Argo (2012)

Slovenski naslov: Misija Argo
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Triler, Drama, Zgodovinski
Dolžina: 120' ,  Imdb
Režija: Ben Affleck
Scenarij: Chris Terrio, Joshuah Bearman
Igrajo: Ben Affleck, Bryan Cranston, John Goodman, Victor Garber, Alan Arkin, Tate Donovan, Clea DuVall

Moram priznati, da mi Ben Affleck - igralec, ni nikoli bil pretirano zanimiv. Tudi ko je nastopal v dobrih filmih in igral zanimive vloge, je nekako vedno ostal v senci soigralca. V Dobrem Willu Huntingu (Good Will Hunting, Gus Van Sant, 1997) je igral stransko vlogo, kar do neke mere upraviči pozabljivost njegove kreacije, vendar se je zgodba ponovila tudi v Dogmi (Kevin Smith, 1999), v kateri je Afflecka še enkrat zasenčil njegov najboljši prijatelj Matt Damon. Podobne občutke sem imel ob gledanju Nevarne smeri (Changing Lanes, Roger Michell, 2002), kjer mu je »zagodel« Samuel L. Jackson. Če bi se moral odločiti za eno izjemo, ki potrjuje pravilo, potem bi moja izbira padla na rom-kom dramo Slediti Amy (Chasing Amy, Kevin Smith, 1997). Ko govorimo o Benu Afflecku - režiserju, so moji občutki bistveno, bistveno boljši. Še več, po zares vrhunskem debiju Zbogom, punčka (Gone Baby Gone, 2007) sem mu v mojih knjigah odobril zelo visok kredit, ki se ga ne da zlahka izčrpati. Že njegov naslednji film, krimi drama Mesto (The Town, 2010), je potrdil, da je režija Benovo najmočnejše orožje. Letos smo dobili še njegov tretji film, ki je po navdušenih odzivih publike in kritikov, obljubljal še eno nepozabno stvaritev z njegovim podpisom. Kot zanimivost naj omenim, da je Ben posnel ekskluzivno pozdravno sporočilo, s katerim je pozdravil Ljubljano in vse gledalce zadnjega Liffa in nam zaželel prijeten ogled filma. Lepa gesta, upoštevajoč našo majhnost in (ne)pomembnost.

Novembra 1979 se je pred ameriško ambasado v Teheranu zbrala razjarjena množica. Islamska revolucija je dosegla vrelišče, ko so ZDA ponudile politično zatočišče zadnjem iranskem šahu, ki je za sabo pustil veliko jeznih in maščevanja žejnih rojakov, ki so zahtevali njegovo glavo. Ameriška vlada, ki je v veliki meri pomagala ustoličiti šaha Rezo Pahlavija, je zavrnila možnost izročitve tiranskega vladarja in s tem dejanjem sodu izbila dno. Nasilni protestniki so vdrli na veleposlaništvo, uslužbenci ambasade pa so pospešeno uničevali obveščevalne podatke in ostale pomembne informacije, ki v rokah sovražnika lahko ogrozijo ameriške interese in posameznike. Militanti so zajeli 52 talcev, a je šestim uslužbencem veleposlaništva uspelo zbežati iz poslopja in poiskati zatočišče na domu kanadskega veleposlanika. Američanom je bilo jasno, da diplomati ne morejo dolgo ostati na kanadskem veleposlaništvu. Jasno je bilo tudi, da jih v primeru prejetja najbrž bodo obdolžili   vohunstva in vohuni so v tistih dneh viseli na drogovih teheranske javen razsvetljave. Zato so odgovorni prižgali zeleno luč drznem načrtu ciinega operativca Tonyja Mendeza (Ben Affleck). Ta bo odšel v Iran in pod pretvezo snemanja znanstvenofantastičnega filma Argo, diplomate preobrazil v filmsko ekipo, ter jih na ta način poskušal spraviti iz države.

Ena glavnih oglaševalskih strategij snovalcev Misije Argo je bilo poudarjanje  dejstva, da so film posneli po resničnih dogodkih. V ta namen je celo angažiran bivši ameriški predsednik  Jimmy Carter, ki je leta 1979 prižgal zeleno luč za začetek te nenavadne akcije, v kateri je hollywoodska mašinerija dobila priložnost izkazati svoje domoljubje. Affleckov film sicer ni prvi tovrstni poskus, saj je isti dogodek že obravnavan v tv filmu Escape from Iran: The Canadian Caper, iz leta 1981. Tako kot pri večini filmov, ki navdih črpajo iz resničnih dogodkov, je tudi tukaj resnica bila nekoliko prekrojena in prilagojena filmskim standardom,  pri prilagajanju pa so Affleck in sodelavci bili le delno uspešni. Tako je iz vidika fluidnosti in razumevanja zgodbe dobro, da so v filmu vlogo zaveznikov prepustili zgolj Kanadčanom (v resnici so v akciji sodelovali še Britanci in Novozelandci), pripombe pa letijo na določene tehnične aspekte samega reševanja, saj se je v nekaterih detajlih enostavno preveč kompliciralo. V nekaj uvodnih minutah naratorka na kratko povzame zgodovino ameriškega vmešavanja v iranske  notranje zadeve, a je ta kratki uvod več ali manj vse, kar Affleck naredi na polju večdimenzionalnosti in objektivnosti. Namreč, od tu naprej obstaja zgolj ena perspektiva in ena resnica - tista ameriška. Domoljubna patetika  je pri podobnih filmih nekaj, s čem enostavno moraš računati, zato me le-ta niti ni pretirano zmotila. Tisti hujši in težko prebavljivi minusi se drugje - predvsem v podcenjevalni logiki (mi smo bistri, oni so navadni butlji), neprepričljivih vsebinskih rešitvah (zakaj so, hudiča, na letališču vztrajali pri tistih obrazcih) in povsem ponesrečenem velikem finalu. Butasti sinovi Perzije tako v tistih odločilnih trenutkih razbijajo vrata in tečejo po hodnikih, vendar  nihče ni dovolj zbran, da vzame v roke telefon in pokliče kontrolni stolp, vrhunec neumnosti pa je pregon na vzletni stezi (verjetno ni potrebno poudarjati, da se nič od tega ni zares zgodilo). Škoda, kajti film je v številnih aspektih zelo dober. Pravzaprav film funkcionira dobro vse tja, do zadnje tretjine, saj je Affleck znova odličen pri režiji sekvenc kaosa in nasilja, ob vdoru na veleposlaništvo, ali kasneje, v prizorih na prostem, na največji teheranski tržnici. V teh segmentih so odlično izkoriščeni arhivski dokumentarni posnetki, ki so mojstersko montirani v film. Pohvaliti velja komično plat zgodbe, ki po zaslugi domiselnih dialoških vrstic funkcionira zelo dobro, glavna aduta v tem segmentu, pa sta odlična Alan Arkin in John Goodman. Kljub temu moram konstatirati, da je Argo, vsaj zame, konkretno razočaranje. Film, s katerim je Affleck naredil korak nazaj in zdrsnil v povprečje. Upam, da se bo že z naslednjim filmov vrnil na prejšnji nivo, kajti potencial zagotovo ima, vendar ga bo moral izkoristiti veliko bolje, kot je to storil pri Misijo Argo. (+3)

Ocena: