torek, 08. maj 2018

A Floresta das Almas Perdidas (2017)

aka The Forest of the Lost Souls

Foto: Anexo 82


Slo naslov: -
Angleški naslov: The Forest of the Lost Souls
Država: Portugalska, ZAE, Španija 
Jezik: portugalščina
Leto: 2017
Dolžina: 71 ',  Imdb
Žanri: drama, grozljivka, misterij
Režija: José Pedro Lopes
Scenarij: José Pedro Lopes
Igrajo: Daniela Love, Jorge Mota, Mafalda Banquart, Lígia Roque, Lília Lopes



Japonci na gori Fudži imajo gozd Aokigaharo, bolj znan kot gozd samomorilcev, ki ga vsako leto za svojo zadnjo postajo izbere vedno več ljudi. Fenomen je nekaj let nazaj v obravnavo dokaj neuspešno vzel tudi slavni Gus Van Sant (The Sea of Trees, 2015), naslovni Gozd izgubljenih duš pa nam pokaže, da podoben kraj imajo tudi Portugalci. Gozd, ki leži na severu države, nekje na meji med Portugalsko in Španijo, ima podobno reputacijo kot japonski Aokigaharo in ta portugalska različica gozda samomorilcev je primarno prizorišče celovečernega prvenca Joséja Pedra Lopesa. Otvoritveni prizor v črno-beli tehniki posnetega filma nam predstavi Ricarda (Jorge Mota), starejšega moškega, ki v gozdu želi storiti samomor. Njegove priprave zmoti srečanje z mlado Carolino (Daniela Love), ki je v gozd prišla z enakim namenom. Srečanje dveh potencialnih samomorilcev je eden od vrhuncev filma, v katerem Lopes z zabavnimi črnohumornimi dialogi fino izkorišča medgeneracijski prepad med mladenko in starejšim moškim, ter tako postavi soliden, in, kot se kasneje izkaže, zavajajoč temelj za nadaljevanje njune zgodbe. Nekaj ozadja: Ricardo je v gozdu končal predvsem zato, ker se ne more sprijazniti s smrtjo svoje mlade hčerke. To spoznanje pojasni njegovo pripravljenost, da nekoliko podaljša svoje bivanje na Zemlji in poskuša Carolino prepričati, naj opusti svoj samomorilski načrt. Ricardo je v prvi vrsti oče, zato ni težko predvideti, da bo situacija v njem prebudila zaščitniška nagnjenja. Mladenka je v gozd prišla veliko bolj pripravljena od svojega potencialnega rešitelja. To je prvi signal, da v tej zgodbi nekaj ne štima, a sem kljub temu začel idealistično premišljevati o možnosti, da se iz pesimistične situacije lahko izcimi nekaj pozitivnega za oba. Toda Lopes nato v le nekaj minutah premeša karte in pokaže,  kako zelo malo je potrebno, da stvari doživimo v povsem drugačni luči. Naenkrat smo v filmu, ki upravičuje svojo žanrsko značko in v katerem mladi režiser domiselno in ekonomično zlaga nepredvidljivo sosledje dogodkov. Zgodba nas postavi v vlogo nemočnega opazovalca dejanj inteligentne psiho-morilke, ki izjemno mirno uresničuje svoj grozljivi načrt. Krvi je zelo malo, saj so splatter prizori posneti z distance. Zanimiva odločitev, s katero Lopes ob ustreznem vzdušju zgodbo suvereno krmari med umetniškim in žanrskim filmom. Vse kar gledamo je ves čas trdno zasidrano v resničnosti, prizori in razvoj dogodkov so verjetni, pri tem pa navduši enostavnost, s katero je izpostavljena ranljivost človeka ob nenadni nevarnosti. Zgodba je morda nekoliko nedorečena v segmentu motivacije likov, predvsem glavne antagonistke, vendar mu to pretirano ne škodi. Gozd izgubljenih duš je pod črto pozornosti vreden prvenec in zanimivo bo videti, kaj nam lahko mladi Portugalec ponudi v prihodnosti.

Ocena


2 komentarja:

  1. Verjetno je precej boljši od klišejske grozljivke The Forest (2016), še ene na temo japonskega 'Morja dreves'.

    OdgovoriIzbriši
  2. Sploh ne dvomim v tvojo presojo ;)

    OdgovoriIzbriši