sreda, 01. april 2020

Koirat eivät käytä housuja (2019)

aka Dogs Don't Wear Pants
Krista Kosonen in Dogs Don't Wear Pants (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Psi ne nosijo hlač
Angleški naslov: Dogs Don't Wear Pants
Država: Finska, Latvija
Jezik: finščina
Leto: 2019
Žanri: drama, romantični
Dolžina: 105' Imdb 
Režija: J-P Valkeapää
Scenarij: J-P Valkeapää, Juhana Lumme
Igrajo: Pekka Strang, Krista Kosonen, Ester Geislerová, Ilona Huht



Štirinajst dni režiserjev je ena izmed zanimivejših sekcij canskega festivala, ki vsako leto ponudi kopico zanimivih filmov. V senci osrednjega tekmovalnega programa najdemo veliko naslovov, ki bi jih bilo škoda zamuditi in v to kategorijo po moji oceni sodi tudi Psi ne nosijo hlač, ki ga podpisuje finski režiser J-P Valkeapää. 

Uvod v zgodbo je tragičen. Popoldanski spanec glavnega junaka Juha prekine kričanje njegove petletne hčerke. Njen odziv je takšen zato, ker je mami pred nekaj minutami skočila v jezero in več ni priplavala na površje. Prisebni Juha je hitro razumel situacijo in skočil v vodo. Toda vse je bilo zaman in malo je manjkalo, da objokana deklica v enem dnevu izgubi oba starša.  Juha je ženo na dnu jezera iskal tako dolgo, da je tudi sam nevarno hodil po črti med življenjem in smrtjo. Rešil ga je ribič, ki ga je iz vode potegnil ravno v trenutkih, ko je ta „vstopil v svetlobo“ in v družbi mrtve soproge zakorakal proti onstranstvu. Deset let kasneje je Juha še vedno žaluje, in je še vedno pod močnim vplivom obsmrtne izkušnje, ki jo je doživel tistega nesrečnega dne. Njegovo vsakodnevno rutino očeta samohranilca in depresivnega vdovca prekine naključen vstop v BDSM studio in srečanje z domino Mono, ki za svoje stranke organizira različne S&M programe.

Psi ne nosijo hlač je drzna sadomazohistična ljubezenska zgodba, s katero nam režiser in scenarist J-P Valkeapää pokaže lepšo, do neke mere celo romantično dimenzijo sadomazohizma. Glavni junak je po desetletju žalovanja depresivna razvalina, ki živi na avtopilotu, skrb za mladoletno hčerko je edini motiv in razlog, da še vztraja. A potem je prišla Mona, ki ga je zbudila iz desetletnega spanca in ponovno pognala kri po njegovih žilah. Nova ženska v njegovem življenju je najprej le inštrument za sprožitev obsmrtnih izkušenj, med katerimi Juha srečuje pokojno ženo. Tisto, s čem Juha ni računal, je učinek Monine bližine in intimnost njunih srečanj – okoliščine v katerih njuno razmerje organsko začenja dobiva konture romance. Valkeapää v zgodo vplete všečen odmerek črnega humorja, s katerim lepo mehča resnobnost situacij, ki so v filmih s podobno tematiko praviloma podkrepljeni z nelagodjem in temačnejšim vzdušjem. Psi ne nosijo hlač je v tem smislu film, ki sadomazohizem obravnava z dobrodošlo dozo razumevanje in človeške topline. Pekka Strang in Krista Kosonen ob dobri kemiji tvorita prepričljiv duet, ki bi v segmentu njune karakterizacije lahko še bolj profitiral, če bi Valkeapää več investiral v razvoj značajev izven okvira njune seksualne usmeritve.

Ocena



nedelja, 29. marec 2020

The Gentlemen (2019)

Matthew McConaughey in The Gentlemen (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Gospodje
Država: ZDA 
Jezik: angleščina 
Leto: 2019
Žanri: akcija, komedija, krimi
Dolžina: 113'Imdb 
Režija: Guy Ritchie
Scenarij: Guy Ritchie, Ivan Atkinson
Igrajo: Matthew McConaughey, Charlie Hunnam, Hugh Grant, Colin Farrell, Michelle Dockery, Henry Golding, Jeremy Strong, Eddie Marsan



Pogled na avtorski opus Guyja Ritchieja iz moje perspektive je miks zabavnih filmov o gangsterjih in izletov v drugačne žanrske vode, ki so me praviloma puščali ravnodušnega. Med filmi, ki v ospredje ne postavljajo gangsterje je razmeroma soliden bil zgolj prvi del dvojčka o Sherlocku Holmesu in do neke mere Mož iz agencije U.N.C.L.E.., vse ostalo, od eksperimenta z bivšo ženo, do adaptacije klasične Disneyjeve pravljice, sodi v koš, v katerega običajno odvržem sladice, jogurte in podobne reči z nič kalorijami. Njegove gangsterjade so zame vedno bile sila zabavna izkušnja, četudi drži, da Anglež po zelo obetavnem začetku in biserčkih Lock, Stock and Two Smoking Barrels in Snatch, več ni našel takšnega navdiha. Kljub temu je moje potrebe zadovoljil že povsem solidni RocknRolla in nekje v isto raven s to pogruntavščino uvrščam tudi naslovno stvaritev.

Ritchie nam ponovno prinaša zanj tipično, dialoško nabrito zgodbo s kopico zabavnih likov, ki jih upodabljajo uveljavljena igralska imena. Matthew McConaughey je Mickey Pearson, otoški kralj proizvodnje in distribucije vseh vrst marihuane, ki je svojo pot začel na dnu, od koder se je z brezkompromisno eliminacijo nasprotnikov in podjetniško žilico prebil na sam vrh piramide. Mickey je v zadnjem obdobju veliko premišljeval o upokojitvi, zato je navezal stike z ameriškim milijonarjem (Jeremy Strong), kateremu želi prodati svojo proizvodno-distribucijsko mrežo. A tako kot vedno, ko se kralj pripravlja zapustiti tron, svojo priložnost začutijo mladi upi, ki so pripravljeni storiti vse, da zavzamejo njegovo mesto. Eden teh je nadebudnežev je Dry Eye (Henry Golding), drugi mož kitajske mafije, ki se počasi prebija proti vrhu in vedno bolj prevzema kontrolo iz rok ostarelega šefa. Mickey na drugi strani ob sebi ima zvesto skupino mož, ki jo vodi zanesljivi Ray (Charlie Hunnam). V zaplet okoli več sto milijonov vrednega posla se vplete še predrzna skupinica mladih prestopnikov, ki jih na pravo pot poskuša izvesti njihov trener (Colin Farrell) in privatni detektiv (v zelo zabavni interpretaciji Hugha Granta), ki je neke vrste narator, aktivni udeleženec in naš vodnik, ki s svojimi izsledki učinkovito povezuje zapleteno zgodbo.

Colin Farrell and Charlie Hunnam in The Gentlemen (2019), Foto: Imdb
Ne bom citiral dialoških domislic, ki jih Ritchie polaga na jezik njegovih protagonistov, saj delujejo najbolje, če jih „zaužiješ“ direktno, brez posrednikov. Dialogi so vedno bili eden izmed režiserjevih najmočnejših adutov, vendar bi razvedrilno vrednost le-teh bilo nepravično pripisati zgolj besedam zapisanim v scenariju. Štos moraš znati zapakirati in pri Rithiejevih likih vedno gre za celoten paket, ki svojo privlačnost gradi na izbiri igralskega kadra, kostumih, maski in nenazadnje igralskem navdihu  igralcev v posameznih vlogah. Čar dobre kriminalne komedije je v uspešnem prepletanju resnega in komičnega in Gospodje so film, ki uspešno žonglira obe omenjeni komponenti. Film obenem like profilira tako, da ti s svojimi značaji znajo motivirati gledalca, da za njih stiskajo pesti, četudi prav vsi vpleteni sodijo v kategorijo klasičnih antijunakov. Tisto, kar slabe fante loči od še slabših, je njihova gosposkost v situacijah, ko je potrebno upoštevati načela in spoštovati dane besede. Ravno zato v močvirju polnem krokodilov izberemo in stiskamo pesti za tiste, še vedno imajo nekaj občutka za danim okoliščinam prilagojeno moralo in pravičnost. Gospodje so film, v katerem Ritchie najbrž namenoma provocira tiste, ki filme vrednotijo skozi prizmo sporočilnosti in politične korektnosti in jim sporoča, da za zabavno gangsterjado vendarle potrebuješ nekaj socialne neenakosti in nepravičnosti. Zato ga velja konzumirati takšnega kot je – kot čisto dozo zabave, ob kateri je globoko premišljevanje o vsakdanjih problemih sodobne družbe povsem nepotrebno.

Ocena


petek, 27. marec 2020

The Invisible Man (2020)

Elisabeth Moss in The Invisible Man (2020), Foto: Imdb


Slovenski naslov: Nevidni človek 
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2020
Žanri: grozljivka, misterij, triler
Dolžina: 124'Imdb 
Režija: Leigh Whannell
Scenarij: Leigh Whannell
Igrajo: Elisabeth Moss, Aldis Hodge, Storm Reid, Harriet Dyer, Oliver Jackson-Cohen



Toksična razmerja prej ali slej dosežejo fazo, v kateri upanja na boljše jutri povsem zbledi. Tega se dobro zaveda tudi Cecilia Kass (Elisabeth Moss), za katero so srečni trenutki le oddaljen spomin. Toda pobeg iz nezdravega razmerja za žensko pogosto ni tako enostaven in včasih celo meji na nemogoče. Naša junakinja je ena teh nesrečnic, ujeta v osamljeni moderni vili, opremljeni s tehnološko dovršenimi varovalnimi sistemi, ki so hišo spremenili v pravo malo trdnjavo, v katero je praktično nemogoče vstopiti nepovabljen. Obenem jo je enako težko zapustiti, ako vse vajeti v svojih rokah drži nekdo, ki ti ne dovoli oditi. Nekdo, ki s patološko obsedenostjo nadzira vsak tvoj korak. 

Leigh Whannell, ki je nase opozoril z zanimivim prvencem Nadgradnja (Upgrade,2018), zgodbo odpre z napetim Ceciliinim pobegom iz trdnjave, v katero jo je zaklenil njen mož, sicer briljantni znanstvenik, bogatin s praktično neomejenimi finančnimi resursi. Njegov imperij je zrasel na temeljih inovativnih tehnologij, s katerimi je njegovo podjetje postavilo smernice tehnološkega napredka. Nevidni človek je tako kot številni predhodniki za izhodišče vzel istoimenski roman Herberta Georgea Wellsa (roman je v večji ali manjši meri navdihnil kar 20 različnih filmov), čeprav se je Whannell s svojim scenarijem precej oddaljil od iz izvirnega gradiva in ga prilagodil duhu tehnološko obarvane sedanjosti.

Te prilagoditve so le delno uspešne, saj Whannell večino časa vleče predvidljive poteze in po nepotrebnem poudarja očitno. Jasno je, da v zakup moramo vzeti pomanjkljivost, ki je glede na izvirno gradivo očitna in izražena že v samem naslovu. Povsem je jasno, da je smrt „norega znanstvenika“ le dobro zrežirana predstava, ki odvzame vso nepredvidljivost delu zgodbe, v katerem Cecilia še poskuša ugotoviti, kaj, oziroma kdo, ji diha za ovratnik. Vsi klasični izgovori so tu: od flaške z zdravili, ki sugerira scenarij vse-je-v-njeni-glavi, do klasičnega motiva spora z okolico, ki v ekscesih junakinje sčasoma vidi le še neustavljivo drsenje v blaznost. Splošni vtis se z naraščanjem minutaže slabša, saj Whannell v želji po ohranjanju ritma in zanimivosti poseže po preslabo premišljenih, malo verjetnih rešitvah (v svoji recenziji jih je lepo povzel Filmoljub). Na srečo v glavni vlogi gledamo izvrstno Elisabeth Moss, ki so ji takšne vloge pisane na kožo. Kraljica solznih oči in poglobljenih interpretacij širokega spektra psihičnih stanj, je ob razmeroma dobrem ritmu in solidni produkcijski vrednosti lahko zadosten razlog, da filmu vendarle ponudite priložnost. 


Ocena


sreda, 25. marec 2020

The Last Black Man in San Francisco (2019)

Jimmie Fails & Jonathan Majors in The Last Black Man in San Francisco (2019), Foto: A24


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama
Dolžina: 121'Imdb 
Režija: Joe Talbot
Scenarij: Joe Talbot, Rob Richert, Jimmie Fails
Igrajo: Jimmie Fails, Jonathan Majors, Rob Morgan, Tichina Arnold, Mike Epps, Finn Wittrock, Danny Glover



Zadnji črnec v San Franciscu je eden izmed impresivnejših prvencev lanskega leta, ki je na lanskem Sundanceu prejel nagrado za režijo in posebno nagrado žirije za kreativno sodelovanje, namenjeno ustvarjalcem, z nadpovprečno ustvarjalno simbiozo. To je nivo, ki ga lahko dosežeta ustvarjalca, ki se zelo dobro poznata - režiser Joe Talbot in glavni igralec in ko-scenarist Jimmie Fails sta se spoznala in začela družiti že v prednajstniških letih. Skupaj sta odraščala v San Franciscu, s snemanjem kratkih filmov pilila njune filmske veščine in zdaj posnela še celovečerec, v katerem njuno rojstno mesto ima prav posebno vlogo. 

Jimmie Fails igra nekakšno napol fiktivno različico samega sebe, mladeniča obsedenega z lepo, v viktorijanskem slogu zgrajeno hišo, ki je nekoč pripadal njegovi družini. Jimmie je v hiši, ki jo je po njegovih spoznanjih zgradil njegov stari oče preživel otroštvo, a se je družina nato morala izseliti. Vse „zasluge“ za izgubo družinskega doma pripadajo njegovemu od mamil in kockanja odvisnem očetu in tega mu Jimmie ni nikoli odpustil. Zdaj surfa na kavču najboljšega prijatelja Montgomeryja, ki razume njegovo potrebo, da na stari družinski hiši občasno popravi kakšno malenkost: prebarva poličko, zamenja dotrajano desko, očisti žlebove... Dejstvo, da tam zdaj živi nekdo drug, ga ne ustavi. Izbrati je le treba čas, ko lastniki niso doma. In ko se zakonca, ki sta v zadnjih letih tam živela ločita in izselita, Jimmie začuti svojo priložnost. Skupaj z Montgomeryjem se vselita v hišo navkljub zavedanju, da bo hiša kmalu dobila nove lastnike. 

Jimmie Fails, Jonathan Majors & Danny Glover in The Last Black Man in San Francisco (2019), Foto: A24

Talbot nas v zgodbo popelje s posnetkom črne deklice, ki zre v oči človeka v zaščitni obleki, ki skupaj s sodelavci čisti kontaminirano območje. Na robu tega območja so svoje domove pretežno našli temnopolti prebivalci San Francisca, ki se vsakodnevno vozijo v mesto na delo. Sledi dolga vožnja kamere, ki nam v počasnem posnetku predstavi protagonista, ki se na skejtbordu odpravita v mesto. Ta nekajminutni posnetek, brez dialogov, ob ustrezni glasbeni podlagi, predstavi podobo hitro spreminjajočega se mesta, ki svoje najrevnejše prebivalce vedno bolj potiska stran od četrti, v katerih so se rodili in živeli. 

Zadnji črnec... je pogumno barvit, na trenutke zasanjan portret spreminjajočega se mesta, ki oddaja „vibe“ magičnega realizma, podoben tistemu, ki ga najdemo v filmih finskega mojstra magične poetike Akija Kaurismakija. Čudovito fotografijo podpisuje Adam Newport-Berra, ki vendarle ni bil prva izbira, saj je vloga direktorja fotografije sprva bila rezervirana za Tima Salminena, odličnega Finca, ki se uveljavil prav skozi sodelovanje s Kaurismakijem. Do sodelovanja zavoljo zapletov z ameriško imigracijsko službo na koncu ni prišlo, toda Talbotu je vseeno uspelo odlično uveljaviti svojo vizijo. Zadnji črnec... svojo kritiško ost usmeri v problematiko gentrifikacije, s katero se mestna središča večjih mest spreminjajo v za elito rezervirana igrišča, med tem ko so ljudje, ki so nekoč bili srce in duša mest, prisiljeni na umik na mestne margine. V tem smislu film doživljam kot melanholično zgodo o izgubi identitete in naraščajoče distance med avtohtonim prebivalstvom in mestom, ki je nekoč pripadalo njim. Čustvenem jedro filma počiva na prijateljski dinamiki dveh osrednjih protagonistov, ki sta jo z odlično kemijo začinila Jimmie Fails in Jonathan Majors. Zadnji črnec... ni brez napak, a je obenem tiste sorte film, ki me je povsem razorožil s svojo očarljivostjo.

Ocena


ponedeljek, 23. marec 2020

Swallow (2019)

Haley Bennett in Swallow (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov: -
Država: ZDA, Francija
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama, grozljivka, triler
Dolžina: 94'Imdb 
Režija: Carlo Mirabella-Davis
Scenarij: Carlo Mirabella-Davis
Igrajo: Haley Bennett, Austin Stowell, Elizabeth Marvel, David Rasche, Denis O'Hare



Sveže poročena Hunter Conrad (Haley Bennett) se je s premožnim izbrancem nedavno preselila v sanjsko hišo na hribu, ki sta jo za mladoporočenca kupila ženinova starša. Idilično vzdušje in zadovoljstvo njene nove družine je toliko večje, ko Hunter sporoči, da je noseča. A že namig, ki nam ga režiser Carlo Mirabella-Davis ponudi v uvodnih minutah njegovega debitantskega celovečerca (prizor zakola jagenjčka, ki že je v naslednji sceni serviran na krožnikih) je dovolj zgovoren. Zadeve bodo v nadaljevanju, za akterje in nas pred zasloni, postale manj prijetne, saj bo glavna junakinja na neobičajen način začela kazati nezadovoljstvo z njeno novo vlogo. Hunter najprej pogoltne manjšo, zaobljeno kovinsko figurico, nakar se njena potreba po požiranju različnih predmetov le še stopnjuje.  

Swollow je v osnovi psihološka srhljivka, ki nas povabi v svet junakinje globoko nezadovoljne z vlogo, v katero jo z obilno pomočjo družine potiska njen izbranec. Njeno pogrezanje v disfunkcijo in iracionalno samopohabljanje je vpeto v kontekst upora proti spolno definirani vlogi posameznika v družbi in družini. Vloge, definirane s tradicionalističnimi patriarhalnimi nazori kaj ženska je, in kako naj se obnaša v skladu s temi pričakovanji. Na spolno neenakost se navezuje še podrejenost junakinje v zakonu, ki izhaja iz njene pripadnosti socialno šibkejšemu družbenemu sloju. Vse to so elementi, na katerih režiser gradi ustrezno klimo za opazovanje in razumevanje stresne eksistence glavne junakinje. Potapljanje v njeno duševno nestabilnost je z vsakim predmetom, ki ga zaužije, za njo in nas bolj mučno. Velja poudariti, da nas Mirabella-Davis ne poskuša šokirati z eksploatacijskim vpogledom v posledice junakinjine vedenjske motnje. S tem, da nam jih skoraj ne pokaže, doživljanje le-teh subtilno prepušča naši domišljiji. Med ogledom sem imel občutek, da je razvoj prehranjevalne motnje in vsak pogoltnjen predmet simbolizira neke vrste upor junakinj proti fetusu, ki raste v njej. Zdi se, da je plod v njenem trebuhu utež okoli vratu, ki jo vleče navzdol in ji preprečuje pobeg iz za njo nevzdržne situacije in nič kaj rožnate prihodnosti. Swallow je eden tistih filmov, pri katerem je marsikaj odvisno od igralskega navdiha osrednje igralske figure. Haley Bennett, ki smo jo doslej gledali predvsem v manjših stranskih vlogah, nalogo na moje zadovoljstvo opravi zelo dobro in dokaže, da ima potencial za vlogo prve violine. Njen nastop gotovo ni ostal neopažen in verjamem, da bo 32-letna igralka v prihodnje dobila še več priložnosti za dokazovanje.


Ocena


torek, 10. marec 2020

Medena Zemja (2019)

aka Honeyland
Hatidze Muratova in Honeyland (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Medena dežela
Drugi naslovi: Honeyland
Država: Makedonija
Jezik: makedonščina, turščina, srbščina
Leto: 2019
Dolžina: 89'Imdb
Žanri: drama, dokumentarni
Režija: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov
Scenarij: Tamara Kotevska, Ljubomir Stefanov
Igrajo: Hatidze Muratova, Nazife Muratova, Hussein Sam 


V otvoritvenem prizoru Medene dežele spoznamo Hatidžo Muratovo, glavno junakinjo oblečeno v bluzo medeno barve, ki nas v maniri izkušene planinke pripelje do naravnega bivališča čebel, ki so si dom uredile na težko dostopni pečini nad dolino. Že ti prvi kadri filma napovejo, da nas čaka izkušnja, ki bo z nami komunicirala na impresivnem vizualnem nivoju. V odročni vasici v makedonskem gorovju so nekoč živeli pripadniki turške manjšine, danes pa sta edini prebivalki vasi Hatidže in njena ostarela, na posteljo priklenjena mati. Vsi drugi so že zdavnaj odšli in srečo poiskali v urbanih središčih, Hatidže, ki nikoli ni imela lastne družine, pa je ostala v vasi, ob materi. 

Hatidže sebe in mater preživlja z nabiranjem medu, ki ga nato prodaja med občasnimi izleti v mesto. Hatidže panje poišče v divjini in jih nato preseli oziroma prerazporedi na bolj dostopne lokacije v vasi in okolici. Ko pride čas za odvzem medu iz panjev odstrani le polovico medu, drugo polovico pa pusti čebelam, saj se zelo dobro zaveda, kako zelo pomembno je, da čebele imajo dovolj hrane v zimskem obdobju. Čudovito je opazovati človeka sposobnega živeti v takšni harmoniji z naravo, nekoga s takšno stopnjo razumevanja pomembnosti ohranjanja ravnovesja v ekosistemu. Dokaz, da je človek v naravi glavni moteči dejavnik dobimo s prihodom nomadske družine s sedmimi otroci, ko se naseli na sosednji zapuščeni posesti. Družina se preživlja z govedorejo in vas je kmalu polna življenja, številni otroci, mačke, krave, telički... Hatidže se sprva razveseli novih sosedov in jih sprejme z odprtimi rokami. Glavi družine celo nesebično pomaga razumeti osnove čebelarstva, ki kmalu začne postavljati svoje panje in agresivno prevzemati kontrolo nad naravnimi viri v okolici.

Hatidze Muratova and Nazife Muratova in Honeyland (2019), Foto: Imdb

Prvotni načrt Tamare Kotevske in Ljubomirja Stefanova je bil posneti okoljski dokumentarec, brez večjega vpletanja ljudi v njuno zgodbo. Toda v življenju je pogosto tako, da iščeš eno stvar in po naključju odkriješ nekaj drugega. Avtorja sta tako po naključju srečala Hatidžo in začutila zgodbo, za katero bi bilo škoda, če bi ostala nepovedana. Po treh letih in 400 urah posnetega materiala sta izluščila čudovit dokumentarec, s katerim nista le dosegla prvotni okoljevarstveni načrt, ampak sta v okvir njune zgodbe umestila tudi čudovito zgodbo o ženski, ki (daleč stran od vseh debat o našem odnosu do okolja) v kosteh nosi občutek za življenje v sožitju z naravo. Na tistem najpomembnejšem nivoju film skozi dinamiko med Hatidžo in prišleki vzpostavi očitno metaforo odnosa človeštva do matere Zemlje. Poanto lahko preberemo v številčnem razmerju med prišleki na eni, in Hatidžo na drugi strani. S tem film zrcali razmerje moči v sodobni družbi, oziroma prevladujoče kolektivno stanje zavesti v odnosu so okolja, izoblikovano na temeljih kapitalistične logike in pasivne potrošniške miselnosti. Vzporedno s temi pomembnimi vprašanji film med vrsticami izriše intimen portret ljubečega odnosa med ostarelo materjo in hčerko. Njuni skupni prizorih so polni topline, ki doseže in pogreje naša srca. Medena dežela je globoko humanističen film in ena najbolj čudovitih izkušenj leta, ki je zasluženo prejela številne nominacije in nagrade.

Ocena





petek, 06. marec 2020

Honey Boy (2019)

Shia LaBeouf and Noah Jupe in Honey Boy (2019), Foto:Imdb


Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: drama
Dolžina: 94'Imdb
Režija: Alma Har'el
Scenarij: Shia LaBeouf 
Igrajo: Shia LaBeouf, Lucas Hedges, Noah Jupe, FKA Twigs, Byron Bowers, Clifton Collins Jr.



Čeprav ne sodim med tiste, ki jih goreče zanimajo podrobnosti iz življenj slavnih in z njimi povezane rumene novičke, pri tistih najbolj ekscesnih zvezdnikih nekaj teh informacij, hočeš-nočeš,  najdejo pot do tebe. Shia LaBeouf je eden teh zvezdnikov, ki je v preteklih letih z različnimi ekscesi polnil časopisne stolpce in človek, ko se je na premieri Von Trierjeve Nimfomanke po rdeči preprogi festivala v Berlinu sprehajal s papirnato vrečko na kateri je pisalo: "Nisem več slaven." Zdaj je tu film, ki vedenje muhastega zvezdnika postavi v kontekst težavnega odraščanja v problematičnem družinskem okolju.

Medeni fant je namreč pretežno biografska zgodba, posneta po scenariju, ki ga je lastnoročno spisal Shia, režijo pa je prevzela uveljavljena režiserka glasbenih spotov in dokumentaristka Alma Har'el, ki je z naslovnim prvič zaplula v vode celovečernega igranega filma. Film odpre nekajminutni kolaž utrinkov iz življenja glavnega junaka, sestavljen iz filmov v katerih je igral in neumnosti, ki jih je počel potem, ko so kamere ugasnile. Smo v letu 2005, ko 22-letni Otis (Lucas Hedges) po nizu izpadov in aretaciji konča v rehabilitacijskem centru za zdravljenje odvisnosti. Zdravljenje zahteva soočanje s težavno preteklostjo, s katero se seznanjamo s skoki v preteklost, v kateri je 12-letni Otis (Noah Jupe) perspektiven otroški igralec. Njegovo kariero usmerja oče James (igra ga LaBeouf), veteran ene izmed ameriških vojn, ženskar in zdravljeni alkoholik vprašljivih vzgojnih metod. Oče in sin živita nomadsko in se potikata po neuglednih hotelih, saj se zadržujeta v krajih, kjer Otis dobi delo. Fantov zaslužek je temelj družinskega proračuna, toda oče kljub temu nima razumevanja za njegove potrebe, ne občutka za njegovo senzualnost.

Film slika problematično odraščanje otroka, ki se neuspešno prizadeva zgladiti odnos med očetom, odsotno materjo in njenim novim partnerjem, ki podobno kot Otis nase prevzame vlogo nekakšnega mediatorja v sporu med sprtima stranema. Morda se fant ravno zato dobro razume z maminim novim partnerjem, kar vedno bolj živcira njegovega ljubosumnega očeta. In ko se spor še bolj poglobi, ozračje postane še bolj strupeno. Fantovo stisko začuti mlada prostitutka, ki živi in dela v istem motelu in med njima se sčasoma razvije poseben odnos. Prezgodaj dozorelo dekle postane nadomestek za vse, kar Otis pogreša v življenju – materinska figura, razumevajoča prijateljica in prva ženska, ki v njem prebudi romantična čustva. 

Čeprav dober del filma odpade na boj z demoni preteklosti 22-letnega Otisa, v interpretaciji vedno zanesljivega Lucasa Hedgesa, srce filma je del pripovedi, ki se osredotoča na težavno dinamiko med očetom in 12-letnim Otisom. Mladi Noah Jupe odlično upodobi otroka, ki v odnosu z očetom pogosto mora prevzeti vlogo bolj zrelega in razumevajočega člana družine. Ne glede na prevladujoče slabe plati, film očeta ne slika v povsem negativni luči. Cenim kompleksnost karakterizacije očeta, ki vsem napakam in psihičnim motnjam navkljub ni povsem izgubil očetovskih nagonov in dvignil roke od svojega potomca. To kompleksnost nam s prepričljivo igro v eni izmed njegovih boljših vlog učinkovito približa Shia LeBeouf. Film vseeno ostane nekoliko nedorečen. Morda zato, ker mu manjka nekaj samokritičnosti v obravnavi glavnega junaka, pa tudi zato, ker skoraj povsem ignorira vlogo mater in njen prispevek k formiranju fantove osebnosti in njegove disfunkcije.



Ocena


sreda, 04. marec 2020

Akinjeon (2019)

aka The Gangster, the Cop, the Devil
Ma Dong-Seok & Kim Moo-Yul in Akinjeon (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Gangster, policist, hudič
Angleški naslov: The Gangster, the Cop, the Devil
Država: Južna Koreja
Jezik: korejščina
Leto: 2019
Dolžina: 109' ,  Imdb
Žanri: akcija, krimi, drama
Režija: Lee Won-Tae
Scenarij: Lee Won-Tae
Igrajo: Ma Dong-Seok, Kim Moo-Yul, Kim Sung-Kyu, Choi Min-Chul, Kim Yoon-Sung


Morda je malce neprimerno govoriti o krizi korejskega filma v letu, v katerem je korejski film dobil prvega oskarja za tujejezični film in spisal zgodovino z oskarjem za najboljši film v tisti absolutni konkurenci, med angleško govorečimi protikandidati. V letu, ko je Parazit poleg oskarja pobral še zlato palmo in zlati globus, ter postal ponavljajoči se naslov na vrhu vseh relevantnih lestvic najboljših dosežkov lanskega leta. Na blogu sem že nekajkrat tarnal nad pretirano komercializacijo korejskega filma, ki je v zadnjih letih posvojil model ameriškega mainstream filmanja in na periferijo pahnil neuveljavljene avtorje in avtorske filme, ki životarijo na (za ostanek sveta) težje dostopni neodvisni sceni. Seveda sem hvaležen, da smo kljub temu dobili Parazita (ali leto prej Požiganje), a poleg teh vrhuncev bi bilo lepo občasno videti vsaj še kakšen zelo solidnega „Korejca.“  

Gangster, policist, hudič je eden izmed odmevnejših "Korejcev" lanskega leta (pri nas so ga predvajali na lanskem Liffu), s katerim se je svetu predstavil izven domovine malo znani režiser in scenarist Lee Won-Tae. Čeprav v osnovi govorimo o solidnem žanrskem filmu, je že iz naslova moč razbrati, da so ustvarjalci želeli ustvariti nekakšno sintezo velikih korejskih uspešnic, ki so v zadnjih desetletjih pustili močan pečat in odigrali pomembno vlogo v širitvi baze ljubiteljev korejskega filma. V eni zgodbi združiti gangsterje, detektive in serijske morilce, že na "uč" deluje malce (pre)ambiciozno in zbuja dvom, da so si ustvarjalci na krožnik naložili preveč vsega, da bi se lahko z enako vnemo lotili vseh narativnih linij in karakterjev. 
Ma Dong-Seok & Kim Moo-Yul in Akinjeon (2019), Foto: Imdb
V vlogi policista univerzalca, ki poleg organiziranega kriminala in ugrabitev raziskuje tudi umore, gledamo korejsko zvezdo v vzponu Kima Moo-Yula (A Muse, Forgotten), ki že v uvodu svojim nadrejenim razlaga, da za serijo na videz nepojasnjenih umorov stoji isti storilec. V zgodbo o serijskem morilcu ne želi verjeti nihče, dokler napada serijskega morilca ne preživi lokalni gangsterski šef Ma Dong-Seok (New World, The Unjust, The Outlaws...). Morilec žrtve izbira po naključju in sicer tako, da z avtom v poznih nočnih urah povzroči manjšo nesrečo. In ko nič sluteči oškodovanec izstopi iz vozila, da preveri poškodbe na vozilu... Akcija!  

To je jedro zapleta, ki pripelje do neobičajnega zavezništva, saj moči v lovu na morilca združita detektiv in gangster. To je obenem največja „inovacija“ filma, ki nato do konca iz rokava ne potegne nobenega zares močnega aduta. Rezultat je solidno režiran, scenaristično povprečen film, ki mi na žalost ni ponudil enega samega prizora, v katerem bi mi srce zaigralo zaradi odlične, inovativne koreografije akcijskega prizora, glasbe, prizorišča... Gangster, policist, hudič vseeno ima človeka, ki film drži nad vodo – gangsterja, v odlični izvedbi izkušenega Ma Dong-Seoka, ki zgolj s svojo karizmo film dvigne na raven gledljivega akcijskega razvedrila. 


Ocena



ponedeljek, 02. marec 2020

Atlantique (2019)

Mama Sané in Atlantics, Foto: © trigon-film


Slo naslov: - 
Angleški naslovi: Atlantics
Država: Francija
Jezik: volof, francoski
Leto: 2019
Dolžina: 106' Imdb
Žanri: drama
Režija: Mati Diop
Scenarij: Mati Diop
Igrajo: Mama Sané, Amadou Mbow, Ibrahima Traoré, Nicole Sougou, Amina Kane, Coumba Dieng, Mariama Gassama



Eden zanimivejših prvencev lanskega leta je Atlantik (Atlantique) francoske režiserke Mati Diop, ki med bogato kolekcijo festivalskih nagrad ima tudi veliko nagrado žirije v Cannesu. Drama s pridihom nadnaravnega, postavljena v senegalsko prestolnico Dakar, spremlja 17-letno Ado (Mama Sane), ki je tik pred dogovorjeno poroko z Omarjem, plejbojem iz premožne družine. Poroka bo zadovoljila apetite njene družine in ji omogočila lagodno življenje – takšen scenarij bi brez veliko premišljevanja sprejele vse njene prijateljice, ne pa tudi Ada, ki ljubi drugega. Njeno srce pripada  Souleimanu, revnemu fantu iz soseščine, ki skupaj s prijatelji dela na največjem gradbišču v mestu. Lokalni tajkun v navezi s tujimi investitorji gradi megalomansko stavbo – arhitekturno futuristično čudo, ki bo spremenilo podobo prestolnice. V tej zgodbi o preobrazbi Dakarja v novi Dubai je najbolj sporno, da Souleiman in njegovi sodelavci že več mesecev niso prejeli plačila za opravljeno delo. 

Režiserka film odpre s prizorom upora ogorčenih gradbenih delavcev, ki od nadzornikov na gradbišču zahtevajo plačilo za prelito kri in znoj. Futuristični objekt, ki v resnici ne obstaja (računalniško ustvarjeno podobo so dodali v postprodukciji), je alegorija nezdravih temeljev, na katerih se v manj razvitih državah vzpostavljajo bodoče socioekonomske resničnosti. Socialni komentar filma izpostavi položaj mladih, ki z enim očesom zrejo proti negotovi prihodnosti, z drugim pa pogledujejo proti oceanu in premišljujejo o tveganju, ki so ga pred njimi prevzeli mnogi. Diop se skozi film vedno znova vrača k oceanu, ki je za domačine sčasoma postal simbol upanja in žalosti. Upanja zato, ker je morje za mnoge edini izhod v sili, edina pot do uresničitve sanj o boljšem življenju, a obenem tudi žalostni opomnik na vse, ki so svojo pot končali na morskem dnu.

Gre za motiv, ki ga je režiserka že obravnavala v odmevnem kratkem filmu Atlantiques (2009), to pot pa jo bolj kot usoda tistih, ki so odšli, zanimajo življenja tistih, ki ostali doma: deklet, soprog in mater. Diop za jedro zgodbe izbere romantično vez junakinje s fantom, ki se v zgodnji fazi filma odloči poskusiti srečo na morju. Adina perspektiva je naše okno v svet, v katerem ženska razpeta med tradicionalističnimi pričakovanji in mladostniško percepcijo sveta poskuša najti svojo pot. Zdi se, da junakinja ves časa hodi po črti med vdanostjo v usodo in uporom, medtem ko njena potreba po svobodi postaja vse močnejša. Diop sočasno z njenim osvobajanje iz okov prihodnosti začrtane po pričakovanjih okolice v zgodbo vplete še kanček nadnaravnega, ki postane odločilni dejavnik njenega osvobajanja. Nadnaravna primes obenem nadgradi socialni kontekst filma, ki je lepo postavljena v funkcijo korektorja krivic iz začetka zgodbe. Atlantics v spominu ostane zaradi presenetljivega prepletanja surove resničnosti s fantazijskimi in romantičnimi motivi, ki se potem zlijejo v kompleksno študijo migracijske problematike.


Ocena


petek, 28. februar 2020

Cam (2018)

Madeline Brewer in Cam (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2018
Žanri: grozljivka, misterij, triler
Dolžina: 94',  Imdb 
Režija: Daniel Goldhaber
Scenarij: Isa Mazzei, Daniel Goldhaber
Igrajo: Madeline Brewer, Patch Darragh, Melora Walters, Devin Druid, Imani Hakim


Živimo v hitro spreminjajočem se svetu, v katerem vedno več ljudi svojo resničnost zida na izmuzljivih virtualnih temeljih. Gledano iz gospodarskega vidika je porno industrija je ena izmed panog, ki je v modernih tehnologijah našla nove, neslutene razvojne možnosti. Prvenec mladega ameriškega režiserja Daniela Goldhaberja bi lahko opisal kot tehno-gotsko srhljivko, postavljeno v svet spletnih platform, na katerih dekleta z "živimi" nastopi razveseljujejo svoje naročnike. Variacij je veliko in jasno je, da vloge pred kamerami pri tovrstnih vsebinah za odrasle niso rezervirane zgolj za ženske, a v naslovnem primeru govorimo o zgodbi, ki je navdihnjena z online udejstvovanjem scenaristke Ise Mazzei, ki je svoje čari nekaj časa razkazovala na eni izmed teh platform. Dejstvo, da sta režiser in scenaristka v srednješolskih letih bila par, ter da je Goldhaber kasneje režiral njene nastope v živo, pojasni od kod se je "vzel" ta zanimivi prvenec. 

Glavna vloga je zaupana solidni Madeline Brewer (najbolj znani po vlogi v popularni seriji Deklina zgodba), ki igra dokaj uspešno "cam girl" Lolo (v resničnem življenju Alice), ki bi dala skoraj vse, da se prebije na TOP 50 lestvico najbolj priljubljenih punc na spletni platformi. Zdaj, ko je pred vrati tega ekskluzivnega kluba mora storiti nekaj, kar bo poleg rednih pritegnilo še dodatne gledalce. Idej in premetenosti ne manjka in ko ji z uspešnim nastopom na meji sprejemljivega uspe odločilen preboj med najboljše, je cilj končno dosežen. Toda njena sreča je kratkega daha, saj nedolgo za tem ugotovi, da je nekdo ukradel njeno identiteto in prevzel kontrolo nad njenim zelo dobičkonosnim spletnim računom. Reševanje tega misterija je zastavljeno v specifičnih, zanimivih okvirjih – na poti  do resnice pa nas čaka več intrigantnih ovinkov in postankov, po katerih nas Goldhaber vendarle pripelje do resnice. S ponujeni odgovori sem na koncu vseeno bil le delno zadovoljen – na del, ki pojasnjuje, kaj se pravzaprav zgodilo, nimam večjih pripomb, veliko manj pa sem zadovoljen z orkestracijo finalnega obračuna, v katerem junakinja uspe prelisičiti nasprotnika in stvari postaviti na svoje mesto.

Ocena



torek, 25. februar 2020

Systemsprenger (2019)

Helena Zengel in Systemsprenger (2019), © kineo Film

Slo naslov: Razbijalka sistema
Drugi naslovi: System Crasher
Država: Nemčija
Jezik: nemščina
Leto: 2019
Dolžina: 118'Imdb
Žanri: drama
Režija: Nora Fingscheidt
Scenarij: Nora Fingscheidt
Igrajo: Helena Zengel, Albrecht Schuch, Gabriela Maria Schmeide, Lisa Hagmeister, Melanie Straub, Maryam Zaree


Vedno mi je v zadovoljstvo zapisati nekaj vrstic o odmevnih debitantskih filmih, s katerimi se z novimi imeni širi krog ustvarjalcev, od katerih lahko pričakujemo velike in vznemirljive stvari. Razbijalka sistema nemške režiserke Nore Fingscheidt je eden takšnih naslovov, ki po moji oceni sodi v najožji krog najboljših stvaritev lanskega leta. Film je prejel berlinskega srebrnega medveda in predstavljal Nemčijo v boju za tujejezičnega oskarja, pri nas smo ga lahko ujeli na lanskem LIFFu, konec januarja pa še v sklopu 10. FEMF-a. 

Glavna junakinja zgodbe je 9-letna deklica Benni, ki potrebuje le nekaj minut, da nas povsem šokira in prepriča, kako zelo zahtevno je življenje v njeni bližini. Za njenimi modrimi očmi se skriva bitje, ki svet opazuje skozi izkrivljeno prizmo vedenjske motnje, zavoljo katere je spoznala osebje praktično vseh lokalnih vzgojno-varstvenih ustanov. Benni je nočna mora večine socialnih delavcev, saj ti enostavno ne morejo najti formule, s katero bi jo vključili v obstoječi socialno-varstveni sistem. Je razbijalka sistema, ki so je ne da vkalupiti v obstoječe normative obnašanja in interakcije z okolico. Toda nekateri ji, kljub številnim spodletelim poskusom, ne morejo obrniti hrbta. To sta v prvi vrsti toplosrčna, zaščitniška gospa Bafane in mladi koordinator Micha, čigar naloga je dekličina vključitev v izobraževalni program za otroke s posebnimi potrebami.

Helena Zengel in Systemsprenger (2019), © kineo / Weydemann Bros. / Yunus Roy Imer

Dokaj jasno je, da so motnje, ki tako močno obeležuje njen obstoj, generirale travme v zgodnjem otroštvu in problematična vloga šibke, nedorasle matere. Toda avtorica Nora Fingscheid se ne spušča v globljo analizo korenin disfunkcije, ampak se raje osredotoči na sedanjost in napore socialnih delavcev, ki deklici po najboljših močeh poskušajo pomagati doseči zadosten nivo socializacije. Pripoved je zastavljena tako, da nam na enem nivoju pomaga razumeti impulze, ki ženejo junakinjo in pojasnjuje zakaj so njena dejanja v resnici le neartikulirani, težje razumljivi klici na pomoč. Na drugi strani imamo omenjena socialna delavca, ki za nenadnimi izbruhi besa in drugimi iracionalnimi vedenjskimi vzorci znata prepoznati otrokovo stisko. 

Razbijalka sistema je tako močna izkušnja zato ker gledalca zna postavi v precep med mlado junakinjo in tistimi, ki ji poskušajo pomagati. In prav zato nas med ogledom prevzema vedno močnejši občutek razpetosti med željo, da Benni naposled najde prepotrebni notranji mir, ter razumevanja za čustveno prizadetost tistih, ki ji nesebično pomagajo, a zaradi objektivnih razlogov ne morejo storiti več. Benni nam zleze pod kožo tudi zavoljo izjemnega igralskega nastopa mlade Helene Zengel, ki je ustvarila eno najboljših otroških vlog v vsej filmski zgodovini. Vem, da je o tem nesmiselno razpredati, toda prepričan sem, da bi ob takšnem nastopu letošnje oskarjevske nominiranke za glavno žensko vlogo imele (pre)hudo konkurenco v mladi Nemki, ako bi prvenec Nore Fingscheidt prihajal iz angleškega govornega območja. Helene je nesporna prva violina igralske zasedbe, a je vseeno potrebno izpostaviti odličen prispevek celotne igralske zasedbe in nekaj ključnih igralcev v stranskih vlogah (Albrecht Schuch, Gabriela Maria Schmeide). Izvrstna zgodba in dobri igralski nastopi so lepo zaokroženi s suvereno tehnično komponento filma, ki nas ob izbruhih glavne junakinje z montažo, ritmom in glasbo zna potegniti v vrtinec nekontroliranega dogajanja in nato, ko je to potrebno ustaviti konje, upočasniti ritem in si vzeti čas za studiozno raziskovanje čustev protagonistov. Zavoljo vsega naštetega je Razbijalka sistema silovita, nepozabna izkušnja, ki jo nikakor ne smete zamuditi.

Ocena


sreda, 19. februar 2020

Jojo Rabbit (2019)

Sam Rockwell, Taika Waititi, and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox


Slovenski naslov: Zajec Jojo
Država: Nova Zelandija, Češka, ZDA
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: komedija, drama, vojni
Dolžina: 108'Imdb 
Režija: Taika Waititi
Scenarij: Taika Waititi, Christine Leunens (knjiga)
Igrajo: Roman Griffin Davis, Thomasin McKenzie, Taika Waititi, Scarlett Johansson, Sam Rockwell, Rebel Wilson, Stephen Merchant, Alfie Allen



Novozelandski režiser, scenarist in igralec Taika Waititi je pred dnevi za naslovno stvaritev prejel svojega prvega oskarja in sicer za prirejeni scenarij. Če odmislim komercialno uspešen izlet v Marvelovo vesolje (Thor: Ragnarok, 2017), pridem do zaključka, da njegovi filmi praviloma izžarevajo neko preprosto očarljivost, ki se ji ne moreš upreti. Eagle vs Shark, Boy, What We Do in the ShadowsHunt for the Wilderpeople in Jojo Rabbit so filmčki, ki gledalca razorožijo s simpatičnimi liki in zabavnim, dinamičnim dogajanjem, ob katerem praviloma ni težko ohraniti koncentracijo in vključenost v zgodbo. Zajec Jojo bi nemara bil deležen še toplejšega sprejema, če ga nekateri ne bi doživljali kot neprimeren poskus relativiziranja zgodovinskih vlog in neokusnega satiriziranja občutljivega zgodovinskega obdobja. 

Če izhajaš iz stališča, da je nedopustno, da si otrok za namišljenega prijatelja izbere Hitlerja, potem je še toliko težje pogoltniti Waititijevo komično interpretacijo firerja in njegovo razmerje z desetletnim fantkom. Menim, da težave s sprejemanjem in percepcijo takšnih zgodb običajno ima gledalec preveč trdno zasidran v resničnem svetu, ki z vnaprejšnjo obsodbo vstopa v domišljijske svetove filmskih ustvarjalcev. Toda samo če si dovoliš seznanitev s takšnim, domnevno spornim okoljem, lahko povsem realno ovrednotiš idejno-sporočilno vrednost filma. 
Thomasin McKenzie and Roman Griffin Davis in Jojo Rabbit (2019), Photo: Twentieth Century Fox
V čas druge svetovne vojne postavljena zgodba življenje v nacistični Nemčiji slika skozi oči 10-letnega fantiča. Jojo nima veliko prijateljev, zato ne preseneča, da si je ob odsotnem očetu (ta naj bi se boril na eni izmed številnih front) in zaposleni materi, ki dela pri lokalnem oddelku za propagando, omislil namišljenega prijatelja. In izbira je padla na firerja, kar niti ni tako nenavadno, če imamo na umu, da je le-ta plod domišljije v nacistični Nemčiji odraščajočega otroka, ki prosti  čas preživlja v pripravljalnem kampu Hitlerjeve mladine. Druženje s sovrstniki v naravi je iz njegove perspektive nedvomno bolj zabavno od dolgočasnega poležavanja med štirimi zidovi. Toda ko Jojo odkrije, da se v tajnem prostoru njihove družinske hiše skriva mlada Židinja Elsa, se njegova percepcija sveta začne spreminjati. 

Razkritje materine vloge v tej zadevi in skrivna interakcija z Elso počasi razblinjata zablode in laži, s katerimi je njegovo glavo napolnila nacistična propagandna mašinerija. S posmehom usmerjenim proti vnetim izvajalcem nacistične ideologije in  drobnimi znamenji nestrinjanja tistih, ki so po spletu okoliščin, največkrat proti svoji volji, postali kolešček v nacističnem stroju, Waititi izpiše jasno obsodbo nacističnega režima, a obenem opozori na zgrešenost posploševanja in kompleksnost okoliščin, v katerih spodoben človek lahko konča v napačni uniformi. Ideja se jasno manifestira v vlogi in prispevku vodje kampa Hitlerjeve mladine (Sam Rockwell) in nedolžnih otrocih, ki so v rosni mladosti bili stlačeni v uniforme. Zajec Jojo je v osnovi preprost, univerzalno razumljiv film za vso družino, ki ubere pristop podoben tistemu, ki ga je  v svoji mojstrovini Življenje je lepo (La vita e bella, 1997) ubral Roberto Benigni. Pri obeh filmih ne najdemo kompleksnosti, s katero na primer otroško vpetost v nacistično ideologijo obravnava odlična vojna drama Lore (2012, Cate Shortland), vendar se mi komentarji o "zaskrbljenosti" in "neprimernosti" ob tako nedvomni sporočilnosti zdijo povsem zgrešeni. Enostavno bi bilo škoda ne spoznati tako simpatičnega glavnega junaka, ki ga je v svoji prvi filmski vlogi odlično upodabil mladi Roman Griffin Davis. Obenem velja podčrtati še eno vrhunsko izvedbo mlade novozelandske igralke Thomasin McKenzie, ki po odlični vlogi v hvaljenem Ne puščaj sledov (Leave No Trace, Debra Granik, 2018) še enkrat manifestira razkošje svojega igralskega talenta. Zajec Jojo je film, ki s prepletanjem komedije s tragedijo obsodi sovraštvo in predsodke, ter nas opominja, da živimo v času, ko je zoper takšno miselnost potrebno ponovno odločno povzdigniti glas.


Ocena


četrtek, 13. februar 2020

Uncut Gems (2019)

Adam Sandler, Kevin Garnett, and LaKeith Stanfield in Uncut Gems (2019), Foto: Imdb


Slovenski naslov: -
Država: ZDA 
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: krimi, drama, triler
Dolžina: 135'Imdb 
Režija: Benny Safdie, Josh Safdie
Scenarij: Benny Safdie, Josh Safdie, Ronald Bronstein
Igrajo: Adam Sandler, LaKeith Stanfield, Julia Fox, Kevin Garnett, Idina Menzel, Eric Bogosian, Judd Hirsch, Keith Williams Richards, Mike Francesa, Jonathan Aranbayev



Nebrušeni dragulji (Uncut Gems), četrti celovečerec vedno boljšega bratskega tandema Safdie (Daddy Longlegs, Heaven Knows What, Good Time) nas pelje v newyorško "Diamantno četrt," kjer svoje posle z dragimi kamni in plemenitimi kovinami tradicionalno vodijo židovski draguljarji. 

Eden teh trgovcev je tudi Howard Ratner (Adam Sandler), lastnik manjše draguljarne, bodoči ločenec in oče treh mladoletnih otrok, ki se je nedavno iz družinske hiše v predmestju preselil v luksuzni apartma v mestu. Tam naj bi užival v družbi mlajše ljubice, ki je, mimogrede, zaposlena v njegovi draguljarni. Vendar Howard tudi za svojo novo ljubezen nima veliko časa, saj njegovo kaotično eksistenco kroji njegova odvisnost od stav in iskanje izhoda iz vedno večje dolžniške zagate, z vedno bolj zapletenimi shemami, s katerimi želi sanirati dolgove in prilesti nazaj na zeleno vejo.  

A ko v njegovih rokah konča dragocen nebrušeni dragulj se zdi, da Howard v rokah drži močnega aduta, s katerim se lahko reši iz zagate. Toda Howard ne bi bil Howard, če v hipu, ko je v roke prejel dragoceni dragulj, ne bi skoval nov optimističen načrt. Novo shemo, s katero bo izničil stare dolgove in zraven še mastno zaslužil. A kaj ko so njegove sheme vedno polne številnih variabel, ki z vsako spremembo zahtevajo nova preračunavanja.

V njegovi zelo dolgi enačbi se tako  znajdejo košarkarski zvezdnik in njegova svita, dva silaka, ki v imenu Howardovega daljnega sorodnika izterjujeta zapadli dolg, več zastavljenih predmetov (s katerimi velja povezati še jezne lastnike, ki le-te želijo nazaj), družinske obveznosti ob bližajočem se verskem prazniku, obveznosti do otrok, in še bi lahko našteval. Toda Howard kljub temu še vedno nekako plava v razburkanih vodah njegovega življenja in čudežno uspeva ohraniti glavo nad gladino. 

Adam Sandler in Uncut Gems (2019), Foto: Imdb

Nebrušeni dragulji so lep primer odlično režiranega filma, s katerim brata Safdie demonstrirata izjemen občutek za ritem in vzdrževanje suspenza, ki ne popusti vse do domiselno orkestriranega, na več lokacijah odvijajočega se finala, v katerem hazardersko vročico lahko začuti tudi gledalec, ki ni nikoli okusil tovrstnega razburjenja. Še več, brata nam dovolita, da nas za nekaj trenutkov prevzame evforija ob spoznanju, da je našemu junaku naposled uspelo v zmagovalno ravnovesje spraviti vse silne variable, s katerimi se je ves čas boril na robu prepada. A že v naslednjem hipu nas čaka streznitev, ki bo samodestruktivnega hazarderja dokončno oborila na tla. 

Brata Safdie sta skupaj s stalnim sodelavcem Ronaldom Bronsteinom, ki je imel prste vmes pri scenariju in montaži, v resnici izbrala edini možni konec. Mislim, da je povprečnemu gledalcu že veliko prej jasno, da je Howard človek, ki se nikoli ne more zares ustaviti. Človek, ki je živ le, če hodi po robu, pod konstantnim pritiskom, v pričakovanju ugodnega razpleta aktualne sheme in preboja na naslednji nivo. 

Howard je ena boljših vlog pogosto (upravičeno) kritiziranega Adama Sandlerja, ki je kljub temu že večkrat dokazal, da zna igrati (Punch-Drunk Love, Reign Over Me,  Funny People, The Meyerowitz Stories). Tudi sicer velja izpostaviti z občutkom selekcionirano igralsko ekipo, ki sestavlja pisano galerijo zanimivih likov, med katerimi se s posebej prepričljivo interpretacijo predstavi debitant Keith Williams Richards, v vlogi vzkipljivega izterjevalca Phila.  Z Nebrušeni dragulji nam brata Safdie skozi izbiro snemalnih lokacij posredujeta še eno zares zanimivo newyorško izkušnjo in pričarata pristno vzdušje, ki je nedvomno ena izmed ključnih vrednosti naslovne stvaritve. 



Ocena