Kokuhaku [Confessions] - 2010

Slovenski naslov: Ni naslova
Drugi naslovi: Confessions
Država: Japonska
Leto: 2010
Žanri: Drama
Dolžina: 106',  Imdb
Režija: Tetsuya Nakashima
Scenarij: Tetsuya Nakashima, Kanae Minato (knjiga)
Igrajo: Takako Matsu, Masaki Okada, Yoshino Kimura, Mana Ashida, Kaoru Fujiwara, Kai Inowaki, Sora Iwata, Daichi Iwata, Daichi Izumi, Karin Kato

V zadnjih dneh se večinoma posvečam filmom, ki so več ali manj povezani z oskarji. O tistih najbolj izpostavljenih angleško govorečih filmih je na vseh koncih napisano veliko, nekoliko manj pozornosti so mediji namenili tujejezičnemu filmu. Na tem blogu sem že predstavil dva od petih nominirancev. Nekje v januarju je bil objavljen seznam devetih kandidatov za tujejezično nominacijo, takrat sem tudi zasledil  Kokuhaku in ga uvrstil na osebni seznam želja.  Film nominacije ni prejel, a sem vseeno vesel, da sem »registriral« japonskega kandidata, ki je nastal v režiji Tetsuya Nakashima. Podlaga za film je bila knjižna uspešnica japonske pisateljice Kanae Minato, ki je zanimivo, pred izdajo romana bila navadna gospodinja, brez predhodnih pisateljskih izkušenj.  Film je na Japonskem hitro postal uspešnica, po enomesečnem predvajanju je v kino blagajne prinesel 30 milijonov $.

Uvodno prizorišče je učilnica in učenci, ki veselo srkajo mleko iz tetrapaka, učiteljica z umirjenim glasom poskuša pritegniti pozornost učencev. Vendar je to zelo zahtevna naloga, kajti velika večina dijakov se raje posveča pisanju sms sporočil, klepetanju in vsemu ostalem, kar lahko okarakteriziramo kot motenje pouka. Med vsem truščem razberemo, da je mleko ki ga učenci pijejo del raziskave, ki ga z brezplačnimi vzorci sponzorira lokalna mlekarna. Učiteljica ne kaže znakov razburjanja, kakor da nebi opazila splošne nepokorščine nadaljuje z govorjenjem. Čeprav njene besede sprva nimajo smisla, učiteljica počasi oblikuje svojo pripoved in nas pripelje do ključnega podatka v celi zgodbi. Njeno štiriletno hčerko so našli utopljeno v šolskem bazenu. Učiteljica je hčerko včasih pripeljala v šolo, ko ji ni uspelo dobiti varstva in jo  za nekaj časa pustila v šolskih prostorih. Čeprav je policija potrdila, da je šlo za nesrečno naključje, nekaj podrobnosti se enostavno ni ujemalo.  Temeljita preiskava jo je pripeljala do šokantnega zaključka.  Deklica je bila umorjena, dijaka odgovorna za hčerkino smrt, sedita v njenem razredu.

V zadnjih letih je skoraj vse, kar je prihajalo iz Azije in obenem govorilo o motivu maščevanja, prihajalo iz Južne Koreje. No, da Korejci niso edini, ki lahko delajo dobre filme na to temo, nam nazorno pokaže japonski  Kokuhaku. Sicer manj krvavo, a zato nič manj prepričljivo.  Kot sem že povedal v kratkem povzetku, deklica je bila umorjena. Krivca sta dijaka, ki hodita na predavanja k učiteljici Moriguchi, materi umorjene deklice. To je nekakšna osnovna premisa iz katere se razvije film z izjemno zanimivo pripovedno strukturo, ki gledalcu iz minute v minuto odkriva nove detajle. Režiser počasi dodaja vedno nove koščke sestavljanke, ki nas za nekaj trenutkov prepričajo, da poznamo že vsa dejstva, da je že vse povedano. Nato tragični dogodek ponovno opazujemo iz druge perspektive iz drugačnega zornega kota, iz ust drugega pripovedovalca in spoznavamo, da so stvari vendarle nekoliko drugačne, kot je to sprva kazalo. Angleški naslov za film je  Confessions (priznanje) in prav v takšni obliki spremljamo priznanja vseh vpletenih. Priznanja, v katerih spoznavamo njihovo vlogo v preteklih dogodkih in v stvareh, ki se še odvijajo. Želim vas pomiriti, če po dvajsetih minutah mislite , da je vrhunec filma že mimo, kajti pred nami je še dolga pot, tisti pravi vrhunec pa dejansko pride šele na koncu. Kokuhaku je drzen film, kajti zelo malo filmov si upa tako kritično spregovoriti o dekadenci prihajajočih generacij, le malokateri film si upa v ospredje postaviti maščevanje otroku. Kako se lahko maščuješ otroku? Odgovore ponuja Kokuhaku. Zelo inovativna režija, ki spretno kombinira preteklost in sedanjost, zelo dober občutek za malenkostne detajle in uporaba sivo-modro-zelenih barvnih odtenkov  filmu dajejo mračno-surrealistično podobo, ki se odlično sklada z temačno atmosfero in prevladujočimi psihološko- sociopatskimi motivi. Veliko dogajanja je posneto v slow-motionu, ki doseže lep efekt ob odlični glasbi (navdih so našli v glasbi Radioheadov in Pink Floydov) v ozadju, ter fantastičen slow-motion finale. Majhen trik z uro, ki na zelo všečen način spomni na pomen takih manjših, inovativnih detajlov, ki iz tega filma naredijo nekaj več in ga dvignejo na višji nivo. Ker sem pred kratkim spremenil način ocenjevanja in ukinil polovičke pri ocenah, bom zaokrožil navzgor in oddal vse možne zvezdice.

Ocena: