Ad Astra (2019)

Brad Pitt in Ad Astra (2019)
Photo by Francois Duhamel - © Twentieth Century Fox

Slo naslov: Ad Astra: Pot do zvezd

Država: Kitajska, ZDA, Brazil

Jezik: angleščina 

Leto: 2019

Dolžina: 122',  Imdb

Žanri: drama, misterij, zf

Režija: James Gray

Scenarij: James Gray, Ethan Gross

Igrajo: Brad Pitt, John Ortiz, Tommy Lee Jones, Donald Sutherland, Ruth Negga

Brad Pitt še ni bil v vesolju. Nekoliko neobičajno, saj govorimo o enem največjih filmskih zvezdnikov našega časa, ki si lahko privošči luksuz izbiranja vlog. To je nedvomno eden izmed razlogov, da je njega in njegovo produkcijsko hišo Plan B pritegnil režijsko-scenaristični ZF projekt Jamesa Grayja (We Own the Night, Two Lovers, The Immigrant), v katerem je poleg producentske prevzel tudi vlogo prve violine pred kamerami.

V zgodbi postavljeni v prihodnost 55-letni igralec upodablja Royja McBrida, majorja ameriške vojske, čigar življenje je močno zaznamovalo razmerje z očetom (Tommy Lee Jones). Ta je namreč slavni astronavt, pionir raziskovanja vesolja, ki se je pred tridesetimi leti v vlogi vodje ekspedicije odpravil v vesolje v upanju, da bo tam zunaj našel inteligentno obliko življenja. Sedem let po odhodu je stik z ekspedicijo izgubljen, usoda starejšega McBrida in ostalih članov posadke je od takrat neznana. Vsaj tako je bilo zapisano v uradnih poročilih, ki so bila posredovana družinam pogrešanih. A ko naše osončje prizadenejo močni sunki uničevalne energije iz vesolja, ki podrejo večino energetsko-komunikacijskih sistemov na Zemlji, obstoj in prihodnost planeta je na kocki. Na najvišjih instancah sklenejo, da na pomoč pokličejo McBrida mlajšega, saj menijo, da so nedavni dogodki neposredno povezani z misijo, ki jo je pred tremi desetletji  vodil njegov oče.  

    

James Gray je s soscenaristom Ethanom Grossom spisal zgodbo, ki s svojimi znanstveno-fantastičnimi elementi ne odkriva novega ozemlja. Večina dogajanja je resda postavljena v vesolje, vendar se zgodba v osnovi vrti okoli filozofskega povpraševanje smisla človekovega obstoja, njegove interakcije z družino in širšo okolico, ter relativnosti ponujenih odgovorov iz perspektive človekove vloge v širnem vesolju. Na tistem, po moji oceni najpomembnejšem nivoju, se film osredotoča na  posledice čustvene nedostopnosti in zadržanosti glavnega junaka, ki očitno izhaja iz njegovega nikoli dorečenega razmerja z očetom. V tem smislu je osrednji cilj misije glavnega junaka razkritje resnice o očetovi usodi. Junak je postavljen pred oviro, ki jo ne more premagati preden pride do golega bistva, ki definira razmerje z očetom. Šele s temi spoznanji junak lahko obrne novi list, s svojimi dejanji reši človeštvo in uzre drugačno, zanj bolj optimistično prihodnost. 

Vsa ostala pojasnila, akcijski prizori in utemeljitve dejanj, ki so tu zavoljo zapleta in končne resolucije, v osnovi nimajo večjega pomena. Ad Astra je vizualno solidno zaokrožena celota, ki očem vendarle ne ponudi ugodja, ki bi ga od filma takšnega kalibra pričakovali. Vse od prizora na začetku filma, ko major McBride stopi na rob stopnic, ki so del večje, impresivne konstrukcije, s katero so ljudje z Zemlje posegli v vesolje, zgodba ne doseže teh uvodnih standardov. Film se navkljub dobri igri Brada Pitta in njegovimi dokaj zanimivimi notranjimi monologi mestoma vleče in ne verjamem, da konec,  proti kateremu nas dokaj predvidljivih poteh peljejo ustvarjalci, lahko preseneti kogarkoli. 

Ocena