ki postane sinonim za legalen dostop do spletne pornografije.
Če ste videli Scorsesejev Goodfellas, potem boste ob ogledu Middle Men verjetno doživeli deja vu. Asociacija na  Liottin voice-over-picture je preveč očitna, da bi jo lahko spregledal. Sicer Middle Men ni niti približno toliko temačen in nasilen, saj je Gallo vso zadevo zapakiral v lahkotnejše okvirje, ko je filmu dodal izrazito komičen podton. Začetek zgodbe sega v leto 1995, ko so v domove navadnih smrtnikov začeli masovno napeljevati internetne priključke. Pornografi  so začutili priložnost, medij je ponujal neslutene možnosti razvoja, potrebovali so le programske in pravno-zakonske rešitve in služenje denarja se je lahko začelo. Prav to jim je ponudil Jack Harris, ki je tako kot Mark Zuckerberg izkoristil surove nedodelane ideje drugih, jih dodelal, preoblikoval in izboljšal, ter tako pomagal vsem, najbolj, seveda, samemu sebi. Middle men ne ponudi nič, kar nismo videli že prej, vsi vpleteni iščejo uspeh in denar, več denarja pomeni več skritih načrtov, več vpletenih ljudi in ker je v vso zgodbo vpletena tudi mafija, več trupel. Največja težava filma je zagotovo scenarij, ki posveča pozornost številnim zapletom in likom in pri tem pozablja na karakterizacijo. Prav zaradi pomanjkljive karakterizacije, dejanja, postopki in težave likov ne dosežejo pravega efekta. Jackov glas nas pelje skozi dogajanje in nam ga razlaga po sistemu zakaj-zato, a se pri tem osredotoča predvsem na sama dejanja in njihov vpliv na sam končni razplet. Kljub temu je to film, ki ga ne bomo ugasnili po 30-ih minutah. Ob odlični igri Wilsona, Ribisija, Caana in Šerbedžije in zanimivi tematiki, bi se dalo doseči več. A za to bi potrebovali boljšega režiserja in nekaj dodatnega scenarističnega dela. (-3)

Ocena: