Mommy (2014)

Slovenski naslov: Mamica
Država: Kanada
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 139' ,  Imdb
Režija: Xavier Dolan
Scenarij: Xavier Dolan
Igrajo: Anne Dorval, Antoine-Olivier Pilon, Suzanne Clement, Patrick Huard

Večina filmskih sladokuscev verjetno pozna zgodbo o bliskovitem vzponu Xavierja Dolana, ki je pri rosnih devetnajstih letih posnel prvenec Ubil sem svojo mamo (J'ai tue ma mere, 2009), pet let kasneje pa je v Cannesu v rokah že držal nagrado žirije za svoj peti celovečerec, ki ga predstavljam z današnjim zapisom. Kariero mladega Kanadčana že od samega začetka spremljajo pozitivni kritiški odzivi, v katerih so tisti bolj pronicljivi ocenjevalci izpostavljali naravni talent in nemalokrat omenjali rojstvo novega wunderkinda svetovnega formata. Moram pošteno priznati, da v Dolanu nisem videl takšnega potenciala, saj sta me prvi in drugi film pustila povsem hladnega. Njegov tretji film, V vsakem primeru Laurence (Laurence Anyways, 2012), je pri meni kotiral že nekoliko bolje, šele Tom na kmetiji (Tom a la ferme, 2013) pa je prinesel tisto prelomnico, po kateri sem tudi sam začel resno računati na njegove naslednje projekte.

In tako smo prišli do Mamice, njegovega najnovejšega filma, s katerim se Dolan še enkrat vrača k svoji najljubši temi — odnosu s svojo mamo. V središču pripovedi stoji težaven odnos med materjo Die (igra jo Anne Dorval, ki je nastopila v štirih od petih Dolanovih filmov) in njenim 15-letnim sinom Stevom (Antoine-Olivier Pilon), hiperaktivnim najstnikom z resno motnjo (ADHD sindrom): mladenič težko ohranja koncentracijo, pretirana aktivnost pa pogosto zna prerasti v kakšno nepremišljeno, ali celo nasilno dejanje. Po incidentu v šoli (zadnjem v nizu) pristojni predlagajo, da Die sina pošlje v ustanovo za duševno motene. Mati se upre tej ideji in sklene, da bo sina sama šolala doma. A ker sama ni najbolj primerna za takšno vlogo in ker za to nima najboljših pogojev, stanje v hiši postane skorajda nevzdržno. Nato v njuna življenja vstopi prijazna jecljajoča soseda Kyla (Suzanne Clement, še ena Dolanovih pogostih sodelavk), poklicna učiteljica, ki je zaradi težav z jecljanjem morala začasno opustiti delo v šoli. Kyla naveže prijateljske odnose z Dio, ter prevzame vlogo Stevove učiteljice in zdi se, da cvetoče prijateljstvo neobičajnega tria ima zdravilen učinek na vse  vpletene. 

Po krajšem razmisleku in sortiranju vtisov sem sklenil, da kot temeljno  vrednost filma velja izpostaviti predvsem barvite, neobičajne in originalne like, ki skozi medsebojno interakcijo izgradijo enega zanimivejših portretov disfunkcionalne družine, v katerega režiser lepo  vgradi motive iskrenega prijateljstva. Dolan največ pogonskega goriva najde v konfliktnih situacijah, ki jih sproža problematični najstnik, vendar istočasno uspeva to eksplozivno mešanico ljubezni in jeze podložiti s pravšnjo dozo iskrenih in prepričljivih čustev, v katerih ne zaznamo niti trohico ponarejenosti. Motivi in dejanja kljub nevsakdanjosti delujejo pristno in, v danih okoliščinah, logično. Prizor v katerem odlični Antoine-Olivier Pilon materi poje v nekem karaoke baru iz spomina prikličejo podoben prizor iz McQueenove Sramote, s katero bi se glede na prisotna incestna namigovanja dalo povleči marsikakšno vzporednico. Všečna montaža, energična igralska zasedba, skrbno izbran glasbeni miks, ki je povsem v funkciji zgodbe (in ne obratno)…, vse to so kvalitete, ki iz Mamice naredijo pravo filmsko poslastico. Za konec se bom ustavil pri nestandardnem razmerju slike (film je posnet v razmerju1:1), ki je v zadnjih letih vedno pogostejša izbira avtorjev v t.i. art produkciji. Poleg tistega standardnega sporočilnega motiva duševne utesnjenosti protagonistov Dolanu uspe iz te izbire izvleči dodatno vrednost, ko z majhnim trikom (deležni smo ga dvakrat) demonstrira kako se na gledalca s povsem tehničnim prejemom efektno prenese duševno počutje likov. 

Ocena: