ponedeljek, 14. februar 2011

Kokuhaku [Confessions] - 2010


Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Confessions
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 106',  Imdb
Režija: Tetsuya Nakashima
Scenarij: Tetsuya Nakashima, Kanae Minato (knjiga)
Igrajo: Takako Matsu, Masaki Okada, Yoshino Kimura, Mana Ashida, Kaoru Fujiwara, Kai Inowaki, Sora Iwata, Daichi Iwata, Daichi Izumi, Karin Kato

V zadnjih dneh se večinoma posvečam filmom, ki so več ali manj povezani z oskarji. O tistih najbolj izpostavljenih angleško govorečih filmih je na vseh koncih napisano veliko, nekoliko manj pozornosti so mediji namenili tujejezičnemu filmu. Na tem blogu sem že predstavil dva od petih nominirancev. Nekje v januarju je bil objavljen seznam devetih kandidatov za tujejezično nominacijo, takrat sem tudi zasledil  Kokuhaku in ga uvrstil na osebni seznam želja.  Film nominacije ni prejel, a sem vseeno vesel, da sem »registriral« japonskega kandidata, ki je nastal v režiji Tetsuya Nakashima. Podlaga za film je bila knjižna uspešnica japonske pisateljice Kanae Minato, ki je zanimivo, pred izdajo romana bila navadna gospodinja, brez predhodnih pisateljskih izkušenj.  Film je na Japonskem hitro postal uspešnica, po enomesečnem predvajanju je v kino blagajne prinesel 30 milijonov $.

Uvodno prizorišče je učilnica in učenci, ki veselo srkajo mleko iz tetrapaka, učiteljica z umirjenim glasom poskuša pritegniti pozornost učencev. Vendar je to zelo zahtevna naloga, kajti velika večina dijakov se raje posveča pisanju sms sporočil, klepetanju in vsemu ostalem, kar lahko okarakteriziramo kot motenje pouka. Med vsem truščem razberemo, da je mleko ki ga učenci pijejo del raziskave, ki ga z brezplačnimi vzorci sponzorira lokalna mlekarna. Učiteljica ne kaže znakov razburjanja, kakor da nebi opazila splošne nepokorščine nadaljuje z govorjenjem. Čeprav njene besede sprva nimajo smisla, učiteljica počasi oblikuje svojo pripoved in nas pripelje do ključnega podatka v celi zgodbi. Njeno štiriletno hčerko so našli utopljeno v šolskem bazenu. Učiteljica je hčerko včasih pripeljala v šolo, ko ji ni uspelo dobiti varstva in jo  za nekaj časa pustila v šolskih prostorih. Čeprav je policija potrdila, da je šlo za nesrečno naključje, nekaj podrobnosti se enostavno ni ujemalo.  Temeljita preiskava jo je pripeljala do šokantnega zaključka.  Deklica je bila umorjena, dijaka odgovorna za hčerkino smrt, sedita v njenem razredu.
V zadnjih letih je skoraj vse, kar je prihajalo iz Azije in obenem govorilo o motivu maščevanja, prihajalo iz Južne Koreje. No, da Korejci niso edini, ki lahko delajo dobre filme na to temo, nam nazorno pokaže japonski  Kokuhaku. Sicer manj krvavo, a zato nič manj prepričljivo.  Kot sem že povedal v kratkem povzetku, deklica je bila umorjena. Krivca sta dijaka, ki hodita na predavanja k učiteljici Moriguchi, materi umorjene deklice. To je nekakšna osnovna premisa iz katere se razvije film z izjemno zanimivo pripovedno strukturo, ki gledalcu iz minute v minuto odkriva nove detajle. Režiser počasi dodaja vedno nove koščke sestavljanke, ki nas za nekaj trenutkov prepričajo, da poznamo že vsa dejstva, da je že vse povedano. Nato tragični dogodek ponovno opazujemo iz druge perspektive iz drugačnega zornega kota, iz ust drugega pripovedovalca in spoznavamo, da so stvari vendarle nekoliko drugačne, kot je to sprva kazalo. Angleški naslov za film je  Confessions (priznanje) in prav v takšni obliki spremljamo priznanja vseh vpletenih. Priznanja, v katerih spoznavamo njihovo vlogo v preteklih dogodkih in v stvareh, ki se še odvijajo. Želim vas pomiriti, če po dvajsetih minutah mislite , da je vrhunec filma že mimo, kajti pred nami je še dolga pot, tisti pravi vrhunec pa dejansko pride šele na koncu. Kokuhaku je drzen film, kajti zelo malo filmov si upa tako kritično spregovoriti o dekadenci prihajajočih generacij, le malokateri film si upa v ospredje postaviti maščevanje otroku. Kako se lahko maščuješ otroku? Odgovore ponuja Kokuhaku. Zelo inovativna režija, ki spretno kombinira preteklost in sedanjost, zelo dober občutek za malenkostne detajle in uporaba sivo-modro-zelenih barvnih odtenkov  filmu dajejo mračno-surrealistično podobo, ki se odlično sklada z temačno atmosfero in prevladujočimi psihološko- sociopatskimi motivi. Veliko dogajanja je posneto v slow-motionu, ki doseže lep efekt ob odlični glasbi (navdih so našli v glasbi Radioheadov in Pink Floydov) v ozadju, ter fantastičen slow-motion finale. Majhen trik z uro, ki na zelo všečen način spomni na pomen takih manjših, inovativnih detajlov, ki iz tega filma naredijo nekaj več in ga dvignejo na višji nivo. Ker sem pred kratkim spremenil način ocenjevanja in ukinil polovičke pri ocenah, bom zaokrožil navzgor in oddal vse možne zvezdice.

Ocena:



7 komentarjev:

  1. Moram reči (in sigurni nisem edini), da me zelo veseli, da se tako posvečaš (skupaj s Cosmopapijem) azijski filmografiji, sicer za marsikateri film ne bi niti slišali, kaj šele dobili recenzijo. Mene še posebej japonski neverjetno pritegujejo, ker so tako drugačni, totalno različna kultura od naše, kakor da bi bili iz nekega drugega sveta. Še vedno čakam, da bodo v film priredili katerega od zadnjih romanov Harukija Murakamija (Kafka, Sputnik, After Dark), to bi bila neverjetna kombinacija japonsko-ameriškega simbolizma, metafor, duhovnosti in čustev. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam s filmoljubovim prvim stavkom. Tole obeta in si ga dajem v zaznamek, da ne pozabim.

    OdgovoriIzbriši
  3. Sem ga ravno danes zjutraj pogledal in tudi jaz mu bom namenil najvišjo oceno. So pa Japonci res veliko bolj filmsko sentimentalni, čustveni in duhovni, kot so to v filmih npr. Korejci (so bolj sproščeni, spontani in ne toliko častni kot Japonci), ki pa so meni še vedno v filmski prednosti.
    @filmoljub - sem preveril, če je že kakšen film posnet po besedah Harukija Murakamija in ugotovil, da sem že gledal film Tony Takitani (zdaj vem, zakaj je bilo takrat toliko govora o njem, kajti film ni nič posebnega)

    OdgovoriIzbriši
  4. Aja, zelo pozitivno me je presenetila izbira glasbe (Radiohead in Pink Floyd ( + The Beatles) so zame trije največji bendi vseh časov), kar je za japonski film nekoliko nenavadno.

    OdgovoriIzbriši
  5. @Cosmo
    Ja, izbira glasbe je res nenavadna, prijetno presenečenje vsekakor. Floydi so zame največji in še danes mi je žal, da jih nikoli ne bom videl v živo. Dvojni DVD Pulse iz londonskega Earls Courta je verjetno največkrat predvajan plošček na mojem hišnem kinu.
    Offtopic:
    Novembra lani sem bil na koncertu slovenske tribute skupine Echoes in bil pozitivno presenečen s kakovostjo muziciranja. Za primerjavo sem prejšnji vikend šel na Led Zeppelin tribute angleških Letz Zep (zelo dobro) in prišel do spoznanja , da domači fantje niso nič slabši od veliko bolj priznanih tujcev. Kakorkoli, hotel sem povedati, da se Echoes definitivno izplača videti, če kdaj dobiš priložnost.

    OdgovoriIzbriši
  6. Takrat, leta 95' je bila v roku enega meseca zame izbira - ali Pink Floyd ali Metallica (oba v živo na Dunaju)... izbral sem "hard" verzijo, kar pa mi je še danes nekoliko žal. Sem pa tudi jaz letel takoj v Graz po dvojni live CD (dvd-ja še ni bilo). Uf, zadnji solo na Comfortably Numb...
    Ti tribute bandi sploh niso slaba zadeva in ta Echoes bi si kdaj z veseljem pogledal

    OdgovoriIzbriši