Pieta (2012)

Slovenski naslov: Pieta 
Država: J. Koreja 
Leto: 2012
Žanri: Drama
Dolžina: 104' , Imdb
Režija: Kim Ki-duk
Scenarij: Kim Ki-duk
Igrajo: Lee Jung-jin, Jo Min-soo, Woo Ki-Hong, Kang Eun-Jin, Kwon Se-In 

Kim Ki-duk je v mojih knjigah od nekdaj zasedal prav posebno mesto. Sloviti južnokorejski režiser je s svojimi filmi vedno znal zaintrigirati vse tiste, ki jih zanimajo esence človeške eksistence. Sprehod skozi njegov ustvarjalni opus razkriva številne nagrade in priznanja, zato vsem, ki ga še ne poznate, toplo priporočam kronološko druženje z njegovimi filmskimi zgodbami. Pieta je njegov 18 celovečerec in veliki zmagovalec zadnjega beneškega filmskega festivala, ki smo ga te dni lahko ujeli na 23. Liffu. Film je uradni južnokorejski kandidat za tujejezičnega oskarja in eden izmed tistih naslovov, o katerih se bo še govorilo. Mogoče ni odveč povedati, da je Ki-duk navdih za poimenovanje filma našel v Michelangelovem kipu, mojstrovini renesančnega kiparstva, s katerim je upodobljena Marija z Jezusovim truplom v naročju. Ta motiv je potem lepo izkoriščen pri izdelavi plakata, ki je za moj okus eden lepših filmskih plakatov nasploh. 

Po uvodu, v katerem spremljamo samomor neznanca na invalidskem  vozičku sklepamo, da je dogodek na nek način povezan z našim glavnim protagonistom, 25-letnim izterjevalcem dolgov Gang-dojem (Lee Jung-Jin), ki ga spoznamo nekaj trenutkov kasneje. Potem ko se prebijemo skozi njegovo jutranjo rutino smo že na ulici, od koder se Gang-do odpravi proti najrevnejši seulski četrti, posejani z delavnicami majhnih obrtnikov, ki so se po globalizaciji vsega , kar se je globalizirati dalo, znašli na samem eksistenčnem robu. Obubožani ljudje so najemali slabe kredite z oderuškimi obrestmi in nekaj mesecev kasneje končali v slepi ulici, stisnjeni ob zid. Ob zid jih stiska prav Gang-do, ki na zelo brutalne načine uveljavlja zahtevke svojih šefov. In kako mu sploh uspeva iztržiti denar od tistih, ki nimajo ničesar? No, tako kot vsak dober posojilodajalec, tudi Gang-dojevi šefi poznajo mehanizme za zavarovanje terjatev. Vsak, ki si sposodi denar, mora skleniti zavarovalno polico, ki za primer invalidnosti  predvideva določeno denarno nadomestilo. Pri tem je manjša ovira le dejstvo, da se invalidnosti ne da načrtovati. In takrat v igro vstopa Gang-do, ki dolžnikom po hitrem postopku priskrbi invalidsko kategorijo. Noga, roka, ali kakšen drugi del telesa, pomembno je zgolj to, da je poškodba trajna. Nato krvoločnega izterjevalca začne zasledovati skrivnostna ženska, ki mu nedolgo zatem pove, da je njegova mati. Gang-do ji sprva ne verjame, vendar se ženska izkaže za zelo vztrajno in prepričljivo v svojih trditvah in razlagah. Naš anti-junak počasi začenja verjeti njeni zgodbi in nekaj dni kasneje jo povabi v svoje stanovanje. Dogajanje sproži transformacijo hladnokrvnega rubežnika, ki počasi začenja kazati prve znake humanosti. 

Nekateri režiserji večji del kariere preživijo kot najemniška delovna sila, ki je za ustrezno denarno nadomestilo pripravljena režirati kakršenkoli material. Imamo tudi tiste, ki jim je uspelo najti ravnotežje med komercialo in tistimi pravimi avtorskimi projekti, s katerimi vsak režiser gradi svojo umetniško identiteto. Ko nekomu rečemo auteur, v mislih imamo tisto najbolj redko kategorijo, kamor uvrščamo ustvarjalce, ki skozi celotno kariero sledijo lastni umetniški viziji in se držijo določenih načel. To so avtorji, ki svoje ideje znajo spraviti skozi produkcijsko rešeto in se pri tem izogniti številnim pastem in vplivom tistih, ki bi želeli »pomagati.« Kim Ki-duk je eden tistih, ki ga brez pomisleka lahko uvrstim v  to kategorijo. Pieta je film, skozi katerega korejski mojster izraža svoja življenjska načela in v isti sapi komentira aktualni trenutek korejske družbe, ki se v mnogih podrobnostih lahko aplicira na številne države po celem svetu. Zdi se, da je človeštvo povsem izgubilo  kompas in se skoraj popolnoma odtujilo od bistva svojega obstoja. Kopičenje materialnih bogastev je postalo glavna gonilna sila, ki usmerja življenja in žene naprej. Tisti na vrhu prehranjevalne verige so najmočnejši in najbolj neusmiljeni in ko ti enkrat zavohajo denar, jih nič več ne ustavi. 

Za njih delajo ljudje, kakršen je Gang-do, človek-pošast, ki v resnici zgolj odgovarja na zahteve, ki jih s seboj prinaša takšna družbena klima. V njegovem liku Kim lepo prepleta odmeve družbenega ustroja s posledicami težavnega odraščanja, v katerem ni bilo prostora za družinsko toplino in ljubezen. Od tod njegova disfunkcija, od tod čustvena otopelost in zloba. Pieta je tudi kritika potrošniško naravnane družbe, s katero avtor ošvrkne tudi tiste najšibkejše. V tej funkciji  nastopajo nepremišljeni kreditojemalci, ki, zaslepljeni s potrošniško miselnostjo, najemajo slaba posojila in se tako, delno tudi po lastni krivdi, postavljajo v nezaviden položaj. Tako Kim zapre krog, v katerega poveže storilce, sostorilce in žrtve. Krog v katerem lahko vsakemu liku v določenem trenutku pripišemo vsako izmed omenjenih vlog. Mnogi Pieto doživljajo kot film o maščevanju, vendar menim, da motiv maščevanja ni tisti najpomembnejši aspekt pripovedi. Pred maščevanjem je potrebno izpostaviti kritiko surovega kapitalizma, poudarjanje pomena družine, pa tudi  vero v (od)rešitev, ki se lepo manifestira skozi značajsko transformacijo glavnega protagonista, ki na koncu celo uživa gledalčevo sočutje in postane tista osrednja tragična figura. Pieta je film z mnogimi kvalitetami, pri katerem so me določene stvari vendarle zmotile do te mere, da ga ne morem postaviti ob bok Kim Ki-dukovim najboljšim stvaritvam. Nedodelano in površno orisano ozadje tegob nesrečnih dolžnikov, je ena izmed tistih stvari, ki jo gledalci moramo posvojiti brez tehtnejše utemeljitve. Pri glavnem protagonistu nimam pripomb na njegovo hladno brutalnost, temveč na njegovo preizraženo asocialnost. Potem so tu še za moj okus preveč teatralni dialogi (svoj delež je najbrž pristavila tudi presenetljivo slaba kvaliteta slovenskih podnapisov), ki v posameznih odsekih zvenijo povsem nenaravno. Kim Ki-duk je v nekem intervjuju povedal, da je takšna interpretacija dialogov njegovo maslo, razlogov za to pa ni podrobneje pojasnil. Če Kim Ki-duk ne bi  postavil tako visokih standardov s svojimi zgodnejšimi filmi, bi naslovnega najbrž vrednotil nekoliko drugače. Kljub temu je Pieta izjemno intenzivno kinematografsko doživetje, ki se brez težav uvrsti med zanimivejše stvaritve tekoče sezone.  (-4) 

Ocena: