 |
| Melvil Poupaud in Grâce à Dieu (2018), Foto: Imdb |
Slo naslov: Božja Milost
Drugi naslovi: By the Grace of God
Država: Francija, Belgija
Jezik: francoščina
Leto: 2018
Dolžina: 137', Imdb
Žanri: drama, krimi
Režija: François Ozon
Scenarij: François Ozon
Igrajo: Melvil Poupaud, Denis Ménochet, Swann Arlaud, Bernard Verley, Josiane Balasko
Francoski režiser in scenarist François Ozon je zaslovel z dramami, prežetimi s komičnimi podtoni, v središču katerih so najpogosteje partnerski odnosi in zanimivi pogledi na različne motive: od identitete in različnih oblik seksualnosti, do umora in samomora. Ozon z naslovno stvaritvijo stopi izven svoje „komfortne zone“ in se loti v preteklih letih zelo aktualne teme zlorab otrok, ki so jo pod svojo streho desetletja dovoljevali in sistematično prikrivali najvišji cerkveni dostojanstveniki.
Film nas brez veliko ovinkarjenja, že po nekaj spoznavnih minutah z Alexandrom, globoko vernim človekom, očetom petih otrok, pripelje do bistva naslovne zgodbe. Alexandra je kot otroka zlorabil duhovnik in njegove rane so, navkljub ljubeči družini in uspešni karieri, še vedno globoke. Po naključnem razkritju, da taisti duhovnik še vedno dela z otroci se Aleksander odloči z zadevo seznaniti cerkev. Kot dober vernik zadevo želi rešiti diskretno, v sodelovanju z najvišjimi cerkvenimi dostojanstveniki. V upanju, da bo francoski kardinal po njegovem pričevanju enkrat z vselej s položaja odstavil spornega duhovnika, se Aleksander loti zanj zelo mučnega iskanja pravice. Toda po dolgem in potrpežljivem usklajevanju s cerkveno vrhuško naposled dojame, da prave volje za odstranitev pedofilskega duhovnika ni. Soočen z ignoranco cerkve povleče še zadnjo možno potezo – zoper duhovnika poda prijavo na policiji in tako nehote sproži gibanje, katerem se kmalu pridruži še več žrtev omenjenega duhovnika. Tako je dosežena kritična masa, ko svoje moči usmeri v razkritje desetletij sistematičnega toleriranja zločinov, storjenih pod okriljem cerkve.
Ozon je tokrat posnel zanj netipično zgodbo, navdihnjeno z resničnimi dogodki. Francoz se je pri prenosu zgodbe na filmski trak trudil tesno slediti dejstvom in posnel čistokrvno doku dramo, ki s postopnim razkrivanjem dejstev sledi formulo proceduralnega trilerja. Prve težave se pokažejo že v prvi tretjini filma, v kateri Ozon po moji oceni predolgo vztraja na suhoparni izmenjavi pisem med Aleksandrom in cerkvenim vrhom. Vsebina pisem je predstavljena z glasom protagonistov v „offu,“ pomešana z kratkimi utrinki iz Aleksandrovega življenja. Namen, pokazati protagonistovo trpljenje in ignoranco cerkve je dosežen, toda cena takšnega pristopa je dolgočasna prva tretjina filma, ki ponudi bore malo razlogov za zadovoljstvo. V nadaljevanju, ko v dogajanje s svojimi zgodbami posežejo še druge žrtve, zgodba dobi novi zagon, ki ni preveč dobro izkoriščen. V želji zaobjeti več posameznih zgodb pride do pretirane razdrobljenosti, zavoljo katere film začne izgubljati ostrino in na trenutke spominja na dolgočasne oddaje o resničnih zločinih na kakšnemu izmed dokumentarnih programov, ki bistvo, po kateri bi lahko posneli soliden 15-minutni film, razvlečejo na celo uro.
Ocena
Ni komentarjev:
Objavite komentar