Slovenski naslov: Daleč od ljudi
Država: Francija
Leto: 2014
Žanri: Drama
Dolžina: 101', Imdb
Režija: David Oelhoffen
Scenarij: Antoine Lacomblez, David Oelhoffen
Igrajo: Viggo Mortensen, Reda Kateb, Djemel Barek, Vincent Martin, Hatim Sadiki
Alžirija. Leto 1954. Položaj v državi je vedno bolj napet, uporniško gibanje vedno številčnejše. Ostrejši so tudi ukrepi francoskih kolonizatorjev, ki svoj vojaški potencial usmerjajo v zatiranje upora in uničenje alžirskih sanj o neodvisnosti. Nekje na obronkih Atlaškega gorovja stoji majhna šola, v katero prihajajo otroci iz bližnjih vasi. Njihov (edini) učitelj je Daru (Viggo Mortensen), v teh krajih rojen Francoz, ki v bližajočem se konfliktu želi ostati nevtralen. V času druge svetovne vojne se je skupaj z mnogimi Alžirci pod francosko zastavo boril proti fašizmu, vojno je končal s činom majorja. Tokrat se Francozom ni priključil ker meni, da Alžirci imajo pravico do samostojnosti. Daru je človek razpet med svojo in domovino njegovih staršev, ki trmasto zavrača priporočila francoskih oblasti, da zapusti nemirno območje. Nato se na njegovem pragu pojavi žandar z zapornikom, ki ga je čez gorske poti potrebno odvesti pred sodnika, v dan hoje oddaljeno mesto. Od Daruja pričakuje, da zapornika odpelje v zapor (francoski civilni uslužbenci so v tistih časih očitno imeli raznolike zadolžitve). Učitelju ideja ni všeč, a na koncu vseeno popusti. Naslednji dan se skupaj z zapornikom Mohamedom (igra ga Reda Kateb, odlični francoski igralec alžirskih korenin), ki je v sporu okrog žita ubil sovaščana, odpravi na pot. Na poti ju čakajo mnoge nevarnosti: zahtevne gorske steze, jezni rojaki umorjenega, uporniki…
Daleč od ljudi je šele drugi celovečerec režiserja in scenarista Davida Oelhoffena — njegovega prvenca Nos retrouvailles iz leta 2007 nisem videl — po katerem bom veliko bolj pozorno spremljal nadaljnji razvoj kariere tega 47-letnega Francoza. Film se je lanskega septembra, sicer neuspešno, na beneškem filmskem festivalu potegoval za zlatega leva, a vseeno pustil dober vtis in prejel nekaj manjših nagrad. Kratka zgodba Gost (L'Hôte) Alberta Camusa iz leta 1957 je bila temelj, na katerem je režiser v sodelovanju z rojakom Antoinom Lacomblezom zgradil scenarij, po katerem mu je uspelo izoblikovati zares lepo filmsko zgodbo. V mojih očeh je edina šibkejša plat njegovega izdelka slabša karakterizacija likov, oziroma pomanjkanje malce globlje značajske analize osrednjih likov. Vseeno menim, da film ponuja dovolj osnovnih informacij, iz katerih si lahko samostojno ustvarimo mnenje o likih, njihovi preteklosti, motivih in principih, ki jih ženejo naprej. Vse ostalo je v tem filmu vrhunsko. Tu je še ena igralska bravura vsestranskega Vigga Mortensena, ki v svojem tihem, a izjemno intenzivnem nastopu ujame bistvo svojega lika. Gledalec v nobenem trenutku ne podvomi, da je prav on ta alžirski Francoz, učitelj in bivši vojak, ki poskuša najti mir in zraven storiti še nekaj dobrega. Multietničnost, ki jo igralec nosi v genih najbrž ni nepomembna pri takšnih igralskih transformacijah. Enako učinkovit, če ne celo boljši je Reda Kateb. Ko ga opazujemo enostavno čutimo, da mu je vloga dostojanstvenega morilca pisana na kožo. Izpostavil bi še vizualizacijo Guillaumeja Deffontainesa, ki v objektiv ujame lepoto atlaškega gorovja tako, da mogočno gorovje sčasoma začnemo doživljati kot enega izmed protagonistov zgodbe, ki se odvija pred našimi očmi. Pika na i je glasba Warrena Ellisa in Nicka Cava, ki učinkovito odraža čustvovanje likov, obenem pa nudi efektno spremljavo v prizorih, v katerih do izraza pride izjemna naravna lepota pokrajine. Daleč od ljudi je film počasnega, vendar dobro uravnoteženega ritma, tipični slowburner, do katerega z vsakim novim kadrom čutimo večjo naklonjenost. Vse naštete kvalitete se pod dirigentsko palico Davida Oelhoffena združijo v čudovito melodijo, ki se bo dobro upirala zobu časa.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar