De rouille et d'os [Rust and Bone] (2012)

Slovenski naslov: Rja in kost
Drugi naslovi: Rust and Bone
Država: Francija
Leto: 2012
Žanri: Drama, Romantični
Dolžina: 120', Imdb
Režija: Jacques Audiard
Scenarij: Jacques Audiard, Thomas Bidegain
Igrajo: Marion Cotillard, Matthias Schoenaerts, Armand Verdure, Céline Sallette, Corinne Masiero, Bouli Lanners, Jean-Michel Correia, Mourad Frarema

Jacques Audiard prihaja iz filmske družine (oče Michel je bil scenarist in režiser, stric filmski producent), kar je zagotovo bilo dobro izhodišče za nekoga, ki se želi poklicno ukvarjati s filmom.  Francoz je celih dvajset let delal kot scenarist in vmes  zbral tudi nekaj izkušenj na področju filmske montaže, ko se je pri 42-ih odločil posneti režiserski prvenec  Poglej, kako ljudje padajo (Regarde les hommes tomber, 1994). V fokus filmske javnosti je prišel 15 let kasneje, ko je navdušil s krimi dramo Prerok (Un prophète, 2009), za katerega je, med ostalim, prejel nagrado canske žirije in nominacijo za tujejezičnega oskarja. Takrat sem Audiarda odkril tudi sam in se potem lotil še njegovih zgodnejših stvaritev, ki so zgolj potrdile domnevo, da Prerok ni prišel od nikoder. Tako med Audiardovo  filmografijo ne najdemo naslova, ki nebi bil vreden naše pozornosti. Po že omenjenem prvencu Audiard znova sodeluje z Mathieujem Kassovitzem, ki mu je zaupana glavna vloga v Diskretnem junaku (Un héros très discret, 1996), ki mu je prinesel prvo cansko nagrado, in sicer tisto za najboljši scenarij. Vincent Cassel in Emmanuelle Devos sta nenavadna roparska partnerja v odlični krimi romanci Read My Lips (Sur mes lèvres, 2001), Romain Duris pa je kriminalec, ki se poskuša uveljaviti kot pianist, v trofejni krimi drami Ko je zastalo moje srce (De battre mon coeur s'est arrêté, 2005). Rja in kost je Audiardov šesti celovečerec, ki je bil premierno predvajan v glavni tekmovalni sekcije letošnjega Cannesa.

Ali (Matthias Schoenaerts) in njegov petletni sinček Sam se z vlakom odpravita proti francoskem obmorskemu mestu Antibes, k Alijevi sestri, ki ju bo vzela pod streho in jima ponudila začasno zatočišče. Sestra dela kot blagajničarka v lokalnem supermarketu in čeprav z možem živita na robu revščine, njeno srce enostavno ni moglo spregledati bratovega klica na pomoč. Ali je svetlobna leta daleč od zglednega roditelja, vendar je njegov starševski nagon vseeno bil dovolj močan, da je iz rok bivše partnerke iztrgal otroka in ga odpeljal s seboj. Fantova perspektiva ob njegovi narkomanski mamici ni bila ravno rožnata in Ali je storil edino, kar je lahko. Brez prebite pare v žepu in brez strehe nad glavo, je vzel otroka in odšel. Zahvaljujoč svoji telesni konstituciji in propadli boksarski karieri, v novem okolju hitro dobi službo redarja v lokalni diskoteki. Tam je tudi srečal Stephanie (Marion Cotillard), privlačno žensko, ki v vodnem zabaviščnem parku dela kot dreserka kitov ubijalcev. Posredoval je v nekem pretepu in jo zaščitil pred nasilneži, celo tako prijazen je bil, da jo odpelje domov. Upal je na več, upal je, da se mu bo posrečilo, vendar je listek z njegovo telefonsko številko na njenem hladilniku, vse kar je uspel doseči tisti večer. Življenje je šlo naprej in Ali je vmes iz medijev izvedel za nesrečo v vodnem parku, v kateri je Stephanie izgubila obe nogi. In ko je nekaj mesecev kasneje že vse skupaj počasi pozabljal, je prejel njen klic in povabilo na obisk. Ko ga je poklicala, depresivna Stephanie niti ni resno računala na njegov odziv. Pričakovala je, da je bežni znanec povsem izgubil interes, ki ga je kazal nekaj mesecev nazaj in pričakovana zavrnitev bi zgolj potrdila njena razmišljanja. A ljudi nas včasih presenetijo in tako se je počutila tudi Stephanie, ko je Ali naslednji dan potrkal na njena vrata.

Pogled na Audiardov ustvarjalni opus v njegovih filmih razkriva ponavljajoči se motiv kolizije dveh svetov. Že od samih začetkov je Francoz soočal različne like, poklice, razrede, etnične skupine …, in jih združeval, v na videz nezdružljivih spojih. Tudi tokrat je storil podobno, ko je v isti kotel porinil neuglednega propadlega bokserja s socialnega roba in sofisticirano dekle srednjega sloja, ki v normalnih okoliščinah ne bi imela veliko skupnega. Za prvi scenaristični osnutek sta Audiard in njegov kanadski ko-scenarist Thomas Bidegain uporabila zbirko kratkih zgodb kanadskega pisatelja Craiga Davidsona, ki tako kot film, nosi naslov Rja in kost. Audiard in Bidegain sta se nato s finalno različico scenarija oddaljila od knjižne predloge, saj se film v številnih pomembnih podrobnostih bistveno razlikuje od izvirnega gradiva. Jedro filma sestavlja nekonvencionalna ljubezenska zgodba, ki ji Audiard, v maniri vrhunskega kuharskega mojstra, v skrbno odmerjenih količinah dodaja še ostale pomožne sestavine - začimbe, ki se odlično skladajo z glavno sestavino in poudarjajo okus le-te. Družinski odnosi, socialna vprašanja, starševstvo, čustvena in telesna pohabljenost, so nekateri izmed pomembnejših gradnikov pripovedi. Upam se trditi, da bi marsikakšen režiser takšno premiso pospremil z mlačno sentimentalnostjo in obilico patetike, vendar ne Audiard. Že pri karakterizaciji likov Francoz naredi odločen odklon – Alija se ne idealizira, je slab oče, slab brat, ne mara psov, je čustveno nedostopen. Tudi Stephanie ni nobena rožica, vedno želi imeti kontrolo, je preračunljiva in celo takrat, ko pristane na vozičku, kalkulira. Pokliče butastega redarja, saj meni, da se njegov inteligenčno-razredni in njen telesni hendikep izključujeta. Kot se kasneje izkaže, je njegova direktnost in preprostost za njo najboljši antidepresiv. Njuno razmerje počasi spreminja oba, ko Audiard zgodbo zasuče v nepričakovano smer in konstatira, da je čustveni hendikep lahko večja ovira, od telesne pohabljenosti. Rja in kost je poln film, ki ponuja veliko materiala za analizo, od različnih simboličnih poudarkov, do zanimivih tehničnih prejemov, vzporednic in asociacij. Zdi se mi, da Audiardovo najmočnejše orožje še vedno ostaja njegovo razumevanje kompleksnosti človeškega obstoja, s katerim potem dosega tako dobre rezultate. Vse je seveda lažje, ko delaš z dobrimi igralci. Marion Cotillard je krasna igralka, z neverjetnim čustvenim razponom, Matthias Schoenaerts (opazili smo ga v belgijski krimi drami Rundskop), pa je povsem dostojen partner in o njem se bo zagotovo še govorilo. Izkušnjo malenkostno pokvari predvidljivo dogajanje v zaključku, ko režiser dokončno razbije Alijev oklep in ga povsem razgali. Pri tem mi se ne zdi sporna sama resolucija, temveč način, kako smo do nje prišli. Po drugi strani je prav tu lociran prizor na poledenelem jezeru, eden najmočnejših prizorov v celotnem filmu, brez katerega film nebi bil to kar je – ena najboljših filmskih stvaritev tekočega leta. (+4)    

Ocena: