Styx (2018)

Susanne Wolff in Stix (2018), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Stiks

Država: Nemčija, Avstrija

Jezik: angleščina, nemščina 

Leto: 2018

Žanri: drama 

Dolžina: 94' ,  Imdb 

Režija: Wolfgang Fischer

Scenarij: Wolfgang Fischer, Ika Künzel

Igrajo: Susanne Wolff, Gedion Oduor Wekesa

Rike je premožna zdravnica, ki potrebuje oddih od vsakdanjega stresa, ki ga s seboj prinaša delo z njeno reševalno ekipo. Zato se vkrca v svojo jadrnico Asa Gray in odpluje proti Ascensionu, izoliranemu tropskemu otoku sredi Atlantika. Na poti proti tropskemu paradižu pripluje do dotrajane ladje, polne afriških prebežnikov. Stanje izčrpanih, žejnih in lačnih prebežnikov na počasi potapljajočem plovilu je alarmantno in za večino je mala jadrnica zadnja rešilna slamica. Toda očitno je, da je jadrnica premajhna za vse. Tako kot je očitno, da se obalna straža, ki jo Rike nemudoma zaprosi za pomoč, ne bo odzvala tako hitro. Če sploh. In Asa Gray je dovolj blizu, da nekateri izmed teh nesrečnikov s skokom v morje preskusijo svojo srečo.

Svet gleda filme. I filmi gledajo svet nazaj. Ob gledanju in poslušanju poročil iz pristanišča Lampedusa in aretaciji Carle Rackete, kapitanke ladje Sea Watch 3, ki je navkljub prepovedi italijanskih oblasti vplula v pristanišče in s seboj pripeljala 40 prebežnikov rešenih na morju, je uvodna konstatacija še toliko bolj na mestu. Kajti Carla Rackete in Rike (Susanne Wolff), glavna junakinja drugega celovečerca avstrijskega režiserja Wolfganga Fischerja, imata toliko skupnega, da je podobnosti med resnično in fiktivno osebo nemogoče spregledati. 

Stiks je grški mitologiji reka, ki ločuje tostranstvo in kraljestvo mrtvih. Iz perspektive prebežnikov je vkrcanje na dotrajane ladje nekje na afriški obali in tvegana plovba proti evropski obali poskus premagovanja te ločnice, za katero jih na drugi strani čaka boljše življenje. Morje med Evropo in Afriko tako simbolno prevzema vlogo mitološke reke, ki bo določila njihovo usodo in jih morda pripeljala do vrat paradiža. Izobražena, premožna, samozadostna zdravnica lastnoročno obvladuje jadrnico, s katero pluje v nasprotni smeri, proti nekem drugem raju. Vse dokler ne opazi prizora, ki ga ne more ignorirati. 

Njen pogled z varne distance na potapljajočo se ladjo in upoštevanje navodil obalne straže, med tem ko ji veter v uho prinaša krike umirajočih, je nedvomno svojevrstna metafora za prelaganje osebne odgovornosti in trkanje na vest vseh nas, ki iz udobja naših naslanjačev poslušamo poročila o potopljenih ladjah v Sredozemlju. Pa tudi opomnik, kaj pravzaprav delamo, ko na volilnih lističih obkrožujem razne „Salvinote.“ Fischer nas skozi mikrokozmos glavne junakinje in njene jadrnice opozarja na kompleksno naravo dilem, s katerimi se sooča sodobna družba. Avstrijec to sporočilnost postavi v formo napetega trilerja, katerega glavno gonilo je tiktakajoča ura, ki iz minute v minuto zmanjšuje možnost preživetja nesrečnikov na dotrajanem plovilu. Kompleksnost položaja doživljamo skozi oči glave junakinje, prepričljive Susanne Wolff, ki v svojem nastopu odločno pooseblja uspešno, močno in hkrati senzibilno Evropejko, ki se v kočljivem položaju enostavno ne more in ne želi odpovedati svoji človečnosti.

Ocena