Dark Shadows (2012)

Slovenski naslov: Temne sence 
Država: ZDA
Leto: 2012
Žanri: Komedija, Fantazijski
Dolžina: 113' ,  Imdb
Režija: Tim Burton
Scenarij: Seth Grahame-Smith, John August (zgodba) 
Igrajo: Johnny Depp, Michelle Pfeiffer, Eva Green, Jonny Lee Miller, Chloë Grace Moretz, Gulliver McGrath, Helena Bonham Carter, Jackie Earle Haley, Bella Heathcote, Christopher Lee, Alice Cooper

Specifičnost imaginarnih svetov Tima Burtona je z leti postala njegov zaščitni znak in vsak kolikor-toliko resen filmski navdušenec dejansko potrebuje le nekaj kadrov, za prepoznavo njegovega avtorskega podpisa.  Ja, tudi takrat, ko se pred kamero ne šopiri Johnny Depp, je v kadru vedno nekaj, kar nosi neizbrisen burtonovski pečat. Temne sence so tako tipičen burtonovski izdelek in drugega od njega niti ne pričakujemo. V zadnjem desetletju se ob vsakem novem Burtonovem filmu oglasi nekaj kritikov, ki režiserja pozovejo, naj vendarle odstopi od svojega značilnega sloga in posname nekaj drugačnega. Drugim je jasno, da se kaj takega nikoli ne bo zgodilo, da bo Burton vedno ostal deček iz hollywoodskega predmestja Burbank, za vse večne čase ujet v svoje pravljične gotske imaginarje. Zahtevati od Burtona spremembo je podobno nesmiselno, kot bi od britanske rock skupine Dire Straits v 80-ih zahtevali, naj spremeni svoj tipičen zvok; če razmete, kaj želim povedati? Burtona pač sprejmeš takšnega kot je in če ugotoviš, da ti ne ugaja, greš naprej. Med filmarji je malo »vesoljcev,« ki z vsakim novim filmov uspevajo ustvariti presežek in čeprav Burton ne sodi med vesoljce sedme umetnosti, mu je v komercialno naravnem hollywoodskem studijskem sistemu vseeno uspelo ohraniti samosvoj avtorski slog in avtonomijo pri izbiri in realizaciji projektov. V času ko so režiserji zgolj najeta delovna sila, ki proti plačilu realizirajo ta ali oni projekt studijskih veljakov, je Burton eden redkih, ki mu ni potrebno pobegniti v neodvisne vode, če želi  posneti avtorski film.

Tragični izobčenci so stalnica Burtonovih del in tudi tokrat ni nič drugače. Barnabas Collins je kot deček zapustil Anglijo in se z družino preselil v Ameriko. Družina se je ustalila v mirnem zalivčku ob Atlantiku in podjetni oče je kmalu ustanovil ribiško podjetje. Podjetje se je hitro razvijalo in z njim tudi Collinsport - mesto v nastanku. Dvajset let kasneje je Barnabasov vpliven mladi mož na čelu družinskega imperija, ki se zaplete v razmerje z Angelique, hčerko dolgoletne družinske služkinje. Barnabas je v mislih imel avanturo, Angelique pa je vso zadevo dojela veliko resneje in ko ji najmlajši Collins ni vrnil ljubezni , je ta pokazala svoj pravi obraz. Angelique je namreč čarovnica in njeno zlomljeno srce  je poskrbelo za urok, s katerim je coprnica preklela in na smrt obsodila vsakogar, ki ga Branabas bo kdajkoli ljubil, njega pa spremenila v vampirja, z nepopisno željo po človeški krvi. Družino Collins je potem spremljala le še nesreča in Angelique se ni umirila, dokler Barnabasa s pomočjo meščanov ni spravila v grob. Sicer živega, zato je Barnabas 200 let počival v temni grobnici, dokler ga po naključju niso izkopali gradbeniki, ki so nad njegovim zadnjim počivališčem gradili avtocesto. Tako se je Barnabas dve stoletji kasneje vrnil v močno spremenjen svet, v katerem aristokratskega krvosesa čaka marsikakšno presenečenje.

Tim Burton in Johny Depp že osmič! Njuno sodelovanje se je začelo z Edwardom Škarjerokim (Edward Scissorhands, 1990)  in Temne sence najbrž ne bodo zadnji naslov na seznamu njunih skupnih podvigov. Ob tej priložnosti je pobuda za sodelovanje prišla z Deppove strani, ki je dobrega prijatelja hitro prepričal, naj se usede na režiserki stolček in orkestrira ekipo, ki bo delala na realizaciji projekta, ki je Burtonu tako očitno pisan na kožo. Izhodišče za celovečerec je nekoč popularna istoimenska fantastična žajfnica iz 60-ih let, ki so jo predvajali od leta 1966 do 1971, predvajanih pa je bilo neverjetnih 1245 delov. Že od premiere dalje, film spremljajo mešani odzivi, zato sem se  v zgodbo podal neobremenjeno, brez kakšnih specialnih pričakovanj, a sem po slabi uri pred televizijo zadovoljno ugotavljal, da spremljam nadvse zabavno filmsko predstavo. Po dvestoletnem časovnem preskoku se glavnina pripovedi ustali v 70-ih letih prejšnjega stoletja in prav (anti)junakovo potovanje skozi čas odpre vrata kopici posrečenih šal, ki izvirajo iz Barnabasove časovne neprilagojenosti. Časovni prepad med starim in novim v funkciji generatorja komičnega zapleta, je sicer dokaj obrabljena formula, a je ustvarjalcem uspelo v dialoge vključiti kar nekaj zabavnih dovtipov, ki lepo zapolnijo komično komponento filma. Burton znova navdušuje s svojo vizualno estetiko, kostumografijo, dodelanimi prizorišči in verno rekonstrukcijo 70-ih let dvajsetega stoletja. Ob dobri tehnični plati velja izpostaviti dobre igralske nastope in še eno odlično »čudaško« vlogo Johnnyja Deppa, ki je z leti postal  pravi ekspert za podobne like. Johnny je standardno dober in tu ni nobenih presenečenj, zato še posebej velja omeniti navdihnjeno predstavo Eve Green, ki bo s svojo poredno-seksi kombinacijo najbolj navdušila moški del občinstva. Zdaj pa k pomanjkljivostim, zavoljo katerih se naslovnemu vseeno ne uspe preriniti med Burtonove najboljše izdelke. Najšibkejši del filma je pri Burtonu po navadi zgodba in  tudi tokrat je tako. Scenarističnih nelogičnosti in lukenj niti ne bom našteval, povedal bom le, da je škoda, ker scenaristični del preveč šepa za dovršeno tehnično komponento filma. Nekateri liki so  enostavno preveč nezanimivi in nedodelani (Barnabasova ljubezen), drugi so spet deležni nepotrebnih in za lasje privlečenih transformacij (Chloë Moretz), da na koncu izgubijo vso kredibilnost. Tako so najboljši deli filma tisti, v katerih se zgodba suče okoli Barnabasa in Angelique, medtem ko so trenutki namenjeni centralni romanci povsem bledi in neprepričljivi. Iz enakega razloga tudi finalno dejanje nima prave teže in nemara bi bilo bolje, če bi to romantično komponento povem opustili, oziroma nanjo pozabili že takoj po prologu.  (+3)

Ocena: