Slovenski naslov: -
Drugi naslovi: The Brain Man
Država: Japonska
Leto: 2013
Žanri: Misterij, Triler
Dolžina: 125' , Imdb
Režija: Tomoyuki Takimoto
Scenarij: Izuru Narushima, Katsuhiko Manabe
Igrajo: Toma Ikuta, Yasuko Matsuyuki, Yosuke Eguchi, Fumi Nikaido, Rina Ohta, Kensuke Owada
Serija na videz nepovezanih bombnih napadov pretresa neimenovano japonsko mesto. Preiskava, ki jo vodi detektiv Chaya (Yosuke Eguchi) naposled obrodi prve sadove: sled ga pripelje do zapuščenega skladišča, a ravno v trenutku ko se s partnerjem pripravljata vstopiti v stavbo, pride do eksplozije. Detektiv čez nekaj trenutkov vstopi v stavbo in opazi moškega, ki kljub resnim poškodbam mirno zre predse. Nekaj je čudnega na neznancu, ki ga aretirajo in odpeljejo v pripor. Aretiranec in glavni osumljenec je kmalu identificiran; njegovo ime je Ichiro Suzuki (Toma Ikuta), a to je obenem edina konkretna informacija, ki jo preiskovalci izvlečejo iz skrivnostnega mladeniča. Nenavadno je že dejstvo, da osumljenec kljub resnim poškodbam ni čutil bolečine, še bolj pa so nenavadni njegovi odgovori med zaslišanjem. Zaradi popolne odsotnosti čustev in odgovorov na vprašanja, ki zvenijo približno tako, kot bi jih izgovarjal robot, policija osumljenca odpelje na pregled v lokalno psihiatrično ustanovo. Mariko Washiya (Yasuko Matsuyuki), zdravnico zadolženo za ocenitev Ichirovega mentalnega stanja, primer tako prevzame, da začne na lastno pest kopati po pacientovi preteklosti in njena vztrajnost kmalu prinese konkretne rezultate, ki policijske domneve postavijo na glavo. Njeni izsledki nedvomno potrdijo, da so osebe, ki stojijo za bombnimi napadi še vedno na prostosti, Ichiro pa je v resnici osamljeni maščevalec, ki je deloval na lastno pest.
Japonec Tomoyuki Takimoto je nase opozoril z distopijsko triler-dramo Ikigami (2008), navdih za The Brain Man (njegov sedmi celovečerec) pa je našel v istoimenski knjižni uspešnici, ki jo je leta 2000 objavil japonski pisatelj Urio Shudo. S prirejenem scenarijem so zgodbo približal standardom klasičnega trilerja in ji tako dodali nekaj dinamike, vendar je ta kompromis prinesel manj poglabljanja v like in motive žalovanja in odpuščanja, ki so v knjigi bolj podrobno secirani. Identificiramo lahko štiri perspektive, oziroma štiri pomembnejše pripovedne linije, ki se prepletajo v eno zgodbo, vendar vse ne funkcionirajo enako dobro. Najbolj zanimiva je nedvomno pot odkrivanja identitete »brainmana« Ichira, ki filmu ponudi največ narativnega zagona. Podzgodba o psihiatrinji (dober nastop izkušene Yasuko Matsuyuki), ki je prepričana, da je skozi dvosmerni proces odpuščanja in priznanja krivde možno pozdraviti skoraj vsako motnjo ni nezanimiva, a zdi se, da je preveč izvirnega knjižnega gradiva bilo odstranjeno, da bi ta komponenta imela kakšen močnejši učinek na gledalca. Del posvečen detektivu Chayju in njegovem simpatičnem partnerju je tu zgolj v funkciji sprožitve preiskave in nepotrebnega vzbujanja občutka kompleksnosti. Na pol razvit je tudi lik glavne negativke v interpretaciji čudovite Fumi Nikaido [občudovali smo jo lahko v dveh filmih Siona Sona (Himizu in Why Don't You Play in Hell? ) in Miikovem Lesson of the Evil ], saj njen velikanski apetit za razstreljevanje stavb in ljudi nikoli ne dobi prave utemeljitve. Skratka, človek-možgan nam ne prinaša dodelane zgodbe in kakšne posebne karakterno-vsebinske globine, a kljub temu ne dolgočasi. Njegovi glavni aduti so dobro tempirana, režirana in montirana zgodba, ki akcijo in mistiko glavnega protagonista združi v dinamičnih, vizualno všečnih 120 minut.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar