Halt auf freier Strecke [Stopped on Track] (2011)

Slovenski naslov: Ustavljen na poti 
Drugi naslovi: Stopped on Track
Država: Nemčija
Leto: 2011
Žanri: Drama
Dolžina: 110' , Imdb
Režija: Andreas Dresen
Scenarij: Andreas Dresen, Cooky Ziesche
Igrajo: Milan Peschel, Steffi Kühnert, Ursula Werner, Mika Seidel, Talisa Lilly Lemke, Otto Mellies

Umiranje na filmskem platnu je verjetno eden najpogosteje rabljenih motivov, vendar smrt naključne fiktivne figure v večini primerov nima močnejšega učinka na gledalca. Kolikokrat smo gledali akcijski film, v katerem krogla zadene enega izmed manj pomembnih policistov, naključnega mimoidočega, nepomembnega člana tolpe … Filmski kolut se vrti naprej in nikomur ni mar za te ljudi. Nekateri filmi ob ob umiranju glavnih protagonistov gradijo melodramatične zaplete, s katerimi pri gledalcu želijo sprovocirati sentimentalno reakcijo, nekaterim pa iz podobnega gradiva celo uspe iztisniti učinkovito feelgood snov, ki kljub neprijetnim pomislekom, ki jih zbuja obravnavana  tema, blagodejno vplivajo na naše počutje. Najmanj pa je takih, ki se smrti lotevajo nevtralno in jo obravnavajo povsem nepristransko, takšna kot je, brez olepšav in nepotrebnega pohujševanja. Ustavljen na poti, je eden izmed teh filmov.

Že osemminutni uvod, v katerem retorično nespretni zdravnik 40-letnem Franku in njegovi soprogi Simone sporoča slabo novico, je dovolj slikovita popotnica, iz katere lahko preberemo, kaj nas čaka v nadaljevanju. V teh mučnih osmih minutah gledamo izjemno realističen prikaz šoka, ki ga preživljata bolnik in njegova soproga ob spoznanju, da bo Frank kmalu za vedno poslovil. Diagnoza: maligni možganski tumor, možnost operativnega posega je izključena. Rakaste celice so izjemno agresivne in v nekaj mesecih bo vsega konec. Stvari bi za vse vpletene bilo veliko enostavnejše, če bi Frank ostal v bolnišnični oskrbi, vendar se družina odloči drugače. Frank bo ostal doma, v družinski negi, v bolnico pa bo hodil le na redne preglede in kemoterapije. Ob tako hitrem napredovanju bolezni, je to najmanj, kar družina lahko stori zanj. V čakanju najhujše ure družina s Frankom preživlja tako stresne, kot lepe trenutke, umirajoči oče, sin in soprog, pa skozi prvoosebne izpovedi, v kamero svojega mobilnika beleži napredovanje bolezni in svoja čustvena stanja.

Če ste imeli priložnost videti kakšno izmed starejših stvaritev nemškega režiserja Andreasa Dresena, potem najbrž veste, da njegove filme odlikuje izrazito realistična, napol dokumentaristična naracija, ki se osredotoča na človeške teme in medčloveške odnose. Izkušeni 49-letni filmar je doslej posnel kar nekaj zanimivih filmov, med katerimi velja izpostaviti naslove kot so: Cloud 9 (Wolke 9, 2009), Summer in Berlin (Sommer vorm Balkon,2008), Grill Point (Halbe Treppe, 2002) ali Night Shapes (Nachtgestalten, 1999). Ena od Dresenovih značilnosti je tudi visoka stopnja demokracije med samo produkcijo, ki igralcem in ostalim sodelujočim dovoljuje aktivnejšo vlogo med ustvarjalnim procesom. Tako so številni dialogi v njegovih filmih plod improvizacije, saj končno formo dobijo šele na snemalnem prizorišču. Ustavljen na poti, je na lanskem canskem festivalu zmagal v sekciji Poseben pogled, na podelitvi nemških filmskih nagrad pa je odnesel zmago v vseh pomembnejših kategorijah in tako postal najpomembnejši nemški film z letnico 2011. Povsem zasluženo, saj so ustvarjalci po mojem prepričanju ustvarili enega najbolj realističnih filmov s podobno tematiko. Dresenov pogled na človeško minljivost je iskren in nepristranski, njegova kamera zre smrti naravnost v oči, a pri tem nikoli ne pozabi, da je tudi umiranje del življenja. Ne pozabi, da tudi med umiranjem živimo in da tudi v tem najtežjem obdobju življenja, poleg obupa, groze in depresije, lahko doživimo tudi srečne trenutke in najdemo svoj notranji mir. Dresenov realizem je magičen, pristen in angažirajoč, takšen, ki mehča tudi najtrša srca.  Je otožna melodija, ki poje hvalnico družini in nas na blag, nevsiljiv način spominja na tiste prave vrednosti. Pohvale si zasluži celotna igralska zasedba na čelu z odličnim Milanom Peschelom, ki se izkaže ne le z dobro igro, temveč tudi z neverjetno prepričljivo telesno transformacijo. Ustavljen na poti je film, ki ga kljub njegovi nerazvedrilni naravi moramo znati ceniti. Čeprav je tam zunaj veliko filmov, ki vabijo z veliko lahkotnejšo vsebino, je naslovni eden izmed tistih, za katerega se definitivno izplača vzeti čas. 

»Tema zadeva vse nas in lahko naša življenja kadar koli prizadene. Vendar to misel raje odrinemo na stran in nadaljujemo z vsakdanjim življenjem. Enako velja za filme: številne in hitre smrti v njih ne prikazujejo, kaj smrt pomeni za vpletene. Ali se smrt skrije za melodramatično dramaturško strukturo, kot je na primer znano zadnje popotovanje k morju ali kaj podobnega, kar pa pozornost odvrne od bistvenega. Zelo nam je bilo pomembno držati se vsakdanjih izkušenj in prikazati proces, zazreti se v brezno, vendar ne pozabiti na lahkotnejše trenutke.« - Andreas Dresen

Ocena: