Gisaengchung (2019)

aka Parasite

Kang-ho Song, Hye-jin Jang, Woo-sik Choi, and So-dam Park in Gisaengchung (2019), Foto: Imdb

Slo naslov: Parazit

Angleški naslov: Parasite

Država: Južna Koreja

Jezik: korejščina 

Leto: 2019

Dolžina: 132',  Imdb

Žanri: komedija, drama, triler

Režija: Bong Joon-ho

Scenarij: Bong Joon-ho, Han Jin-won

Igrajo: Song Kang-ho, Choi Woo-shik, Lee Sun-kyun, Park So-dam, Cho Yeo-jeong, Lee Jung-eun, Chang Hyae-jin, Jung Ziso, Jung Hyeon-jun

Južnokorejski mojster Bong Joon-ho je z najnovejšim filmom, nagrajenim z zlato palmo v Cannesu, dosegel novo najvišjo točko v njegovem zares impresivnem avtorskem opusu. Splošni kritiški konsenz je, da je Bong posnel enega najboljših filmov v svoji karieri, vendar je vsesplošno navdušenje nad njegovo najnovejšo stvaritvijo vseeno potrebno vzeti z nekaj rezerve. Predvsem ako naslovnega postavimo ob bok mojstrovinam kakršni sta Spomini na umor in Mati. Dela avtorjev, s katerim smo skozi prejšnja udejstvovanja vzpostavili določen odnos običajno vrednotimo drugače, z večjo naklonjenostjo, in imam občutek, da je tudi to pot tako. Nenazadnje, večina velikih in pomembnih avtorjev najprestižnejših nagrad ni prejela za svoje najboljše filme. Te so največkrat prišle šele potem, ko so se le-ti etablirali in že posneli svoje najboljše filme.

Bong se s Parazitom ponovno loteva socialnih razlik in velikega prepada med premožno manjšino in revno večino, ujeto v neizprosen boj za eksistenco. V Ledenem vlaku (Snowpiercer, 2013) je Korejec socialne razrede inštaliral vodoravno, v futuristični kontekst drvečega vlaka z različnimi stopnjami potovalnega udobja, z naslovnim pa se je vrnil v običajne okvirje vertikalne hierarhije, ki nam jo predstavi skozi interakcijo dveh družin. Ena zaseda položaj na samem repu družbene lestvice, druga je pozicionirana v samem vrhu. Te poziciji se najbolj očitno in dobesedno manifestirata v domovih teh družin – ena je svojo luksuzno rezidenco zgradila v elitnem delu mesta, na gričih nad mestom, druga je dom našla v stanovanju lociranem v kleti dotrajane stavbe.   

Štiričlanska družina Kim je namreč tipičen predstavnik revne večine, ki o boljšem življenju sanjari iz njihovega vlažnega polkletnega stanovanja. Njihova zakotna uličica je magnet za pijance, ki tam hodijo prazniti svoje mehurje in s curki "pomivajo" njihova s cesto poravnana okna. Kimovi so se dobro prilagodili na življenje v takšnih okoliščinah. Dobrosrčni oče Ki-taek je v vsaki situaciji znal najti kanček optimizma in je skupaj s ženo Chung-sook na življenjske izzive v zahtevnih pogojih dobro pripravil njuna bistra otroka – hčerko Ki-jung in sina Ki-wooja.

Sun-kyun Lee and Yeo-jeong Jo in Gisaengchung (2019), Foto: Imdb

Družina Park na drugi strani živi v izobilju. Gospod Park je eden izmed vodilnih mož uspešnega podjetja, gospa Park pa je nase prevzela vzgojo njunih dveh otrok. Njena trenutna prioriteta je iskanje ustrezne zamenjave za inštruktorja angleščine, o katerem sta visoko mnenje imele obe, mati in njena najstniška hčerka. Uglajeni mladenič, ki je mladenki dotlej pomagal z angleščino in se z njo vmes tudi intimno zapletel, namreč odhaja na študij v tujino. Ta za svojega naslednika izbere prijatelja Ki-wooja, ki nato z njegovim priporočilom zlahka prepriča gospo Park in prevzame njegovo delo. Tako je vzpostavljena vez med svetovoma družin Park in Kim. Vez iz katere bojo Ki-woo in njegova družina z lažmi in zvijačami poskušali iztržiti maksimum.

To je temelj na katerem je Bong skupaj z zanesljivo igralsko zasedbo (del te je tudi legendarni Song Kang-ho) zgradil sila zabavno izkušnjo. V narativno tkivo vtkan komični moment filma nas z dialogi in zanimivimi situacijami razveseljuje skozi celotno zgodbo, ki je na enem sporočilnem nivoju funkcionira kot klasičen komentar socialnih razmerij, podložen s kritiko vedno večjih razlik v sodobni družbi. Na sekundarnem nivoju Bonga zanima odziv družine Kim, ki v stiku z višjim slojem, oziroma denarjem, vedno bolj izgublja moralni kompas.

Parazit v vsebinsko-sporočilnem smislu ne ponuja nič revolucionarnega – v prvem delu filma nas zgodba predvidljivo pelje skozi postopno infiltracijo družine Kim v svet družine Park. Graditev zapleta moteče površno vzpostavlja posamezne relacije – od prijateljstva uglajenega študenta s Ki-Woojem, kot las tanke vezi, preko katere je vzpostavljen inicialni kontakt med družinami, do za moj okus pretirane naivnosti in površnosti družine Park, ki Kimovim omogoči vstop v njihov krog zaupanja. Toda trik je v obrtni spretnosti, s katero južnokorejski mojster zapolni zgodbo s finimi podrobnostmi, ki v seštevku povsem preglasijo omenjene pomanjkljivosti. Človek enostavno mora zaploskati subtilnosti, s katero je denimo najprej skozi dialog (ali bolje rečeno monolog) o prilagodljivosti ščurkov, v kasnejši fazi filma vzpostavljena analogija z družino Kim v glavni vlogi. Ko jih nepričakovana vrnitev družine ujame nepripravljene, ti zavetišče, podobno kot ščurki, poiščejo  pod mizami in posteljami. In med tem ko še premlevamo genialnost s katero je vse skupaj izpeljano in zaokroženo, nas Bong v nadaljevanju omenjene sekvence razveseli z izjemnim komično-erotičnim vložkom, katerega neme priče nehote postanejo člani družine Kim. Stvari se nato le še bolj zapletejo in zgodba še bolj odločno zavije v smeri režiserju ljubega seciranja vedenja posameznika v ekstremnih okoliščinah, ko postane jasno, da se nič ne bo izteklo tako, kot so sprva načrtovali akterji te zgodbe. 

Ocena