Light of My Life (2019)

Casey Affleck and Anna Pniowsky in Light of My Life (2019),© BBP LOML, LLC

Slovenski naslov: Luč mojega življenja

Država: ZDA

Jezik: angleščina

Leto: 2019

Žanri: drama, ZF

Dolžina: 119',  Imdb 

Režija: Casey Affleck

Scenarij: Casey Affleck

Igrajo: Anna Pniowsky, Casey Affleck, Tom Bower, Elisabeth Moss

Lažni dokumentarec Še vedno sem tu (I'm Still Here, 2010) je bil naznanilo, da se Casey Affleck dobro znajde tudi za kamero. Skoraj deset let kasneje smo dočakali še njegov igrani prvenec, v katerem poleg režije podpisuje še scenarij in igra eno izmed dveh glavnih vlog. 

Affleck igra očeta (imena nikoli ne izvemo), ki deset let po smrtonosni bolezni, ki je z obličja Zemlje izbrisala skoraj vse ženske, s svojim 11-letnim sinom Regom potuje po post-apokaliptični pokrajini. Razlog za nenehno gibanje očeta in sina je kmalu jasen: potomec je v resnici potomka, na kratko ostrižena in v fantovska oblačila oblečena deklica, ena izmed redkih žensk, ki je iz neznanega  razloga imuna na smrtonosno bolezen. Zemlja je kmalu po izbruhu epidemije postala planet moških. Ženska je neprecenljivo blago, na katerega preži malodane vsak spolno aktiven moški. Oče je deset let uspešno skrival hčerkino spolno identiteto, toda zdaj, ko je Reg na pragu pubertete, ohranjanje skrivnosti postaja neprimerno težje. Zato se hčerka in oče ves čas izogibata ljudem, živita v šotoru, po gozdovih in drugih neposeljenih območjih, v konstantnem iskanju koščka ozemlja, na katerem ne bosta v nevarnosti.

Affleck zgodbo odpre z 12-minutnim nepretrganim posnetkom, v katerem oče hčerki na simpatičen način pripoveduje svojo alternativno različico zgodbe o Noetu in njegovi barki. Njegova zgodba za lahko noč, posneta iz božje perspektive, razkriva le nekaj kvadratov udobja in topline: akterja ležita drug ob drugemu, otrok z zanimivimi komentarji občasno prekinja očetovo pripoved, ki je očitna prispodoba za njuno situacijo. Kasneje, ko kamera pokaže, da sta noč preživela v šotoru sredi gozda je jasno, da smo bili priča izjemnem utrinku. Njun šotor je kot nekakšen milni mehurček, krhka zona udobja, ki ga vsak hip lahko razblini naključni lovec, ki bo priromal mimo.    

Affleck je spisal odličen scenarij in ga nato zelo lepo prenesel na filmsko platno. Zgodba večino časa sloni na dialogih med očetom in hčerko, kar bo verjetno zmotilo manj potrpežljivega gledalca, vendar se pripoved kljub temu nikoli ne vleče in je zastavljena tako, da interes opazovalca ni nikoli pod resnim vprašajem. Razloge za angažiranost gledalca velja iskati v zelo dobrih igralskih nastopih – v številnih skupnih prizorih je čutiti odlično kemijo med mlado Anno Pniowsky in Affleckom, na kateri temelji prepričljivost njunega odnosa. Druga pomembna kvaliteta filma je občutek konstantne nevarnosti, oziroma prepričljivost s katero Affleck vzdržuje napetost in v vzdušje vpleta resnost grožnje. Ne gleda na resnost položaja in prevladujočo sivino Afllecku uspe v zgodbo organsko vključiti komične momente, ki dajejo dinamiki odnosa med očetom in hčerko poseben, topel pečat. Luč mojega življenja sicer ne odkriva novih teritorijev (primerjave s Cuarónovimi Otroci človeštva, Hillcoatovo Cesto ali lanskoletnim Ne puščaj sledov Debre Granik so povsem na mestu), toda njegov pogled na junake v specifični situaciji je tako pristen in globoko človeški, da se z njima ni težko povezati in jih vzljubiti. Zmoti le manjša scenaristična nedoslednost finalnega dejanja, ki je delno kompenzirana odprtim koncem, po katerem je jasno, da se zgodba očeta in hčerke nadaljuje tudi potem, ko je zastor že spuščen.

Ocena