sobota, 14. december 2019

Dylda (2019)

aka Beanpole
Viktoria Miroshnichenko in Dylda, Foto: Kino Lorber

Slo naslov: Prekla
Drugi naslovi: Beanpole
Država: Rusija
Jezik: ruščina
Leto: 2019
Žanri: drama, vojni 
Dolžina: 137',  Imdb
Režija: Kantemir Balagov
Scenarij: Kantemir Balagov, Alexander Terekho
Igrajo: Viktoria Miroshnichenko, Vasilisa Perelygina, Andrey Bykov, Igor Shirokov, Konstantin Balakirev, Ksenia Kutepova, Olga Dragunova, Timofey Glazkov



Leta 1991 rojeni ruski režiser Kantemir Balagov je že s prvencem Bližina (Tesnota, 2017) napovedal velike stvari, saj je zanj v Cannesu prejel nagrado mednarodnega združenja filmskih kritikov (FIPRESCI). Dve leti kasneje se je na Azurno obalo vrnil s Preklo (Dylda), ki je v sekciji Poseben pogled odnesel nagrado za najboljšo režijo in še eno nagrado združenja kritikov. Kvaliteto njegovega drugega celovečerca je prepoznala tudi žirija nedavno končanega Liffa, ki je filmu podelila vodomca, najpomembnejšo nagrado največjega domačega festivala.

Prekla je zgodba postavljena v današnji Sankt Peterburg (nekoč Leningrad), nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne. V mesto, ki je preživelo eno najdaljših in najbolj uničujočih obleganj v sodobni zgodovini. Bolnišnice, polne ranjenih vojakov in civilistov pokajo po šivih. Medicinska sestra Ilja, visoka, suha in bleda ženska (pojasnilo naslova „Prekla“), je v bolnišnico prišla naravnost s prve bojne linije. Po močni eksploziji, v kateri ni bila fizično huje poškodovana se je nekaj premaknilo v njenih možganih. Po tej nesreči se ji je začelo dogajati, da preprosto zmrzne in za nekaj minut nepremično obtiči v mestu. V hipu se ji lahko zgodi, da postane negibna, povsem neobčutljiva za dogajanje okoli nje, nezmožna komunikacije z okolico. Ilja kljub temu dobro skrbi za malega Paško, ki v resnici ni njen otrok, ampak potomec njene najboljše prijateljice Maše. Splet nesrečnih okoliščin pripelje do tragičnega dogodka, ki bo Mašo po njeni vrnitvi s fronte še močneje povezal z Iljo.

V času vojne trpijo vsi. Tudi močni, kaj šele šibkejši. Po koncu druge svetovne vojne v dolgo obleganem Leningradu praktično več ni živega bitja, ki se ne spopada s post-travmatsko stresno motnjo. Eni so izgubili starše, drugi otroke, tretji partnerje. Tisti največji nesrečniki celotne družine. Biti samska ženska v tem času in takšnem okolju, v času povojne depresije in vsesplošnega pomanjkanja, je sila zahtevna izkušnja. 

Balagov je svojo zgodbo naslonil na knjigo Vojna nima ženskega obraza (The Unwomanly Face of War) pisateljice in nobelovke Svetlane Aleksijevič. Knjiga je bila navdih za izvirni scenarij, ki ga je Balagov soustvaril z Alexandrom Terekhom. Prekla v tem smislu ima neko posebno, redko lastnost, saj gledalcu nudi izkušnjo povojne depresije in drugih post-travmatskih resničnosti iz ženske perspektive, med tem ko večina povojnih zgodb izbere bodisi poveličevanje moških herojstev, bodisi klasično zgodbo o heteroseksualni ljubezni v težkih časih. 

Viktoria Miroshnichenko & Vasilisa Perelygina in Dylda, Foto: Kino Lorber

Film med ostalim jasno podčrta nepomembnost dejstva, da sta junakinji vojno dočakale na zmagovalni strani in spoznanje, da bolečina v povojnem času radira ločnico med poraženci in zmagovalci. Nemogoče je spregledati nesrečo, ki jo Maša poskuša skriti za njenimi prisiljenimi nasmehi, ali otopelosti v očeh najpomembnejšega moškega protagonista – izčrpanega starejšega zdravnika, sicer šefa bolnišnice – ki ga z Iljo druži poseben, skorajda očetovski odnos.

Balagovu v ta trikotnik protagonistov subtilno umesti vprašanje spolne identitete, kot nekakšno spremljajočo opombo – namenoma relativizirano vprašanje, ki je v težkih časih sekundarnega pomena. Potlačena romantična čustva so le ena komponenta zavezništva med Iljo in Mašo, ki je v  krutih razmerah v resnici edina pozitivna variabla v življenjih obeh junakinj.

Prekla je zahtevna, težka izkušnja, ki kljub temu nudi nekaj situacijskega, z vzdušjem dobro usklajenega humorja. Izpostaviti velja še odlično selekcijo igralskega kadra, predvsem v tistih najpomembnejših vlogah. Zelo cenim prispevek Viktorie Mirošničenko, ki kot Ilja subtilno skriva nemir, bolečino in hrepenenje za fasado ekspresivne zadržanosti in robatosti. Enako prepričljiva je Vasilisa Pereljgina kot Maša, ki je njeno pravo nasprotje – ta svoja čustva zna pokazati navzven, vendar je tudi ta, na videz čustveno bolj dostopna interpretacija ima funkcijo zakrivanje globokih ran, ki jih na duši in telesu (dobesedno) nosi protagonistka.  

Pika na i, ki drugi celovečerec izjemno nadarjenega režiserja dviguje visoko iznad povprečja je bogata, do zadnje podrobnosti izpiljena vizualna komponenta filma, ki jo s premišljeno mizansceno, barvnim dizajnom prizorišč in kostumografijo v zares impresivno izkušnjo poveže mlada, nadarjena direktorica fotografije Ksenia Sereda. Izkušnja gledanja Prekle je podobna opazovanju  vrhunskega slikarskega dela, ob katerem se lahko za nekaj trenutkov potopiš v ta svet in začutiš vso globino podob. V teh trenutkih do izraza pride režiserjev občutek za tempo, saj nam Balagov zna ponuditi dovolj časa za absorbiranje teh podob. Prekla je v mojih očeh, zavoljo vseh naštetih razlogov, eden izmed vrhuncev letošnjega leta.       


Ocena



Ni komentarjev:

Objava komentarja