 |
| Foto:The Orchard |
Slovenski naslov: 120 utripov na minuto
Angleški naslov: 120 BPM (Beats Per Minute)
Država: Francija
Jezik: francoščina
Leto: 2017
Dolžina: 143' , Imdb
Žanri: drama
Režija: Robin Campillo
Scenarij: Robin Campillo, Philippe Mangeot
Igrajo: Nahuel Pérez Biscayart, Arnaud Valois, Adèle Haenel, Antoine Reinartz, Félix Maritaud, Ariel Borenstein, Aloïse Sauvage, Simon Bourgade, Médhi Touré, Simon Guélat, Coralie Russier
Šest francoskih filmskih nagrad cesar (vključno z nagrado za najboljši film), štiri nagrade na filmskem festivalu v Cannesu, med le-temi najdemo veliko nagrado žirije in nagrado FIPRESCI, nagrada za najboljši film v San Sebastianu, nominacija za nagrado LUX... Našteta odličja so le del dolgega seznama priznanj, ki jih je do danes prejel eden najodmevnejših lanskoletnih celovečercev z LGBT tematiko. Zgodba postavljena na začetek 90-ih let prejšnjega stoletja prikazuje izbruh epidemije aidsa in prizadevanja aktivistične skupine ACT UP, ali natančneje, pariške podružnice radikalne organizacije za boj proti aidsu, ki je najprej bila ustanovljena v New Yorku. V času izbruha epidemije in visoki smrtnosti obolelih, ne oblast, ne velike farmacevtske družbe niso kazale pretirane vneme pri reševanju problema, ki je iz dneva v dan terjal večji davek med obolelimi. Skupina ACT UP je izvajala akcije, ki za cilj niso imele le pritiska na tiste, ki lahko nekaj storijo. Potrebno je bilo predramiti kar celotno družbo, ki je aids primarno doživljala kot bolezen homoseksualcev in jo kot takšno potiskala na rob družbenega interesa. Številni člani skupine so tudi sami bili okuženi s smrtonosnim virusom in zato je njihov boj imel toliko bolj osebne, čustvene konotacije.
 |
| Foto: The Orchard |
120 utripov na minuto je v rekonstrukciji okoliščin in vzdušja je med drugim pristen tudi zato, ker ga je posnel francoski režiser in scenarist Robin Campillo – med ostalim ko-scenarist odličnega Razreda (Entre les murs, Laurent Cantet, 2008) – ki je tudi sam bil aktivni član omenjene skupine. Campillo dobršen del precej dolgega filma nameni prikazu dinamike aktivistične skupine: dolgim debatam, usklajevanju strategij, trenji znotraj skupine in akcijam, s katerimi ACT UP želi uresničiti svoje cilje in iz aidsa narediti politično vprašanje. Na račun Campillove doslednosti pri prikazovanju delovanja skupine smo dobili pristen vpogled v sistem delovanja in razumljivo, dobro utemeljeno opredelitev ključnih vprašanj, ki poganjajo aktivizem. Toda takšna strategija se izkaže za dvorezni meč, saj je z njo sicer dosežen cilj kakovostne razčlenitve principov aktivizma, toda z dolgimi razpravami in številnimi liki, ki dobivajo priložnost iznesti svoja stališča, film v nekaterih odsekih postane monoton in od gledalca zahteva kar nekaj potrpljenja. 120 utripov na minuto za moj okus funkcionira najbolje takrat, ko se osredotoča na usode posameznih likov, ko v fokus postavi zasebnost dveh osrednjih protagonistov in njuno ljubezensko razmerje. Tu bi izpostavil predvsem doprinos Nahuela Péreza Biscayarta, ki je izjemno upodobil umirajočega mladega človeka, svoj delež pa so pristavili tudi vsi pomembnejši člani obsežne igralske zasedbe. Campillov film zato doživljam kot metodično študijo vloge in pomembnosti aktivizma, ki ključna vprašanja in ideje prepričljivo integrira v usode svojih protagonistov.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar