Inherent Vice (2014)

Slovenski naslov: -

Država: ZDA

Leto: 2014

Žanri: Krimi, Drama, Misterij

Dolžina: 148',  Imdb 

Režija: Paul Thomas Anderson

Scenarij: Paul Thomas Anderson, Thomas Pynchon (knjiga)

Igrajo: Joaquin Phoenix, Josh Brolin, Benicio Del Toro, Katherine Waterston,Owen Wilson, Maya Rudolph, Reese Witherspoon

Inherent Vice  je najnovejši  film Paula Thomasa Andersona, o katerem se je v zadnjih nekaj mesecih pisalo in govorilo veliko manj, kot  bi, glede na režiserjev pedigre, pričakovali.  Film človeka, ki je vse od prvenca Hard Eight (filmu je kasneje vrnjen prvotni naslov Sydney, ki ga je Anderson zaradi studijskih pritiskov sprva moral spremeniti), snemal prave filmske mojstrovine, je tudi tokrat posnel zelo poseben film.  Film, ki iz moje perspektive verjetno nikoli ne bo krojil samega vrha njegovega ustvarjalnega opusa, a vseeno film, ki bo brez težav kljuboval zobu časa in obdržal trajno mesto v mojih  filmskih spominih. Anderson se je tokrat lotil zahtevne ekranizacije istoimenske knjižne uspešnice  Thomasa Pynchona, enega izmed velikanov ameriške sodobne književnosti in tako postal prvi režiser, ki je v igrani film (poznavalci pravijo, da dokaj zvesto) pretočil  kakšno izmed Pynchonovih del[1]. »Inherent Vice« v pričujočem primeru označuje tisti neizogibni element tveganja, prisoten v vsem kar počnemo. V poslovnih, življenjskih in vseh ostalih odločitvah, je ne glede na pomembnost le-teh vedno prisoten riziko, ki se mu ne moremo izogniti, torej, nekaj kar podzavestno sprejemamo. Malo sem zakompliciral, a verjemite mi, tudi filmska zgodba za tem naslovom je zelo zapletena. Tako zelo, da se je pri opisovanju vsebine brezpredmetno spuščati v podrobnosti. V najbolj grobih črtah povedano se zgodba vrti okoli privatnega detektiva Larryja "Doc" Sportella, ki se zaplete v preiskavo izginotja bivšega dekleta in premožnega nepremičninskega mogotca. Na poti pa mu stojijo lokalna policija, z  detektivom Christianom "Bigfoot" Bjornsenom na čeli, FBI, nacistična motoristična tolpa in še kdo.

Likov in novih zapletov je toliko, da sem  nekje na četrtem (ali petem, nisem več prepričan) scenarističnem ovinku prenehal z utrujanjem možganov in tuhtanjem o tem,  kaj je kdo storil, komu in po čigavem naročilu, s kakšnimi motivi... V meglici številnih džointov, ki jih pokadi Joaquin Phoenix stvari postanejo meglene do te mere, da tudi številna porajajoča se vprašanja začnejo izgubljati pomen. V ospredju več ni klasični whodunit motiv, saj se nekje v procesu začnemo spraševati, kaj sploh preiskuje glavni junak in počasi spoznavamo, da se vprašanje več ne glasi kdo in zakaj, ampak predvsem kako. V tej namerni narativni zmedi tudi gledalec postaja vedno bolj podoben zakajenemu glavnemu protagonistu, ki pri razpletanju teh zamršenih niti ravna intuitivno, saj njegovi scvrti možgani enostavno več ne ločujejo med z mamili izzvanimi halucinacijami in resničnimi dogodki. Glede na stanje stvari je uživanje v filmu odvisno predvsem od zmožnosti gledalca, da potekajočo detektivsko preiskavo obravnava sekundarno, oziroma kot  element, ki zgodbo resda vleče naprej, a za samo razumevanje filma nima ključnega pomena. Film sem videl enkrat, potem pa sem se še enkrat osredotočil na posamezne odseke, ki so dokončno utrdili moje prepričanje, da misteriji, ki jih rešuje naš hipi detektiv v sandalah le izgovor, da se glavnega junaka pošlje na pot polno zanimivih preobratov. Inherent Vice je film, pri katerem moramo odmisliti izhodišče in cilj, in se osredotočiti na vse, kar se dogaja vmes, uživati v samem potovanju in čim manj razmišljati o tem, kaj, oziroma kje je končna destinacija. Šele s tem spoznanjem se lahko v polni meri posvetimo vsem dobrotam, ki jih je P.T. Anderson zamaskiral v  to kvazidetektivsko zgodo. Potem postane Brolinovo zaužitje čokoladne banane še bolj zabavno, resen obraz pa je praktično nemogoče ohraniti  ob Phoenixovih pronicljivih beležkah v njegovem detektivskem notesu. Oba omenjena sta naravnost fantastična v svojih rolah, za oko »zapne« tudi relativno neznana Katherine Waterston. Izpostaviti velja duhovitost dialogov in za Andersona značilno vrhunsko rekonstrukcijo časovnega obdobja. Odlično glasbo je znova  prispeval kitarist skupine Radiohead Jonny Greenwood, ki je z režiserjem sodeloval že pri filmih Gospodar  in Tekla bo kri. Zame sta edina nekoliko moteča dejavnika povezovanje zgodbe z voice-over  tehniko in sama dolžina filma, ki je glede na Andersonovo dosedanjo prakso povsem pričakovana.

---

[1] Nemški režiser in scenarist Robert Bramkamp je leta 2002 posnel dokumentarno dramo Prüfstand VII, ki je delno navdihnjena s Pynchonovim romanom Gravity's Rainbow iz leta 1973.

Ocena: