A Girl Walks Home Alone at Night (2014)

Slovenski naslov: -
Država: ZDA
Leto: 2014
Žanri: Grozljivka, Romantični, Triler
Dolžina: 99', Imdb
Režija: Ana Lily Amirpour
Scenarij: Ana Lily Amirpour
Igrajo: Sheila Vand, Arash Marandi, Marshall Manesh, Rome Shadanloo, Dominic Rains

Po koncu vampiromanije, ki je pripeljala do tega, da so nekateri  začeli že v povsem običajnih darkerjih prepoznavati die-hard oboževalce franšize Somrak in ostalih spremljajočih derivatov, se je filmska ponudba s tovrstno tematiko vrnila v ustaljene tirnice. Vampirji več ne gredo v promet kot vroče žemljice, ustvarjalci, ki se odločajo za vampirsko tematiko, to počnejo iz povsem drugačnih pobud in tako krvosesom na nek način vračajo spoštovanje v očeh netrendovske publike. Jarmuschova Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013) sta pošteno ogrela številna filmofilska srca, med izjemno zabavne izkušnje velja prišteti tudi  novozelandsko vampirsko mokumentarno komedijo Kaj počnemo v mraku (What We Do in the Shadows, 2014). Zdaj je tu še A Girl Walks Home Alone at Night (2014), ki po kritiških odzivih sodeč sodi na podoben kakovostni nivo. Že informacija, da gre za prvi iranski vampirski vestern v črno-beli tehniki, ki ga je posnela režiserka-debitantka, je prebudil tisti prijeten občutek, da odrivam nekaj novega in razburljivega.

Bad City. Mesto duhov. Na ulici lahko le občasno srečate kakšnega izmed prebivalcev te urbane oaze sredi puščavske. Mladega fanta, ki v poznih urah na svojem skejtu križari po pustih ulicah in pločnikih. Mogoče zato, ker beži pred nasiljem, ki ga čaka za vrati njegovega doma, mogoče pa nikomur preprosto ni mar zanj. Opazimo lahko tudi lokalno prostitutko, ki se sooča z negotovo prihodnostjo ob spoznanju, da so mlada leta, ko je bila polna upanja v boljše življenje, le še oddaljen spomin. Brezčutnega lokalnega dilerja, ki se prizadeva izterjati denar od svojih dolžnikov. Z mastnimi obrestmi vred. Mladeniča, ki bo na račun očetovih dolgov taistem dilerju kmalu moral predati ključe svojega ljubega jeklenega konjička. A njegova jeza hitro izpuhti, ko na neki zabavi pod maskami spozna najzanimivejšo akterko te zgodbe. Nekaj je posebnega na dekletu v dolgem črnem čadorju (Sheila Vand), ki brez besed opazuje dogajanje na zabavi. Mladenič ji zagotovo ne bi  pristopil, če bi vedel, da pred njim stoji čisto prava vampirka, ki  pri selekcioniranju žrtev poskuša slediti načelu pravičnosti.    

Hmm. To je bila moja prva reakcija, po ogledu debitantske stvaritve Ane Lily Amirpour, v Angliji rojene iransko-ameriške režiserke, ki je že v otroštvu skupaj z družino odšla čez lužo in deževno otoško  državo zamenjala za  soncem obsijano Kalifornijo.  Hmm zato, ker definitivno nisem bil navdušen nad tistim kar sem videl in tudi zato, ker sem še vedno premleval videno in poskušal ugotoviti ali sem kaj spregledal, oziroma, če zgodbo lahko postavim v kakšen drug kontekst. Ob številnih pohvalah, ki jih je film bil deležen od Sundance premiere dalje, sem se še enkrat znašel v poziciji, ko se človek začne spraševati ali je dojel sporočilnost in simboliko, oziroma, ali je film pravilno razumel. Tudi takšno pojasnilo ob branju teh vrstic zagotovo ne gre zanemariti, a vseeno sem prepričan, da film ne bi bil deležen tako toplega sprejema, če bi isto zgodbo posneli v angleščini, z ameriškimi igralci/protagonisti. Film je konec koncev posnet v majhnem mestecu v južni Kaliforniji, ki je ponudilo kulise filmskemu Bad Cityju, zato se ne morem znebiti občutka, da dober del navdušenja nad filmom gre pripisati dejstvih, ki sem jih omenil že v uvodu. V prvi vrsti temu, da govorimo o prvem iranskem vampirskem filmu, ki dobi dodatno težo tudi zato, ker ga je posnela ženska. Dodatna aduta v očeh arthouse občinstva sta nedvomno črno-bele tehnika in zanimiv soundtrack. In tu bi se kar strinjal, saj je prav jarmuschevska vizualizacija, v kombinaciji z angleško-perzijskim alter pop-rockom, najbolj blagodejno vplivala na moje razpoloženje. Režiserka očitno ima oko za kompozicijo vizualno privlačnih kadrov, v katerih posebej spretno in posrečeno rabi dolgi črni čador. Film šepa predvsem na vsebinskem nivoju, saj v nič kaj prepričljivo osrednjo ljubezensko zgodbo med pravičniško vampirko in čutnim mladeničem vpne še več površno razvitih podzgodb. Ob predpostavki, da je zgodba umeščena v čas pred iransko islamsko revolucijo, je pripoved mogoče zanimivo opazovati skozi prizmo položaja ženske v tej družbi, a vseeno menim, da film Lily Amirpour gledalcu ne pove nič substancialnega. 

Ocena: