Uppercase Print (2020)

Serban Lazarovici in Uppercase Print (2020), Foto: Berlin Film Festival

Slo naslov: - 

Originalni naslovi: Tipografic Majuscul

Država: Romunija

Jezik: romunščina

Leto: 2020

Dolžina: 128',  Imdb

Žanri: dokumentarni, drama

Režija: Radu Jude

Scenarij: Radu Jude, Gianina Carbunariu 

Igrajo: Serban Lazarovici, Bogdan Zamfir, Ioana Iacob, Serban Pavlu

Romunski mojster Radu Jude v romunski in evropski kinematografiji uživa takšen ugled, da lahko posname praktično karkoli. Ta privilegiran, na odličnih filmih zgrajen status (Vsi v naši družini, Bravo!, Vseeno mi je, če bomo v zgodovino zapisani kot barbari), mu omogoča eksperimentiranje z nekonvencionalnimi narativnimi prejemi in pretresanje tem iz romunske preteklosti, ki bi jih sicer večina raje pustila pod pepelom pozabe. O življenje pod Čaušeskujem in budnim očesom njegove vsemogočne Securitate so govorili številni romunski filmi, vendar nobena izmed teh zgodb ni bila servirana v formi mešanice gledališke predstave in dokumentarnega filma. Jude je po odličnih "Barbarih", ki so hibrid gledališke predstave in igranega filma, storil korak naprej in gledališko predstavo križal z dokumentarnimi posnetki, ki jih je skupaj z montažerjem Catalinom Cristutiujem izluščil iz arhivov romunske nacionalne televizije. Izhodišče za film je torej nekakšna nadgradnja gledališke predstave, ki se, tako kot film, ukvarja z resničnimi dogodki, zabeleženimi v spisih romunske tajne policije. 

Primer "Ograja" je postopek, ki ga je v letu 1981 zoper neznanega storilca odprla romunska policija, ko so se v mestu pojavili grafiti s protidržavnimi parolami. Ob tem je pomembno razumeti, da v enem najbolj trdih komunističnih režimov že napisa "HOČEMO SVOBODO" ali "DOVOLJ JE ČAKANJA V DOLGIH VRSTAH" imata izrazito protidržavno konotacijo. Mogočna mašinerija je zagnana in policija je po nekaj tednih v rokah že imela storilca – 16-letnega fanta, ki je protidržavne ideje dobil ob poslušanju prepovedanega radia Svobodna Evropa. Potek preiskave, izjave glavnega osumljenca, njegovih staršev, sošolcev in agentov zadolženih za preiskavo, so podane naravnost "v kamero," brez vsakršne čustvene interpretacije. Suhoparno, v formi ravnodušnega branja zapisnikov nastalih med samo preiskavo, kar na nek način poudarja hladno učinkovitost, s katero je tajna policija uničevala življenja tistih, ki so se drznili razmišljati s svojo glavo. Izjave protagonistov so prepletene z dokumentarnimi izseki iz reportaž, poročil in reklam, ki te izjave učinkovito umeščajo v specifičen zgodovinsko-politični trenutek.  Zgodba je zato nekoliko repetitivna in mestoma manj zanimiva, a vendarle učinkovita v prikazu sistematičnosti, s katero je romunska oblast nadzirala svoje državljane in že v kali zatirala že najmanjša znamenja upora in stremljenja k bolj demokratični družbi.   

Ocena

Midnight Family (2019)

Fer Ochoa, Josue Ochoa & Juan Ochoa in Midnight Family (2019), Foto: Official site

Slovenski naslov: -

Država: Mehika

Jezik: španščina

Leto: 2019

Žanri: dokumentarni

Dolžina: 81',  Imdb 

Režija: Luke Lorentzen

Scenarij: Luke Lorentzen

Igrajo: Fer Ochoa, Josue Ochoa, Juan Ochoa

V Mexico Cityju po uradnih evidencah živi okoli 9 milijonov prebivalcev, po neuradnih pa v mehiškem prestolnici živi skoraj 20 milijonov ljudi.  Za nujno medicinsko pomoč in prevoz ponesrečencev do bolnišnic je v povprečju na voljo le 45 reševalnih vozil v državni lasti, ki bolnikom in ponesrečencem nudijo brezplačno asistenco. Občutno premalo za potrebe tako obljudenega mesta, v katerem reševalna vozila po grobih ocenah opravijo več kot tisoč nujnih voženj na dan. V takšnih razmerah le redki dočakajo prihod brezplačnega reševalnega vozila, vsi ostali pa so prisiljeni koristiti usluge številnih zasebnih reševalnih ekip, ki s prisluškovanjem policijskih frekvenc prihajajo do informacij o dogodkih in nesrečah. In ko pride do dogodka v četrti, v kateri glede na strukturo prebivalstva lahko pričakujejo plačilo za svoje usluge, se dirka proti kraju dogodka lahko začne. Kdor prej pride, prej melje. 

V fokusu ameriškega režiserja in scenarista Luka Lorentzena je družina Ochoa: oče Fer, in njegova sinova Juah in Josue. Za volanom družinskega reševalnega vozila je najpogosteje 18-letni Juan, mlajši Josue pa je osnovnošolec, ki se običajno zadržuje zadaj, v prostoru za paciente in včasih, če je potrebno, skrit za majhno pregrado – njegovim skrivališčem med policijskimi kontrolami. O družinskih kvalifikacijah za opravljanje poklica ni povedano veliko, vendar je njihova usposobljenost za opravljanje tako odgovornega poklica močno vprašljiva. Kljub temu jim predanosti pri opravljanju dela ne moremo očitati, saj so napol legalne ekipe včasih edina pomoč, ki so jo deležni ponesrečenci. Kajti, ko pomoči ni, vsakršna pomoč je dobrodošla. 

V približno 70 nočeh, ki so jih režiser in njegova ekipa posneli v obdobju treh let je kamera zabeležila številne intervencije, v slogu akcijskih filmov posnete dirke reševalnih vozil, ki tekmujejo med seboj za potencialne paciente, vlogo lokalne policije, ki je mnogokrat veliko bolj sporna od usposobljenosti posameznih reševalnih ekip. Posneti material je na enem nivoju, skozi življenja družine Ochoa nudi fascinanten portret mehiške delavske družine. Na drugem, še pomembnejšem, je film potret zdravstvenega sistema na kolenih, ki je v kaotičnih razmerah skoraj povsem izgubil čut za vrednost človeških življenj. Midnight Family je obenem opomnik, zakaj nikoli ne smemo dovoliti, da se tako pomemben segment družbe, kakršen je zdravstveni sistem, obravnava kot gospodarska dejavnost, regulirana po principu svobodnega trga. Naslovni dokumentarec je ogledni primer sistema, ki je ljudi pustil na cedilu in opomnik, zakaj se potrebno boriti proti scenarijem, ki nas peljejo v tej smeri.

Ocena

Medena Zemja (2019)

aka Honeyland

Hatidze Muratova in Honeyland (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Medena dežela

Drugi naslovi: Honeyland

Država: Makedonija

Jezik: makedonščina, turščina, srbščina

Leto: 2019

Dolžina: 89',  Imdb

Žanri: drama, dokumentarni

Režija: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov

Scenarij: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov

Igrajo: Hatidze Muratova, Nazife Muratova, Hussein Sam 

V otvoritvenem prizoru Medene dežele spoznamo Hatidžo Muratovo, glavno junakinjo oblečeno v bluzo medeno barve, ki nas v maniri izkušene planinke pripelje do naravnega bivališča čebel, ki so si dom uredile na težko dostopni pečini nad dolino. Že ti prvi kadri filma napovejo, da nas čaka izkušnja, ki bo z nami komunicirala na impresivnem vizualnem nivoju. V odročni vasici v makedonskem gorovju so nekoč živeli pripadniki turške manjšine, danes pa sta edini prebivalki vasi Hatidže in njena ostarela, na posteljo priklenjena mati. Vsi drugi so že zdavnaj odšli in srečo poiskali v urbanih središčih, Hatidže, ki nikoli ni imela lastne družine, pa je ostala v vasi, ob materi. 

Hatidže sebe in mater preživlja z nabiranjem medu, ki ga nato prodaja med občasnimi izleti v mesto. Hatidže panje poišče v divjini in jih nato preseli oziroma prerazporedi na bolj dostopne lokacije v vasi in okolici. Ko pride čas za odvzem medu iz panjev odstrani le polovico medu, drugo polovico pa pusti čebelam, saj se zelo dobro zaveda, kako zelo pomembno je, da čebele imajo dovolj hrane v zimskem obdobju. Čudovito je opazovati človeka sposobnega živeti v takšni harmoniji z naravo, nekoga s takšno stopnjo razumevanja pomembnosti ohranjanja ravnovesja v ekosistemu. Dokaz, da je človek v naravi glavni moteči dejavnik dobimo s prihodom nomadske družine s sedmimi otroci, ko se naseli na sosednji zapuščeni posesti. Družina se preživlja z govedorejo in vas je kmalu polna življenja, številni otroci, mačke, krave, telički... Hatidže se sprva razveseli novih sosedov in jih sprejme z odprtimi rokami. Glavi družine celo nesebično pomaga razumeti osnove čebelarstva, ki kmalu začne postavljati svoje panje in agresivno prevzemati kontrolo nad naravnimi viri v okolici.

Hatidze Muratova and Nazife Muratova in Honeyland (2019), Foto: Imdb

Prvotni načrt Tamare Kotevske in Ljubomirja Stefanova je bil posneti okoljski dokumentarec, brez večjega vpletanja ljudi v njuno zgodbo. Toda v življenju je pogosto tako, da iščeš eno stvar in po naključju odkriješ nekaj drugega. Avtorja sta tako po naključju srečala Hatidžo in začutila zgodbo, za katero bi bilo škoda, če bi ostala nepovedana. Po treh letih in 400 urah posnetega materiala sta izluščila čudovit dokumentarec, s katerim nista le dosegla prvotni okoljevarstveni načrt, ampak sta v okvir njune zgodbe umestila tudi čudovito zgodbo o ženski, ki (daleč stran od vseh debat o našem odnosu do okolja) v kosteh nosi občutek za življenje v sožitju z naravo. Na tistem najpomembnejšem nivoju film skozi dinamiko med Hatidžo in prišleki vzpostavi očitno metaforo odnosa človeštva do matere Zemlje. Poanto lahko preberemo v številčnem razmerju med prišleki na eni, in Hatidžo na drugi strani. S tem film zrcali razmerje moči v sodobni družbi, oziroma prevladujoče kolektivno stanje zavesti v odnosu so okolja, izoblikovano na temeljih kapitalistične logike in pasivne potrošniške miselnosti. Vzporedno s temi pomembnimi vprašanji film med vrsticami izriše intimen portret ljubečega odnosa med ostarelo materjo in hčerko. Njuni skupni prizorih so polni topline, ki doseže in pogreje naša srca. Medena dežela je globoko humanističen film in ena najbolj čudovitih izkušenj leta, ki je zasluženo prejela številne nominacije in nagrade.

Ocena

Cold Case Hammarskjöld (2019)

Alexander Jones, Mads Brügger and Göran Björkdahl in COLD CASE HAMMARSKJÖLD,
Photo by Tore Vollan. Photo courtesy of Magnolia Pictures

Slovenski naslov: Nerešeni primer Daga Hammarskjölda

Država: Danska, Norveška, Švedska

Jezik: angleščina, švedščina, danščina

Leto: 2019

Žanri: dokumentarni, zgodovinski

Dolžina: 128',  Imdb 

Režija: Mads Brügger

Scenarij: Mads Brügger

Igrajo: Mads Brügger, Göran Björkdahl, Dag Hammarskjöld

Mads Brügger se je na rodnem Danskem najprej uveljavil kot novinar in avtor satiričnih dokumentarnih tv-serij. Po uspešnem obdobju na malih ekranih je sklenil koncept dokumentarne satire nadgraditi in snemati dokumentarne filme. V prvem tovrstnem poskusu, Jong-Il's Comedy Club (Det røde kapel, 2009) se je prelevil v komunističnega gledališkega režiserja in se v družbi dveh danskih komedijantov odpravil na kulturno izmenjavo v Severno Korejo.  Moje prvo srečanje z njegovim unikatnim filmanjem je bil Veleposlanik (Ambassadøren, 2011), Brüggerjeva druga dolgometraža, v kateri je prevzel identiteto diplomata, se odpravil v Srednjeafriško republiko in s skritimi kamerami zabeležil korupcijsko verigo, ki ga je pripeljala do samega državnega vrha. 

Tokrat se Brügger v družbi švedskega preiskovalca Görana Björkdahla odpravi v Kongo, raziskovati okoliščine v katerih je pred pred skoraj šestdesetimi leti umrl tedanji generalni sekretar OZN Dag Hammarskjöld. Letalo prvega človeka ZN je strmoglavilo tik pred pristankom, okoliščine strmoglavljenja do danes niso povsem razjasnjene. Uradno je šlo za nesrečo, toda že v 60-ih letih so krožile govorice, da je letalo bilo sestreljeno. Naša preiskovalca poiščeta in pred kamere povabita nekaj še živih očividcev, ki s svojimi pričevanji dodatno okrepijo tezo, da je letalo bilo sestreljeno. Morda na tej točki ni odveč, ako njuno poizvedovanje pospremim z nekaj pomembnih informacij o takratni geopolitični situaciji v tem delu sveta. Hammarskjöld se je zavzemal za zmanjševanje vpliva kolonialnih sil v državah, ki so nedolgo nazaj izborile neodvisnost. Ena izmed teh držav je nekdanja belgijska kolonija Kongo. V južnem delu države, v katerem so locirani številni rudniki in bogata nahajališča mineralnih surovin je kontrolo prevzelo dobro oboroženo uporniško gibanje, ki se bori za odcepitev. Javna skrivnost je, da so različna afriška uporniška gibanja v tem času bila financirana s strani tujih vlad. Prav tako je bilo jasno, da je Hammarskjöld s svojo politiko bil trn v peti vseh, ki so pisali in izvajali takšne scenarije.

Brügger in Björkdahl se oborožena s temi spoznanji lotita preiskave več kot pol stoletja starega primera in kmalu odkrijeta nekaj imen, ki so tako ali drugače povezana s tragičnim dogodkom. Toda zgodba, katere prvotni namen je bil razjasniti okoliščine, v katerih je umrl generalni sekretar OZN, hitro začne dobivati drugačne, nepredstavljive obrise. Sestrelitev letala ZN-a je le delček večje slike, na kateri počasi odkrivamo sledi čopiča v rokah nevidnih sil iz ozadja, ki se borijo za geopolitično prevlado v tem delu sveta. Nerešeni primer Daga Hammarskjölda nas z napredovanjem zgodbe pelje vedno globlje v svet tajnih organizacij, ki so uresničevale in verjetno v neki novi obliki še uresničujejo umazane načrte tistih, ki so na najrevnejši celini imeli in še vedno imajo določene interese. Brüggerjev film se gleda kot prvovrstni triler, a z eno pomembno srhljivo razliko – večina šokantnih razkritij ni plod domišljije kakega nadarjenega scenarista, temveč rekonstrukcija resničnih dogodkov. In lahko mi verjamete na besedo ko rečem, da so nekatera razkritja tako šokantna, da vzamejo sapo. Brügger je posnel še en izvrsten dokumentarec, ki bi ga moralo videti čim več ljudi. Morda bo k temu pripomoglo dejstvo, da je film eden izmed treh kandidatov za nagrado LUX, projekt, ki od leta 2007 evropskim filmom pomaga prodreti do evropskega občinstva. 

*Kandidata za nagrado sta še makedonska drama Bog obstaja, ime ji je Petrunija (Gospod postoi, imeto i' e Petrunija, 2019, Teona Mitevska) in odlični španski politični triler Kraljestvo (El reino, 2018, Rodrigo Sorogoyen), o katerem sem na blogu že poročal. Opomba: vse tri filme najdete v programski ponudbi letošnjega Liffa.

Ocena

Diego Maradona (2019)

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Diego Maradona

Država: VB

Jezik: angleščina, španščina, italijanščina

Leto: 2019

Dolžina: 130',  Imdb

Žanri: dokumentarni, biografija, športni

Režija: Asif Kapadia

Scenarij: Asif Kapadia

Igrajo: Diego Maradona, Claudia Villafañe, Jorge Burruchaga, Dalma Maradona, Diego Maradona Sr.

Ko v spletni iskalnik vpišete "mali zeleni," ena izmed najvišje rangiranih možnosti za dokončanje iskalnega niza je Maradona. Zaljubljence v najpomembnejšo postransko stvar na svetu danes navdušujejo drugi heroji v kopačkah, toda Diego Armando Maradona bo vedno "mali zeleni." Drugi so lahko vesoljci, prišleki z drugih planetov, toda "mali zeleni" je lahko le eden. 

S svojim najnovejšim dokumentarcem Asif Kapadija po dveh odličnih filmih – Amy (2015) o glasbenici Amy Winehouse in Senna (2010) o dirkaču formule 1 Ayrtonu Senni – nadaljuje s pretresanjem fenomena zvezdništva in temnih plati slave. Moment, ki Kapadijine dokumentarce dela posebne in morda najbolj ločuje od ostalih tovrstnih projektov je preciznost, ali bolje rečeno občutek, s katerim Britanec uspeva iz morja posnetega, največkrat arhivskega materiala, koščke zgodbe sestaviti tako, da v njih lahko prepoznamo ljudi iz krvi in mesa. Ali drugače, Kapadia obvlada prijeme, s katerimi enodimenzionalna podoba posameznika dobi globino, širino in potrebno kompleksnost.

Za razliko Senne in Amy se je Kapadia to pot lotil portretiranja še vedno živega človeka. Morda je ravno zato nekatere zmotilo, da režiser zgodbo o Maradoni konča z njegovim odhodom iz Napolija in Italije, toda ravno Maradonin posebni odnos z južnjaško prestolnico in Italijo nasploh tvori eno izmed pomembnejših, če ne najpomembnejšo čustveno nit filma. Zgodba se sicer začne v faveli Villa Fiorito v Buenos Airesu, med reveži, ki brez elektrike, vodovoda in kanalizacije sanjarijo o boljšem življenju. Maradona je prve nogometne korake naredil prav tam, na zaprašenih ulicah, s katerih se je že pri rosnih 15-ih letih izstrelil med nogometne profesionalce in podpisal prvo pogodbo. Pogodbo, s katero je dobil plačo in čisto pravo, funkcionalno stanovanje, v katerega se je potem preselila njegova celotna, velika družina. Maradona je tako že pri 15-ih začel skrbeti za družino, ki jo nikoli ni pustil na cedilu. Pet let kasneje je 21-letni Maradona prišel v Evropo, oblekel dres španskega velikana Barcelone in tako napovedal velike stvari. Toda že takrat so v javnosti krožile zgodbe o razuzdanem nočnem življenju Argentinca in njegovi ljubezni do kokaina. Mediji so hitro ustvarili sliko slabega fanta in neprofesionalca, ki nikoli ne bo izkoristil svojega nespornega talenta. Nato je prišla še huda poškodba na eni izmed klubskih tekem in njegova kariera v katalonski prestolnici je bila zapečatena. 

Diego Armando Maradona in Diego Maradona (2019), Foto: Kolosej

Maradone pri za nogometaša še vedno rosnih 23-ih ni želel nihče. Katalonci so se ga želeli na vsak način znebiti, toda nihče ga ni želel kupiti. In nato se je javil Napoli, ki se je v tem obdobju boril za obstanek v italijanski prvi ligi. Mali klub, ki dotlej ni osvojil nič zares pomembnega. Klub, ki so ga javno povezovali s camorro in klub, za katerim je stala cela armada temperamentih južnjaških navijačev. "Najrevnejši klub na svetu je kupil najdražjega nogometaša na svetu!" so pisali. V očeh mnogih je scenarij za katastrofo bil spisan. Ožigosani Maradona je ob prihodu v Neapelj sprožil pravo evforijo, četudi je izjavi ob prihodu poudaril, da je k Napoliju prišel preprosto zato, ker ga nihče drug ni želel. In nihče takrat niti v sanjah ni mogel predvideti, da je priča nastanku čudovite ljubezenske zgodbe med klubom in igralcem, med človekom in mestom, ki bo tako kot prava velika ljubezen sproducirala velike stvari. Zgodbe, ki je nekega navijača Napolija v trenutku navdiha pripravila da tega, da je na steno pokopališča izobesil transparent z napisom: "Ne sanja se vam, kaj ste zamudili!" Zgodbe, ki se je tako kot številne ljubezenske zgodbe končala z grdim razhodom, ki vseeno ne zasenči vsega lepega, kar se je zgodilo vmes. 

Zavoljo tistih, ki z nogometno zgodovino niso na "ti," se ne bom spuščal v podrobnosti. Izkušnja je nemara še nekoliko bolj zanimiva, ko zgodbe ne poznaš in se ji le prepustiš. V rokah izvrstnega pripovedovalca, kakršen je Kapadia, je potopitev v vsebino garantirana, saj Britanec iz pretežno arhivskih posnetkov sestavi kolaž na katerem ni težko prepoznati ključne motive zgodbe. Motiv razrednega boja, ki ga je Maradona, kot potomec favele, nedvomno utelešal od prvega dne in ga z javnimi nastopi, Chejevo tetovažo na ramenu in drugimi dejanji vedno podčrtaval. Režiser to nit filma lepo nadgradi z odnosom bogatega italijanskega severa do revnega juga in nenazadnje s tekmo četrtfinalno svetovnega prvenstva v Mehiki med njegovo Argentino in Anglijo. Ena izmed pomembnejših komponent je vsekakor raziskovanje temnih plati zvezdništva, ki jo doživljamo skozi Argentinčevo odvisnost od prepovedanih substanc, brodolome v zasebnem življenju in napetosti življenja v soju žarometov. Zanemarljiv detajl ni niti Maradonina mnogokrat potencirana vez s camorro, iz katere ni težko razbrati naravo tega odnosa in kdo je v tem odnosu pravzaprav imel vlogo žrtve. Diego Maradona je doku, ki poleg kompleksnega portreta enega največjih nogometnih čarovnikov odlično zaobjame silovitost čustev, ki jih iz gledalcev in tistih na zelenici, izvablja nogometna igra. 

Ocena

Srbenka (2018)

Srbenka (2018), Foto: Imdb

Slo naslov: Srbkinja

Angleški naslov: - 

Država: Hrvaška

Jezik: hrvaščina

Leto: 2018

Dolžina: 70' ,  Imdb

Žanri: dokumentarni

Režija: Nebojša Slijepčević 

Scenarij: Nebojša Slijepčević 

Igrajo: Oliver Frljić, Niny Batinić, Ivana Roščić, Damir Orlić, Mirta Polanović

Nebojša Slijepčević je z zelo zanimivim dokumentarcem Gangster te voli (2013) spisal prepričljivo vabilo za svoje bodoče projekte. Rojeni Zagrebčan je posnel več kratkih dokumentarcev, Srbkinja pa je njegov drugi dolgometražni film, za katerega je prejel nagrade na številnih festivalih. Film bo gotovo pritegnil pozornost tistih, ki poznajo ustvarjalni opus hrvaškega gledališkega režiserja Oliverja Frljića (za predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, je prejel dve Borštnikovi nagradi), saj dokumentarec prenaša edinstven vpogled v nastajanje Frljićeve predstave o usodi 12-letne Aleksandre Zec, ki je skupaj s starši leta 1991 bila umorjena v Zagrebu. Film je nastal kot posledica Slijepčevićevega zanimanja za ustvarjalni proces njegovega gledališkega kolega. Avtor je namreč s kamero beležil nastanek predstave, ki je sprožila nemalo kontroverz v hrvaški javnosti in s katero se je Frljić, v zanj značilnem slogu, lotil seciranja kolektivne zavesti hrvaške (in širše) javnosti in v nacionalno tkivo vtkane nestrpnosti in sovraštva do tistih, ki v svojih celicah nosijo napačen genski zapis in so kot takšni "naravni" sovražniki vsakega pravega domoljuba. Slijepčević je v objektiv kamere ujel edinstven proces nastanka predstave – skozi interakcijo med igralci po Frljićevih smernicah nastajajo liki, s katerimi se nastopajoči povežejo na nekem zelo osebnem, intimnem nivoju. Nekje v tem procesu se v fokusu zgodbe znajde ena izmed mladih igralk, 12-letna na Reki rojena deklica srbskih korenin. Skozi dekličino percepcijo njenega položaja v družbi film učinkovito vzpostavi portret skupnosti, ki sedanjost še vedno vidi, doživlja in vrednoti skozi prizmo krvave preteklosti. Rezultat je objektiven in mestoma izrazito intimen vpogled v življenja rojenih po koncu balkanskih spopadov, ki z vojno niso imeli nič, a na svojih hrbtih vseeno še kako čutijo bič preteklosti.

Ocena

Fyre (2019)

Billy McFarland in Fyre (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: - 

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Dolžina: 97',  Imdb

Žanri: dokumentarni

Režija: Chris Smith

Scenarij: Chris Smith

Igrajo: Billy McFarland, Jason Bell, Gabrielle Bluestone, Ja Rule, Shiyuan Deng, Mdavid Low, Andy King

Nivo sočutja za večino žrtev potegavščine imenovane Festival Fyre je podoben občutku, ki ga dobimo ob ogledu kakšne drugorazredne grozljivke, v kateri debilni protagonisti počnejo neumnosti, za katere običajno plačajo najvišjo ceno. Verjetno ste se med ogledom kakšnega izmed teh umotvorov zalotili v razmišljanju, da so žrtve v resnici dobile tisto, kar jim, v skladu z dejanji, pripada. Ta občutek je še malo bolj izražen ob ogledu naslovnega dokumentarca, ki pod drobnogled vzame dogodke v kateri je organizirana največja zabava, ki se nikoli ni zgodila. 

Uveljavljeni dokumentarist Chris Smith (v ogled toplo priporočam njegova dokumentarca American Movie in Jim & Andy: The Great Beyond) to pot odlično rekonstruira okoliščine, v katerih je neslavno pogorel dogodek, ki je pompozno promoviran kot najekskluzivnejši festival v novejši zgodovini. Mož z načrtom je bil takrat 25-letni Billy McFarland,  ki je za seboj že imel odmevno podjetniško avanturo – ekskluzivno kreditno kartico Magnises, ki je merila na premožne milenijce. Lično oblikovana črna kovinska kartica ni bila samo plačilno sredstvo ampak tudi vstopnica v svet slavnih – z njo si lahko vstopal na ekskluzivne zabave in s popusti kupoval vstopnice za ekskluzivne estradne dogodke. Eden od vidnejših promotorjev kartice je bil newyorški reper Ja Rule, ki je s McFarlandom vstopil v partnersko razmerje. Njuno sodelovanje je nadgrajeno z ustanovitvijo podjetja Fyre Media, ki je začelo razvijati aplikacijo Fyre. Ta „revolucionarna“ softverska rešitev naj bi prevzela vlogo posrednika med estradniki in organizatorji najrazličnejših prireditev in dogodkov. Tako se je zakotalila snežna kepa, na kateri je kasneje nastal Fyre festival.

Velikopotezno razmišljajoči McFarland je prišel na briljantno idejo: zakupil je nenaseljen otok na Bahamih, tja povabil več top modelov in kamere, ter posnel promocijski video za Fyre festival – ekskluzivni zabavno-glasbeni dogodek v paradižu. Z oranžno ploščico in tagom FYRE festival, ki so jo na svojih instagram profilih proti plačilu sočasno objavile manekenke in ostali insta-influencerji je ustvarjena kritična masa premožnih milenijcev in investitorjev, ki je pognala kolesje McFarlandovega projekta. 

Smith pred kamero postavi relevantne sogovornike, ki so na različnih organizacijskih nivojih sodelovali v organizaciji festivala. Kombinacija arhivskih posnetkov in „govorečih glav“ nam pomaga razumeti, kako je McFarlandu sploh uspelo projekt pripeljati tako daleč. Kako mu je uspelo z iznajdljivostjo in nalezljivo energijo k sodelovanju privabiti takšno število sodelavcev in jih pripraviti do tega, da z denarjem in delom podprejo njegovo velikopotezno zamisel. Dokumentarec gledalcu vsekakor pusti dovolj prostora za ustvarjanje lastnega mnenja o njegovih motivih. Denar je nedvomno igral pomembno vlogo, toda občutek je, da je primarni cilj vendarle bila osebna promocija in Mcfarladovova želja postati del elite. Na neki točki je jasno, da šov vodi človek, ki ni povsem razsoden. Kapetan, ki in ne želi priznati, da je njegovo plovilo v preveč slabem stanju, da bi varno priplulo do najbližjega pristanišča. Dokumentarec se istočasno dokaj očitno posmehuje naivnosti mladih privilegirancev, ki so resda bili prevarani, a jih vseeno ne doživljamo kot žrtve. Prave žrtve so delavci na Bahamih, ki niso nikoli bili plačani za garanje na prizorišču propadlega festivala in vsi, ki so v ta projekt vgradili svojo kri in znoj. Film nenazadnje ponudi zaskrbljujoči portret generacije nezmožne ustvariti lastno mnenje. Generacije, ki počasi izgublja stik z resničnostjo, saj življenje vrednoti skozi izkrivljene filtre raznih influencerjev in podobnih, ki so zastavonoše sodobnih oblik (de)socializacije.

Ocena

Free Solo (2018)

Alex Honnold in Free Solo (2018), © 1996-2015 National Geographic Society

Slovenski naslov: Free Solo

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: dokumentarni, športni 

Dolžina: 100' ,  Imdb 

Režija: Elizabeth Chai Vasarhelyi, Jimmy Chin

Scenarij: Elizabeth Chai Vasarhelyi, Jimmy Chin

Igrajo: Alex Honnold, Tommy Caldwell, Sanni McCandless, Jimmy Chin, Cheyne Lempe, Mikey Schaefer, Dierdre Wolownick, Peter Croft

Free Solo v svetu alpinizma označuje plezanje brez vrvi in ostale varnostne opreme. Alpinisti, ki na ta način premagujejo plezalne poti se lahko zanesejo le na svoje psihofizične sposobnosti in izkušnje. S tem povezana tveganja so včasih zelo velika in za povprečnega človeka težko razumljiva. Pričujoči dokumentarec prinaša eno izmed teh zgodb, ki sta jo v objektiv kamere izjemno ujela Elizabeth Chai Vasarhelyi in njen mož Jimmy Chin (tudi sam profesionalni plezalec in fotograf). Zakonca sta pozornost širše javnosti pritegnila z dokumentarcem Meru (2015), v katerem sta nam pokazala osvajanje Shark’s Fina, tehnično najzahtevnejšega vrha gore Meru v Himalaji.

Free Solo je zgodba o Alexu Honnoldu in njegovih prizadevanjih preplezati steno El Capitan, verjetno najzahtevnejšo granitno vertikalo na svetu, v ameriškem nacionalnem parku Yosemite. Film nas postopoma uvaja v vesolje glavnega protagonista s povzetkom njegove poti od začetnika do enega najbolj uveljavljenih alpinistov na svetu v tem trenutku. Avtorja se skozi zgodbo na zanimiv način dotikata temeljnih vprašanj povezanih z življenjskim slogom portretiranca. Od tistega ključnega, kaj pravzaprav žene našega junaka, do njegovega odnosa z najbližjimi. O sinovi hoji po robu pred kamero spregovori Alexova mama in njegovi plezalni partnerji, največ prostora pa je posvečeno njegovem razmerju s punco Sanni. 

Free Solo je eden tistih projektov, pri katerem se zbere ekipa somišljenikov, ki se med seboj dobro poznajo, in, kar je še bolj važno, dobro poznajo materijo, ki jo obdelujejo. Tandem Chai-Chin je okoli sebe zbral alpinistično podkovano ekipo snemalcev, ton mojstrov in ostalega tehničnega osebja (v ekipi je bilo deset ljudi), ki nam na najboljši možni način približajo vse aspekte Alexovega podviga. 

Ustvarjalci s kombinacijo utrinkov iz zasebnega življenja in studioznim prikazom poteka dolgotrajnih priprav trasirajo pot trenutku, ko se bo junak brez vsakršnih pomagal spopadel z El Capitanom. Med procesom slišimo novice o tragični usodi nekaterih vidnih članov alpinistične družine, ki nas opominjajo, kako zelo nevaren cilj si je zastavil glavni protagonist. Gledalci Alexa, očitno vajenega nastopanja pred kamero hitro, vzamemo za svojega – mladenič nas očara s preprostostjo, smislom za humor in strastjo, s katero se loteva največjega izziva v njegovi plezalni karieri. Zato v  finalnih dvajsetih minutah, ki se iztečejo v slogu napetega, dih jemajočega trilerja, zanj še toliko močneje stiskamo pesti in z odprtimi usti opazujemo fascinantno natančnost in osredotočenost, s katero Alex premika meje možnega. 

Ocena

Scream for Me Sarajevo (2017)

Scream for Me Sarajevo (2017), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -

Država: BIH

Jezik: bosanščina, angleščina

Leto: 2017

Žanri: dokumentarni, glasba, vojni

Dolžina: 95' ,  Imdb 

Režija: Tarik Hodžić

Scenarij: Tarik Hodžić, Jasenko Pašić

Igrajo: Bruce Dickinson, Alen Ajanović, Esad Bratović, Mirza Ćorić, Chris Dale, Alessandro Alex Elena, Erol Gagula, Trevor Gibson

Obleganje Sarajeva je eno najdaljših vojaških obleganj kakega mesta v sodobni zgodovini. V 1395-dnevnem obleganju mesta med leti 1992 in 1996, en datum in dogodek imata prav posebno mesto. 14. decembra 1994 se je dvorani kulturnega centra zgodil koncert, ki se je za vedno zapisal v srca obiskovalcev in nastopajočih. V Sarajevo je s svojim bendom Skunkworks prišel Bruce Dickinson, frontman kultnih Iron Maiden. Dokumentarec Scream for Me Sarajevo bosanskega režiserja Tarika Hodžića in scenarista Jasenka Pašića prikazuje takratne vojne okoliščine in ljudi, vpletene v organizacijo in realizacijo tega neverjetnega glasbenega dogodka. Spomnim se kako sem z odprtimi usti na TV-ju ujel kratko novičko o koncertu in kako surrealno je vse skupaj zvenelo. Svoje spomine na ta »nadnaravni« dogodek v dokumentarcu z nami delijo ljudje, ki so bili tam: Dickinson in člani njegovega benda, sarajevski rokerji, novinarji, člani britanskega vojaškega kontingenta v sklopu ZN-a, brez katerih koncerta ne bi bilo.

Dickinsonu in ekipi je bil obljubljen helikopter, s katerim bi morali iz Splita poleteti v Sarajevo. Toda v komandi ZN-a so izvedeli za operacijo in potegnili ročno zavoro. Dogodek je predstavljal preveliko varnostno tveganje in sprva je kazalo, da koncerta sploh ne bo. Toda Bruce in ekipa so bili pripravljeni tvegati še več. Vkrcali so se pod cerado tovornjaka neke humanitarne organizacije in se sredi zime, oboroženi s pogumom in pločevinkami piva, podali na pot proti obleganem Sarajevu. 

Scream for Me Sarajevo (2017), Foto: Imdb

Hodžić s kombinacijo arhivskih posnetkov in pogovor z glavnimi akterji v sedanjosti lepo rekonstruira okoliščine organizacije koncerta. Scream for Me Sarajevo iz moje perspektive ni ne glasbeni, ne politični film in čeprav je eden njegovih pomembnejših elementov prikaz posledic vojne, v njem praktično ni politične komponente. Njegova apolitičnost temelji na distanciranju britanskih oficirjev od uradnega stališča poveljstva ZN, ki so zadevo organizirali kljub nasprotovanju nadrejenih in odsotnosti kakršnekoli vpletenosti takratnih političnih predstavnikov bosanske, oziroma srbske strani. Film se osredotoča le na konstantnost grožnje, ki so jo za prebivalstvo predstavljale granate in ostrostrelci. Scream for Me Sarajevo učinkovito pokaže, kaj je koncert pomenil ljudem v teh unikatnih okoliščinah, v dneh in letih, ko je obstoj temeljil na preprostih preživitvenih nagonih. Le predstavljamo si lahko, kako izvenzemeljsko surrealna je bila izkušnja ljudi, ko jih je z odra pozdravil Dickinson. Nastopajoči so se 20 let kasneje vrnili v zdaj že obnovljeno Sarajevo, obiskali prizorišče koncerta in se srečali z ljudmi, ki so takrat bili tam. Hodžić iz pričevanj protagonistov lepo izlušči močno vez, ki je sredi vojne vihre vzniknila med ljudmi, ki so tako ali drugače bili vključeni v dogodek in nam pokaže, kako zelo močan pečat je le-ta pustil na vse vpletene. Film je nenazadnje dokument o univerzalni brezmejnosti glasbe in neverjetni sposobnosti povezovanja ljudi na vseh zemljepisnih širinah in dolžinah.  

