Phantom Thread (2017)

Foto: Kolosej

Slo naslov: Fantomska nit

Država: ZDA, VB

Jezik: angleščina

Leto: 2017

Dolžina: 130' ,  Imdb

Žanri: drama, romantični

Režija: Paul Thomas Anderson

Scenarij: Paul Thomas Anderson

Igrajo: Daniel Day-Lewis, Lesley Manville, Vicky Krieps, Sarah Lamesch, Richard Graham

Fantomska nit je osmi celovečerec ameriškega cineasta Paula Thomasa Andersona in drugi skupni projekt z Danielom Day-Lewisom, s katerim sta skupaj posnela odlični Tekla bo kri (There Will Be Blood, 2007). Tokrat je PTA za izjemnega Angleža osmislil vlogo vrhunskega krojača Reynoldsa Woodcocka, ki za otoško in evropsko elito kroji in šiva unikatna modna oblačila. Njegove obleke so prave umetniške kreacije, na katerih je vsak detajl skrbno izdelan in do najmanjše podrobnosti prilagojen osebi, ki bo obleko nosila. Reynoldsove kreacije bi želela nositi vsaka modno ozaveščena ženska in muhasti, egocentrični krojač si lahko celo privošči luksuz, da izbira stranke in po lastni presoji odloča, za koga bo, oziroma, ne bo, sešil novo obleko. Pri svojih odločitvah vseeno ni povsem avtonomen, saj ga sestra Cyril (Lesley Manville), ki skrbi za komercialne zadeve, zna prepričati, katero stranko ni dobro zavrniti. V Reynoldsovem življenju so se pojavljale ženske s katerimi je uspel doseči določen nivo intimnosti, ženske, ki su navdihnile nekatere kreacije, a čez čas je prav vsaka postala breme in moteči dejavnik njegovega ustvarjalnega procesa. In nato je prišla Alma (Vicky Krieps). Preprosta natakarica, ki je njegovo pozornost najprej pritegnila s svojimi popolnimi merami in nato še s svojim prijetnim značajem.

Foto: Kolosej

Svetovi, ki jih v svojih filmih ustvarja P.T. Anderson so vedno nekaj izjemnega in velikem režiserju vedno znova uspeva ustvariti magične imaginarije, ki me s svojo zanimivostjo in posebnostjo povsem prevzamejo. To pot je vse skupaj toliko bolj posebno, ker je PTA ustvaril (avtorju teh vrstic najmanj ljubo vrsto filma) kostumsko dramo, v kateri me niso navdušili samo liki, atmosfera, zgodba... Tokrat  sem z zanimanjem in občudovanjem opazoval drobne detajle in pogoje, v katerem nastajajo kostumi. Kreacije, ki sem jih nato navdušeno opazoval in v njih videl tisto, kar nisem nikoli doslej: ves trud, navdih in strast, ki so ga v izdelavo kostuma vložili Reynolds in njegovi (so)delavci. Ravno odnos do teh kreacij morda najbolje opredeli čustva, ki gledalca prevzemajo ob filmih P.T. Andersona. Ne glede na temo in okolje režiserju uspe ustvariti like, ki neustavljivo privlačijo našo pozornost. Na 35-mm trak posnet film, podložen s čudovito, subtilno orkestralno glasbeno podlago režiserjevega stalnega sodelavca Jonnyja Greenwooda, odlikuje eleganca in verna rekonstrukcija videza in vzdušja 50-ih let prejšnjega stoletja. Tokrat je ob odsotnosti stalnega sodelavca Roberta Elswita za fotografijo poskrbel kar sam Anderson in ustvaril vizualno razkošen film, v katerem oko konstantno zaposlujejo skrbno premišljene kompozicije in izjemen občutek za detajl. Jedro zgodbe tvorijo relacije v trikotniku Reynolds-Cyril-Alma, v katerih prepoznamo klasičen motiv bitke med spoloma, spopad tradicionalnega in svobodomiselnega. Na eni strani je Reynoldsova zadržana odtujenost, na drugi Almina odločnost, da od svojega moškega dobi stopnjo intimnosti, kakršno dotlej ni dovolil nobeni. Proces v katerem bo Alma dosegla svoje cilje je nadvse zanimiv. Anderson nam s kirurško natančnostjo in dobrodošlim odmerkom humorja zna približati trenutke, kot so denimo skupni zajtrki, v katerih Reynolds hladno uveljavlja svojo voljo in se upira izgubi popolne avtonomije in kontrole. Njuno razmerje spominja na merjenje moči dveh nasprotnikov – v tem "spopadu" prvi (on), sprva nekoliko podceni drugega (njo), med tem ko ona potrpežljivo išče, in na koncu tudi najde njegovo šibko točko. S tem pridobi odločilno prednost, ki je bo postavila v ravnopravnejši položaj z njenim moškim. Brez razkrivanja ključnih, najmočnejših delov filma lahko rečem le, da včasih najprej mora biti slabše, da bi bilo boljše. To je na svoji koži (in želodcu), najbolje občutil glavni junak, ki je šele v trenutkih popolne nemoči najbolj jasno začutil, kaj mu je storiti.

Ocena