ponedeljek, 16. december 2019

Scary Stories to Tell in the Dark (2019)

Scary Stories to Tell in the Dark (2019), Foto: Imdb

Slovenski naslov: Strašljive zgodbe
Država: ZDA, Kanada
Jezik: angleščina
Leto: 2019
Žanri: grozljivka, misterij, triler
Dolžina: 108'Imdb 
Režija: Andre Øvredal
Scenarij: Dan Hageman, Kevin Hageman, Guillermo del Toro
Igrajo: Zoe Margaret Colletti, Michael Garza, Austin Zajur, Gabriel Rush, Dean Norris


Noč čarovnic in jesenski meseci vsako leto prinesejo povečan pretok vsebin v žanrski niši rezervirani za ljubitelje grozljivk, saj se ustvarjalci dobro zavedajo, da je publika v tem času najbolj dovzetna za grozljive zgodbe. V zadnjem obdobju sem na blogu, bolj ko ne, izražal nezadovoljstvo nad kvaliteto ponudbe v tem segmentu, saj večina videnih naslovov v zadnjih mesecih sodi v kategorijo čistih razočaranj (Crawl) ali hitro pozabljivih zgodb (Haunt), brez kančka filmske čarovnije. 

Ciljno občinstvo Strašljivih zgodb so sicer (mlajši) najstniki, toda četrti celovečerec zanimivega norveškega  režiserja in scenarista Andreja Øvredala (Troll Hunter, The Autopsy of Jane Doe) je lahko lepa izkušnja tudi za starejšega gledalca. Prisotnost Guillerma del Tora v scenaristično-producentski vlogi nedvomno blagodejno vpliva na celostno podobo filma, ki z izbiro protagonistov, vzdušjem in motivi mladostniškega prijateljstva sledi retro-stilistični filozofiji uspešnice Stranger Things in ponovno obujene klasike Stephena Kinga It (2017,2019)

Zgodba spremlja skupinico najstnikov, ki po spletu okoliščin končajo v zapuščeni hiši na mestnem obrobju, kjer je nekoč živela družina Bellows in v kateri so se nekoč dogajale srhljive stvari. Najstniki v njej poiščejo zavetje pred nasilneži in po naključju odkrijejo prostore, v katerih je svoje dni preživljala Sarah, najmlajša potomka zakoncev Bellows. Tam najdejo skrivnostno knjigo, v katero je ta zapisovala srhljive dogodke iz njene mladosti – legenda pravi, da so zgodbe v njej zapisane z krvjo otrok. Stella Nicholls (Zoe Margaret Colletti), nekronana vodja prestrašene skupinice kmalu ugotovi, da ima knjiga, ko jo je odnesla s seboj, grozljive nadnaravne lastnosti.

Obujanje zlobnih duhov – recimo duha zlorabljene deklice, ki je v preteklosti bila žrtev grozovitih dejanj – je eden izmed železnih motivov žanra. V tem smislu Strašljive zgodbe ne odkrivajo novega ozemlja, toda kljub temu je Øvredalu, del Toru in ostalim uspelo znane motive obravnavati in zložiti tako, da sestavljajo lepo in zabavno celoto. Posneti dobro mladostniško grozljivko je nedvomno delikatna naloga – potrebno je nekako ustvariti pogoje, oziroma vzdušje, v katerem se gledalci lahko organsko potopimo v ta fantazijski svet in sprejmemo resnost groze (grožnje), četudi dobro vemo, da se bo na koncu vse vendarle dobro izteklo. Simpatična igralska zasedba, dovršena vizualnost (pošasti, retro podoba) in simbolika ujeta v ponavljajočih se odmevih predsedniške predvolilne kampanje in vietnamske vojne, všečno podčrtavajo zgodbo o odraščanju, prijateljstvu in izgubi nedolžnosti mladega človeka ujetega v kolesje hladnega, zlobnega sveta odraslih in odraslosti.

Ocena


1 komentar:

  1. Tudi meni se je (nepričakovano) zdel prav soliden, pa tudi tehnično in obrtniško suveren izdelek. Vsekakor pa za mlajše občinstvo, po možnosti poznavalce in ljubitelje teh knjig.

    OdgovoriIzbriši