Three Identical Strangers (2018)

David Kellman, Robert Shafran, and Eddy Galland in Three Identical Strangers (2018), © Newsday LLC

Slovenski naslov: -

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Žanri: dokumentarni

Dolžina: 96' ,  Imdb 

Režija: Tim Wardle

Scenarij: Tim Wardle

Igrajo: Edward Galland, David Kellman, Robert Shafran 

Začetek šolanja na kolidžu za večino mladih Američanov in njihovih sovrstnikov drugod po svetu pomeni dokončen prehod v odraslost. To je čas, ko prvič zares zapustijo domače gnezdo in začnejo samostojno pot v kakšnem izmed univerzitetnih mest. Toda Bobby Shafran kljub temu ni mogel vedeti, kako korenito se bo njegovo življenje spremenilo, ko je naložil stvari v starega volva in se odpeljal proti 200 kilometrov oddaljeni univerzi. 

Da se dogaja nekaj čudnega je začutil že ob prihodu v študentski kampus – številni študentje so ga pozdravljali in mladeniču ni bilo jasno, zakaj so vsi tako prijazni, oziroma zakaj je se do njega vedejo, kot da ga poznajo. In med tem ko je Bobby začudeno poskušal ugotoviti, zakaj ga vsi kličejo Eddy, pred njim se je prikazal študent, ki je lani bil sostanovalec nekoga, ki mu je očitno bil na las podoben. Tu so stvari začele dobivati smisel in ker je Bobby vedel, da je posvojen, rešitev uganke je bila na dlani. Bobby je že nekaj ur kasneje stal pred svojim identičnim dvojčkom Eddyjem in glede na naslov dokumentarca ni težko predvideti, da se bo v zgodbo kmalu vključil še tretji brat David.

Sledil je pravi medijski cirkus, v katerem sta trije identični tujci postali prava nacionalna atrakcija. Trojčke so kmalu zasuli z vabili za gostovanja v različnih tv šovih in bratje so hitro postali prave medijske zvezde. Fantje so se hitro ujeli, življenje v soju luči jim je godilo, na valu navdušenja ameriške javnosti so kmalu začeli živeti skupaj in v New Yorku celo odprli lastno restavracijo. V tem delu zgodbe me je že počasi začel utrujati senzacionalizem, s katerim so mediji in celo avtorji dokumentarca prezentirali zgodbo treh bratov in začel sem se spraševati, ali je to dejansko vse, kar mi lahko ponudi naslovna zgodba. 

Za izkazano potrpljenje sem nagrajen v nadaljevanju, saj je štorija treh bratov ločenih ob rojstvu po slabšem uvodu iz minute v minuto postajala zanimivejša. Že dejstvo, da posvojiteljem in posvojencem nihče ni povedal nič o obstoju najbližjih sorodnikih je neetična, toda ozadje celotnega primera je še veliko bolj zapleteno in tako zelo neverjetno,  da se bom raje vzdržal od nadaljnjega razkrivanja podrobnosti. Povedal bom le, da film po prvi tretjini vstopi v fazo, v kateri zgodba funkcionira kot prvovrstni triler, poln nepričakovanih zasukov in razkritij dolgo varovanih skrivnosti.  

Ocena

Safari (2016)

Safari (2016), Photo:© Ulrich Seidl Filmproduktion

Slovenski naslov: Safari

Država: Avstrija

Jezik: nemščina

Leto: 2016

Žanri: dokumentarni

Dolžina: 91' ,  Imdb 

Režija: Ulrich Seidl

Scenarij: Ulrich Seidl, Veronika Franz

Igrajo: -

Safari Ulricha Seidl je film, ki sem ga (pre)dolgo puščal v čakalnici iz preprostega razloga: vedel sem, kakšno dozo nelagodja lahko pričakujem in v takšnih situacijah, ko se pripravljaš na zavestno izpostavljanju nelagodju, je potrebno pokazati več odločnosti. Tistim, ki poznate avtorjevo minulo delo, verjetno ni potrebno posebej razlagati, zakaj je Seidl eden izmed najpomembnejših, najbolj edinstvenih avtorjev današnjice in zakaj so njegovi filmi, v katerih se vedno znova loteva temačnih, pogosto moralno spornih človeških nagonov, stvaritve, ki jih preprosto ne smeš zamuditi.

Brezkompromisna obravnava tem, ki jih ostali praviloma obidejo v širokem loku, je postal njegov zaščitni znak in tudi to pot ni nič drugače. Vsi se dobro zavedamo, da so lovski safariji, ki jih organizirajo v manj razvitih državah (predvsem v Afriki) realnost, pred katero si zatiskamo oči. Tako kot je jasno, od kod prihaja klientela, ki v dnevnih sobah ponosno razkazuje svoje lovske trofeje. Zavedati se moramo, da so nekje na zemeljski obli koščki ozemlja, na katerih se na prav posebno sprevržen način uveljavlja neokolonializem. 

Območja, na katerih premožni zahodni investitor od korumpiranih oblastnikov lahko najame širna prostranstva in na njih brez kakršnih koli zakonskih ovir organizira lovske safarije, ki se jih udeležuje klientela iz vseh koncev sveta. Seidl se sicer omeji na turiste iz nemškega govornega območja (njih je najbrž bilo najlažje prepričati, da svoje »podvige« pokažejo pred kamero), toda tovrstni »hobiji« nedvomno niso ekskluziva evropskih turistov.

Safari (2016), Photo:© Ulrich Seidl Filmproduktion

V dokumentarcu ponovno do izraza pride Seidlov »pornografski« pristop – kamera dokumentira vse: skupaj z lovci išče in sledi potencialne tarče, prikaže uboje, poziranje ob truplih ustreljenih živali in kasnejše odiranje in razkosanje. V teh prizorih kamera diha za ovratnik lovcem in lovi njihovo počutje med akcijo, med temi epizodami pa spremljamo režiserjeve tipične intervjuje s protagonisti – ti po principu »govorečih glav« zavzemajo centralno pozicijo v kadru in v prostorih »okrašenimi« z lovskimi trofejami pripovedujejo o svojih preteklih in bodočih lovskih podvigih, orožju, priljubljenih tarčah… Težko je ubesediti čustva, ki človeka prevzamejo ob poslušanju mladeniča (člana lovske družine), ki brez kančka slabe vesti govori o tem, kako bi lepo bilo ustreliti kakšno zebro, ali celo žirafo.

Taisti mladenič bo kasneje uresničil svojo sprevrženo fantazijo in za dosežek prejel čestitke njegovega spremstva. Lovcem ves čas asistirajo redkobesedni, resnobni domačini, ki se potem ko pospravijo vse sranje, ki ga za seboj pustijo gostje, odpravljajo na zaslužen počitek v svoje dotrajane barake. Dialoga v teh segmentih skorajda ni, saj film v teh trenutkih z gledalcem komunicira skozi podobe, ki so najboljši komentar in dokaz nikoli pokopane rasistično-kolonialne miselnosti. Seidel se odlično zaveda, kako zelo močne so te podobe in kako zelo samoinkriminirajoče so izpovedi človekolikih pošasti, ki s svojimi snajperji sejejo smrt po afriških stepah. In prav zato, nobeden dodatni komentar ni potreben.

Bitter Lake (2015)

Slo naslov: Bridko jezero

Država: VB

Jezik: angleščina

Leto: 2015

Dolžina: 140' ,  Imdb

Žanri: dokumentarni 

Režija: Adam Curtis

Scenarij: Adam Curtis 

Igrajo: George Bush, George W. Bush, Joanne Herring, Ronald Reagan 

[SLO]

Politiki so nekoč imeli pogum in samozavest, da so nam pripovedovali zgodbe, ki so v tem kaotičnem svetu različnih dogodkov imele nek smisel. Zdaj pa velikih zgodb ni več in politiki se na vsako novo krizo odzivajo povsem naključno ter nas pri tem puščajo zmedene in izgubljene. Podobno velja tudi za novinarstvo, ki je nekoč pripovedovalo velike in neolepšane zgodbe zdaj pa zgolj prenaša nepovezane in pogosto protislovne fragmente informacij. Dogodki pridejo in gredo, kot vročinski valovi. Vsi skupaj živimo v stanju nenehnega delirija, čakajoč na naslednji dogodek, ki se bo prikazal iz megle in nato še enkrat nepojasnjen izginil. Forme novic in dokumentarcev so postale tako toge in ponavljajoče, da jih občinstvo nikoli zares ne gleda. Ob vsem tem se ljudje umikajo iz novinarstva in politike. Obračajo se stran v svoje lastne svetove in v zgodbe, ki si jih sami pripovedujejo drug drugemu. To pa je narobe, žalostno in slabo za demokracijo, ker to pomeni tudi, da politiki lahko postajajo vse bolj in bolj neodgovorni.

Eksperimentalni dokumentarni esej Adama Curtisa, Bitter Lake (Grenko jezero) iz leta 2015 poskuša na te dileme odgovoriti na dva načina. Pove veliko zgodbo o tem zakaj so zgodbe, ki nam jih danes pripovedujejo, izgubile smisel. Vendar je tudi poskus novega načina poročanja o svetu. Uporablja tehnike, ki jih običajno ne povezujemo s televizijskim novinarstvom. Cilj Adama Curtisa je bil narediti nekaj bolj čustvenega in vključevalnega, kar bi ponovno vzpostavilo povezavo med dogodki in javnostjo in bi se zdelo tudi bolj resnično. Vir: Društvo za razvoj humanistike - Zofijini ljubimci - VEČ O FILMU

[ENG]

Politicians used to have the confidence to tell us stories that made sense of the chaos of world events. But now there are no big stories and politicians react randomly to every new crisis - leaving us bewildered and disorientated. Bitter Lake is a new, adventurous and epic film by Adam Curtis that explains why the big stories that politicians tell us have become so simplified that we can't really see the world any longer. The narrative goes all over the world, America, Britain, Russia and Saudi Arabia - but the country at the heart of it is Afghanistan. Because Afghanistan is the place that has confronted our politicians with the terrible truth - that they cannot understand what is going on any longer. The film reveals the forces that over the past thirty years rose up and undermined the confidence of politics to understand the world. And it shows the strange, dark role that Saudi Arabia has played in this. But Bitter Lake is also experimental. Curtis has taken the unedited rushes of... -Imdb

Won't You Be My Neighbor? (2018)

David Newell and Fred Rogers in Won't You Be My Neighbor? (2018), © 2018 - Focus Features

Slo naslov: -

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2018

Dolžina: 94' ,  Imdb

Žanri: dokumentarni, biografija

Režija: Morgan Neville

Igrajo: Fred Rogers, Joanne Rogers, John Rogers, Junlei Li

[ENG]

Charmingly soft-spoken and yet powerfully incisive expressing his profound ideals, Fred Rogers was a unique presence on television for generations. Through interviews of his family and colleagues, the life of this would-be pastor is explored as a man who found a more important calling to provide an oasis for children in a video sea of violent bombardment. That proved to be his landmark series, Mister Rogers' Neighborhood (1968), a show that could gently delve into important subjects no other children's show would have dared for that time. In doing so, Rogers experienced a career where his sweet-tempered idealism charmed and influenced the world whether it be scores of children on TV or recalcitrant authorities in government. However, that beloved personality also hid Rogers' deep self-doubts about himself and occasional misjudgments even as he proved a rock of understanding in times of tragedy for a world that did not always comprehend a man of such noble character. -Written by Kenneth Chisholm

Ocena

Venus (2016)

Slo naslov: -

Drugi naslovi: Venus: Let's Talk About Sex

Država: Danska, Norveška 

Jezik: danski

Leto: 2016

Dolžina: 80',  Imdb

Žanri: dokumentarni

Slo recenzija: -

Režija: Mette Carla Albrechtsen, Lea Glob

Scenarij: Mette Carla Albrechtsen, Lea Glob

[ENG]

During casting sessions, young women from Copenhagen talk candidly about their sexual experiences. Initially, the two female directors wanted to make a film as a way of better understanding their own sexual desires and frustrations. In response to a casting call, more than a hundred ordinary young women turned up and talked straight into the camera about their erotic fantasies. As shooting progressed, the filmmakers realized that these intimate casting sessions should in fact be the final film. The interviewees gradually open up: one shy woman discovered that she gets aroused watching two men having sex. Another woman talks about how she finds it difficult to submit to a man. A recurring frustration is that women are supposed to be simultaneously innocent and wild, often an impossible combination. Because the man is supposed to actively take steps – you don’t kiss him, he kisses you – his intentions and motivations are easier to understand. The bare surroundings of a casting studio allow Venus to pierce these female passions.

Ocena