Slovenski naslov: -
Leto: 2014
Žanri: Avantura, Grozljivka
Dolžina: 84' , Imdb
Režija: Jonas Govaerts
Scenarij: Jonas Govaerts, Roel Mondelaers
Igrajo: Maurice Luijten, Evelien Bosmans, Titus De Voogdt, Gill Eeckelaert, Stef Aerts
Welp je celovečerni prvenec mladega belgijskega režiserja in glasbenika Jonasa Govaertsa, ki je električno kitaro odložil v kot in se povsem posvetiti filmu (režiser je skoraj desetletje bil kitarist antwerpenske metalske zasedbe The Hickey Underworld). Pustolovska grozljivka je uradna klasifikacija, ki je kljub navidezni nezdružljivosti povsem na mestu — film si lahko predstavljate kot krvavo različico domačega hita Gremo mi po svoje, v katerem tabornike namesto zabavnih tekmovanj in prvih ljubezni čaka neusmiljen boj za preživetje. Pripoved spremlja skupinico mladih skavtov, ki se v družbi kuharice in dveh starejših skavtov odpravi na taborjenje v naravo. Med njimi je tudi 12-letni Sam, fant, ki v domačem okolju živi težko otroštvo, enako odrinjeno in nezaželeno pa se počuti tudi med sovrstniki. Starejši skavti so mladce že pred odhodom ustrahovali z legendo o volčjem dečku Kaiju, ki naj bi živel v teh gozdovih, četudi je bilo jasno, da zgodbe nihče ne jemlje resno. Tudi oni, ki so jo pripovedovali ne. Vsi, razen Sama, ki je kmalu po prihodu odtaval v gozd in nedaleč stran od tabora zagledal legendo: napol divjega fanta s srhljivo masko.
(Pozor: spojlerji)
Volčič (svobodni prevod naslova) je ena tistih grozljivk, ki nudi zanimivo idejo in povsem solidne obrtne rešitve, vendar je njen končni domet, na žalost, precej skromen. Film, ki stavi na dinamiko in istočasno upa, da bo gledalec med ogledom izklopil možgane in med osredotočenostjo na dogajanje spregledal scenaristične luknje, površno zastavljene like in številne nedodelane elemente, ki jih enostavno moramo sprejeti takšne kakršni so. Vsaj pri osrednjih likih bi človek pričakoval nekaj več ozadja: o Samu tako izvemo le, da prihaja iz neurejenega družinskega okolja, kar je absolutno premalo za kvalitetno utemeljitev njegove transformacije iz žrtve in avtsajderja v psihota, ki očetovsko figuro najde v psihopatskem morilcu. In če je centralni lik orisan tako površno, potem je nekako pričakovano, da ustvarjalci za dejanja glavnega zlobneža ne ponudijo nobene racionalne razlage. Enako enodimenzionalni in nezanimivi so tudi vsi pomembnejši stranski liki, ki v celem filmu ne izrečejo ene same dialoške vrstice, ki bi bila vsaj malo zanimiva, smešna ali domiselna. V iskanje razlag za podzemne avtobuse, 30-metrske vodnjake pod zemljo, sofisticirane pasti posejane po gozdu in informacijsko mrežo, preko katere zlobnež nadzira dogajanju na površju, se ne bom spuščal, saj je jasno, da je vsaka možna razlaga povsem skregana z logiko. Kakorkoli, pod črto so dobra osnovna premisa, zanimiva maska in solidna fotografija vsekakor premalo za pozitivno oceno.
Ocena:
Ni komentarjev:
Objavite komentar