nedelja, 30. januar 2011

The King's Speech (2010)


Slovenski naslov: Kraljev govor
Država: VB, Avstralija, ZDA
Leto: 2010
Žanri: Drama, Zgodovinski
Dolžina: 118',  Imdb
Režija: Tom Hooper
Scenarij: David Seidler
Igrajo: Colin Firth, Geoffrey Rush, Helena Bonham Carter, Michael Gambon, Guy Pearce, Timothy Spall, Derek Jacobi 

Kraljev govor že lep čas kraljuje v časopisnih prispevkih, televizijskih  in radijskih oddajah in spletnih vsebinah, ki imajo karkoli skupnega z filmsko umetnostjo. Že po nominacijah za zlate globuse je bilo jasno, kdo bo največji favorit na 83. podelitvi zlatih kipcev. Fasciniranost velikega dela populacije s kraljevo družino je dejavnik ki ne more škoditi, priljubljenost v takih primerih lahko gre samo strmo navzgor. Sam ne sodim med tiste, ki jih zanima vse kar nosi kraljevsko etiketo, ves medijski pomp okoli članov kraljeve družine je zame zgolj moteč dejavnik v globalnem medijskem prostoru. Na režiserskem stolčku se je znašel  38-letni Anglež Tom Hooper, ki je v zadnjih letih podpisal nekaj zanimivih naslovov.  Hooper je najprej pridobil pozornost domače javnosti s tv filmom Longford, biografijo Lorda Longforda, ki je velik del življenja posvetil boju za pravice zapornikov. Nato je za ameriško televizijsko hišo HBO posnel odlično sprejeto mini serijo John Adams, ki je bila nagrajena z zlatim globusom za najboljšo mini-serijo. Osebno se mi je najbolj prikupil z lansko »nogometno« uspešnico The Damned United, izjemnim portretom kontroverznega nogometnega trenerja Briana Clougha. Takrat sem na debelo podčrtal njegovo ime in ga uvrstil na svojo interno listo režiserjev, ki se jih definitivno izplača spremljati. Nekakšen skupni imenovalec njegovih projektov so postali portreti osebnosti iz javnega življenja, ki so v nekem časovnem obdobju dosegli nekaj, po čem se jih ljudje spominjajo.

Po smrti angleškega kralja  George V. leta 1936, je njegov starejši sin Edvard VIII. prisegel kot novi britanski kralj. Mlajši sin bi verjetno bil boljša izbira, toda Alberta je že od otroštva resno oviralo jecljanje in strah pred javnim nastopanjem. Nagovarjanje množice je zanj bila najhujša nočna mora, tudi najboljši zdravniki niso uspeli odpraviti jecljanja. Sam bi se že vdal v usodo in se sprijaznil, da nikoli ne bo mogel javno nastopati, toda njegova soproga Elizabeth je bila drugačnega mnenja. Lionel Logue je terapevt, ki je že mnogim pomagal pri govornih težavah, zato se Elizabeth obrne nanj.  Njegove metode so nekoliko nekonvencionalne, pristop in odnos do pacientov je nenavaden, a v večini primerov zelo učinkovit. Po težavnem začetku se terapevt in plemič vendarle znajdeta na isti frekvenci, napredek je očiten, toda Lionel se zaveda, da je prostora za napredek še veliko več. Epicenter problema predstavlja Albertov odnos  z očetom, korenine vsega sežejo v  njegovo zgodnje otroštvo, ko so se težave z jecljanjem začele.  Njegov zaprtost in zavračanje soočanja z lastnimi strahovi resno ovirajo terapevtovo delo, zato Lionel resno pritiska na pacienta, v upanju, da mu bo uspelo prodreti v srž problema. V nekem trenutku si dovoli preveč svobode, kar za rezultat ima konec terapije. Druga svetovna vojna je vedno bližje, neprimeren življenjski stil kralja Edvarda VIII. vedno bolj izpostavlja njegovo neprimernost za tako pomembno vlogo. Zahtevi po njegovem odstopu so vedno močnejši, edina alternativa je Albert, toda njegova govorna hiba predstavlja resno oviro.
Kraljev govor ima toliko dobrih lastnosti, da je ocena odlično enostavno samoumevna. Veliko število oskarjevskih nominacij v različnih kategorijah je po mojem mnenju še kako upravičeno, kajti ustvarjalci so namenili veliko pozornosti vsem elementom, ki jih je nato Hooper lepo uporabil pri oblikovanju končnega izdelka. Scenografija je izvrstna, bogastvo detajlov gledalcu ponuja odličen vpogled v neko zgodovinsko obdobje. Še posebej so mi všeč kadri v zaključku, ko opazujemo tehnične zmogljivosti takratnega BBC-ja, kajti kostumi, pohištvo in drugi manjši spremljajoči elementi, ki so značilni za neko zgodovinsko obdobje sodijo v kategorijo obvezno, pri vsakem resnem filmskem projektu.  Odlična karakterizacija očeta še vedno aktualne angleške kraljice, gledalca seznanja z nekoliko manj prijetnimi aspekti plemiškega življenja. Odraščanje in življenje brez pravih prijateljev, medčloveški odnosi, ki so praviloma preveč sterilno-uradni. Srečanja po vedno jasno določenem protokolu neizogibno vodijo človeka proti čustveni zavrtosti in občutku osamljenosti sredi množice. Glavna zvezda je brez dvoma Colin Firth, ki mi nekoč ni bil ravno pri srcu, a je v zadnjih nekaj letih vztrajno pridobival točke in se profiliral v vrhunskega igralca. Nasproti sebe je imel odličnega Geoffreyja Rusha, kemija med njima je odlična, a tukaj je treba omeniti celotni igralski ansambel, ki bi mu lahko podelili nekakšno nagrado za skupinski dosežek. Tudi manjše vloge imajo svojo težo, zato biserčki tipa Timothy Spall kot Winston Churchill zelo lepo sedejo in dodatno bogatijo filmsko pripoved. Firthov govor na koncu je pika na i v odlični igralski kreaciji, ki me je nekoliko spomnila na vrhunsko predstavo Juliette Binoche v Copie conforme. Lepo posnet in montiran film ni naključje, saj pogled na seznam sodelujočih v tehničnih kategorija odkriva nekaj pomembnih imen, ki za sabo imajo veliko dobrih projektov. Kraljev govor mi je bil res všeč, a to ne pomeni, da je to film brez napak. Nekaj stvari je treba spregledati, malce zamižati na eno oko in se sprijazniti z nekoliko predimenzioniranim pomenom zgodovinske vloge kralja  George V. Radijskem nagovoru je pripisan nekoliko prevelik pomen, a ker so to trenutki, ko Firthov preformans doseže vrhunec, mirne duše pozabim na te manjše pomanjkljivosti in sklenem, da sem videl  izjemen film.

Ocena: 8.5/10

petek, 28. januar 2011

Köntörfalak (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Question in Details
Država: Madžarska
Leto: 2010
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 81',  Imdb
Režija: Zsombor Dyga
Scenarij: Zsombor Dyga
Igrajo: Ferenc Elek, Roland Raba, Katya Tompos

Zoli je sredi zmenka na slepo a se zaveda, da mu ne gre najbolje. Vzdušje je mučno, njegova spremljevalka Eszti je podobnega mnenja. Obisk stranišča je za Zolija izhod v sili, prepotreben predah,  ki mu bo pomagal povrniti izgubljeno samozavest. Vsaj tako je sprva mislil, a je še preden se je vrnil k mizi vedel, da ga čaka neuspeh. Podobnega mnenja je tudi Eszti, dekle ki sedi nasproti njega. Želi si, da bi vsega bilo čimprej konec. Ko oba odkrito priznata, da je zmenek polomija, vzdušje naenkrat postne bolj pozitivno. Pritiska ni več, Zoli je veliko bolj sproščen in šele zdaj, ko stojita na pločniku pred restavracijo, pripravljena oditi vsak na svojo stran, steče pogovor. Na hitro se domenita, da jo bo pospremil domov, saj Eszti živi le nekaj ulic stran. Med sprehodom se stvari še izboljšujejo, ko prispeta do stanovanja, Eszti privoli v ponovno srečanje. Toda Zoli čuti da mu dobro gre in da lahko iztrži še več,  zato punco prepriča naj ga povabi v stanovanje. Ko ta naposled pristane in ga povabi na pijačo je to več, kot bi si upal pomisliti še kakšno uro nazaj. Sproščen klepet prekine Esztin brat, ki se nenadoma prikaže v stanovanju. Zoli bi rad odšel, a Gabor vztraja, naj ostane še malo. Gaborjevo ime in priimek se ujemata z vizitko v Zolijevem žepu in skrivnostjo, ki jo ta poskuša razvozlati že zelo dolgo. Počasi spoznavamo, da srečanje ki ga spremljamo najbrž ni tako naključno, kot je to sprva kazalo.
Med selekcijo filmov ki jih bom videl, poskušam uvrstiti filme iz veliko različnih držav in tako dobiti čimbolj pisano podobo svetovne kinematografije. Tokrat sem se ustavil pri madžarskem filmu. Malo več kot sto glasov na IMDB, brez odziva kritikov ali uporabnikov. Lahko bi rekel, da sem se tako kot glavna protagonista odločil za zmenek na slepo. Ko gre za filme krajše od 90 minut, je olajševalna okoliščina, da ne zapravimo preveč časa, če se izkaže, da je film zanič. Köntörfalak v marsičem spominja na gledališko predstavo, saj so v filmu uporabljena le tri prizorišča. Restavracija, ulica in stanovanje, igralka in dva igralca pred kamerami nam sporočajo, da je v ospredju dialog. Če je glavna sestavina filma dialog, potem ta mora biti dovolj zanimiv, da pritegne našo pozornost. Po rahlo dolgočasnem uvodu se tako kot zmenek Zolija i Eszti, stvari začnejo spreminjati na bolje, ko na videz neroden moški nekako najde formulo, s katero kljub slabem začetku, pri dekletu zbudi zanimanje. Potem ko se v dogajanje vključi tretja oseba, pripoved dobi obrise psihološke igre, v kateri zamolčani detajli dobivajo mesto v sestavljanki, ki v svoji končni podobi razkrila skrivnost iz preteklosti. V samem zaključku je režiserja-scenarista nekoliko zaneslo, ko se je odločil za še eno naključje na meji verjetnega, a je kljub temu končni vtis kar soliden.

Ocena: 6.0/10

četrtek, 27. januar 2011

Flipped (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova 
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Komedija, Drama, Romantični
Dolžina: 90',  Imdb
Režija: Rob Reiner 
Scenarij: Rob Reiner, Andrew Scheinman, Wendelin Van Draanen (knjiga)
Igrajo: Madeline Carroll, Callan McAuliffe, Rebecca De Mornay, John Mahoney, Penelope Ann Miller, Aidan Quinn, Anthony Edwards

Juli Baker je prav posebna punca. Nima veliko skupnega s svojimi sovrstniki, saj jo večinoma zanimajo stvari, ki drugim delujejo nenavadno in povsem dolgočasno. Punca nekaj ur na dan preživi na velikanskem javorovem drevesu, v dvorišču za hišo brez pomoči odraslih že nekaj časa skrbi za svoje kokoške, ki nesejo prava domača jajca, s katerimi zalaga nekaj sosednjih hiš. Toda Juli se ne ukvarja izključno z nenavadnimi stvarmi, saj hodi v šolo tako kot vsi ostali in tako kot vse punce ima simpatijo. Njegovo ime je Bryce Loski, živi v hiši čez cesto in od dneva ko se je z družino preselil v Juliino ulico, je postal njen idealen moški. To je fant, ki jo bo nekoč poljubil, je vztrajno verjela, le nekaj potrpljenja je treba pokazati. Bruce se na drugi strani že od samega začetka vztrajno izogiba Juli in jo tako kot vsi ostali  ima za čudakinjo, s katero najraje nebi imel nič. Leta so minevala, Julie je vztrajno verjela v Bruca, ta pa je Juli vztrajno zavračal. Nato je družina Loski dobila še enega starejšega člana, ko je k družini prišel živeti Brucov dedek, ki je takoj opazil, kako posebno dekle je Julie in na nek način tudi Brucu odprl oči. Fant je končno začel spoznavati, kako prijetno dekle je Julie, iz dneva v dan mu je bila bolj všeč. Toda leta vztrajnega zavračanja so naredila svoje in Juli je prišla do točke, ko je njena navdušenost nad Brucom popolnoma izpuhtela.
Roba Reinerja verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Vsi ki vsaj bežno spremljajo film najbrž poznajo njegovo ime, naključni gledalec je po vsej verjetnosti videl kakšen izmed njegovih filmov. Obdobje v katerem je posnel svoje najodmevnejše stvaritve so brez dvoma 80-ta in začetek 90-ih let prejšnjega stoletja. V zadnjem desetletju nekako ni našel prave forme, njegovi filmi so postali preveč navadni, neizraziti, skratka sivo povprečje. Če nebi skupaj spravil The Bucket List (2007), bi lahko govorili o desetletju za pozabo. Novo desetletje je odprl z naslovnim Flipped, pravim mladinskim filmom in tako dodobra omejil ciljno skupino, ki ji je film namenjen. Kajti za najstnike, ki se bližajo polnoletnosti, bo verjetno nekoliko preveč otroški. Če bi film moral opisati z eno samo besedo, bi najbrž uporabil simpatično, a ker imam na voljo več možnosti bom dodal še lahkotno in občasno zabavno. Uporaba dveh pripovedovalcev (Bruca in Juli) se mi zdi zanimiva, saj gledalcu omogoča opazovanje istega dogodka ali časovnega obdobja iz različnih perspektiv. Nekje do polovice je pripoved kar všečna, a se zato v drugi polovici v pomanjkanju boljših vsebinskih rešitev zateče k ponavljanju istega recepta, le vloge so obrnjene. Film je nastal na podlagi romana z istim naslovom, ki ga je spisala znana ameriška pisateljica Wendelin Van Draanen, avtorica številnih romanov za mladostnike.

Ocena: 6.0/10

torek, 25. januar 2011

Oskarji 2011: Seznam nominirancev





Pred nekaj urami sta predsednik Akademije za filmsko umetnost Tom Sherak in lanskoletna dobitnica oskarja za stransko vlogo Mo'Nique predstavila seznam nominirancev za najprestižnejše filmske nagrade. Pričakovano je največ nominacij prejel  Kraljev govor (12), na drugem mestu po številu nominacij se je nekoliko nepričakovano znašel Pravi pogum (10) bratov Coen, 
tretje mesto je pripadlo Socialnem omrežju (8) Davida Fincherja. Čez dober mesec (27. februarja) bo jasno, kdo izmed nominirancev se bo veselil v gledališču Kodak, kjer bodo 83-ič podelili oskarje. Letošnjo prireditev bosta vodila James Franco in Anne Hathaway.

Seznam nominirancev v pomembnejših kategorijah:

Najboljši film:


127 Hours (2010)
Black Swan (2010)
The Fighter (2010)
Inception (2010)
The Kids Are All Right (2010)
The King's Speech (2010)
The Social Network (2010)
Toy Story 3 (2010)
True Grit (2010)
Winter's Bone (2010)

Glavna moška vloga:


Javier Bardem - Biutiful (2010)
Jeff Bridges - True Grit (2010)
Jesse Eisenberg - The Social Network (2010)
Colin Firth - The King's Speech (2010)
James Franco - 127 Hours (2010)

Glavna ženska vloga:


Annette Bening - The Kids Are All Right (2010)
Nicole Kidman - Rabbit Hole (2010)
Jennifer Lawrence - Winter's Bone (2010)
Natalie Portman - Black Swan (2010)
Michelle Williams - Blue Valentine (2010)

Stranska moška vloga:


Christian Bale - The Fighter (2010)
John Hawkes - Winter's Bone (2010)
Jeremy Renner - The Town (2010)
Mark Ruffalo - The Kids Are All Right (2010)
Geoffrey Rush - The King's Speech (2010)

Stranska ženska vloga:


Amy Adams - The Fighter (2010)
Helena Bonham Carter - The King's Speech (2010)
Melissa Leo - The Fighter (2010)
Hailee Steinfeld - True Grit (2010)
Jacki Weaver - Animal Kingdom (2010)

Režija:


Darren Aronofsky - Black Swan (2010)
Ethan Coen, Joel Coen - True Grit (2010)
David Fincher - The Social Network (2010)
Tom Hooper  - The King's Speech (2010)
David O. Russell - The Fighter (2010)

Izvirni scenarij:


Another Year (2010) - Mike Leigh
The Fighter (2010) - Scott Silver, Paul Tamasy, Eric Johnson, Keith Dorrington
Inception (2010) - Christopher Nolan
The Kids Are All Right (2010) - Lisa Cholodenko, Stuart Blumberg
The King's Speech (2010) - David Seidler

Prirejeni scenarij:


127 Hours (2010)- Danny Boyle, Simon Beaufoy
The Social Network (2010) - Aaron Sorkin
Toy Story 3 (2010) - Michael Arndt, John Lasseter, Andrew Stanton, Lee Unkrich
True Grit (2010) - Joel Coen, Ethan Coen
Winter's Bone (2010) - Debra Granik, Anne Rosellini

Animirani film:


How to Train Your Dragon (2010) - Dean DeBlois, Chris Sanders
L'illusionniste (2010) - Sylvain Chomet
Toy Story 3 (2010) - Lee Unkrich

Tujejezični film:


Biutiful (2010) - Alejandro González Iñárritu(Mehika)
Kynodontas (2009) - Giorgos Lanthimos(Grčija)
Hævnen (2010) - Susanne Bier(Danska)
Incendies (2010) - Denis Villeneuve(Kanada)
Hors-la-loi (2010) - Rachid Bouchareb(Alžirija)

Scenografija:


Black Swan (2010) - Matthew Libatique
Inception (2010) - Wally Pfister
The King's Speech (2010) - Danny Cohen
The Social Network (2010) - Jeff Cronenweth
True Grit (2010) - Roger Deakins

Montaža:


127 Hours (2010) - Jon Harris
Black Swan (2010) - Andrew Weisblum
The Fighter (2010) - Pamela Martin
The King's Speech (2010) - Tariq Anwar
The Social Network (2010) - Kirk Baxter, Angus Wall


Dokumentarec:


Exit Through the Gift Shop (2010) - Banksy, Jaimie D'Cruz
GasLand (2010) - Josh Fox, Trish Adlesic
Inside Job (2010) - Charles Ferguson, Audrey Marrs
Restrepo (2010) - Tim Hetherington, Sebastian Junger
Waste Land (2010) - Lucy Walker, Angus Aynsley


Bedevilled (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: J.Koreja
Leto: 2010
Žanri: Triler, Drama
Dolžina: 115',  Imdb
Režija: Jang Cheol-so
Scenarij: Choi Gwan-Young
Igrajo: Yeong-hie Seo, Ji Sung-won, Seo Yeong-hee, Min-ho Hwang, Min Je, Lee Ji-eun-i 

Bedevilled je doživel svetovno premiero v Canessu, ker so kritiki  menili, da je Jang Cheol-so  obetavno ime, človek od katerega lahko še veliko pričakujemo v prihodnosti. Nekaj zaslug  za uvrstitev filma v program Canneskega festivala zagotovo gre pripisati še enemu Korejcu.  Kim Ki-Duk je ime, ki veliko bolj odmeva med filmskimi navdušenci in kritiki. Prav dejstvo, da je Jang Cheol-so njegov vajenec (nekoč je bil Kim Ki-Dukov prvi asistent), verjetno ima nekaj skupnega z njegovo uvrstitvijo na spored prestižnega filmskega festivala. In če so kritiki, ki so film videli v Cannesu bili, recimo temu, pozitivno zadržani, so spremljevalci ameriškega Fantastic Festa večinoma izrekali le pohvale na račun Cheol-sojevega debija.

Hae-won je lepa, uspešna, samska bančna uslužbenka, z lastnim stanovanjem in dobrimi možnostmi za napredovanje na karierni lestvici. Opazimo, da v njenem življenju nihče ne zaseda tisto posebno mesto, a je zato na poslovnem področju toliko bolj uspešna. Lahko bi rekli, da si je ustvarila življenje po lastnih željah,  zaenkrat ji vse gre po načrtu. Nato se zgodita dva nepovezana incidenta, ki bosta nekoliko zamajala njeno samozavest in ji povzročila nemalo nevšečnosti. Najprej je priča brutalnega napada, po katerem je napadeno dekle umorjeno. Kot pričo jo povabijo na policijsko postajo, kjer naj bi opravila prepoznavanje. Če je med prepoznavanjem na policijski postaji imela dvome, so ti razblinjeni po bližnjem srečanju z morilci na parkirišču. Soočena z resno grožnjo, se odloči, da bo molčala. A to še ni vse. V službi se stvari še poslabšajo, ko najprej zelo grobo zavrne prošnjo za posojilo neki obubožani starki, kasneje pa primaže klofuto sodelavki misleč, da je ta odgovorna za serijo nesrečnih naključij, ki jo spremljajo že cel dan. Rezultat vsega je prisilni dopust, veliko časa za razmišljanje in odhod na otoček, kjer je preživela dober del otroštva ob babici in dedku. Nenazadnje ji pobeg od mestnega vrveža in stresnega okolja lahko samo koristi. Na otoku jo navdušeno pričaka Bok-nam, prijateljica iz otroštva, njena pretirana gostoljubnost je celo nekoliko moteča. A na otoku, na katerem živi le devet prebivalcev (tri moška in šest žensk), je njena navdušenost povsem razumljiva.
Pred ogledom sem preletel nekaj zapisov o filmu in ustvaril neko površno sliko o tem, kaj lahko pričakujem. Ker ne želim veliko informacij o tem kar bom videl, so moje razmišljanja bila usmerjena na promocijski poster in možne scenarije, ki jih takšna podoba lahko ponudi. Začetek me je napeljal v povsem drugo smer. Pomislil sem, mlado dekle, zlobneži jo bodo trpinčili, nato se jim bo ta maščevala in jih preganjala, tam nekje zunaj… In se zmotil. Dogodek v banki me je spet nekoliko zavedel (nekaj zaslug ima Raimijev Drag Me to Hell) in me poučil, da moram pokazati več potrpljenja. Nato se dogajanje preseli na otok, na katerem živi le devet ljudi. Galerija likov na otoku je že dovolj zanimiva, da začneš razmišljati, ali se kaj skriva v ozadju. Straka mrkega pogleda, ki na otoku očitno vodi glavno besedo, ni prav nič navdušena nad prihodom mestne lepotičke. Prihod na otok režiser izkoristi za spremembo fokusa in težišče prestavi na Bok-nam(Seo Yeong-hee, poznamo jo po nastopu v odličnem Chugyeogja) in njeno usodo. V tesno zaprti skupnosti, v kateri veljajo konzervativna pravila in  v katerem je moškemu dovoljeno skoraj vse, Bok-nam živi težko življenje. Izkoriščajo jo prav vsi. Mož, moževa mati in brat, ter vse ostale sorodnice. A izkoriščanje in težko delo bi še nekako prenesla, če jo mož nebi tako pogosto pretepal. Prihod Hae-won je obudil njene upe, da ji bo mogoče uspelo pobegniti, ali da bo vsaj prepričala Hae-won, naj s sabo vzame njeno sedemletno hčerkico. V podrobnosti se ne bom spuščal, a gledalca dogodki na zaslonu tako prevzamejo, da lahko le brez besed spremlja to čustveno zahtevno potovanje, ki ne ponuja veliko lepega. Pred zaključno tretjino smo v popolni sinhronizaciji z Bok-nam in njeno nesrečno usodo, zaključek pa na nek način ponudi zadoščanje tudi gledalcu. Za konec bom potegnil vzporednico z  Dogville. Tam kjer se Dogville konča in pusti domišljiji prosto pot, Bedevilled gre naprej, brez milosti, brutalno, krvavo in seveda pravično. Nekateri so se pritoževali nad enodimenzionalno podobo negativcev, kar nedvomno drži, a nič za to. Ogled močno priporočam in upam, da vam bo všeč.

Ocena: 8.0/10

ponedeljek, 24. januar 2011

Stone (2010)


Slovenski naslov: Stone 
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Drama, Triler 
Dolžina: 105',  Imdb
Režija: John Curran 
Scenarij: Angus MacLachlan 
Igrajo: Robert De Niro, Edward Norton, Milla Jovovich, Frances Conroy

Včasih se sprašujem, kolikokrat spustim kakšen film zaradi mnenja drugih, ali nekega splošnega soglasja, da je čas porabljen za ogled izguba časa. Veliko je dejavnikov, ki vplivajo na mnenje vsakega posameznika, nekomu je všeč igralec, drugemu spet režiser, tretjemu mogoče scenarist. Stone sem že dolgo imel na čakalni listi, a sem kar odlašal z ogledom, prav zaradi nenaklonjenih odzivov. Ne glede na slabe kritike je film v katerem igra De Niro zame nujen ogled, Bobby lahko posname še deset slabih filmov, a pri meni ima takšen kredit, ki se ga ne da zapraviti. Če k temu prištejem še Nortona, ki je prav tako igralec, ki me je že večkrat navdušil s svojimi igralskimi vložki,  imam več kot dovolj razlogov, da se spravim pred televizijo. De Nira in Nortona smo že imeli priložnosti gledati v istem filmu, pred desetimi leti sta skupaj zaigrala v filmu Franka Oza, Score. Takrat sta oba bila na napačni strani zakona, v naslovnem filmu pa stojita na nasprotnih bregovih.

Jack (De Niro) je oficir za pogojne izpuste, ki tik pred odhodom v pokoj dobi primer kriminalca, ki se je znašel v zaporu zaradi požiga, v katerem je do tal pogorela hiša z njegovimi starimi starši vred.  Stone (Norton) poskuša že v prvem intervjuju z Jackom pridobiti njegovo pozornost in ga prisiliti, da njegov primer obravnava z več »razumevanja.« S svojimi izjavami, trditvami in obnašanjem mu to tudi uspe, pridobil je Jackovo pozornost, a mu je jasno da zgolj pozornost ne bo dovolj. Jack bi moral oddati pozitivno poročilo, ki ima ključno vlogo za komisijo, ki bo v kratkem odločala o njegovi pogojni izpustitvi. Tukaj na sceno stopi Stonova žena, prikupna  Lucetta (Jovovich), ki je pripravljena storiti prav vse, da bi vsebina Jackovega poročila bila čim bolj ugodna za njenega zaprtega moža. Jack se sprva bori in vztrajno zavrača srečanje z Lucetto a na koncu vendarle popusti. Skušnjava je prevelika, mlado dekle pa preveč prepričljivo v zapeljevanju, da bi se srečanja končalo kako drugače, kot s »posteljno« aktivnostjo.
Atmosfera v filmu je še kako pomembna, gradnja ustreznega vzdušja je dejavnik, ki filmu daje« barvo in okus.« John Curran (Praise, We Don't Live Here Anymore, The Painted Veil) je po mojem občutku odločno pretiraval z zamolčanim, neizrečenim, potlačenim, depresivnim in tako film potisnil v nadležen položaj, ki na gledalca ne more vplivati blagodejno. Načeloma nisem nasprotnik težke atmosfere, a da bi kaj takega delovalo, potrebujemo vrsto predpogojev, ki takšno atmosfero tudi upravičijo. In kaj dobimo tukaj? Na začetku spoznamo De Nira, kot mladega redkobesednega psihota, ki je pripravljen lastno hčer vreči skozi okno, ko mu žena pove, da ga zapušča. Nato sledi preskok v čas, ko Jack končuje svojo poklicno pot, za konec pa dobi v roke Nortonov primer. Prebrisani zapornik začne s psihološko igro, v kateri želi svojega ocenjevalca napeljati na odločanje v njegovo korist. Norton na zasliševanju me preveč spominja na Izvirni strah, da bi v njegovem početju našel kaj originalnega, čeprav z vlogo opravi konkretno. Nekoliko boljša je relacija De Niro-Jovovich, ki je po mojem mnenju še najboljši del filma. Izraz na Jackovem obrazu, ko ga mladenka potisne na kavč in začne poljubljati sodi med meni najljubše De Nirove izraze, ta kombinacija  veselo-nerodno-sramežljivo-ugaja mi,  je zelo všečna. Ne vem pa, kaj je Curran želel doseči s tako površno karakterizacijo svojega glavnega lika. Vemo, da je Jackovo družinsko življenje kraljestvo zanemarjenih čustev, tvorba, ki bi morala razpasti že desetletja nazaj. Če k temu prištejem še zoprno ponavljanje verskega radijskega in televizijskega programa v ozadju, dobimo portret neprijaznega, sovražnega možakarja, ki bi moral biti kaznovan za vse neprijaznosti in slabe stvari, ki jih je storil v življenju. Curranov film je meglena celota, film brez ostrine in jasne filozofije, kaj sploh želi povedati gledalcu. Kot tak zelo težko zadovolji okus povprečnega filmofila in le mestoma ponudi nekaj zanimivih prebliskov. Dobra ekipa (scenarij je prispeval Angus MacLachlan - Junebug) in zanimivo izhodišče sta obetala, a je na koncu vse izpadlo preveč medlo in hitro pozabljivo.

Ocena: 5.5/10

nedelja, 23. januar 2011

Blue Valentine (2010)


Slovenski naslov: Otožno valentinovo
Država: ZDA 
Leto: 2010
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 112' ,  Imdb
Režija: Derek Cianfrance 
Scenarij: Derek Cianfrance, Cami Delavigne
Igrajo: Ryan Gosling, Michelle Williams, Mike Vogel, John Doman, Ben Shenkman, Reila Aphrodite, Faith Wladyka

Derek Cianfrance je zanimivo ime v svetu neodvisnega filma. Pri 23-ih je posnel svoj prvenec Brother Tied, zanj prejel nekaj festivalskih nagrad in tako nase opozoril ameriške ljubitelje neodvisnih filmskih projektov. Po igranem prvencu se Cianfrance posveča dokumentarcem (nekateri govorijo o znanih glasbenih imenih) in šele dvanajst  let pozneje posname svoj drugi igrani film. Blue Valentine bi verjetno posnel že nekoliko prej, a so snemanje  prestavili zaradi smrt Heatha Ledgerja. Namreč, Michelle Williams je bila njegova partnerka, skupaj sta imela tudi otroka. Namesto angažiranja druge igralke, so se ustvarjalci odločili snemanje prestaviti na poznejši čas in tako pokazali, kako zelo prepričani so, da je Williamsova najboljša izbira za vlogo. Kakorkoli, film je bil premierno predvajan na lanskem Sundanceu, pred kratkim je štartal v ameriških kinodvoranah, tisti, ki so imeli priložnost film videti že prej, so mu namenili večinoma pozitivne kritike.

Blue Valentine se začne skorajda na koncu pripovedi. Ko spoznamo Deana (Ryan Gosling) in Cindy (Michelle Williams), hitro spoznamo, da zakonca nista ravno sredi srečnega obdobja. V njuni zvezi močno škriplje, po šestih letih skupnega življenja sta življenjska sopotnika zašla v slepo ulico iz katere ne najdeta izhoda. Težko bi trdil, da ne poskušata, a stanje je enostavno pretežko, da bi se ga dalo rešiti s pogovorom ali lepo gesto. Na Deanovo iniciativo se odpravita v hotel, ki ponuja najem tematskih sob namenjenih popestritvi ljubezenskega življenja, s sabo vzameta nekaj steklenic žganja, ki bi moralo nekoliko sprostiti atmosfero. A že na poti v hotel se stvari še dodatno zakomplicirajo. Cindy v trgovini s pijačo sreča bivšega fanta, kratko srečanje omeni tudi Deanu, ki ga dogodek močno razburi. Po njegovi reakciji nam je jasno, da je naključno srečanje sprožilec, ki nazaj prikliče spomine na dogodke iz preteklosti, ki očitni imajo pomembno vlogo v njunem odnosu.
Blue Valentine je film, ki gledalca že na začetku postavi pred dejstvo. V našem primeru je to dejstvo spoznanje, da je zakonska zveza pred razpadom. Več ali manj nam je po uvodnih minutah jasno, da srečnega konca ne gre pričakovati. Zgodba je povedana nelinearno, po uvodu sledi skok v preteklost,  na sam začetek zveze, v čas ko sta se Dean in Cindy spoznala. Takšni prejemi se vrstijo do samega konca, pred našimi očmi se menjavajo prizori srečne preteklosti in mučne sedanjosti. Zanimiv kontrast sreča-nesreča nas vseskozi opozarja, da nič ne traja večno in na nek način zastavlja pomembno vprašanje. Ali so srečni trenutki res vredni poznejšega trpljenja? Odgovor prav gotovo ni enostaven in je v veliki meri odvisen od življenjske filozofije vsakega posameznika. Če nekoliko pomislimo, pridemo do spoznanja, da nam glavna akterja ponujata različna odgovora na isto vprašanje, odgovora, ki sta na nek način odraz njune osebnosti. Režiser nas zato popelje v preteklost  in poskuša izvedeti, kje se je vse začelo, išče vzroke, ki so zakonce pripeljali v brezizhoden položaj. Mogoče je odgovor, da sta si preveč različna preveč enostaven, a menim, da prav tukaj tiči glavni razlog njunih kasnejših nesoglasij. Cindy se ne more sprijazniti z dolgočasnim življenjem v katerem ni prostora za spremembo ali ambicijo, Deanova statičnost ji gre na živce, obenem se pa zaveda, da ga ne more spremeniti. Zato je konec edina rešitev v njenih očeh, on se pa še vedno vztrajno oklepa ljubezni in upa, da se stvari bodo samodejno uredile. Kronologija razpada njunega zakona pri gledalcu poraja depresivne občutke in postavlja velik vprašaj okoli vsega, kar razumemo in občutimo, ko v mislih imamo ljubezen. Najmočnejša orožja naslovnega filma so igralski prispevki in zelo dobra kemija na relaciji Gosling – Williams, ter režiserjeva odločnost pokazati tudi neprijetne ali če hočete stranske produkte ljubezni. Blue Valentine je film o umiranju ljubezni, film ki ima dovolj poguma, da nam pokaže tudi manj srečne konce, ter tako s svojo surovo realnostjo kljubuje številnim klišejskim (živeli-so- srečno-do-konca-življenja) zgodbam.

Ocena: 8.0/10

četrtek, 20. januar 2011

Sebbe (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: Švedska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 80', Imdb
Režija: Babak Najafi
Scenarij: Babak Najafi
Igrajo: Sebastian Hiort af Ornas, Kenny Wahlbrink, Eva Melander, Adrian Ringman, Emil Kadeby

Sebastian ali krajše Sebbe je 15 letni fant, ki mu življenje iz dneva v dan servira nevšečnosti. Živi v majhnem stanovanju z mamo samohranilko, očeta se komaj še spominja. Mama ponoči raznaša časopis, čez dan pa spi, vmes rada zvrne tudi kakšen kozarček piva. Sebbe je po naravi zelo tih, nima pravih prijateljev in večino dneva preživi sam s seboj. Njegova drža je magnet za sovrstniške nasilneže, ki vedno iščejo žrtev, zato je Sebe skoraj vsakodnevno tarča verbalnega ali fizičnega nasilja. Petnajstletnik je zelo kreativen, saj ima spretne roke in zna iz različnega odpadnega materiala naredi marsikaj. Zato pogosto obiskuje odpade in pobira odpadni material iz katerega potem ustvarja različne pogruntavščine. Popravilo pokvarjenih stvari in ustvarjanje različnih naprav, ki mogoče niso vedno najbolj uporabne je za Sebbeja njegov mali svet, hobi in pobeg od vsakdanje sivine, ki ga obkroža na vsakem koraku. Sebbe se ne pritožuje in ne zahteva nič, zadovoljen je že, če stvari ostanejo takšne kot so. Toda splet okoliščin, nehumanost sovrstnikov in nezrelost odraslih bo Sebbeja pahnila na sam rob in že tako težko življenje bo postalo neznosno. 
Nagrada za najboljši prvenec na zadnjem berlinskem festivalu je zvenela kot dobro priporočilo, zato se je Sebbe znašel na mojem filmskem meniju. Režiral je Babak Najafi, 35-letni režiser iranskih korenin, ki je kot deček prišel na Švedsko, kjer živi še danes. Najafi je večino vlog zaupal naturščkom, uporaba neprofesionalnih igralcev je pravšnja izbira, ko avtor želi doseči realističen učinek, kakršnega se pričakuje od socialno angažiranega filma. Po pristopu film spominja na predstavnike angleškega social-realizma kot so Ken Loach, Andrea Arnold ali Shane Meadows. Najafi nam servira zgodbo o odraščanju v kateri postavi glavnega junaka v neprimerno, skorajda sovražno okolje. Težko je opazovati otroka, ki se mora soočati s tako težkimi stvarmi, ko je prisiljen sprejemati odločitve, ki bodo nepreklicno odredile njegovo življenjsko pot. Sebbe je v enem trenutku izgubljen, gledalec dobi občutek, da se nezadržno premikamo proti katastrofi, a ko pride prelomni trenutek, njegovo čisto srce premore dovolj moči, da prežene z bolečino pomešane sovražne občutke. Potem ko se znajde na zelo hudi preizkušnji, je Sebbeju jasno, kaj mora storiti. V večini primerov bi konec kakršnemu smo bili priča, razumeli kot dokončen poraz in še eno uničeno mlado življenje. Toda tukaj je fant storil najboljšo možno potezo. Postati mož pri 15-ih sigurno ni enostavna naloga, a nekako čutim, da fantova dobrodušnost in spretne roke usmerjajo njegovo življenje v veliko bolj pozitivno, srečnejše obdobje.

Ocena: 7.0/10

sreda, 19. januar 2011

Conviction (2010)


Slovenski naslov: Ni naslova
Država: ZDA
Leto: 2010
Žanri: Biografija, Drama, Triler
Dolžina: 107' Imdb
Režija: Tony Goldwyn
Scenarij: Pamela Gray
Igrajo: Sam Rockwell, Hilary Swank, Melissa Leo, Minnie Driver, Peter Gallagher, Juliette Lewis

Ko vidim ime Tony Goldwyn najprej pomislim na njegovo vlogo v filmu Duh. On je bil tisti, ki je želel Swayzeju speljati Demi Moore. Danes že petdesetletni igralec in režiser za sabo ima lepo število filmov in tv serij, pojavljal se je večinoma v manjših vlogah, občasno se je lotil tudi režije in vseh teh letih uspel skupaj spraviti pet filmov. Naslovi: A Walk on the Moon, Someone Like You... ali The Last Kiss ne pomenijo veliko (zadnja dva sem videl), saj nobeden med njimi ni doživel večjega uspeha. Conviction je njegov najbolj ambiciozen projekt doslej, saj mu je uspelo zbrati odlično igralsko zasedbo, tudi v ekipi za kamero najdemo nekaj zanimivih imen (kamera, montaža), a vas raje ne bom utrujal s temi podatki.

Kenny (Rockwell) in Betty Anne (Swank) sta že od malih nog kot rit in srajca. Odraščala sta ob materi, ki je rodila (če se ne motim) devet otrok, vsak izmed otrok je imel drugega očeta, izjema sta le Kenny in Betty Anne. Mamica je v resnici najraje bila v moški družbi  in nikoli ni veliko dala na vzgojo otrok. Otroci so odraščali brez pravega nadzora, Kenny je že v zgodnjem otroštvu storil marsikakšno neumnost. Že kot najstnik je veljal za problematičnega mulca, zato ga je policija imela za dežurnega krivca za vse,  kar se je zgodilo v njegovi okolici. Saj veste, ko enkrat prideš v policijske knjige, potem si vedno v kombinaciji, vedno se delajo teorije, ki vključujejo tvoje ime. Ko se v mestu zgodi okruten umor , lokalna policistka Nancy Taylor (Leo) že ima teorijo, po kateri je Kenny glavni osumljenec. Na njegovo nesrečo je njegov alibi na majavih nogah, vzkipljiva narava mu tudi ni v pomoč. Nekaj prič, ki so Kennyja slišale povedati to in ono, presenetljiva obtožujoča  pričevanja bivših partnerk, plus enaka krvna skupina kot jo je imel morilec, so bili dovolj za obsodbo. Na začetku  80-ih, ko je DNK analiza bila še znanstvena fantastika, so našteti dokazi bili dovolj prepričljivi za poroto, Kennyju so prisodili doživljenjski zapor. Edina oseba, ki je verjela v njegovo nedolžnost je bila sestra Betty Anne, vedela je, da Kenny ni človek, ki lahko stori kaj takega.
Največja težava naslovnega filma je njegova podobnost s številnimi tv filmi, ki tako kot Conviction obravnavajo primere po krivem obdolženih ali obsojenih ljudi. Najhujši sovražnik podobnih filmov je predvidljivost in verjetnost, da ste za ta primer že kdaj slišali, bodisi na poročilih, bodisi ste videli kakšen dokumentarni prispevek na enemu izmed številnih poljudno-znanstvenih tv programov. Goldwyn se je odločil v ospredje postaviti Betty Anne in njen dolgoletni boj za bratovo svobodo. Poudarek v filmu je na njenem skoraj neverjetnem odrekanju in upornosti pri dokazovanju bratove nedolžnosti. Igralski kader in produkcija na višjem nivoju so tisti elementi, ki Conviction dvignejo nad povprečje, ki ga navadno dosežejo podobni filmi. Hilary Swank je z vlogo opravila zelo dobro, a vseeno imam občutek, da bi za vlogo mogli izbrati manj atraktivno igralko. Rockwell je prepričljiv, standardno dober, njega sem že tolikokrat pohvalil, da se že malo ponavljam. Melissa Leo kot ambiciozna, manipulativna negativka je podobno kot Rockwell standardno dobra, a bi se tukaj vseeno nekaj besed namenil dvema igralkama v stranskih vlogah. V prvi nekoliko večji stranski vlogi mi se je zelo prikupila Minnie Driver, ki sem jo tako po dolgem času znova »opazil« v kakšnem filmu. Absolutna zmagovalka je vseeno Juliette Lewis, ki je s svojo malo vlogo prekosila vse sodelujoče. Prizor v sodni dvorani je dober, a nekajminutni pogovor Betty Anne in Lewisove v njeni prikolici zmaga. Že teh nekaj minut je upravičilo ogled predvidljive sodne drame, ki si ne zasluži dodatnih točk za izvirnost, a si kljub temu s svojo celostno podobo zasluži visoko oceno.
 
Ocena: 7.0/10

torek, 18. januar 2011

Kimssi pyoryugi (2009)


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Castaway on the Moon
Država: J. Koreja 
Leto: 2009
Žanri: Drama
Dolžina: 116',  Imdb
Režija: Hae-jun Lee
Scenarij: Hae-jun Lee
Igrajo: Min-heui Hong, So-yeon Jang, Jae-yeong Jeong

Južna Koreja kot neusahljiv vir zanimivih filmov. Ko vsi drugi padejo v neko sivo povprečje in ne zmorejo skupaj spraviti kaj kolikor-toliko gledljivega, priporočam brskanje med korejskih filmih.  Za uspešno iskanje potrebujete nekaj potrpljenja, kajti Korejci filme snemajo zelo množično,  zato je treba določiti nekaj kriterijev,  pri izbiri filma. Najlažji kriterij je manjša raziskava, v kateri izveste osnovne stvari o minulem delu človeka na režiserskem stolčku, ne škodi, če nekaj pozornosti namenite tudi scenaristu. Na spletu je veliko različnih strani, ki zelo pozorno in strokovno spremljajo azijske in korejske filme, kar naključnemu gledalcu zelo pomaga pri izbiri naslova. V celi zgodbi ne gre spregledati novih in še vedno razmeroma neznanih  avtorjev, kot je denimo Hae-jun Lee, režiser naslovnega filma, ki se je za kamero znašel šele drugič. Njegov prvi film, z angleškim naslovom Like a Virgin,  je prejel nekaj regionalnih nagrad, kar je vedno dobro znamenje.

Kim ima vsega dovolj. Njegova zadolženost je dosegla znesek, ki ga verjetno nikoli ne bo mogel vrniti. Če bi obveljala vsaj tista, da kdor nima sreče z denarjem, srečo najde v ljubezni, potem verjetno vse nebi bilo tako črno, a tudi na tem področju je Kim dosegel dno. Zapustila ga je dolgoletna punca, zato v svojih razmišljanjih ne najde nobenega razloga, da bi nadaljeval svoje ničvredno življenje. Kim je neplavalec, že od nekdaj se je bal vode, zato je idealen kraj za konec njegovih muk visoki most na reki Han. Zato prestopi ograjo in po kratkem premisleku skoči, upajoč, da bo vsega hitro konec. V naslednjem prizoru spoznamo, da je Kima naplavilo na rečni otok sredi zelo široke reke. Nekaj tisoč kvadratov velik rečni otok je nenaseljen, z zakonom zaščiteno področje, na katerem ni dovoljeno bivanje, gradnja ali kakršnokoli spreminjanje naravnega okolja. Sprva je Kim vesel, da  je njegov poskus samomora spodletel, a se kmalu zave, da ga do najbližje obale deli več sto metrov plavanja, kar je za neplavalca resen podvig. Njegovo edino upanje je turistična ladja, ki vsakodnevno pluje mimo. Toda po nekaj dneh na otoku Kim začuti, da mu bivanje na otoku v resnici ustreza. Tukaj ni nobenega stresa, velikanskega dolga, pritiskov družbe ali drugih obveznosti. Zato se Kim se odloči, da bo do nadaljnjega ostal na otoku.
Sproščeno življenje, ko človeku ni potrebno slediti ustaljenim družbenim normativom sproža zanimive situacije, iz katerih Castaway On The Moon črpa številne komične prizore. Kimovo prilagajanje življenju na nenaseljenem otočku je za gledalca sila zabavno. Misli, da še nihče ni opazil njegove prisotnosti na otočku, a se tukaj nekoliko uštel. Njegovo bivanje spremlja osamljeno dekle, ki živi v nebotičniku ob rečni obali. Od tam s pomočjo teleskopa, ki ji je sprva služil za fotografiranje zvezd, opazuje Kimov vsakdan. Dekle je že pozabilo na zvezde in Mesec in vso pozornost  namenilo nenavadnem človeku na rečnem otoku. Ta ji je tako zanimiv, da se odloči z njim navezati stik, a če to želi storiti, bo morala zapustiti svojo sobo in stopiti ven. Če vemo, da dekle že več let ni zapustilo stanovanja svojih staršev, je to že pravi podvig, misija,  ki zahteva pripravo i dober načrt. Castaway je tiste vrste film, ki ga večino časa gledamo z nasmehom na obrazu. Film, ki je v enem trenutku popolnoma resen, že kmalu zatem pa spet sproščajoče zabaven. Dva osamljena človeka, moški in ženska, ki sta izgubila upanje v sožitje z drugimi ljudmi lahko pomagata drug drugemu, potrebujeta le nekaj poguma. Prvo potezo je naredila punca, nato se je vse le še stopnjevalo in zaključilo z zelo lepo izpeljanim, s čustvi nabitim koncem. V nekoliko širšem kontekstu je film kritika sodobne potrošniške družbe in modernega načina življenja. V ustaljenem tekanju za različnimi dobrinami najpogosteje prepozno opazimo, da nas je sistem posrkal vase, porabil naše življenjske sokove in nas nato kot balast izpljunil. Nekaj takega se je zgodilo tudi Kimu, a je na koncu vendarle prepoznal resnične vrednosti, zbral dovolj poguma in svet začel gledati z drugimi očmi.    

Ocena: 8.0/10

ponedeljek, 17. januar 2011

127 Hours (2010)


Slovenski naslov: 127 ur
Država: ZDA, VB
Leto: 2010
Žanri: Avantura, Biografija, Drama 
Dolžina: 94',  Imdb
Režija: Danny Boyle
Scenarij: Danny Boyle, Simon Beaufoy, Aron Ralston (knjiga)
Igrajo: James Franco, Amber Tamblyn, Kate Mara

Danny Boyle je režiser, ki me še nikoli ni razočaral. V svoji dosedanji karieri je tako kot vsi ustvarjalci, posnel dobre in nekoliko manj dobre filme, a so njegovi izdelki vedno dosegali določen kakovostni nivo. Čeprav nisem videl vsega, kar je doslej naredil (njegove tv filme in mini serije, ki jih je režiral v začetku kariere), sem videl vse, kar se je prišlo v kinodvorane, ali se pozneje znašlo na DVD-ju. Tako v kategorijo vrhunskih stvaritev  kronološko uvrščam naslove: Trainspotting, 28 Days Later..., Sunshine in Slumdog Millionaire, v tisto drugo, pa nekoliko slabše, a vseeno zelo zanimive naslove:  Shallow Grave, A Life Less Ordinary, The Beach in Millions. In kam se uvršča 127 Hours? Zadnji Boylov film bom razvrstil na koncu tega prispevka, a kot sem že rekel, Boyle še nikoli ni razočaral.

Aron Ralston je rojen za avanturo. Konec tedna je zanj neizmerno veselje, čas za druženje z naravo. Nahrbtnik, gorsko kolo, osnovne potrebščine v nahrbtniku, plus videokamera in fotoaparat, kot nepogrešljiva pripomočka. Ta vikend bo preživel v državi Utah, v druženju z neokrnjeno naravo. Daleč stran od civilizacije se nahaja čudovito kanjonsko področje, ki ga Aron odlično pozna, saj ga je že večkrat preiskal po dolgem in počez. Najprej je na vrsti manj zahtevna etapa, za katero uporablja gorsko kolo, nato pa bolj zahteven teren, kjer se pot nadaljuje peš. Na začetku pešpoti je srečal dve mladi dekleti in jim pomagal najti pravo pot. Ponudil se je za vodiča, ter v družbi deklet preživel nekaj zabavnih uric. Nato je nadaljeval proti bolj zahtevnem terenu in se prepustil raziskovanju številnih globokih razpok med stenami. Ob spustu v eno takih razpok je napačno ocenil stabilnost kamnite grmade, izgubil ravnotežje in začel padati v globino. Padec nebi bil tako kritičen, če skupaj z njim nebi padala skala, ki se je nato zagozdila med stenami, kašen meter od tal. Skala je na svoji poti zagrabila Aronovo desno roko, ki je ostala ujeta med steno in skalo. Že po nekaj minutah je Aronu postalo jasno, da bo ujeto roko zelo težko osvobodil. Ujetem globoko v razpoki, brez hrane in z eno samo plastenko vode spoznava, kako zelo resen je njegov položaj.
Posneto po resnični zgodbi je termin, ki so ga že neštetokrat uporabil pri različnih ekranizacijah. Mnogokrat kot poceni reklamo, ki nima nič skupnega z resničnimi dogodki. Na srečo, pri zadnjem filmu Dannyja Boyla o tem ne moremo govoriti, saj je zgodba še kako resnična. Knjiga Between a Rock and a Hard Place Arona Ralstona, je bila osnova, iz katere je  Boyle s pomočjo Simona Beaufoya (The Full Monty, Slumdog Millionaire) izkristaliziral scenarij. Boyle in Franco sta se večkrat srečala z Ralstonom, oba sta imela priložnost celo videti originalne videoposnetke, ki jih je Ralston naredil v trenutkih ko ni bil prepričan, ali bo sploh preživel. Na teh posnetkih je dokumentirano veliko zanimivega materiala, ki so ga potem rekonstruirani in vključili v film. Razgiban začetek nam ponudi vpogled v osebnost glavnega junaka, z dinamičnim dogajanjem režiser gledalcu približuje Aronov avanturistični duh, njegovo veliko ljubezen do narave in življenja nasploh. Do nesrečnega dogodka je vse nabito s pozitivizmom, ki na nekakšen nenavadno nalezljiv način vpliva na gledalca, ki že po nekaj minutah občuduje Ralstonovo osebnost. Tudi potem ko se znajde v težkem položaju se ne zlomi, temveč se pogumno, z neverjetno dozo optimizma sooča s svojo situacijo. Pogumno premleva možne scenarije in išče možne rešitve, a vendar počasi spoznava, da za njegovo težavo obstaja ena sama rešitev. Mikrolokacija med stenami je prizorišče, ki režiserju ne ponuja veliko možnosti,  toda Boylu je uspelo z uporabo različnih snemalnih kotov in všečno montažo ohraniti dobro dinamiko, gledalec med ogledom nima časa za razmišljanje o čemurkoli drugem, kot o Ralstonovi usodi. James Franco je vedno bil tu nekje, pojavljal se je v stranskih ali manjših vlogah (Milk, Spider-Man 3, City by the Sea), toda šele vloga v Pineapple Express je zanj pomenila resnično odskočno desko. Pred kratkim je odigral zahtevno vlogo pesnika Alana Ginsberga in pokazal, da mu tudi takšne vloge ne delajo preglavic. V 127 ur je veliko bilo odvisno od prepričljivosti glavnega igralca in Franco je tukaj res odlično opravil svojo delo. Nobenih pomislekov nisem imel, da je prav on ta adrenalinski odvisnež, človek ustvarjen za druženje z naravo. Med vsemi karakterizacijami Boylovega filma mi je bil najbolj všeč nekoliko komičen stavek, ki gre nekako takole: Akcijski film s človekom, ki se ne more premikati … 

Ocena: 8.0/10

Podeljeni zlati globusi

Najboljši film 


Zmagovalec :  Socialno omrežje (2010)
Black Swan (2010)
The Fighter (2010)
Izvor (2010)
Kraljev govor (2010)


Najboljši film - Mjuzikl ali Komedija


Zmagovalec :  The Kids Are All Right (2010)
Alice in Wonderland (2010)
Burleska (2010/I)
Red (2010/I)
Turist (2010)

Glavna  moška vloga


Zmagovalec:  Colin Firth - Kraljev govor (2010)
Jesse Eisenberg  - Socialno omrežje (2010)
James Franco - 127 ur (2010)
Ryan Gosling  - Blue Valentine (2010)
Mark Wahlberg - The Fighter (2010)

Glavna ženska vloga


Zmagovalka: Natalie Portman - Black Swan (2010)
Halle Berry - Frankie and Alice (2010)
Nicole Kidman - Rabbit Hole (2010)
Jennifer Lawrence - Winter's Bone (2010)
Michelle Williams - Blue Valentine (2010)

Glavna moška vloga - Mjuzikl ali Komedija


Zmagovalec:  Paul Giamatti - Barney's Version (2010)
Johnny Depp - Turist (2010)
Johnny Depp - Alice in Wonderland (2010)
Jake Gyllenhaal - Ljubezen in druge droge (2010)
Kevin Spacey - Casino Jack (2010)

Glavna ženska vloga -  Mjuzikl ali Komedija


Zmagovalka:  Annette Bening - The Kids Are All Right (2010)
Anne Hathaway - Ljubezen in druge droge (2010)
Angelina Jolie - Turist (2010)
Julianne Moore - The Kids Are All Right (2010)
Emma Stone - Lahka punca (2010)

Moška stranska vloga:


Zmagovalec :  Christian Bale - The Fighter (2010)
Michael Douglas - Wall Street: Denar nikoli ne spi (2010)
Andrew Garfield - Socialno omrežje (2010)
Jeremy Renner - The Town (2010)
Geoffrey Rush - Kraljev govor (2010)

Ženska stranska vloga:


Zmagovalka:  Melissa Leo - The Fighter (2010)
Amy Adams - The Fighter (2010)
Helena Bonham Carter - Kraljev govor (2010)
Mila Kunis - Black Swan (2010)
Jacki Weaver - Animal Kingdom (2010)

Najboljša režija:


Zmagovalec:  David Fincher - Socialno omrežje (2010)
Darren Aronofsky - Black Swan (2010)
Tom Hooper  - Kraljev govor (2010)
Christopher Nolan - Izvor (2010)
David O. Russell - The Fighter (2010)

Najboljši scenarij:


Zmagovalec: Socialno omrežje (2010): Aaron Sorkin
127 ur (2010): Danny Boyle, Simon Beaufoy
Izvor (2010): Christopher Nolan
The Kids Are All Right (2010): Stuart Blumberg, Lisa Cholodenko
Kraljev govor (2010): David Seidler

Animirani film:


Zmagovalec :  Toy Story 3 (2010)
Despicable Me (2010)
How to Train Your Dragon (2010)
The Illusionist (2010)
Zlatolaska (2010)

Tujejezični  film


Zmagovalec :  In a Better World (2010) (Danska)
Biutiful (2010) (Mehika/Španija)
The Concert (2009) (Francija)
The Edge (2010) (Rusija)
I Am Love (2009) (Italija)


nedelja, 16. januar 2011

Naključni trojček št. 7

The Hammer (2007)


Jerry Ferrero bo kmalu dopolnil štirideset. Nekoč je bil obetaven amaterski
boksar. Danes je gradbeni delavec brez stalne zaposlitve. Njegovo življenje
 je ena velika zmešnjava, znakov izboljšanja pa nikjer na obzorju. Jerry se še
vedno ni popolnoma odpovedal boksu. Zvečer dela kot hišnik v boksarski šoli, 
nekajkrat na teden tudi poučuje začetnike. Ko se po čistem naključju najde v 
vlogi sparing partnerja obetavnemu mlademu boksarju in ga z enim samim udarcem
spravi v nokavt, pomisli, da mogoče še vedno ni povedal zadnje besede v ringu. 

SLO: Ni naslova
IMDB  
Država: ZDA
Režija: Charles Herman-Wurmfeld

Ben X (2007)


Ben je drugačen. Aspergerjev sindrom je močno zaznamoval njegovo življenje,
 zato se Ben najraje zadržuje v svoji sobi. Šolske obveznosti so zanj prava nočna 
mora, saj mu življenje vsakodnevno grenijo nasilni, zlobni sošolci. Računalnik 
in večigralska on-line igra sta njegovo edino veselje. Med igranjem je spoznal 
skrivnostno Scarlite, njuno prijateljstvo je kmalu preraslo spletne okvirje. Zato se 
srečata in skupaj skujeta načrt, ki bo naredil konec Benovem vsakodnevnem trpljenju.

SLO: Ben X
DRŽAVA: Belgija, Nizozemska
REŽIJA: Nic Balthazar


Tasogare Seibei (2002)


Fevdalna Japonska sredi 19. Stoletja. Samuraji zvesto služijo svojim gospodarjem,
na samem repu samurajske hierarhije najdemo Seibeija. Sebei je vdovec, 
ki skrbi za dve hčerki in senilno mater. Samurajska plača ne prinaša dovolj denarja, 
zato Seibeji vsakodnevno trdno dela na njivi, zvečer pa izdeluje lesene kletke, 
a vseeno komaj shaja iz meseca v mesec. Ko se Seibeijeva dolgoletna ljubezen 
loči od nasilnega moža, je pot proti srečnem življenju odprta,  toda moralna načela
in tradicionalna samurajska pravila predstavljajo preveliko oviro v Seibeijevih očeh.

SLO: Marčni samuraj
ENG: The Twilight Samurai
IMDB 
DRŽAVA: Japonska
REŽIJA: Yôji Yamada

petek, 14. januar 2011

Napovedi - Paul

 
Graeme in Clive sta prijatelja, ki ju druži zanimanje za nadnaravne pojave, NLP-je, vesoljce in vse ostalo, kar paše zraven. Zato se odpravita na popotovanje po Združenih Državah, znamenito OBMOČJE 51 je seveda prioriteta št. 1. Potovanje v najetem avtodomu dobi nove razsežnosti, ko prijatelja po naključju srečata čisto pravega vesoljca. Njegovo ime je Paul, zadnjih 60 letih je bil zaprt v tajnem vojaškem oporišču. Režiral je Greg Mottola, ki nas je nazadnje zabaval z Lunaparkom, pred tem pa še s Super hudo, scenarij je prispeval angleški dvojec Nick Frost in Simon Pegg. Tokrat sta znova združila moči tudi pred kamero. Gre za dvojec, ki ga poznamo po uspešnem sodelovanju pri dveh odličnih filmih: Noč neumnih mrtvecev in Vroča kifeljca.

Kino premiera: VB - 18.02.2011; Slovenija: 17.03.2011